Jedro

Sodišče prve stopnje je lahko zgolj v okviru navedb presojalo in ugotavljalo utemeljenost stališča tožene stranke, da vtoževanega zneska ne plača. Dejstev, ki jih stranke ne navajajo, sodišče ne sme ugotavljati, saj se z dokazi dokazujejo samo zatrjevana dejstva.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ajdovščini opr. št. Ig 2002/0009 z dne 3.4.2002 v 1. in 3. točki ter odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki glavnico v višini 624.065,46 SIT, zakonske zamudne obresti od zneska 275.982,53 SIT od 6.5.2000 dalje do plačila in od zneska 348.082,93 SIT od 8.11.2000 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 31.832,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2002 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči v višini 136.861,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno razveljavitev. V pritožbi navaja, da se z navedbami in ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni popolnoma nič odgovorna za izvedbo strojnih inštalacij ne strinja. Opozarja, da je investitorka N. B. tožečo stranko stalno opozarjala, da je izvedba del pri montaži klime napačna, tožeča stranka pa tega ni upoštevala in je bilo zato v nadaljevanju potrebno že montirano klimo nadomestiti z novo, ki pa jo je morala nabaviti in vgraditi tožena stranka. To pa pomeni, da je tožeča stranka odgovorna za nekvalitetno izvedbo strojnih inštalacij, saj izvedeni sistem ni ustrezal projektni dokumentaciji in zahtevam naročnika. Meni tudi, da si sodišče napačno razlaga odnose med strankami, saj mora vsaka stranka odgovarjati za napake, ki jih stori pri svojem delu in ker tožeča stranka ni kvalitetno opravila nadzor nad izvedbo strojnih inštalacij, je tožena stranka upravičeno zadržala plačilo po izdanih računih.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predmet obravnavane pravde plačilo zneska 624.065,45 SIT s pp. Tožeča stranka, ki je nastopala kot podizvajalec tožene stranke za izdelavo vodovodnih inštalacij, je kot podlago svojega zahtevka navajala, da je delo, za katerega se je zavezala opraviti toženi stranki, opravila, ta pa je njen račun, ki ga je za opravljeno delo izstavila v višini 847.155,43 SIT le deloma poravnala, plačilo razlike pa je predmet obravnavanega tožbenega zahtevka. Svoj zahtevek na plačilo vtoževanega računa je tožeča stranka utemeljila v skladu z določbami 212. čl. ZPP, saj je navedla dejstva in predlagala dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Jasno in določno je namreč povedala, da je po pogodbi s toženo stranko izvedla dela na objektu Okrepčevalnica D. in da uveljavlja še preostanek plačila za ta dela. Opredelila pa se je tudi do ugovora tožene stranke in v zvezi s tem pojasnila, da je bila pogodba, ki jo je ta sklenila za izvedbo klimatizacije z B. I. samostojna pogodba, neodvisna od razmerja med tožečo in toženo stranko. Vsa tako zatrjevana dejstva pa je v izpodbijani sodbi, po izvedbi dokazov, ki jih je tožeča stranka predlagala oz. predložila, ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Teh dejstev pa nenazadnje ni prerekala niti v pritožbi ne prereka tožena stranka. Pritožbene trditve, da je bil strokovni nadzor, ki ji ga je tožeča stranka zaračunala, nekvaliteten, zaradi česar naj bi bila tožena stranka upravičena plačilo zadržati, to pa zato, ker je bila tožeča stranka odgovorna za izvedbo strojnih instalacij pa dejansko predstavljajo nedovoljene pritožbene novote po 1. odst. 337. čl. ZPP.

Tako, kot je dolžnost tožeče stranke, da navede vsa dejstva in predloži dokaze zanje, je na drugi strani tudi obveznost tožene stranke, da pravočasno (286.čl.ZPP) navede dejstva in predlaga dokaze s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika - tožeče stranke (212.čl. ZPP). Zgolj z pravočasnim navajanjem pravno relevantnih dejstev in predložitvijo dokazov zanje lahko uspe in doseže drugačne učinke, kot bi sledili iz tožbe. Svoje ugovore mora torej tudi toženec substancirati in dejstva, ki jih uveljavlja dokazati. Le ob izpolnitvi teh osnovnih predpostavk lahko upravičeno pričakuje uspeh v postopku.

Dejstva s katerimi je tožena stranka pravočasno in pravilno izpodbijala navedbe tožeče pa so zgolj tista, ki jih je ta navajala v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ta pa so, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje neupoštevna, saj je imel investitor reklamacije na izvedbo klimatizacije, ki jo je izvajal podizvajalec I. B. I. in s katerim je sklenila samostojno pogodbo tožena stranka. Zgolj in samo te navedbe so bile pravočasno podane (286.čl. ZPP) in zgolj v zvezi s temi navedbami (v kolikor bi bile pravno upoštevne) so bili zato pravočasno predloženi dokazi. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena za izvedbo klimatizacije neodvisna od tožnikove pogodbe, so tudi morebitne reklamacije na izvedbo tega dela v razmerju do tožeče stranke neupoštevne, saj jih je smela tožena stranka uveljavljati (kar je tudi sicer storila po podatkih spisa) neposredno od stranke, s katero je sklenila pogodbo za izvedbo klimatizacije. Zgolj dejstvo, da je izvajalca tega posla toženi stranki priporočila tožeča pač samo po sebi ne pomeni, da je prevzela tudi odgovornost za kvaliteto izvedbe dela te stranke. Nenazadnje tega tožena stranka v tem smislu niti ni zatrjevala, niti dokazovala.

Na drugem naroku za glavno obravnavo dne 24.2.2004 (ko je bila glede navedb že prekludirana), je tožena stranka dodatno še pojasnila, da ji je tožnik ponudil 25.000,00 SIT za strokovni nadzor, ker pa se je s tožečo stranko dogovorila še za meritve in izdelavo projekta izvedenih del za vse strojne instalacije, se je cena zvišala za 130.000,00 SIT. Zgolj to so bila s strani tožene stranke (naknadno in prepozno) zatrjevana dejstva in zgolj s temi navedbami je dejansko tožena stranka dodatno izpodbijala navedbe in dokaze nasprotnika (212. čl. ZPP). V zvezi s slednjim pa niti ni pojasnila, kaj pravzaprav s temi trditvami dokazuje.

Sodišče prve stopnje je lahko zgolj v okviru navedb presojalo in ugotavljalo utemeljenost stališča tožene stranke, da vtoževanega zneska ne plača. Dejstev, ki jih stranke ne navajajo, sodišče ne sme ugotavljati, saj se z dokazi dokazujejo samo zatrjevana dejstva. Navajanje stranke pa mora zajemati trditve o vseh dejstvih, ki jih terja materialno pravo v povezavi s konkretnim življenjskim dogajanjem. Manjkajoče trditvene podlage pa tudi ne more nadomestiti zaslišanje strank, niti izvajanje katerihkoli drugih dokazov. Zato se je sodišče prve stopnje povsem po nepotrebnem ukvarjalo z izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke in njenimi trditvami, saj te niso bile predmet strankinih navedb.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.