Jedro

Dokazni predlog obrambe je materialnopravno relevanten dokaz v korist obdolženca, razen če je očitno, da predlagani dokaz ne more biti uspešen, ker je zaradi jasnosti zadeve odveč v smislu 2. odstavka 343. člena ZKP in bi se z izvedbo takega dokaza postopek le zavlačeval. Če bi sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe brez razumne obrazložitve o materialnopravni relevantnosti in potrebnosti dokaza, bi bila podana kršitev kazenskega postopka, ki bi bila bistvena v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, če je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega R.I. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni R.I. je dolžan plačati 300.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil obs. R.I. zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ obsojen na kazen devet mesecev zapora in stransko kazen prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za čas osmih mesecev, v katerega se všteje čas odvzema vozniškega dovoljenja v tem kazenskem postopku od 19.8.2001 do 14.4.2003. Zoper sodbi so zagovorniki iz Odvetniške družbe Č. o.p. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavljajo kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, ker da "sodišče obrambi ni omogočilo izvedbo vseh tistih dokazov, ki bi obdolženca ekskulpirali", namreč zaslišanje patologa o tem, ali je vzročna zveza med tem, da D.R. ni bil privezan z varnostnim pasom in njegovo smrtjo, sodišče ni opravilo ogleda kraja prometne nesreče in zato ni pravilno ugotovilo konfiguracije, vidljivosti in drugih karakteristik tega kraja, ni postavilo drugega izvedenca cestno prometne stroke, čeprav je izvedensko mnenje S.V. nestrokovno, saj ni opravil ogleda kraja nesreče, trdi, da se je obsojenčevo vozilo v času trčenja premikalo, čeprav za tak zaključek ni nobene podlage, določil je drugačen kraj trčenja kot policija, na vozilu oškodovancev so vidne sledi oplazenja, izvedenec pa trdi drugače, ni napravil računalniške simulacije prometne nesreče, pa je kljub temu trdil, da bi bile poškodbe vozil drugačne, če bi obsojenčevo vozilo stalo. Potrebno bi bilo tudi zaslišanje policista, ki je napravil skico kraja prometne nesreče, in izvedenca toksikologa o vzročni zvezi med stopnjo alkoholiziranosti obsojenca ter načinom njegove vožnje. Sodba sodišča druge stopnje nasprotuje sama sebi, ker trdi, da sledi vožnje P.-jevega avtomobila dokazujejo, da ni vozil po bankini, po drugi strani pa, da na kraju nesreče ni bilo nobenih sledov vožnje, nima razlogov o pritožbenih navedbah, da se je nesreča zgodila v naselju, kjer je hitrost omejena na 50 km/h, da sta oba oškodovanca, P. in K. vozila mnogo hitreje in da ob dopustni hitrosti posledice ne bi bile usodne; da je P. prehiteval K.-ja v križišču, kjer to ni dovoljeno. Ker sodba nima teh razlogov, je tudi prekršila kazenski zakon v vprašanju, ali je med vožnjo obsojenca in prometno nesrečo vzročna zveza. Predlagajo, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec predlaga, da se zahteva zagovornikov za varstvo zakonitosti zavrne. Sodišče je obrazložilo vsako zavrnitev dokaznega predloga obrambe, trditev zahteve, da patolog ni bil zaslišan, pa je celo protispisna. Ni zatrjevanega nasprotja med trditvama o obstoju oziroma neobstoju sledov vožnje: sodišče je ugotovilo, da ni bilo sledov zaviranja, ne pa drugačnih sledov vožnje. Izpodbijani sodbi vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih in nista kršili 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zahteva skozi zatrjevane kršitve obrambe v resnici uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Zahteva zagovornikov obs. R.I. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP se lahko zoper pravnomočno sodbo vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem ko se je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more vložiti.

Po določbah 16., 17., 1. odstavka 18., 2. odstavka 299., 2. in 4. odstavka 329. in 15. člena ZKP ima obdolženec pravico, da predlaga dokaze, ki so mu v korist, sodišče pa mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, ki so pomembna za pravilno razsojo in izdajo zakonite odločbe, pri čemer ni vezano na formalna dokazna pravila, prizadevati pa si mora, da se postopek izvede brez zavlačevanja. Pri odločanju o dokaznem predlogu strank sodišče ob spoštovanju načela o prosti presoji dokazov pri presoji, katere dokaze bo sprejelo, upošteva, ali je predlagani dokaz materialnopravno relevanten in ali je ta relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče bo vsak dokazni predlog obrambe štelo kot materialnopravno relevanten dokaz v korist obdolženca, razen če je očitno, da predlagani dokaz ne more biti uspešen, ker je zaradi jasnosti zadeve odveč v smislu 2. odstavka 343. člena ZKP in bi se z izvedbo takega dokaza postopek le zavlačeval. Če bi sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe brez razumne obrazložitve o materialnopravni relevantnosti in potrebnosti dokaza, bi ravnalo arbitrarno in bi bila podana kršitev kazenskega postopka, ki bi bila bistvena v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, če je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

V rednem postopku obramba ni predlagala zaslišanja patologa zaradi pojasnitve, ali bi D.R. dobil tako hude poškodbe, da bi umrl tudi v primeru, če bi bil privezan z varnostnim pasom, in zaslišanja toksikologa o tem, ali je stopnja alkoholiziranosti obsojenca vplivala na način njegove vožnje, zato sodišče ni moglo kršiti pravice obdolženca do predlaganja in izvajanja dokazov v njegovo korist. Če pa zahteva misli, da je bil kršen kazenski postopek, ker bi ta dokaz moralo sodišče izvesti po uradni dolžnosti, Vrhovno sodišče pripominja, da je po določbah 2. odstavka 299. člena in 2. odstavka 343. člena ZKP res dolžnost sodišča, da se zadeva vsestransko razčisti, vendar pa je ta presoja dana sodišču in ne krši nobene določbe zakona, če oceni, da je zadeva zrela za razsojo, po mnenju stranke pa ni tako. V takem primeru gre za razhajanje v oceni sodišča in stranke o popolnosti ugotovljenih dejstev, tega pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Trditev zahteve, da je sodišče kršilo pravico obsojenca do obrambe, ker si ni ogledalo kraja prometne nesreče, čeprav bi bilo to nujno za oceno konfiguracije terena, vidljivosti in drugih karakteristik kraja, ni pravilna. Po določbah 245. in 247. člena ZKP se ogled opravi, kadar je za ugotovitev pomembnega dejstva potrebno neposredno opazovanje. Sodišče ogleda ni opravilo, čeprav je zagovornik na glavni obravnavi to predlagal in sodišče predloga ni izrecno zavrnilo, ker je pomembne značilnosti kraja prometne nesreče, zlasti preglednost na prednostni cesti in urejenost s prometnimi znaki, presojalo na podlagi fotografij, mnenja izvedenca in izpovedbe priče M.D. (5. stran sodbe sodišča prve stopnje) in je ocenilo, da za ugotovitev teh okoliščin ni potrebno neposredno opazovanje kraja prometne nesreče. Zaradi tega ni kršilo določb 245. člena ZKP, čeprav dokaznega predloga ni izrečno zavrnilo.

Zagovornik je predlagal postavitev drugega izvedenca cestno prometne stroke in sodišče je ta predlog zavrnilo z ustrezno izčrpnimi razlogi na strani 3. in 4. svoje sodbe. Po določbah 258. člena ZKP se postavi drug izvedenec, če so v mnenju postavljenega izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom v pravilnost danega mnenja, ki se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da takšne podlage za postavitev novega izvedenca ni. Metode izvedenca za ugotavljanje pomembnih dejstev za izdelavo mnenja v obravnavanem primeru ne vzbujajo dvoma v pravilnost danega mnenja, sicer pa zahteva z izpodbijanjem verodostojnosti in prepričljivosti izvedenskega mnenja posega na področje dejanskega stanja, ne pa zakonitosti.

Sodišče je tudi ustrezno obrazložilo zavrnitev predloga, da se zasliši policista, ki je izdelal skico (M.K.) in pričo Ž. tako, da ni mogoče trditi, da je bila odločitev sodišča arbitrarna in neobrazložena.

Zmotna je trditev v zahtevi, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da na kraju prometne nesreče ni bilo nobenih sledov vožnje in istočasno, da so bile sledi vožnje P.-jevega avtomobila. Pritožbeno sodišče je na 3. strani sodbe le ugotovilo, da so na vozišču sledi drsenja platišča P.-jevega vozila, glede drugih sledov vožnje ali sledov zaviranja, na podlagi katerih je moč ugotavljati hitrost vožnje, pa se ni izjasnjevalo. Zatrjevano nasprotje o tej okoliščini torej ni podano.

S trditvijo, da pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe ni presodilo pritožbenih navedb, da je do prometne nesreče prišlo v naselju, kjer je bila hitrost omejena na 50 km/h in v križišču, kjer prehitevanje ni dovoljeno, zahteva uveljavlja kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP. Toda sodišče prve stopnje je v zadnjem odstavku na 6. strani sodbe ugotovilo, da je bila hitrost vožnje na kraju prometne nesreče omejena le s splošno omejitvijo 90 km/h. Ta ugotovitev je skladna z ugotovitvijo izvedenca V. na prvi strani njegovega izvida in mnenja (list. št. 171) in z zapisnikom PPP K. o ogledu kraja prometne nesreče na list. št. 8, Višje sodišče pa na drugi strani sodbe zaključuje, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na njihovi podlagi napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo, čeprav izrecno ni posebej obrazložilo zavrnitve te pritožbene navedbe. Ker je sodišče prve stopnje večkrat v sodbi ugotovilo, da je bilo prehitevanje s hitrostjo do 90 km/h dopustno na odseku ceste, kjer se je zgodila prometna nesreča, pritožba pa ni ponudila dobrega dokaza, da je takšna ugotovitev napačna, sklicevala se je le na prometni znak z imenom kraja brez omejitve hitrosti, je po stališču Vrhovnega sodišča višje sodišče s posplošeno trditvijo, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, presodilo in zavrnilo tudi pritožbeno navedbo o omejitvi hitrosti vožnje na 50 km/h. Obramba šele v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da se je prometna nesreča zgodila v križišču, zato prehitevanje ni bilo dovoljeno. S to trditvijo izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo na odseku ceste, kjer je prišlo do prometne nesreče, prehitevanje dovoljeno (prvi odstavek na 5. strani in zadnji odstavek na 6. strani sodbe), izpodbijanje dejanskega stanja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče. Sicer pa je sodišče ugotovilo, da ne gre za križišče cest, ampak za nekategoriziran priključek dovozne poti k obsojenčevi hiši na regionalno cesto zunaj naselja B. Zahteva za varstvo zakonitosti vidi kršitev kazenskega zakona v tem, ker da izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih. To stališče je zmotno, ker gre za kršitev kazenskega zakona samo v primerih, ki so našteti v 372. členu ZKP.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (je solastnik stanovanjske hiše in zemljišča, ima poklic in zaposlitev) in zamotanost zadeve (zahteva je uveljavljala številne kršitve kazenskega postopka in kazenskega zakona).