Jedro

Prvostopenjski organ bi glede na poslane listine o poslovodstvu in odpovedi pogodbe za zasebno varovanje, ki jih je tožnik poslal pred začetkom upravnega postopka, glede na določbo 4. točke 2. odstavka 74. člena ZZasV-1 v zvezi z 2. odstavkom 18. člena ZZasV-1 in ob upoštevanju tudi sodne prakse, v dokazno oceno moral vključiti tudi dejstva v zvezi z morebitno neveljavnostjo starejše pogodbe za opravljanje zasebnega varovanja na predmetnem varovanem območju. V tem elementu je bilo torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in v tem elementu je imel tožnik le navidezno možnost, da se je izrekel o ključnem dejstvu pred izdajo odločbe, čeprav bi pristojni organ ta vidik spora lahko razčistil, ne da bi ogrozil učinkovito izvajanje inšpekcijskega ukrepa. Prvostopenjski organ je torej kršil procesno določbo 2. in 3. točke 214. člena ZUP v zvezi z 2. odstavkom 18. člena ZZasV-1. Tudi drugostopenjski organ ni odgovoril na obravnavni pritožbeni ugovor, zaradi česar je drugostopenjski organ kršil določbo 2. odstavka 254. člena ZUP.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Inšpektorata RS za notranje zadeve št. 061- 248/2011/27 (4-09) z dne 20. 7. 2011 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve je na podlagi 73. člena Zakona o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 17/11, v nadaljevanju: ZzasV-1) izdal odločbo zavezancu A. d.d. In sicer, da se prepove opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja na varovanem območju …, ki ga opravlja na podlagi pogodbe številka 071/11-0270, ker opravljanje navedenega fizičnega varovanja na navedenem varovanem območju pomeni opravljanje dejavnosti, ki je nezdružljiva z zasebnim varovanjem, in sicer do dokončne presoje premoženjskega spora med družbenikoma pravne osebe B. d.o.o., matična številka …, C.C. in D.D., o katerem odloča Okrožno sodišče v Krškem v zadevah Pg 306/2009 in Pg 331/2009. Rok izvršitve za ukrep je takoj. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je inšpektorica Inšpektorata Republike Slovenije za notranje zadeve E.E. dne 12. 7. 2011 in 15. 7. 2011 opravila inšpekcijski nadzor nad zavezancem A. d.d., na varovanem območju na naslovu …, kjer je zavezanec na podlagi pogodbe o izvajanju storitev varovanja premoženja št. 071/11-0270, sklenjene dne 30. 6. 2011 z naročnikom storitve družbo B. d.o.o., …, iz katere je razvidno, da naj bi jo zastopal direktor D.D., opravljal fizično varovanje lastnine, oseb in premoženja naročnika, in sicer poslovnih prostorov naročnika na lokaciji F. V inšpekcijskem nadzoru je bilo ugotovljeno, da na zgoraj navedenem varovanem območju naloge fizičnega varovanja že opravlja družba G. d.o.o., …, in sicer na podlagi Pogodbe o fizičnem varovanju št. 23/00, sklenjene dne 30. 8. 2000 z naročnikom storitve H. d.o.o., ki ga zastopa C.C., ki na podlagi Aneksa št. 1 k dogovoru o medsebojnem poslovnem sodelovanju z dne 16. 12. 2003, ki sta ga sklenili družba B. d.o.o., matična številka …, ki jo zastopa direktor C.C. in družba H. d.o.o., ki ga zastopa C.C., uporablja pisarniške prostore, ki se nahajajo v prvem nadstropju poslovne zgradbe B. d.o.o., gledano levo od stopnišča v izmeri cca 400 m2. Dne 12. 7. 2011 in 15. 7. 2011, ko je inšpektorica opravila inšpekcijski pregled na varovanem območju, je opravljal naloge varnostnik zavezanca I.I. s službeno izkaznico varnostnika št. …, izdano dne 16. 7. 2009. Nadalje je bilo ugotovljeno, da sta D.D. in C.C. družbenika pravne osebe B. d.o.o., matična številka …, s sedežem na naslovu …, med katerima na Okrožnem sodišču v Krškem v zvezi s premoženjem družbe B. d.o.o. potekata premoženjska spora, vodena pod št. Pg 306/2009 in Pg 331/2009. Ugotovljeno je bilo, da sta varnostnika družbe A. d.d. J.J., s službeno izkaznico varnostnika št. …, izdano dne 29. 9. 2008 in K.K., s službeno izkaznico varnostnika št. …, izdano dne 17. 11. 2008, dne 15. 7. 2011 varovala zapečateno pisarno na koncu hodnika v poslovnih prostorih, kjer opravljata poslovno dejavnost družbi B. d.o.o. in H. d.o.o., požarne stopnice, ki iz zunanje strani objekta vodijo v hodnik, kjer se nahaja prej navedeni prostor, pa je varoval varnostnik L.L. s službeno izkaznico varnostnika št. … z dne 10. 7. 2009. Na podlagi izjav zakonitih zastopnikov družbe H. d.o.o. C.C. ki je hkrati tudi družbenik podjetja B. d.o.o. in M.M. ter računovodje N.N., ki opravlja naloge za obe podjetji, je bilo ugotovljeno, da je v navedenem prostoru, ki naj bi ga zapečatil D.D., računalnik, last podjetja H. d.o.o., na katerem je poleg poslovne dokumentacije podjetja B. d.o.o., tudi poslovna dokumentacija podjetja H. d.o.o., med katero so tudi bančne kartice z digitalnimi podpisi pooblaščenih oseb podjetja H., kar podjetju onemogoča nemoteno poslovanje in je s tem, na podlagi izjav zakonitih zastopnikov H. d.o.o., nastala večja premoženjska škoda oziroma je mogoče predvideti, da bo lahko nastala. Organ se sklicuje na 2. in 3. odstavek 18. člena ZzasV-1 in ugotavlja, da varovano območje istočasno varujeta dva imetnika licence za zasebno varovanje in sicer družba G. d.o.o. na podlagi veljavne pogodbe z dne 30. 8. 2000 z družbo H. d.o.o., ki jo zastopa C.C., in družba A. d.d. na podlagi pogodbe z dne 30. 6. 2011 z družbo B. d.o.o. Z veljavnostjo od 1. 7. 2011 dalje, in ki jo zastopa direktor D.D.. Glede na ugotovljena dejstva v inšpekcijskem nadzoru, je inšpektorica ocenila, da obstaja utemeljen razlog za sprejem nujnih ukrepov v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati in je treba, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za premoženje družbe H. d.o.o. in B. d.o.o., izdati ustno odločbo v skladu s prvim odstavkom 211. člena ZUP. Inšpektorica je na kraju samem na podlagi 6. točke drugega odstavka 74. člena ZZasV-1 odločila, kot je navedeno v 1. točki izreka odločbe, ki se izdaja po uradni dolžnosti.

2. Pritožnika sta z eno pritožbo izpodbijala prvostopenjski akt, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, in tudi odločbo Inšpektorja za notranje zadeve št. 061-248/2011/29 (4-09) z dne 20. 7. 2011. V pritožbi navajata, da ob vročitvi odločb in zapisnika inšpektorice opr. št. 061-248/2011/22 (4-09) z dne 15. 7. 2011 ni niti jasno, ali se pritožnika obravnavata kot stranki ali kot stranska udeleženca. Dne 26. 7. 2011 je bil namreč pritožnikoma vročen zapisnik opr. št. 061-248/2011/22 (4-09) z dne 15. 7. 2011 kot stranskima udeležencema (dopis za vročitve z dne 18. 7. 2011), hkrati pa tudi izpodbijani odločbi. Odločba opr. št. 061-248/2011/29 (4-09) z dne 20. 7. 2011 neposredno nalaga pritožnikoma prepovedi, odločba opr. št. 061-248/2011/27 (4-09) z dne 20. 7. 2011 pa prav tako neposredno posega v pravno razmerje med družbo B. d.o.o. in družbo A. d.o.o.. Pritožnika sta zagotovo stranki postopka, zlasti še, ker sta sama zahtevala, da upravni organ začne predmetni postopek. Odločbi se o navedbah prijave pritožnikov z dne 5. 7. 2011 sploh ne opredeljujeta, še manj pa do prilog, predvsem izpiska iz sodnega registra, sklepa Okrožnega sodišča v Krškem o vpisu spremembe Srg 2011/25348 z dne 27. 6. 2011 in odpovedi pogodbe o varovanju, skupaj z dokazili o vročitvi odpovedi pogodbe o varovanju.

Zagotovo je za odločitev o zadevi pomemben sklep Okrožnega sodišča v Krškem o vpisu spremembe Srg 2011/25348 z dne 27. 6. 2011. Pritožnika sta že poudarila, da je s tem Okrožno sodišče v Krškem dejansko odločilo o poslovodenju družbe B. d.o.o.. S citiranim sklepom z dne 27. 6. 2011 je izbrisalo C.C. kot poslovodjo iz sodnega registra. C.C. je v postopku o izbrisu sicer vložil ugovor, ki pa ga je sodišče zavrnilo. Iz sklepa o izbrisu direktorja opr. št. Srg 2011/25348 z dne 27. 6. 2011 je namreč izrecno razvidno, da C.C. ni prerekal veljavnosti in verodostojnosti listine, ki je bila podlaga za izbris. Dejstvo je, da je bil v času nadzora edini pravnomočno v sodni register vpisan poslovodja namestnik direktorja, to je D.D.. To pomeni, da je bila odpoved pogodbe o varovanju, ki je bila vročena G. d.o.o. dne 1. 7. 2011 s takojšnjo veljavnostjo, zakonita (vprašanje morebitne odškodninske odgovornosti v veljavnost odpovedi ne posega). Tega dejstva izpodbijani odločbi ne le da ne obrazlagata, temveč tudi ne upoštevata. Ne glede na to, da je sedaj spet spremenjeno stanje v sodnem registru (sklep Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. Srg 2011/28324 z dne 20.7.2011) pa ostaja dejstvo, da je sedaj še vedno edini pravnomočno v sodni register vpisani poslovodja namestnik direktorja, to je D.D.. Zoper navedeni sklep sodnega registra je namreč vložena pritožba - pri vpisu spremembe zastopnika je sodišče namreč napačno uporabilo materialno pravo, ko je spremembo vpisalo na podlagi čistopisa pogodbe o ustanovitvi družbe. Po 1. odstavku 24. člena Uredbe o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register v zvezi s 3. odstavkom 28. člena Zakona o sodnem registru mora biti predlogu za vpis spremembe zastopnikov priložen sklep pristojnega organa družbe. V tem primeru tak sklep predlogu ni bil priložen niti tak sklep ne obstaja. Izpodbijani odločbi torej nimata obrazložitve v skladu z določili 214. člena ZUP.

3. Razen tega je bilo v postopku prekršeno temeljno načelo in pravilo ZUP, ki je tudi ustavnopravno varovano, da namreč mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (čl. 9 ZUP). Izpodbijani odločbi temeljita na izjavah, ki so jih inšpektorici Inšpektorata RS za MNZ dali C.C., M.M. in N.N. dne 15. 07. 2011. O teh navedbah se pritožnika nista mogla izreči, saj z njimi sploh nista bila seznanjena pred izdajo odločb, ampak šele z vročitvijo zapisnika dne 26. 07. 2011, takrat pa sta tudi že pisni odločbi povzeli odločitev, kakršna je bila izrečena 15. 07. 2011. Pritožnik D.D. je bila sicer zaslišan dne 12.07. 2011, vendar s ciljanimi vprašanji, ki se niso dotikali vprašanj, kot so: katera družba uporablja za svoje poslovanje določene prostore v objektu Hale 2 (ki je sicer last družbe B. d.o.o.), koliko prostorov uporablja, ali so prostori povezani, kaj se nahaja v prostoru, ki ga uporablja družba B. d.o.o., kdo komu preprečuje dostop do posameznih prostorov in poslovanje katere družbe je s tem moteno itd. Vse izjave, ki se nanašajo na navedena vprašanja, je inšpektorica pridobila enostransko od imenovanih C.C. in M.M. in N.N., ne da bi o njih seznanila pritožnika in jima dala možnost, da se o njih izjavita, kar bi morala storiti glede na to, da so njihovi interesi nasprotujoči (čl. 9 ZUP, čl. 237/11, tč. 3 ZUP). Še težja kršitev pa je bila v tem, da inšpektorica MNZ kot uradna oseba, ki je vodila postopek, ni ukrepala, ko je bila seznanjena, da želi v poslovne prostore, ki so last in posest same družbe B. d.o.o., vstopiti D.D. kot edini zakoniti in pravnomočno vpisani zastopnik te družbe, pa mu C.C. in varnostnik družbe G. d.o.o. to fizično preprečujeta. Inšpektorica MNZ bi torej lahko seznanitev druge stranke, to je D.D., s kontradiktornimi dejstvi izvršila takoj, če ne bi ravnala pristransko in dopuščala zlorabo položaja s strani C.C. in pooblastil varnostnika družbe G. d.o.o. Pristransko vodenje postopka in opustitev dolžnosti, da v primeru kontradiktornih interesov omogoči vsaki stranki izjasnitev, o navedbah druge stranke, je imelo za posledico tudi nepravilno in napačno ugotovitev dejanskega stanja, kar je pritožbeni razlog po 1. tč. 1. odst. 237. čl. ZUP. Gre za pavšalne navedbe imenovanih C.C. in M.M. in N.N., ki so neresnične in za katere bosta pritožnika podala kazensko ovadbo pri pristojnem državnem tožilstvu. Gre pa tudi za povsem pavšalno obrazložitev, saj na primer ni mogoče niti implicitno razbrati, kakšna nepopravljiva škoda naj bi nastala družbi H. itd. 4. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno glede dejstva, da se v pisarni, ki je last in posest družbe B. d.o.o., in ki jo je zapečatil pritožnik, nahaja karkoli H.. V tej pisarni se ne nahaja ničesar, kar bi pripadalo družbi H. d.o.o. ali oviralo njeno poslovanje, še najmanj računalnik ali kakšne bančne kartice. Če bi inšpektorica MNZ dne 15. 07. 2011 omogočila vstop pritožniku kot edinemu zakonitemu in pravnomočno vpisanemu zastopniku družbe B. d.o.o v njegove poslovne prostore in ga seznanila z izjavami C.C. in M.M. in N.N. (ki predstavljajo krive izpovedbe v upravnem postopku), bi pritožnik predmetni prostor takoj odklenil in bi se dejansko stanje ugotovilo na samem kraju).

5. Tudi ni jasno, zakaj C.C. in M.M. in N.N. doslej niso vložili nobene zahteve za izročitev dokumentacije družbe H. d.o.o., če se ta res nahaja v predmetni sobi. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno glede tega, katera dokumentacija se nahaja v zapečateni sobi. Napačno je sklepanje inšpektorice, da »vstop v navedeni (op. zapečateni) prostor varujejo varnostniki A. d.d., in s tem preprečujejo zakonitim zastopnikom podjetja vstop v navedeni prostor«. C.C., M.M. in N.N. zagotovo niso zakoniti zastopniki družbe B. d.o.o.. Edini zakoniti zastopnik družbe B. d.o.o. je D.D., ki je bil v času kontrole tudi edini vpisan v sodni register, pravnomočno pa je prav tako še sedaj edini vpisan. Samo D.D. pa je bil v resnici preprečen dostop, tudi zaradi pristranskega in nezakonitega vodenja upravnega postopka. Pojasniti je treba, da so vsi poslovni pisarniški prostori last družbe B. d.o.o.. V njih se dostopa po hodniku, ki ima en vhod in požarni izhod. Gre za 6 pisarn, v katere se vstopa iz navedenega hodnika. Družba H. d.o.o. ima v posesti in uporabi 5 pisarn, ki so med seboj povezane z vrati. H. d.o.o. je „by pass“ podjetje C.C., zato je takšen obseg uporabe, ki je dejansko rezultat uzurpacije, zgovoren sam zase. B. d.o.o. ima v uporabi in posesti (zapečaten) en prostor, eno pisarno, ki z ostalimi prostori ni povezana. Varnostniki A. d.d., ki so varovali vrata te pisarne, tako niso preprečevali, niti objektivno mogli preprečevati dostopa zakonitim zastopnikom podjetja H. d.o.o. v njihove prostore. Poslovanje tega podjetja ni bilo moteno, saj kot že navedeno uporablja najmanj 5 pisarn. Nasprotno temu so varnostniki G. d.o.o. varovali dostop do hodnika, to so počeli v času samega nadzora dne 15. 07. 2011 in to počnejo še sedaj. S tem so preprečevali dostop varnostnikom A. d.d. do delovnega mesta, še težje pa je, da so preprečevali dostop do lastne pisarne tudi D.D. kot edinemu pravnomočno zastopniku družbe B.. Vse navedeno je moč dokazati z ogledom nepristranske uradne osebe, zaslišanjem odvetnika O.O. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno glede vprašanja, ali je družbi H. nastala kakšna škoda, kaj šele nenadomestljiva.

6. Prav tako je nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, ali ima premoženjski spor med C.C. in D.D., ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Krškem pod opr. št. Pg 306/2009 in Pg 331/2009, vpliv na predmetno zadevo ter je posledično s tem v zvezi napačno uporabljeno materialno pravo. Odločbi ne navajata opredelitve omenjenega »premoženjskega spora« in ni jasno, ali upravni organ ni ugotovil, za kakšen spor naj bi šlo, ali pa je samo napačno uporabil materialno pravo. Pritožnika sta že poudarila, da sodni postopek pri Okrožnem sodišču v Krškem nima zveze s poslovodenjem družbe B. d.o.o. Tožbeni zahtevek se nanaša na izključitev enega in drugega družbenika iz družbe B. d.o.o., dokazljivo z vpogledom v sodni spis. To pomeni, da spor ne poteka o premoženju družbe B. d.o.o. oziroma o tem, kar odločbi imenujeta »varovano območje«. Spor poteka o obstoju statusa družbenika, to pa ni premoženje B. d.o.o. in torej tudi ne »varovano območje«, ampak premoženje enega ali drugega družbenika. Čeprav je, kot že omenjeno, naknadno prišlo do ponovnega vpisa zastopstva C.C., še vedno obstaja dejstvo, da je edini pravnomočno vpisani zastopnik D.D.. Glede na navedeno, in ob upoštevanju, da »premoženjski spor« ne poteka za »varovano območje«, kot to zmotno navajata izpodbijani odločbi, je upravni organ napačno uporabil določila čl. 18 ZZasV -1. Pritožnika utemeljeno pričakujeta, da bo Višje sodišče v Ljubljani, ki rešuje pritožbo zoper sklep sodnega registra o izbrisu zastopstva C.C., in hkrati pritožbo zoper sklep o ponovnem vpisu zastopstva, odločilo še v avgustu 2011. Gre za registrski zadevi, ne pa za »premoženjski spor Pg 306/2009 in Pg 331/2009«. V kolikor bo registrsko sodišče dokončno izbrisalo pravico C.C. do zastopanja družbe B. d.o.o., se postavlja vprašanje, na kakšni zakoniti podlagi izpodbijani odločbi omejujeta pravico pritožnika D.D. do poslovodenja družbe, zlasti še, ker »premoženjski spor Pg 306/2009 in Pg 331/2009« ne poteka za »varovano območje«. Odločbi sta tako najmanj preuranjeni, vendar tudi nepravilni, ker vežeta prepoved do rešitve zadev Pg 306/2009 in Pg 331/2009 in tako prejudicirata vprašanje poslovodenja gospodarske družbe, ki je v pristojnosti sodišča. 7. Z drugostopenjskim aktom je Ministrstvo za notranje zadeve RS odločilo, da se pritožbe pravne osebe B. d.o.o., ki jo zastopa namestnik direktorja D.D. in D.D.a, zoper postopek inšpekcijskega nadzora, ki se vodi pod št. zadeve 061-248/2011 zoper sklep Inšpektorata RS za notranje zadeve, št. 061- 248/2011/42 z dne 2. 8. 2011, zoper odločbi št. 061-248/2011/29 in 061- 2348/2011/27, obe izdani dne 20. 7. 2011 in pritožba pravne osebe A. d.d., ki jo po pooblastilu predsednika uprave zastopa odvetnik O.O: zoper odločbo, št. 061-248/2011/27 z dne 20. 7. 2011, združijo v en postopek (prva točka izreka) in da se pritožbe zavrnejo (druga točka izreka) ter da v postopku niso nastali stroški (tretja točka izreka). V obrazložitvi drugostopenjskega akta je navedeno, da je v postopku vročanja zapisnika inšpektorica posebej navedla, da je po telefonu poklicala D.D. in ga pozvala, da pride v poslovne prostore pritožnice, da mu osebno vroči zapisnik in ker imenovani ni prišel v prostore pritožnice niti ni po telefonu sporočil svoje odsotnosti, mu je zapisnik poslala po pošti.

8. Po navedbah glavnega inšpektorja, pristojnega za odločanje o izločitvi na prvi stopnji, je pri pregledu celotne dokumentacije v spisu dvom pritožnice o pristranosti inšpektorice E.E. povsem neutemeljen, saj nestrinjanje z vodenjem postopka ter odločitvami uradne osebe samo po sebi še ni izločitveni razlog. Navedba tožnikov v pritožbi, da D.D. ni bil osebno prisoten ob pisanju zapisnika je sicer resnična, vendar je po zbranih podatkih inšpektorica po telefonu obvestila imenovanega naj se zglasi ter prevzame zapisnik, česar pa imenovani ni storil, zato mu je bil inšpekcijski zapisnik vročen po pošti. Po mnenju drugostopnega organa tožnika nista podala izločitvenega razloga glede na določbo prvega odstavka 37. člena ZUP, saj nestrinanje z vodenjem postopka ter odločitvami uradne osebe samo po sebi še ni izločitveni razlog. Ravno tako se postrežba kave ne šteje kot izločitveni razlog po 35. členu ZUP.

9. V zvezi s poslovnimi prostori je bilo na podlagi pogodbe o fizičnem varovanju sklenjene med pravno osebo B. d.o.o. in pravno osebo H. d.o.o. z dne 17. 10. 2007 ugotovljeno, da bosta pogodbeni stranki pisarniške prostore uporabljali oziroma souporabljali, čeprav so v celotni lasti pravne osebe B. d.o.o.. H. d.o.o. ima pravico uporabljati vse poslovne prostore, ki se nahajajo v prvem nadstropju poslovne zgradbe pravne osebe B. d.o.o., gledano levo od stopnišča v izmeri cca. 400 m2. Poleg navedenega se je H. d.o.o. zavezal poskrbeti na lastne stroške za vso računalniško opremo s tiskalniki, na katerih se bodo opravljala tudi dela za potrebe tožnice in brezplačno zagotavljati ves pisarniški material in nositi vse stroške telefonskih priključkov in pogovorov. Ugotovljeno je tudi, da je bila med P. d.o.o. (pravno prednico družbe G. d.o.o.) in pravno osebo H. d.o.o. sklenjena Pogodba o fizičnem varovanju št. 23/00 z dne 30. 6. 2000. Predmet te pogodbe je izvajanje redarsko varnostne službe v prostorih poslovnega objekta H. d.o.o., na naslovu …. Iz dopisa Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. Su 020508/2011 z dne 13. 7. 2011 izhaja, da gre v sodni zadevi Pg 306/2009 za tožbo tožnika C.C. zoper toženega D.D., zaradi izključitve imenovanega kot družbenika iz družbe B. d.o.o. K navedeni zadevi je priključen spis Pg 331/2009 tožnika D.D. zoper toženca C.C., zaradi izključitve slednjega kot družbenika B. d.o.o. Sodišče je sporočilo tudi, da vodi nepravdni gospodarski spor (Ng 1/2011) predlagatelja C.C. in pravne osebe B. d.o.o., zaradi spremembe zastopstva. Iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru št. 061-248/2011/7 z dne 12. 7. 2011, ki je bil sestavljen med inšpektorico, ki je vodila postopek in D.D. izhaja, da je imenovani imel možnost sodelovati v postopku in je poleg izjav o varovanju k zapisniku priložil Pogodbo št. 071/11-0270 o izvajanju storitev varovanju premoženja, sklenjeno med tožnico in pravno osebo A. d.d. Dne 30. 6. 2011. Predmet pogodbe je fizično varovanje lastnine, oseb in premoženja tožnice v njenih poslovnih prostorih na lokaciji „F.“, …. V postopku inšpekcijskega nadzora je bilo na podlagi predloženih dokazil ugotovljeno, da na naslovu pravne osebe B. d.o.o., v poslovnih prostorih, poleg navedene pravne osebe deluje tudi pravna oseba H. d.o.o.. Poslovne prostore na sedežu pravne osebe B. d.o.o. pa varujeta dve družbi za varovanje. Prva je bila sklenjena pogodba o varovanju s pravno osebo P. d.o.o. (pravno prednico družbe G. d.o.o.) z dne 30. 8. 2000. Storitev fizičnega varovanja pravne osebe A. d.d. po pogodbi z dne 30. 6. 2011 bi po podatkih v spisu pomenila pomoč pri nedovoljeni samovolji družbenika pravne osebe B. d.o.o., saj se v poslovnih prostorih, ki jih je zapečatil D.D., nahaja poslovna dokumentacija pravne osebe H. d.o.o. in pravne osebe B. d.o.o., podatki na serverju računalnika, ki je v prostoru, na katerem so poleg ostale dokumentacije tudi digitalni certifikati, s podpisi, ki navedenemu podjetju omogočajo nemoteno poslovanje, prav tako pa tudi osebni dokumenti računovodje tožnice in pravne osebe H. d.o.o. 10. Tožnika sta vložila eno tožbo zoper tri izpodbijane akte in sicer sta tožila na odpravo drugostopenjske odločbe v zvezi z odločbami opr. št. 061-248/2011/29 (4- 09) z dne 20. 7. 2011, opr. št. 061-248/2011/27 (4-09) z dne 20. 7. 2011 in opr. št. 061-248/2011/42 (4-01) z dne 2. 8. 2011. Predlagata, da sodišče izvede glavno obravnavo, zasliši stranke in vpogleda v podatke sodnega registra in izpodbijane odločbe ter druge listine v upravnem spisu in spis Okrožnega sodišča v Krškem št. Pg 306/2009, ki ga predhodno pribavi ter izvede ostale navedene dokaze. Po izvedbi ponujenih dokazov naj odločbo tožene stranke odpravi. V tožbi pravita, da mora po določilu 37. člena ZUP uradna oseba prenehati z delom samo v primeru razlogov iz 35. člena ZUP; to določilo se nanaša na ravnanje uradne osebe, ne nanaša pa se na upravni organ in upravnega organa ne odvezuje dolžnosti, da odloči o zahtevi za izločitev uradne osebe v primeru dvoma o nepristranosti takoj, to je še preden ta uradna oseba izda odločbo. Dne 23. 7. 2011 sta tožnika ugotovila, da tožena stranka ni ravnala po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku. Prejela sta namreč odločbi, ki ju je izdala ista inšpektorica. Šele naknadno, to je dne 3. 8. 2011, sta tožnika prejela odločbo tožene stranke št. 061- 248/2011/4 (4-01) z dne 2. 8. 2011. Takšna odločba pa je prepozna in nezakonita, saj predstavlja očitno „pokrivanje“ že izdanih odločb ter potuho nezakonitemu postopanju uradne osebe. V obravnavanem primeru pa sta tožnika navedla konkretna dejstva, ki so izkazovala pristranost inšpektorice in ki so direktno vodila k napačni in pomanjkljivi ugotovitvi dejanskega stanja. Do konkretnih očitkov se odločba sploh ni opredelila in tako nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ne dosega standarda obrazloženosti, ki se po ZUP zahteva za vsako odločbo. Nadzor upravnega organa je trajal več dni, ne da bi obstajala potreba za urgentno ukrepanje in tega upravni organ niti ne zatrjuje. Inšpektorica MNZ je ravnala samovoljno in pristransko, ker je med uradnim postopkom sprejela postrežbo stranke v postopku, to je C.C. kot domnevnega direktorja družbe B. d.o.o., ki je bila s pritožnikoma (zlasti D.D.) v očitnem kontradiktornem razmerju (skupno pitje kavice uradne osebe z eno od kontradiktornih strank v postopku med uradnim postopkom je vendar evidentno nedovoljeno dejanje, nasprotno ZUP in kodeksu, ki zavezuje uradne osebe). Hkrati ni ukrepala, ko je ob istem času C.C. s fizično silo preprečeval vstop edinemu pravnomočno vpisanemu zastopniku družbe B. d.o.o., to je D.D.. Absurdno in povsem nesprejemljivo je, dejansko pa protizakonito, da uradna oseba ne upošteva podatkov sodnega registra, ki je javna knjiga in po svojem statusu dokazuje dejstva, dokler niso dokazana nasprotna. Razen tega je očitno, da inšpektorica v zapisnik o uradnem dejanju ni vpisala vseh dejstev, ki jih je ugotovila oziroma dejanj, ki jih je izvedla. To se nanaša na to, da ni zapisala, da je tožnikoma preprečila vstop v njune pisarne, s čimer se je direktno postavila na stran C.C. in M.M.. Tožnika ponovno poudarjata, da je patrulja PP Brežice v sestavi dveh policistov, ki je prišla na kraj na zahtevo tožnikov, po lastni izjavi opustila ukrepanje v dogovoru z inšpektorico. Ukrepanje pa je bilo s strani tožnikov zahtevano v tej smeri, da bi se tožniku kot lastniku in edinemu v sodni register vpisanemu zastopniku družbe B. d.o.o. omogočilo vstop v njegovo lastno pisarno. Inšpektorica prav tako ni vpisala vseh pomembnih podatkov v zapisnik in sta tožnika že v pritožbi navedla, da je npr. vpisala lokacijo izvajanja nalog varnostnikov A. d.d., ni pa vpisala lokacije izvajanja nalog varnostnikov G. d.o.o., in je edino logično pojasnilo za to opustitev takšno, da bi se v primeru, če bi inšpektorica vpisala lokacijo varnostnikov G. d.o.o., jasno pokazalo, da varnostniki A. d.d. ne ovirajo družbe H. d.o.o. pri njenem delu in uporabi poslovnih prostorov, medtem ko so varnostniki G. d.o.o. direktno ovirali in celo preprečevali delo ne le družbi A. d.d.; predvsem je sporno, da so preprečevali delo in uporabo lastnih prostorov edinemu vpisanemu zastopniku družbe B. d.o.o. Tožnika sta razen tega v pritožbi zoper odločbi št. 061-248/2011/29 (4-09) z dne 20. 7. 2011 in št. 061-248/2011/27 (4-09) z dne 20. 7. 2011 poudarila naslednje: ob vročitvi odločb in zapisnika inšpektorice št. 061-24/2011/22 (4-09) z dne 15. 7. 2011 ni bilo jasno, ali se pritožnika obravnavata kot stranki ali kot stranska udeleženca. Dne 26. 7. 2011 je bil namreč tožnikoma vročen zapisnik št. 061-248/2011/2 (4-09) z dne 15. 7. 2011 kot stranskima udeležencema (dopis za vročitev z dne 18. 7. 2011). Tožnika sta bila zagotovo stranki postopka, zlasti še, ker sta sama zahtevala, da upravni organ začne predmetni postopek. Odločbi se o navedbah prijave tožnikov z dne 5. 7. 2011 sploh ne opredeljujeta, še manj pa do prilog, predvsem izpiska iz sodnega registra, sklepa Okrožnega sodišča v Krškem o vpisu spremembe Srg 2011/25348 z dne 27. 6. 2011 in odpovedi pogodbe o varovanju, skupaj z dokazili o vročitvi odpovedi pogodbe o varovanju. Razen tega je bilo v postopku prekršeno temeljno načelo in pravilo ZUP, ki je tudi ustavnopravno varovano, da namreč mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Izpodbijani odločbi namreč očitno počivata na izjavah, ki so jih inšpektorici Inšpektorata RS za MNZ dali C.C., M.M. in N.N. dne 15. 7. 2011. Ob navedbah se tožnika nista mogla izreči, saj z njimi sploh nista bila ne uradno ne neuradno seznanjena pred izdajo odločb (vročitev odločb, na katero se milo rečeno čudno sklicuje izpodbijana drugostopna odločba, še ne pomeni, da je bila stranki dana možnost izjave v postopku). Uradno sta bili z njimi seznanjeni šele z vročitvijo zapisnika dne 26. 7. 2011, takrat pa sta tudi že pisni odločbi povzeli odločitev, kakršna je bila izrečena 15. 7. 2011. Tožnik D.D. je bil sicer zaslišan dne 12. 7. 2011, vendar s ciljnimi vprašanji, ki se niso dotikali ključnih vprašanj in sicer, katera družba uporablja za svoje poslovanje določene prostore v objektu Hale 2 (ki je sicer last družbe B. d.o.o.), koliko prostorov uporablja, ali so prostori povezani, kaj se nahaja v prostoru, ki ga uporablja družba B. d.o.o., kdo komu preprečuje dostop do posameznih prostorov in poslovanje katere družbe je s tem moteno. Vse izjave, ki se nanašajo na navedena vprašanja, je inšpektorica pridobila enostransko od imenovanih C.C. in M.M. in N.N., ne da bi o njih seznanila tožnika in jima dala možnost, da se o njih izjavita, kar bi morala storiti glede na to, da so njihovi interesi nasprotujoči. Opustitev dolžnosti, da v primeru kontradiktornih interesov omogoči vsaki stranki izjasnitev o navedbah druge stranke, je imelo za posledico tudi nepravilno in napačno ugotovitev dejanskega stanja. Samovoljne in neresnične so namreč ugotovitve inšpektorice: da je v navedenem prostoru računalnik, last podjetja H. d.o.o., na katerem je poleg poslovne dokumentacije podjetja B. d.o.o..; pa poslovna dokumentacija podjetja H. d.o.o., med katero so tudi bančne kartice z digitalnimi podpisi pooblaščenih oseb podjetja H., kar podjetju onemogoča nemoteno poslovanje in je s tem na podlagi izjav pooblaščenih oseb podjetja H. nastala večja premoženjska škoda oziroma je mogoče predvideti, da bo lahko nastala. Nič od tega ni bilo res. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno glede dejstva, kdo je komu preprečeval dostop do poslovnih prostorov in oviral poslovanje. Napačno je bilo sklepanje inšpektorice, da vstop v navedeni (zapečateni) prostor varujejo varnostniki A. d.d., in s tem preprečujejo zakonitim zastopnikom podjetja vstop v navedeni prostor. C.C., M.M. in N.N. zagotovo niso zakoniti zastopniki družbe B. d.o.o. Edini zakoniti zastopnik družbe B. d.o.o. je D.D., ki je bil v času kontrole tudi edini vpisan v sodni register, pravnomočno pa je prav tako še sedaj edini vpisan. Samo D.D. pa je bil v resnici preprečen dostop, tudi zaradi pristranskega in nezakonitega vodenja upravnega postopka. Prav tako je nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, ali ima premoženjski spor med C.C. in D.D., ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Krškem pod opr. št. Pg 306/2009 in Pg 331/2009 vpliv na predmetno zadevo ter je posledično s tem v zvezi z napačno uporabljeno materialno pravo. Odločbi ne navajata opredelitve omenjenega „premoženjskega spora“ in ni jasno, ali upravni organ ni ugotovil, za kakšen spor naj bi šlo, ali pa je samo napačno uporabil materialno pravo. Tožnika sta že poudarila, da sodni postopek pri Okrožnem sodišču v Krškem nima zveze s poslovodenjem družbe B. d.o.o. Tožbeni zahtevek se nanaša na izključitev enega in drugega družbenika iz družbe B. d.o.o. - dokazljivo z vpogledom v sodni spis. To pomeni, da spor ne poteka o premoženju družbe B. d.o.o. oziroma o tem, kar odločbi imenujeta „varovano območje“. Spor poteka o obstoju statusa družbenika, to pa ni premoženje B. d.o.o. In torej tudi ne „varovano območje“, ampak premoženje enega ali drugega družbenika. Tudi med tako imenovanim „premoženjskim sporom“ mora nekdo poslovoditi družbo B. d.o.o. O tem pa se je kot že navedeno izreklo Okrožno sodišče v Krškem, ki je C.C. izbrisalo kot poslovodjo, tako da je kot poslovodja ostal samo D.D.. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da „premoženjski spor“ ne poteka za „varovano območje“, kot to zmotno navajata izpodbijani odločbi, je upravni organ napačno uporabil določila 18. člena ZZasV-1. Odločbi sta tako najmanj preuranjeni, vendar tudi nepravilni, ker vežeta prepoved do rešitve zadev Pg 306/2009 in Pg 331/2009 in tako prejudicirata vprašanje poslovodenja gospodarske družbe, ki je v pristojnosti sodišča. Predlaga, da sodišče izvede glavno obravnavo, zasliši stranke in vpogleda v podatke sodnega registra in izpodbijane odločbe ter druge listine v upravnem spisu in spis Okrožnega sodišča v Krškem št. Pg 306/2009, ki ga predhodno pribavi ter izvede ostale zgoraj navedene dokaze. Po izvedbi ponujenih dokazov naj odločbo tožene stranke odpravi.

11. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je v postopku inšpekcijskega nadzora inšpektorica pridobila podatke o teku premoženjskega spora med obema družbenikom, kar je upoštevala pri izreku inšpekcijskih ukrepov v izdanem zapisniku. Tožeča stranka nadalje navaja še očitek, da inšpektorica ni ukrepala, ko s mu varnostniki preprečevali vstop njemu, ko edinemu zakonitemu zastopniku B. d.o.o. Gre za dejanja, ki jih lahko odredi samo sodišče in brez odredbe sodišča niti policija niti inšpektorica nima pooblastil, da bi lahko kakorkoli ukrepala v tem konkretnem primeru. Enako velja tudi za opredelitve do izpiska iz sodnega registra in do očitkov v zvezi z zaslišanjem strank. Tudi D.D. je bila dana možnost, da se o dejstvih izjasni in bi se takrat lahko izrekel tudi v zvezi z vprašanji, ki jih navaja v tožbi. Potrebno je poudariti, da za odločitev v zadevi niso pomembna vsa dejstva, ki jih navaja tožeča stranka, saj se v pretežnem zadevajo spora, ki se razrešuje na sodišču. Inšpektorica je v postopku ugotavljala tista dejstva, ki so kazala na to, da gre za nezakonito opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja in ne tista, ki bi tožnici pomagala pri reševanju spora z družbenikom. Pritožba je dejansko prispela 18. 7. 2011 in jo je glavni inšpektor takoj prevzel v reševanje in že 2. 8. 2011 tudi izdal sklep, s katerim je zavrnil zahtevo za izločitev inšpektorice. Glede na dejstvo, da ni šlo za očitek izločitvenih razlogov po 35. členu ZUP in da je šlo za nujna dejanja, ko je bilo potrebno prepovedati nezakonito opravljanje dejavnosti, da bi se preprečilo fizično obračunavanje med varnostniki (drugi odstavek 37. člena ZUP) tudi ni mogoče upoštevati očitka o kršitvi procesnih pravil upravnega postopka glede zahteve za izločitev inšpektorice. Inšpekcijski ukrepi imajo naravo nujnih ukrepov in sam postopek vedno niti ne omogoča, da bi se vse udeležene stranke lahko izrekle o izjavah drugih strank. S tem bi bil inšpekcijski ukrep neučinkovit. Ne glede na reševanje spora pred pristojnim sodiščem pa je na podlagi dokumentacije v spisu razvidno, da spor rešujeta tudi izven sodišča, kar je razvidno pri sklepanju pogodb za opravljanje zasebnega varovanja in pritožbe zoper intervencijo policistov Policijske postaje Brežice. Nadalje je iz dokumentacije v spisu razvidno, da je bila na Inšpektorat poslana prijava zoper družbo za zasebno varovanje G. d.o.o., ker naj bi po mnenju tožečih strank protizakonito opravljala dejavnost zasebnega varovanja. Iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru št. 061-248/2011/7 z dne 12. 7. 2011, ki je bil sestavljen med inšpektorico, ki je vodila postopek in D.D., izhaja, da je imenovani imel možnost sodelovati v postopku in je poleg izjav o varovanju k zapisniku priložil Pogodbo št. 071/11-0270 o izvajanju storitev varovanja premoženja, sklenjeno med tožečo stranko in pravno osebo A. d.d. dne 30. 6 2011. Zakonodajalec je želel z določbo preprečiti nevzdržne situacije, ki se pojavljajo v praksi, da različne pravne ali fizične osebe prek zasebnih varnostnih služb (varnostnikov) opravljajo prisilno izvršbo premičnih ali nepremičnih predmetov ali si samovoljno jemljejo pravico v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij. Zakon uveljavlja fikcijo, da do končne presoje o sporu opravlja naloge varovanja tisti imetnik licence, ki je prvi sklenil pogodbo o varovanju, razen če organ, ki je pristojen za rešitev spora, ne odloči drugače. Seveda pa ni nobenih zadržkov, da se stranke sporazumno dogovorijo, kdo bo opravljal naloge zasebnega varovanja na določenem varovanem objektu. V nobenem primeru pa ne sme priti do primerov, da si varnostniki različnih družb stojijo nasproti za različna naročnika, ki sta v sporu v zvezi s premoženjskimi in drugimi civilnopravnimi razmerji, ali pa, da eden od naročnikov z varnostniki samovoljno preprečuje stranki, s katero je v sporu, izvrševati njeno pravico. Take zadeve se morajo reševati pri pristojnih organih, kot so sodišča. Tožeča stranka je za samovoljno zavarovanje svojih koristi, ki jih ima z družbenikom v pravni osebi B. d.o.o. v uvodoma omenjenih sporih na Okrožnem sodišču v Krškem, odpovedala pogodbo družbi za zasebno varovanje G. d.o.o. in hkrati najela varnostnike družbe za zasebno varovanje A. d.d. Tako tudi sam v prijavi kršitve z dne 6. 7. 2011 navaja, da so se na kraju nahajali varnostniki obeh družb za zasebno varovanje (tako R.R. in S.S., kakor tudi T.T., U.U., V.V. ter Z.Z.). Ravno s tem namenom pa je zakonodajalec postavil pravila, določena v 18. členu ZZasV-1. Za razreševanje spora, ki se je odvijal tudi izven sodišča so morali intervenirati tudi policisti Policijske postaje Brežice. Da ne bi prišlo do nadaljnjih kršitev, pa je inšpektorat izdal dve odločbi, s katerima je kršiteljema prepovedal opravljanje dejavnosti, ki je nezdružljiva z osebnim varovanjem na varovanem območju …, do dokončne presoje sodišča v sporu med družbenikoma. Iz Pogodbe o izvajanju storitev varovanja premoženja št. 071/11-0270 z dne 30. 6. 2011, ki jo je tožeča stranka sklenila z A. d.d. izhaja, da je cena pogodbenih del 13,50 €/uro za enega varnostnika z rokom plačila osmih dni po opravljeni storitvi. Takšna cena je skoraj 100 % višja od cen, ki jih na slovenskem trgu dosegajo družbe za zasebno varovanje, hkrati pa je določitev tako kratkega roka plačila dodatno podkrepilo mnenje tožene stranke, da gre za začasno naravo izvrševanja pogodbe z namenom pomoči pri samovolji, kar dokazuje tako večje število varnostnikov, ki je bilo angažirano pri varovanju, visoka cena storitve in kratek rok za plačilo. Spor, ki teče med njima na sodišču, sta prenesla na ulico, vanj pa vpletla še varnostnike obeh družb za zasebno varovanje. Nesporno za odločitev sodišča v tej zadevi je pomembno dejstvo: da gre za spor o premoženjski zadevi oziroma o zastopstvu pravne osebe B. d.o.o., ki teče na sodišču, da je tožeča stranka, kljub temu, da teče spor na sodišču, izključno z namenom pomoči pri samovolji angažirala drugo družbo za zasebno varovanje (A. d.d.), kljub dejstvu, da je za isto varovano območje bila že sklenjena pogodba za varovanje s G. d.o.o., da je bila za razreševanje zadeve tudi potrebna že intervencija policije, da je zaradi angažiranja dveh družb za zasebno varovanje obstajala velika nevarnost, da bodo varnostniki različnih družb za zasebno varovanje eden proti drugemu ali pa proti posameznemu družbeniku uporabili fizično silo ali druge ukrepe v skladu ZzasV-1. Izraz varovano območje, kot je omenjeno v drugem odstavku 18. člena ZZasV-1 je potrebno razumeti z namenom, da se posameznikom in pravnim osebam prepreči samovoljno jemanje pravice v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij s pomočjo varnostnikov. Na podlagi dopisa Okrožnega sodišča v Krškem št. Su 020508/2011 z dne 13. 7. 2011 je ugotovljeno, da gre za spor med družbenikoma zaradi medsebojne izključitve družbenika ter za spor zaradi spremembe zastopstva. V primeru, da spora med družbenikoma ne bi bilo, bi bilo jasno, kdo je zakoniti zastopnik družbe in tudi ne bi bila potrebna zamenjava družbe za zasebno varovanje zaradi krivdnih razlogov in posledično angažiranja druge družbe za zasebno varovanje. V povezavi s tem, tudi ne bi bila potrebna niti intervencija policije niti inšpekcijski nadzor, saj bi vsi družbeniki spoštovali predpise. Spor, ki poteka pred sodiščem pa se je zaradi nespoštovanja zakonodaje pričel razreševati tudi izven sodišča in samo s hitrim ukrepanjem inšpektorata je bilo mogoče preprečiti hujše kršitve javnega reda. V samem primeru ne more biti edino odločilno dejstvo, katera pogodba za varovanje je na omenjenem varovanem območju veljavna (ali pogodba za varovanje, ki ga opravlja tožeča stranka ali pogodba o varovanju, ki ga je pred tem že za celotno območje sklenila družba G.), temveč dejstvo, da so varovanje opravljali varnostniki dveh različnih družb, vsak za svojega naročnika, ki sta v sporu v zvezi z premoženjskim in drugim civilnopravnim razmerjem in bi lahko prišlo do nasilnega obračunavanja med varnostniki. Samo hitra intervencija države in ukrep inšpektorata so preprečili, da bi se spor s sodišča prenesel na ulico in pričel reševati z nasiljem nad varnostniki. Upravno sodišče je v zadevi inšpekcijskega ukrepa prepovedi opravljanja dejavnosti na določenem varovanem območju (opravljanje dejavnosti, ki je nezdružljiva z zasebnim varovanjem – pomoč pri nedovoljeni samovolji oziroma samopomoči, ker je za varovano območje med naročnikom in tretjo osebo tekel spor iz premoženjskih razmerij) pod opr. št. U 1301/2008-17 z dne 4. 6. 2009 tožbo pravne osebe zavrnilo in potrdilo odločitev inšpektorata ter odločbo tožene stranke. Sodišče je zavrnilo tudi odškodninski zahtevek.

12. Ker sta tožnika z eno tožbo sprožila upravni spor zoper drugostopenjski akt v zvezi s tremi različnimi posamičnimi upravnimi akti organa na prvi stopnji odločanja, je sodišče zadeve razdružilo tako, da se tožba zoper vsak posamičen akt na prvi stopnji odločanja v zvezi z drugostopenjskim aktom, ki ga je drugostopenjski organ sprejel po predhodni združitvi postopka, zaradi lažje obravnave na sodišču, obravnava ločeno v treh upravnih sporih (1. odstavek 42. člena ZUS-1). Tožba zoper prvostopenjski akt št. 061-248/2011/27 (4-09) z dne 20. 7. 2011, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, se vodi pod opr. št. upravnega spora I U 1936/2011, tožba zoper prvostopenjski akt št. 061-248/2011/29 (4-09) z dne 20. 7. 2011 se vodi pod opr. št. upravnega spora I U 875/2012, tožba zoper prvostopenjski akt št. 061-24872011/42 (4-01) z dne 2. 8. 2011 pa se vodi pod opr. št. upravnega spora I U 876/2012. Ta sodba se torej nanaša samo na tožbo zoper izpodbijani akt št. 061-248/2011/27 (4-09) z dne 20. 7. 2011. Obrazložitev k prvi točki izreka:

13. Tožba je utemeljena.

14. Določilo 2. odstavka 18. člena ZZasV-1 določa, da imetnik licence ne sme opravljati zasebnega varovanja, če je za to varovano območje že sklenjena pogodba o varovanju z drugim imetnikom licence in bi storitev varovanja pomenila pomoč pri nedovoljeni samopomoči ali samovolji, ker za varovano območje med naročnikom in tretjo osebo teče spor iz premoženjskih ali drugih civilnih razmerij. Po določilu 3. odstavka istega člena do dokončne presoje spora naloge varovanja opravlja tisti imetnik licence, ki je prvi sklenil pogodbo o varovanju, razen če organ, ki je pristojen za rešitev spora, ne odloči drugače. 15. Pri razlagi te določbe in za presojo zakonitosti postopanja inšpektorja v okoliščinah konkretnega primera je pomemben namen teh dveh zakonskih določb. Ker je na področju zasebnega varovanja zakonodajalec naredil izjemo in tako z uveljavitvijo zasebnega varovanja zaradi določb V. poglavja ZZasV-1 ne gre več za popoln monopol države nad uporabo fizične prisile, je glavni – vendar ne edini- namen 2. in 3. odstavka 18. člena ZZasV-1 učinkovito preprečiti, da bi prišlo do fizičnega spopada dveh zasebnih služb za varovanje istih zasebnih prostorov v smislu pomoči pri nedovoljeni samopomoči. 16. Ko med naročnikom in tretjo osebo obstaja spor, ki se razteza tudi na vprašanje obstoja ene ali dveh pogodb za zasebno varovanje določenega območja, o veljavnosti določene pogodbe o zasebnem varovanju ne more dokončno odločati inšpektor, ampak pristojno sodišče. Seveda pa mora zaradi izpolnitve zakonskega dejanskega stanu iz 2. odstavka 18. člena ZZasV-1, glede na inšpektorju znane okoliščine konkretnega primera oziroma glede na okoliščine, ki bi inšpektorju morale biti poznane, pristojni inšpektor vendarle opraviti določeno presojo o tem, ali je utemeljeno mogoče domnevati, da se izvaja zasebno varovanje na podlagi obeh pogodb. Inšpektor ima namreč zakonsko dolžnost po 4. točki 2. odstavka 74. člena ZZasV-1, da prepove opravljati dejavnost tudi, če nekdo zasebno varovanje opravlja brez pisne pogodbe ali v nasprotju z njo. Ta presoja domneve o obstoju veljavnih pogodb mora biti takšna oziroma tolikšna, da prekomerno (nesorazmerno) ne ovira učinkovite izvedbe ukrepa inšpektorja, da se prepreči morebiten spopad zasebnih varnostnih služb oziroma pomoč pri nedovoljeni samopomoči. 17. Dovolj je, če inšpektor ugotovi, da določeno varovano območje dejansko varuje več varnostnih služb na podlagi dveh (ali več) sklenjenih in nespornih pogodb med naročnikom in tretjo osebo, ki sta v premoženjskem ali drugem civilnopravnem sporu in da bi lahko prišlo do pomoči pri nedovoljeni samopomoči. Učinkovita preprečitev fizičnega spopada dveh varnostnih služb je v tolikšni meri glavni cilj zakonodajalca, da niti ni predpisal, da je pogoj za izrek inšpekcijskega ukrepa predhodna ugotovitev, da pomoč pri nedovoljeni samopomoči, fizični spopad ali druga oblika škode neposredno grozi. Dovolj je ugotovitev inšpektorja, da „bi“ storitev varovanja pomenila pomoč pri nedovoljeni samopomoči. 18. Tožnik je v pritožbi sam priznal, da mu C.C. in varnostnik družbe G. d.o.o. fizično preprečujeta vstop v poslovne prostore. V petem odstavku na strani 5 pritožbe sta tožnika navedla, da so „varnostniki G. d.o.o. preprečevali dostop varnostnikom A. d.d. do delovnega mesta, še težje pa je, da so preprečevali dostop do lastne pisarne tudi D.D. kot edinemu pravnomočno zastopniku družbe B..“ Tožena stranka je z ogledom in vpogledom v dokumentacijo ugotovila, da sta dve različni varnostni službi opravljali zasebno varovanje istočasno za iste prostore. V izreku odločbe je navedeno varovano območje na naslovu …, v prvem odstavku obrazložitve pa je navedeno, da gre za poslovne prostore naročnika na lokaciji F.; v drugostopenjski odločbi je navedeno, da so ti prostori v prvem nadstropju poslovne zgradbe pravne osebe B. d.o.o., gledano levo od stopnišča v izmeri 400 m2. Z vidika ugotovitve, da bi lahko na varovanem območju prišlo do uporabe pomoči s strani dveh varnostnih služb za namen nedovoljene samopomoči, izpodbijani akt torej nima nepravilnosti.

19. Sodišče tudi ugotavlja, da izpodbijani akt nima nepravilnosti z vidika potrebne ugotovitve, da med D.D. in C.C., torej med naročnikom in tretjo osebo teče spor v smislu 2. odstavka 18. člena ZZasV-1. Prvostopenjski organ je opravilne številke sporov in konkretno sodišče, ki rešuje spore, navedel v izreku odločbe. Drugostopenjski organ pa je to dopolnil z navedbo, da iz dopisa Okrožnega sodišča v Krškem z dne 13. 7. 2011 izhaja da gre v zadevi Pg 306/2009 za tožbo tožnika C.C. zoper toženega D.D. zaradi izključitve imenovanega kot družbenika iz družbe B. d.o.o.. K navedeni zadevi je priključen spis Pg 331/2009 tožnika D.D. zoper toženca C.C. zaradi izključitve slednjega kot družbenika B. d.o.o.. Sodišče pa je sporočilo tudi, da vodi nepravdni gospodarski spor (Ng 1/2011) predlagatelja C.C. in pravne osebe B. d.o.o. zaradi spremembe zastopstva. To pomeni, da je upravni organ pravilno ugotovil, da gre za spor iz civilnopravnega razmerja z elementi gospodarskega in premoženjskega razmerja, kar ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 2. odstavka 18. člena ZZasV-1. Obstoj spora v smislu 2. odstavka 18. člena ZZasV-1 izhaja tudi iz opisa spora, ki sta ga podala pritožnika že v pritožbi (od predzadnjega odstavka na strani 2 pritožbe do četrtega odstavka na strani 3 pritožbe ter v drugem odstavku na strani 5 pritožbe), kjer opisujeta, v čem in kako poteka spor med C.C. in D.D. oziroma njunima podjetjema v zvezi s poslovodenjem in posledično o veljavnosti pogodb o varovanju. Nadalje tožnika obstoj spora opisujeta tudi v 8., 9. in 10. odstavku na strani 4 pritožbe, kjer pravita, da ni res, da bi se katera koli stvar nasprotnega udeleženca v sporu nahajala v zapečateni pisarni. Obstoj spora v smislu 2. odstavka 18. člena ZZasV-1 med naročnikom in tretjo osebo je torej tožena stranka pravilno ugotovila.

20. Za presojo zakonitosti izpodbijanega akta ni bistveno, ali je v poslovnem prostoru, ki naj bi ga zapečatil tožnik, res tudi računalnik, poslovna dokumentacija podjetja H. d.o.o., bančne kartice z digitalnimi podpisi, ali ne. Glavna varovana dobrina je v tovrstnih primerih preprečitev fizičnega spopada dveh zasebnih varnostnih služb, ne pa varovanje premoženja določene osebe, ki je vpletena v spor.

21. Glede tožbenega ugovora o nepristranosti inšpektorice na prvi stopnji odločanja pa sodišče lahko sledi utemeljitvi drugostopenjskega organa, ki je zavrnil pritožbo tožnika zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev št. 061-248/2011/42 (4-01) z dne 2. 8. 2011) in v tem delu ne bo posebej ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1), ker tudi sodišče v argumentih tožnikov ne vidi nobenega znaka, ki bi vzbujal dvom glede nepristranosti odločanja. Tožnik ima sicer prav, da bi moral pristojni organ najprej odločati o zahtevi za izločitev (2. odstavek 37. člena ZUP) in šele potem izdati vsebinsko odločitev o inšpekcijskem ukrepu, vendar pa ta napaka pri uporabi procesnega prava v konkretnem primeru ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (3. odstavek 27. člena ZUS-1. 22. Vendar pa je treba v presoji zakonitosti izpodbijanega akta obravnavati še ugovor glede zaslišanja (prizadete) stranke, oziroma bolj natančno, pravice tožeče stranke, da se izreče o dejstvih in okoliščinah pred izdajo odločbe. Inšpektor lahko izreče ukrep po 6. točki 2. odstavka 74. člena ZZasV-1 imetniku licence brez predhodnega zaslišanja prizadete stranke, kajti v teh zadevah se uporablja Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Uradni list RS, št. 56/2002, 26/2007). Samo v primeru, če ne gre za nujne in neodložljive ukrepe, ima zavezanec pravico, da mu inšpektor pošlje zapisnik pred izdajo odločbe in ga pozove, da se v določenem roku pisno ali ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Po preteku tega roka inšpektor izda odločbo brez dodatnega zaslišanja zavezanca (4. odstavka 29. člena ZIN). Če pa gre za nujne in neodložljive ukrepe, pa inšpektor niti nima dolžnosti pred izdajo odločbe poslati zapisnika zavezancu oziroma prizadeti stranki s pozivom, da se izreče. 23. Odločitev o tem, kdaj je ukrep nujen v smislu 4. odstavka 29. člena ZIN, je v dokajšnjem polju avtonomne presoje upravnega organa, tako da dejstvo, da je inšpektorica dvakrat opravila ogled dne 12. 7. 2011 in 15. 7. 2011 in da je odločbo izdala dne 20. 7. 2011, ne kaže na to, da bi organ arbitrarno in nezakonito uporabil 4. odstavek 29. člena ZIN. Zato je tudi po mnenju sodišča upravni organ pravilno ugotovil, da je šlo v konkretnem primeru za nujni ukrep, zato dejstvo, da tožnik ni bil zaslišan pred izdajo odločbe v smislu 1. odstavka 9. člena in 1. odstavka 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), tako da bi, kot tožnik sam uveljavlja, lahko odgovoril na nasprotne navedbe oseb, s katerimi je v sporu, ne pomeni kršitve procesnih pravil. Poleg tega sodišče ugotavlja, da iz podatkov v spisu in zlasti tožnikovih navedb izhaja, da je tožnik podal pobudo z dne 5. 7. 2011 za začetek postopka, kot je sam navedel v pritožbi zoper prvostopenjski akt, in je inšpektorju poslal določeno dokumentacijo, zapisnik pa je dobil po izdaji prvostopenjske odločbe, tako da je lahko zoper njega ugovarjal v pritožbi zoper prvostopenjski akt; tožnik celo v pritožbi sam pravi, da je bil zaslišan dne 12. 7. 2011, torej 8 dni pred izdajo prvostopenjske odločbe, a da je dobil le „ciljana“ vprašanja in niti ne pravi, da upravni organ ni hotel določenega pomembnega dejstva, ki bi ga hotel na zaslišanju izpostaviti tožnik, evidentirati na zapisnik o zaslišanju. Poleg tega tožnik v tožbi niti ne zanika, kar navaja drugostopenjski organ in sicer, da ga je inšpektorica v času ogleda po telefonu pozvala, da pride v poslovne prostore zaradi prevzema zapisnika preden je bila izdana prvostopenjska odločba, a da se ni odzval. V zvezi s temi elementi torej ni nepravilnosti v procesnem postopanju upravnega organa.

24. Vendar pa ni nobenega tehtnega razloga, ki bi imel podlago v zakonu, da prvostopenjski organ ni upošteval navedb tožnika v prijavi z dne 5. 7. 2011, torej preden je inšpektor opravil prvi ogled dne 12. 7. 2011, kot je navedel tožnik že v pritožbi. Tožnik je namreč po njegovih navedbah v pritožbi inšpektorju 5. 7. 2012 poslal med drugim izpisek iz sodnega registra, sklepa Okrožnega sodišča v Krškem o vpisu spremembe Srg 2011/25348 z dne 27. 6. 2011 in odpovedi pogodbe o varovanju skupaj z dokazili o vročitvi odpovedi pogodbe o varovanju, s čimer je po mnenju pritožnika Okrožno sodišče v Krškem dejansko odločilo o poslovodenju družbe B. d.o.o. in s katerim naj bi bil C.C. izbrisan kot poslovodja iz sodnega registra in da v postopku C.C. ni prerekal veljavnosti in verodostojnosti listine, ki je bila podlaga za izbris in da je bila odpoved pogodbe o varovanja s takojšnjo veljavnostjo, ki je bila vročena G. d.o.o. dne 1. 7. 2011, zakonita. Prvostopenjski organ je torej popolnoma spregledal ta dejstva, ki so bila organu predočena. To je pomembno za presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika ustavnih pravic, ker je tožnik že v pritožbi, enako pa uveljavlja tudi v tožbi, uveljavljal, da mu je varnostna služba G. d.o.o. fizično preprečila vstop v poslovne prostore, katerih lastnik je. Glavni namen zakonskih določb iz 2. in 3. odstavka 18. člena ZZasV-1, kot je postavilo sodišče v izhodišču te sodbe, je preprečiti fizični spopad dveh zasebnih varnostnih služb, vendar pa pri tem pristojni organ ne sme popolnoma ignorirati ustavnih pravic vpletenih strank, še posebej, če jih stranke v postopku uveljavljajo. Pri inšpekcijskem ukrepu, ki pomeni preprečitev lastniku, da vstopi v njegov poslovni prostor in ga uporablja za izvajanje podjetniške dejavnosti, kar je tožnik uveljavljal v pritožbi zoper prvostopenjski akt, gre namreč lahko za nedopusten, prekomeren poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave. Pristojni organ je namreč sam ugotovil, da je predmetni poslovni prostor v lasti tožnika. Tožnik sicer s tožbenim zahtevkom v upravnem sporu izrecno ne uveljavlja sodnega varstva pravice do svobodne podjetniške pobude v smislu 74. člena Ustave in ne zatrjuje, da je v času upravnega spora onemogočen ali oviran pri izvajanju podjetniške dejavnosti zaradi omejenega ali preprečenega vstopa v poslovne prostore. Vendar pa bi pristojni prvostopenjski organ glede na poslane listine o poslovodstvu in odpovedi pogodbe za zasebno varovanje, ki jih je tožnik poslal pred začetkom upravnega postopka, glede na že omenjeno določbo 4. točke 2. odstavka 74. člena ZZasV-1 v zvezi z 2. odstavkom 18. člena ZZasV-1 in ob upoštevanju tudi sodne prakse v primerljivi zadevi (I U 981/2010-13 z dne 16. 6. 2010)(1) v dokazno oceno vključiti tudi dejstva v zvezi z morebitno neveljavnostjo starejše pogodbe za opravljanje zasebnega varovanja na predmetnem varovanem območju. V tem elementu je bilo torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in v tem elementu je imel tožnik le navidezno možnost, da se je izrekel o ključnem dejstvu pred izdajo odločbe, čeprav bi pristojni organ ta vidik spora lahko razčistil, brez da bi ogrozil učinkovito izvajanje inšpekcijskega ukrepa. Prvostopenjski organ je torej kršil procesno določbo 2. in 3. točke 214. člena ZUP v zvezi z 2. odstavkom 18. člena ZZasV-1. Tudi drugostopenjski organ ni odgovoril na obravnavni pritožbeni ugovor, zaradi česar je drugostopenjski organ kršil določbo 2. odstavka 254. člena ZUP.

25. Ob tem je sodišče upoštevalo, da je uresničevanje in varstvo pravice do svobodne podjetniške pobude v tovrstnih primerih zakonodajalec očitno uredil na specifičen način (2. odstavek 15. člena Ustave). Upravni organ je z izpodbijanim aktom prepovedal določenemu imetniku licence opravljanje zasebnega varovanja na določenem območju in sicer začasno, dokler ne bo o konkretnih dveh sporih, ki sta navedena v izreku upravne odločbe odločilo pristojno sodišče. V takem primeru že na podlagi samega zakona in brez posebne odločbe inšpektorja do dokončne presoje spora naloge varovanja opravlja imetnik licence, ki je prvi sklenil pogodbo o varovanju, razen če organ, ki je pristojen za rešitev spora, ne odloči drugače (3. odstavek 18. člena ZZasV-1). Ta „organ“ pa ni organ inšpekcije, ampak pristojno sodišče, saj se beseda organ nanaša na organ, ki rešuje spor premoženjsko pravne ali druge civilnopravne narave. To pomeni, da imata tožnika sodno varstvo za zagotovitev dostopa do poslovnih prostorov in nemoteno opravljanje svobodne gospodarske pobude, če sta v tem še vedno omejena, kar sicer v upravnem sporu ne zatrjujeta, pred civilnim sodiščem.

26. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, prvostopenjski akt razveljavilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. točka in 3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

27. Obrazložitev k drugi točki izreka:

28. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007), se priznajo tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, stroški v višini 350 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 20% DDV, kar skupaj znese 420 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

opomba (1) : Tudi v tej zadevi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, ker organ v postopku ni razjasnil, ali je starejša pogodba za zasebno varovanje še veljavna in kakšen vpliv je na to pogodbo imela kasnejša sklenitev druge pogodbe.