Jedro

Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v točki I. izreka spremeni tako, da se spremeni delež 30 % v delež 70 %, v preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 89/2022 z dne 20. 11. 2023 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka tožeči stranki odgovorna za škodo iz škodnega dogodka z dne 8.3.2022, v deležu 30 %. Sodišče prve stopnje je sprejelo vmesno sodbo o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica dne 8. 3. 2022 padla v bližini vhoda v restavracijo A., ko je bila skupaj s prijateljicama na smučanju na smučišču Cerkno. Tožnici je spodrsnilo na ledeni ploskvi, zaradi česar je padla. Pri padcu nazaj pa je padla na levo roko, pri čemer si je poškodovala levo zapestje. Tožnici je spodrsnilo na ledu, na ledenem snegu, ko je odhajala iz restavracije po svoje smučke, katere je imela prislonjene na ograjo pri restavraciji ob poti iz restavracijo do apartmajev. Bila je obuta v pancarje, po poti ali pred vhodom v restavracijo pa ni bilo tabel, ki bi opozarjale na spolzkost. Ker je zavarovanec toženke dopustil, da je bil leseni podest, ki je sicer pohodna površina, ob vhodu v restavracijo, ob robu smučišča leden in zato spolzek, kar je gotovo predstavljajo nevarnost za obiskovalce restavracije. S to opustitvijo zavarovanec ni poskrbel za varnost gostov. Zavarovanec toženke bi moral v prvi vrsti sam postaviti opozorilne table in tudi sproti čistiti nanešen sneg, katerega so s pancarji in ostalimi čevlji tja nanašali obiskovalci, ki so odhajali iz smučišča v restavracijo ali ga je nanosil veter. Sneg je zaradi večkratne hoje po njem postal trd, se je zbil in zato je postal leden in spolzek, kar je predstavljalo nevarnost za obiskovalce. Zavarovanec tožene stranke pa ni čistil lesenega podesta in ni ohranjal čisto površino, prav tako ni postavil opozorilne table za nevarne - spolzke površine in le-te ni označil. V posledici takšne opustitve, je prišlo do padca s škodnimi posledicami za tožnico. Takšna opustitev tako predstavlja malomarnost zavarovanca in s tem povezano njegovo krivdno odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ in člen 135 OZ). Sodišče je na podlagi izpovedbe same tožnice in na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica tudi sama prispevala k nastanku škodnega dogodka. Tožnici je bilo stanje pohodne površine že dobro poznano, saj je pred tem že hodila po teh površinah že nekaj dni in je vedela, da je tu spolzko, pa je kljub temu po lesenem podestu hodila obuta v pancarje, ki je obutev, s katero se sicer že težko hodi v normalnih, ugodnih pogojih. Tožnica bi se lahko ledenim zaplatam na podestu tudi izognila in šla po drugi možni poti do svojih smučk. Lahko bi šla od vhoda tudi naravnost in po zunanji strani ograje, kjer je bil sicer tudi sneg, vendar pa ta ni bil leden in spolzek. Tožnica bi lahko hodila tudi čisto ob ograji in bi se je pri hoji lahko oprijemala. Tožnica, čeprav je že več dni vedela kakšna je pohodna površina pred vhodom v restavracijo, o tem ni obvestila ali opozorila pristojnih pri zavarovancu tožene stranke. Ker tožnica ni storila nič od navedenega, sodišče po določilu člena 171 OZ očita tožnici 70 % deljeno odgovornost za obravnavani padec. Namreč oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Sodišče je zaključilo, da tožnici prizna 30 % temelja tožbenega zahtevka. O stroških postopka bo sodišče odločilo s končno odločbo.

2. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo tožeča stranka po pooblaščenki. Pritožbo podaja iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožnica hodila kritičnega dne v sredini med prijateljicama, obute je imela smučarske čevlje (pancarje). Tožnici je med hojo spodrsnilo na ledeni ploskvi, zaradi česar je padla. Sodišče je verjelo tožnici, da v času njenega padca ob poti ali pri restavraciji ni bilo kakšnih tabel, ki bi opozarjale na led in spolzkost. Tožnica je po padcu še skušala smučati, vendar ji ni šlo in je nato odšla po prvo pomoč. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi zavarovanec moral na tem delu postaviti opozorilne table in sproti čistiti sneg, katerega so s pancarji in ostalimi čevlji nanašali obiskovalci, ki so odhajali s smučišča v restavracijo ali pa ga je nanosil veter. Sodišče prve stopnje je kot pomembno izpostavilo okoliščino, da se vhod v restavracijo A. nahaja v neposredni bližini smučišča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nihče ni čistil te pohodne površine, ni je posipal ali posolil in zavarovanec ni izvajal čiščenja. Zavarovanec tožene stranke podesta ves čas bivanja tožnice nikoli ni očistil, niti posipal ali posolil. Na podestu je bil sneg oziroma led, katerega nanos bi zavarovanec tožene stranke moral preprečiti. Sodišče prve stopnje je soprispevek tožnice utemeljilo s tem, da je tožnica tega dne po podestu hodila obuta v pancarje, s katerimi je sicer težko hoditi že v normalnih, ugodnih pogojih. Tožnici pa v zvezi z obutvijo ni mogoče ničesar očitati. Povsem neutemeljeno bi bilo pričakovati, da se bi tožnica po obisku restavracije preobula v drugo obutev. Iz vpogleda v fotografijo je razvidno, da se tožnica ledenim zaplatam ni mogla izogniti, saj so se le-te raztezale po celotni širini podesta in vzdolž celotne dolžine le-tega in ji tudi iz tega razloga ni mogoče ničesar očitati. Tožnica je zaznala, da so tla spolzka, zato je hodila počasi in previdno. Hodila je med prijateljicama, vendar pa je bil sneg oziroma led povsod in se mu ni bilo mogoče izogniti. Tožnici ni mogoče očitati, da bi morala biti še bolj previdna in pozorna na tla, kot je bila. Sodišče prve stopnje neutemeljeno očita tožnici, da bi morala hoditi do svojih smuči po zunanji strani ograje. Podest je predvidena pohodna površina za hojo in tožnica je zgolj upoštevala predvideno pot. Iz fotografije je razvidno, da je ograja namenjena zgolj fizičnemu ločevanju lesenega podesta kot pohodna površina od smučišča in da služi kot naslon za smuči in ograja niti ni primerne višine in oblike, da bi se lahko tožnica pri hoji opirala nanjo. Iz tega razloga je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je iz tega razloga podan njen soprispevek materialnopravno zmoten. Sodišče tudi neutemeljeno očita tožnici, da nikogar od pristojnih ni obvestila o stanju pohodne površine na podestu. Tožnica je bila gostja in med njeno dolžno ravnanje nikakor ne sodi obveščanje zaposlenih o nevarnostih, še toliko bolj, ker bi jih lahko zaposleni zaznali tudi sami. Sodišče je zato povsem neutemeljeno, odločitev o soprispevku tožnice materialnopravno pripisalo tudi temu dejstvu. Tožnica še izpostavlja, da je sodišče sprejelo zaključek o soprispevku tožnice brez ustreznih navedb tožene stranke. Tožena stranka je namreč iz očitka, da tožnica zaposlenih ni opozorila na poledenelost izvaja zgolj sklep, da pot ni bila poledenela, ni pa na tej podlagi uveljavljala soprispevka tožnice. Prav tako tožena stranka ni podala navedb o tem, da bi se morala tožnica držati ograje ali da bi morala hoditi po drugi strani ograje. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je sprejelo zaključek o soprispevku tožnice izven navedb toženke storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v posledici katere je tudi materialno pravo zmotno uporabilo. Po mnenju tožeče stranke, odločitev sodišča prve stopnje o visokem soprispevku tožnice bistveno odstopa od obstoječe sodne prakse. V podobnih primerih sodišča niso očitala tožnikom, da so bili neprevidni in so bili premalo skrbni pri hoji, če je šlo za vremenske razmere sneženja in meglice. Izpostavlja še odločitvi VSC Cp 270/2016 in VSL II Cp 914/2018. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožeče stranke svojo odločitev o kar 70% soprispevku tožeče stranke določilo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, s čimer je obenem kršilo tudi ustavno zagotovljeno pravico do enakosti, saj je tožnico obravnavalo diskriminatorno napram toženi stranki in napram drugim oškodovancem v primerljivih zadevah. Tožnica predlaga, da se pritožbi ugodi in da se odloči, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo iz škodnega dogodka z dne 8. 3. 2022. 3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da je tožena stranka tožnici po temelju odškodninsko odgovorna na podlagi določbe prvega odstavka 131. in 135. člena OZ v deležu 30 %, tožnici pa očita 70 % soprispevek. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica dne 8. 3. 2022 padla v bližini vhoda v restavracijo A., ko je bila s prijateljicama na smučanju na smučišču Cerkno. Tožnici je spodrsnilo na ledeni ploskvi, zaradi česar je padla. Padla je nazaj na levo roko, pri čemer si je poškodovala levo zapestje. Pri hoji je bila obuta v smučarske čevlje - pancarje. Tožnici je spodrsnilo na ledu, na ledenem snegu, ko je odhajala iz restavracije po svoje smučke, katere je imela prislonjene na ograji pri vhodu v restavracijo. Bila je obuta v pancarje, ob poti ali pred vhodom v restavracijo pa ni bilo tabel, ki bi opozarjale na spolzkost pohodne površine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zavarovanec toženke dopustil, da je bil lesen podest, ki je sicer pohodna površina ob vhodu v restavracijo, ob robu smučišča leden in zato spolzek, kar je predstavljalo nevarnost za obiskovalce restavracije. Zavarovanec toženke bi moral v prvi vrsti tam postaviti opozorilne table in tudi sproti čistiti nanešen sneg, katerega so s pancarji in ostalimi čevlji tja nanašali obiskovalci, ki so odhajali s smučišča v restavracijo ali ga je nanosil veter. Zavarovanec ni čistil tal in tudi ni opozoril obiskovalce na nevarnost spolzkih tal, kar pomeni takšno opustitev, ki predstavljajo malomarnost zavarovanca in je s tem povezana njegova krivdna odškodninska odgovornost. Zavarovancu tožene stranke je tako mogoče očitati, na kar opozarja tudi pritožba, da je bil pri svojem delu malomaren, saj ni sproti čistil pohodne površine, neposredno med restavracijo in smučiščem in tudi obiskovalce ni opozoril z opozorilnimi tablami na spolzke površine. Po zaključku sodišča prve in druge stopnje je zavarovancu tožene stranke tako mogoče očitati kot protipravnost ravnanja ti dve kršitvi, kot eden od elementov za njegovo odškodninsko odgovornost (pri čemer sodišče druge stopnje upošteva, da ostali elementi odškodninske odgovornosti niso sporni). Pri določitvi obsega odgovornosti zavarovanca je potrebno upoštevati konkurenco soprispevka tožeče stranke, vendar le v tistem obsegu, ki je v vzročni zvezi s samo povzročitvijo nesreče in je pri tem potrebno upoštevati tudi trditveno podlago tožene stranke, v kateri očita soprispevek tožeči stranki in zaradi katerega je tožnica povzročila, da je škoda večja kot bi bila sicer. Zato ima pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

6. Deljena odgovornost je urejena v prvem odstavku 171. člena OZ, po katerem ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. Ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja. Pri tem je kot merilo treba vzeti skrbnost povprečnega človeka in je pri tem potrebno upoštevati, da ima zavarovanec, to je konkretno upravljalec smučišča dolžnost pohodne površine do restavracije čistiti in na nevarnost spolzkosti tal opozarjati obiskovalce. Poleg tega pa imajo tudi smučarji in ostali obiskovalci obveznost skrbeti za lastno varnost in uporabljati pohodne površine na tak način, da njihovo življenje ali zdravje ni ogroženo1. Pravilno je tako mogoče očitati tožeči stranki kot oškodovanki, da je bila dolžna skrbeti tudi sama za svojo varnost, pri čemer pa je upoštevati dejstvo, da je tožnica že večkrat hodila po tej površini, in da je bila obuta v pancarje in je s tem ravnala neskrbno, ko ni z večjo previdnostjo hodilo po tej zasneženi in poledeneli pohodni površini. Po zaključku sodišča druge stopnje je samo ta opustitev dolžnega ravnanja tožnice v vzročni zvezi z njenim soprispevkom k nastali nezgodi. Tožnica pravilno opozarja v pritožbi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo tožnici očitati, da je soprispevala k nastanku škodnega dogodka s tem, da ni hodila ob ograji in da se te ograje ni oprijemala. Kaj takšnega tožena stranka tožnici ni očitala in pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje tega očitka, pri odločanju o soprispevku tožnice ne bi smelo upoštevati. Sodišče prve stopnje je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo sodišče druge stopnje s to sodbo odpravlja, ne da bi opravilo obravnavo pred sodiščem druge stopnje, saj pri pritožbenem odločanju o soprispevku tožeče stranke, teh zaključkov sodišča prve stopnje, ki nimajo podlage v navedbah tožene stranke, ne upošteva v škodo tožnice. Prav tako tožnici ni mogoče očitati, da je njeno ravnanje v vzročni zvezi z nastalo nezgodo v tem, da nikogar ni obvestila o poledenelosti tega dela podesta. Tožeča stranka pri tem pravilno opozarja, da takšna dolžnost gostov ne izhaja iz nobenega materialno pravnega predpisa in zato te opustitve tožnici ni mogoče očitati kot njen soprispevek. Prav tako tožnici kot njen soprispevek ni mogoče očitati, da bi morala hoditi po drugi možni poti, po kateri bi lahko mimo podesta prišla do smučk in sicer da naj bi hodila po zunanji strani ograje, kjer je sneg, ki pa ni bil leden. Takšnega načina hoje tožnici ni mogoče očitati v njeno škodo, saj je pohodna površina namenjena ravno hoji iz restavracije do dela smučišča, kjer so na ograji prislonjene smučke in tako takšnega ravnanja tožeči stranki ni mogoče očitati kot njenega soprispevka k nastali škodi.

7. Glede na obrazloženo, je tako tožnici, kot njen soprispevek k nastalemu škodnemu dogodku mogoče upoštevati le dejstvo, da je tožnica hodila obuta v pancarje, pri hoji s pancarji pa bi morala biti kot povprečen smučar bolj pozorna na hojo po ledeni površini, še zlasti na dejstvo, da je bilo tožnici poznano, da je ta del pohodne površine že dalj časa bil poledenel in je tožnici spodrsnilo na ledu, oziroma na ledenem snegu, ko je odhajala iz restavracije po svoje smučke, katere je imela prislonjene na ograjo in jih je tja prislonila ob prihodu v restavracijo. To je pred škodnim dogodkom storilo že večkrat. V tem ugotovljenem ravnanju pa je tožnici mogoče očitati, da je ravnala neskrbno in v tem delu je mogoče zaznati znak ravnanja tožnice kot oškodovanke, s katerim je tudi sama prispevala k nastanku škode in ima zato pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. To zmanjšanje odškodnine pa je mogoče opredeliti le z 30 % in ne s 70 %, kot je to materialno pravno zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. V tem delu je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 171. člena OZ. Tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje soprispevek tožnice ocenilo v previsokem odstotku in v nasprotju s sodno prakso v podobnih primerih2. 8. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožeče stranke delno utemeljena in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe petega odstavka 358. člena ZPP in ob uporabi člena 353 ZPP pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in spremenilo izrek vmesne sodbe v delu, kjer je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka odgovorna tožeči stranki v deležu 30 % in je to odločitev spremenilo v delež 70 %. V preostalem, še izpodbijanem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je v neizpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odpravilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka (6. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP), kot to izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in je ob preostalem pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ob pravilni uporabi materialnega prava in sicer določbe prvega odstavka 171. člena OZ delno spremenilo izrek sodbe sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te sodbe sodišča druge stopnje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

9. V nadaljevanju tega pravdnega postopka bo sodišče prve stopnje odločalo še o višini pravične denarne odškodnine, katero je mogoče prisoditi tožnici ob uporabi določila členov 179 in 182 OZ.

10. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pravdni stranki nista priglasili.

1 Tako tudi sodba VS RS II Ips 221/2014 z dne 21. 1. 2016 in sodba VS RS II Ips 348/2017 z dne 14. 3. 2019. 2 VS RS sklep II Dor 317/2015 z dne 14. 1. 2016 in sklep VS RS II Ips 48/2016 z dne 15. 2. 2018.