Jedro

Zmoten je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do vseh znakov kaznivega dejanja iz prvega odstavka 251. člena KZ-1. V izpodbijanem delu sodbe (25., 30., 33., 34. točka obrazložitve) so natančno opisana izvršitvena dejanja tožnika (pridobil podpise pogodbenikov družbe E. iz programa F., jih natisnil, obrezal dele s podpisom in jih nalepil na naštete listine, te fotokopiral), s katerimi je po pravilnem zaključku prvostopenjskega sodišča spremenil prave listine z namenom, da jih uporabi kot prave, kar je nato dejansko tudi storil s tem, ko jih je poslal E..

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 2. 2020 nezakonita in da delovno razmerje tožnika pri tožencu ni prenehalo, ampak še vedno traja, da ga je toženec dolžan pozvati nazaj na delo, ga od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v vsa zavarovanja in mu za čas do vrnitve nazaj na delo priznati pravice iz delovnega razmerja, obračunati plačo in po odvodu dajatev izplačati neto zneske s pripadajočimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje, razen zoper odločitev o stroških toženca, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Nasprotuje zaključku, da se je A.A. šele 15. 1. 2020 seznanila z odpovednim razlogom. Za okoliščine, na katerih temelji odpoved, je toženec izvedel najkasneje 9. 12. 2019, zato je bila odpoved podana prepozno. Pri presoji pravočasnosti odpovedi bi sodišče moralo upoštevati stališče, sprejeto v Pdp 238/2017, in se opredeliti do trditev tožnika o tem, da je A.A. opustila dolžno skrbnost in nadzorstvo pri preiskavi, ki je tekla zoper njega. Sodišče v 22. točki obrazložitve izpodbijanega dela sodbe ne bi smelo upoštevati izpovedi B.B., saj zanjo ni obstajala trditvena podlaga toženca. V odpovedi in pisni obdolžitvi niso bile konkretizirane očitane hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja, niti niso bili predloženi vsi listinski dokazi. Sodišče se ni opredelilo do vseh znakov kaznivega dejanja, do trditve tožnika, da je bil v pravni zmoti glede protipravnosti očitanega ravnanja, in do tega, v čem naj bi drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist. Odpovedni razlog ni bil utemeljen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pritožbeno sodišče z njimi soglaša. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna.

6. Pritožba izpodbija prvostopenjski zaključek, da je bila izredna odpoved podana v subjektivnem 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Z obširnimi razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo zaključek, da se je A.A., ki je bila pooblaščena za podajo odpovedi tožniku, z odpovednim razlogom seznanila 15. 1. 2020, pritožbeno sodišče soglaša. Po nepotrebnem jih ne ponavlja, k pritožbenim navedbam pa daje naslednja pojasnila.

7. Z očitkom, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do trditev o opustitvi dolžne skrbnosti A.A., pritožba smiselno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po oceni pritožbenega sodišča očitek ni utemeljen. Zaključek o pravočasni podaji odpovedi je v izpodbijanem delu sodbe obrazložen z vsemi odločilnimi razlogi, ti pa vsebinsko tudi ovržejo pritožbene navedbe o opustitvi skrbnosti. Pritožba zmotno navaja, da je bilo s pooblastilom na A.A. preneseno dolžno nadzorstvo, zaradi česar bi morala sproti spremljati preiskavo, ki je tekla zoper tožnika glede očitkov iz anonimnega pisma. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pooblastilo z dne 3. 5. 2017 med drugim obsega podajanje odpovedi pogodb o zaposlitvi in opravljanje drugih dejanj, ki se neposredno tičejo delovnih razmerij, ne vsebuje pa dolžnosti nadzorstva, ki ga izpostavlja pritožba. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da so nadrejeni na nivoju regije odločili, da bo preiskavo očitkov iz anonimnega pisma, ki ga je toženec prejel 6. 12. 2019, opravil specialist za varnost B.B.. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi A.A., ki je bila pristojna za povsem drugo področje (vodja področja Upravljanje s človeškimi viri) in B.B. ni bila nadrejena ter mu ni bila pristojna odrejati nalog, morala nadzirati izvajanje preiskave. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o zavlačevanju začetka teka subjektivnega roka za podajo odpovedi s sklicevanjem na tajnost poteka preiskave. Iz izpodbijanega dela sodbe res izhaja, da je nadrejeni od B.B. zahteval, naj opravi preiskavo v tajnosti, vendar po oceni pritožbenega sodišča niso bile v zvezi s tem ugotovljene nobene okoliščine, ki bi potrjevale očitek o zavlačevanju začetka teka roka za odpoved. Odločitev, da naj se preiskava opravi v tajnosti, je bila v domeni toženca in razlogov zanjo sodišče niti ne more presojati. Pritožba A.A. zmotno očita, da ni bila dovolj aktivna, čeprav so na drugi strani o preiskavi vsi govorili. Kot je namreč pojasnila, v preiskavo ni bila vpletena in ta ni spadala v njeno področje, skladna z B.B. pa je tudi njena izpoved, da je ta med preiskavo o poteku ni obveščal, niti je ni bil dolžan. Prvostopenjsko sodišče je sicer res ugotovilo, da so se delavci na C., ki jih je B.B. tekom preiskave zaslišal, o tem med seboj pogovarjali, a pri tem ni šlo za vsebinske informacije o ugotovitvah, temveč za splošne pogovore, vendar niti s temi A.A., ki se je nahajala na drugi lokaciji (cesta D. v Ljubljani), ni bila seznanjena.

8. Zmoten je pritožbeni očitek, da je B.B. izpoved v 22. točki obrazložitve prvostopenjsko sodišče povzelo v nasprotju s pravilom o trditveni podlagi, s čimer pritožba smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev iz 7. in 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. V izpostavljeni izpovedi je B.B. pojasnil, da je po prejemu anonimnega pisma zaslišal 40 do 50 ljudi, pregledal bazo več tisoč dokumentov, 15. 1. 2020 opravil razgovor s tožnikom, 17. 1. 2020 pa poslal končno poročilo kadrovski službi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za vsa ta dejstva toženec v vlogah podal ustrezne trditve. Glede na tako obsežna dejanja v preiskavi, ki se je tudi sicer nanašala na tri različne sklope očitkov iz anonimnega pisma (šikaniranje, delitev relacij brez razpisov, ponarejanje podpisov), pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da s preiskavo ni bil umetno podaljšan rok za podajo odpovedi, nasprotno pritožbeno zavzemanje pa je neutemeljeno. Nenazadnje za B.B., ki je izvajal preiskavo, rok za podajo odpovedi sploh ni bil relevanten, saj podaja odpovedi ni spadala v njegovo pristojnost. Pritožba s sklicevanjem na Pdp 238/2017 izpostavlja, da je v citirani zadevi delovna skupina pri bistveno večjem delodajalcu, kot je toženec, že v petih dneh od prejema anonimke izdala vmesno poročilo, od katerega je tekel rok za podajo odpovedi, medtem ko je v obravnavanem primeru preiskava trajala 42 dni. Po oceni pritožbenega sodišča citirani judikat ne vpliva na drugačno dokazno oceno o pravočasnosti odpovedi v obravnavanem sporu. Spora se namreč razlikujeta tako glede očitane kršitve kot glede vsebine preiskave, presoja roka za podajo odpovedi pa je predmet okoliščin vsakokratnega primera posebej. Neuspešno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da bi moral toženec za tako obsežno preiskavo angažirati več ljudi in da bi tudi A.A. morala izvesti določena dejanja. Način preiskave je bil v pristojnosti toženca, ki je to nalogo delegiral B.B.. Temu je bila tako prepuščena tudi odločitev, da tožniku predoči očitke iz anonimnega pisma šele 15. 1. 2020, tj. po ostalih izvedenih preiskovalnih dejanjih, zato tudi tej okoliščini pritožba neuspešno oporeka.

9. Pritožba očita, da bi moral B.B. takoj po zaslišanju delavcev dne 9. 12. 2019 seznaniti A.A. z ugotovljenimi dejstvi. Očitek ni utemeljen. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, je B.B. prejel navodilo nadrejenega, da naj šele na koncu preiskave pošlje poročilo kadrovski službi, kar je tudi upošteval. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da toženec v razgovoru s tožnikom dne 15. 1. 2020 ni izvedel nič takšnega, kar ne bi vedel že 9. 12. 2019. Odločilnega pomena je, kdaj se je z bistvenimi okoliščinami kršitev seznanila A.A.. Da naj bi bilo to že 9. 12. 2019, za kar se zavzema pritožba, iz izvedenih dokazov ne izhaja.

10. Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da se je A.A. 15. 1. 2020 udeležila razgovora med B.B. in tožnikom zato, ker so se očitki tožniku v anonimnem pismu nanašali tudi na mobing, ki je spadal v njeno področje. Ker je v tem razgovoru tožnik priznal očitke glede podpisov na listinah E., pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim stališčem, da se je A.A. tega dne seznanila z razlogom za odpoved (ponarejanjem podpisov). To pomeni, da je izredno odpoved dne 14. 2. 2020 podala v okviru 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. 11. Nadaljnji sklop pritožbenih navedb se nanaša na to, da očitane hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, s katerimi naj bi bili tudi izpolnjeni znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin (prvi odstavek 251. člena Kazenskega zakonika; KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.), v pisni obdolžitvi in v odpovedi niso bile konkretizirane. Očitek je neutemeljen. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prvostopenjskimi razlogi v tem delu in ob njihovem upoštevanju sklepno ugotavlja, da so bila v odpovedi ustrezno obrazložena tako očitana izvršitvena dejanja tožnika kot tudi, na katerih listinah je ponarejanje izvršil. Upoštevajoč datiranja teh listin je pravilno tudi prvostopenjsko stališče, da je s tem ustrezno opredeljeno časovno obdobje, v katerem je tožnik očitane kršitve storil. Nadalje je pravilen prvostopenjski zaključek o ustrezni konkretizaciji pisne obdolžitve v vabilu na zagovor, v katerem so bila izvršitvena dejanja tožnika natančno opisana, priloženih pa je bilo tudi nekaj ponarejenih podpisov. Zmoten je pritožbeni očitek, da na podlagi predloženih izsekov podpisov ni bilo mogoče razbrati, na katere pogodbene stranke E. in katere listine se nanašajo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je za ustreznost pisne obdolžitve zadoščala navedba, da so to podpisi pogodbenikov E. in da jih je tožnik nalepil na dobavnico, aneks k pogodbi ali pogodbo te družbe. Sicer pa je bil pisni obdolžitvi priložen zapisnik o razgovoru s tožnikom z dne 15. 1. 2020, na katerem je očitana izvršitvena dejanja priznal, kar je dodatni razlog za utemeljenost zaključka o ustrezno konkretizirani pisni obdolžitvi. Pritožba zmotno navaja, da prvostopenjsko sodišče tega zaključka ne bi smelo opreti tudi na okoliščino, da se je tožnik v zagovoru vsebinsko opredelil do očitkov. Ravno ta okoliščina namreč kaže, da je vsebina pisne obdolžitve dosegla svoj namen in je tožnik vedel, kaj se mu očita, saj je v nadaljevanju pravico do zagovora ustrezno uporabil za to, da je podal svoje stališče do očitanih kršitev. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da vabilu na zagovor ni bilo predloženo varnostno poročilo oziroma da odpovedi toženec ni predložil listin, ki naj bi jih tožnik ponaredil. V skladu z ustaljeno sodno prakso delodajalec ni dolžan pisni obdolžitvi in odpovedi predložiti listine, s katerimi dokazuje očitano kršitev. Temu dokaznemu bremenu iz drugega odstavka 84. člena ZDR-1 je pravilno zadostil v sodnem postopku.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da je tožniku očitano ravnanje dokazano in da utemeljuje obstoj odpovednega razloga iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po nepotrebnem jih ne ponavlja, k pritožbenim navedbam pa dodaja naslednje. Zmoten je pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do vseh znakov kaznivega dejanja iz prvega odstavka 251. člena KZ-1. V izpodbijanem delu sodbe (25., 30., 33., 34. točka obrazložitve) so natančno opisana izvršitvena dejanja tožnika (pridobil podpise pogodbenikov družbe E. iz programa F., jih natisnil, obrezal dele s podpisom in jih nalepil na naštete listine, te fotokopiral), s katerimi je po pravilnem zaključku prvostopenjskega sodišča spremenil prave listine z namenom, da jih uporabi kot prave, kar je nato dejansko tudi storil s tem, ko jih je poslal E.. Zmoten je očitek, da sodišče ni pojasnilo, v čem je bil naklep, ter zavzemanje, da bi bilo tožniku mogoče očitati kvečjemu lahkomiselnost oziroma nezavestno malomarnost. Prvostopenjsko sodišče je zaključek o naklepnem ravnanju pravilno utemeljijo z vsebino izvršitvenih dejanj tožnika, ki dvoma v naklep ne porajajo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da v izpodbijanem delu sodbe ni pojasnjeno, v čem je tožnik z očitanim ravnanjem pridobil drugemu protipravno premoženjsko korist oziroma povzročil tožencu škodo; slednje ni povzročil, niti se ni sam z ničemer okoristil. Navedene okoliščine za presojo obstoja odpovednega razloga niso bistvene, saj niso znak kaznivega dejanja iz prvega odstavka 251. člena KZ-1, niti nujen element za ugotovitev hujše kršitve.

13. Pritožba očita prvostopenjskemu sodišču neopredelitev do tega, da je bil tožnik v pravni zmoti glede protipravnosti ravnanja, kar je izključilo naklep. V skladu s prvim odstavkom 31. člena KZ-1 storilec kaznivega dejanja, ki iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik izrecni pojem pravne zmote uporabil šele v pritožbi. Okoliščine, s katerimi jo utemeljuje v pritožbi, je sicer navajal že v prvostopenjskem postopku, sodišče prve stopnje pa se je do njih ustrezno opredelilo. Izpodbijani del sodbe zaključuje, da bi moral kurir po ustaljeni praksi v primeru, če se je že podpisano dokumentacijo nekje založilo, ponovno k stranki (pogodbenemu partnerju E.) in pridobiti njen podpis; takšna je bila tudi izpoved tožnika. Ker je bilo tožniku očitano ravnanje v nasprotju s to prakso, je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je bil prepričan, da ne dela ničesar protipravnega, da mu ni nihče dal navodil, kako ravnati v teh primerih in da je le "potrdil" listine, ki so jih pogodbene stranke E. predhodno enkrat že podpisale kurirju. Pritožba nadalje neuspešno izpostavlja izpoved G.G., češ da se tudi njemu ni zdelo, da tožnik dela nekaj narobe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedosleden povzetek, saj iz zapisnika zaslišanja izhaja, da je G.G. sicer res izpovedal, da se mu "prvo to ni zdelo sporno", a je nato dodal, da "bi po pravilih moral poslati kurirja, da dobi podpis od stranke". Tudi pritožbeno zatrjevanje, da je očitano ravnanje predstavljalo izjemo in ne redno prakso tožnika, ne more omajati zaključka, da je v očitanih primerih večih listin huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja. Neuspešno je tudi njegovo sklicevanje, da ga nihče iz dispečerske enote ni opozoril na spornost ravnanja. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, je bil tožnik vodja dispeč službe, kar ga je še toliko bolj zavezovalo k pravilnemu postopanju. Z vidika te vloge je pričakovati, da bo on podrejene opozarjal na nedovoljena ravnanja in ne obratno. Nadrejenemu H.H. prav tako zmotno očita, da ga ni opozoril na spornost ravnanja, saj iz prvostopenjskih ugotovitev ne izhaja, da je H.H. vedel za ravnanje, ki se očita tožniku. Zavzemanje tožnika, da bi ga moral nekdo opozoriti na spornost ravnanja, oziroma da ga npr. G.G. na to ni opozoril, je neutemeljeno tudi zato, ker tožnik opozorilu nekega resnega pomena očitno ni pripisoval. Iz prvostopenjskih ugotovitev namreč izhaja, da ga je I.I. opozoril, naj tega ne počne, a mu je tožnik odgovoril, naj se briga zase. S tem početjem je prenehal šele, ko mu je I.I. po razgovoru z B.B. povedal, da poteka preiskava glede podpisovanja listin za E.. Tudi opravičevanje očitanega ravnanja s tem, da je tožnik delal v dobrobit večje učinkovitosti delovnega procesa in manjših stroškov toženca, ni uspešno. Kot je namreč pojasnil H.H., ni bilo potrebno, da bi se listina dala v podpis pogodbeni stranki E. takoj naslednji dan. Izrecno je tudi zanikal, da bi bilo tožnikovo ravnanje v korist toženca in z denarnega vidika izpostavil možnost nastanka škode tožencu v primeru prekinitve pogodbe, do katere bi lahko prišlo, če bi E. izvedel za takšno prakso. Ob upoštevanju vsega navedenega in dejstva, da povprečno razumna oseba že iz življenjskih izkušenj ve, da se listin ne sme ponarejati, po oceni pritožbenega sodišča niso podane okoliščine, ki bi narekovale zaključek o pravni zmoti tožnika glede protipravnosti ravnanja.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče materialnopravno pravilno ugotovilo obstoj odpovednega razloga, pa tudi pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, pri čemer slednjemu pritožba izrecno niti ne oporeka. Tožbeni zahtevek je zato utemeljeno zavrnilo.

15. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).