Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 1212/2018-6

ECLI:SI:UPRS:2018:I.U.1212.2018.6 Upravni oddelek

mednarodna zaščita prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena prošnja varna izvorna država prosilec iz Alžirije
Upravno sodišče
29. maj 2018
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Kadar prosilec navaja okoliščine, ki za status mednarodne zaščite niso relevantne, ali že iz prošnje oziroma njegovih navedb izhaja, da prošnja ni kredibilna oziroma navedbe niso verodostojne in jim ni mogoče verjeti, prosilec ne zadosti trditvenemu (in dokaznemu) bremenu, ki je na njem. Posledično ne more obstajati dolžnost upravnega organa, da izvede preverjanje splošnih informacij o izvorni državi oziroma drugih okoliščin v smislu 8., 9. in 10. alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik kot razloge za vložitev prošnje navedel, da je Berber, država pa se do njih obnaša diskriminatorno. Leta 2001 ali 2002 so jim vzeli stanovanje in zemljo in jim dali majhno stanovanje s tremi sobami, v katerem je živelo enajst ljudi. V šoli je bil diskriminiran, saj so učitelji v primeru vzgojnih prekrškov kaznovali zgolj njega, arabskih sošolcev pa ne. Diskriminiran je bil tudi v službi. Delal je v gradbeništvu in kot pek, vendar ni zaslužil dovolj za preživetje, Berberi pa ne dobijo zaposlitve v javnih službah. Ker so ga v njegovem mestu poznali in vedeli, da je Berber, so ga včasih zmerjali, da je Žid. Leta 2011 se je udeležil demonstracij, zato ga je policija pretepla. V Alžiriji sicer ni bil nikoli ogrožen. Vojaški rok je odslužil v času od 2014 do 2015, v času služenja pa so ga nadrejeni poniževali in pretepali, ker je Berber. Zaradi terorizma v vojsko vpoklicujejo civiliste in boji se, da bodo vpoklicali tudi njega. Tiste, ki so odslužili leto dni vojaškega roka kot on, večkrat vpokličejo, da odslužijo še eno leto, on pa tega noče, ker so ga tepli in zmerjali z Židom. Toženka ugotavlja, da je potrebno tožnikovo prošnjo šteti kot očitno neutemeljeno in sicer iz več razlogov.

2. Za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito so izpolnjeni pogoji iz 4. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik je namreč Alžirijo zapustil na legalen način, s potnim listom in vizumom. Ko je prispel v Izmir, pa je svoj potni list namenoma vrgel v morje, da ga ne bi vrnili v Turčijo ali Ažirijo. Očitno je, da je tožnik potni list uničil zato, da bi prikril identiteto. Na osebnem razgovoru je sicer predložil sken osebne izkaznice in vojaške knjižice, vendar po mnenju toženke to ni zadosten dokaz o identiteti, saj scanov dokumentov ni mogoče forenzično pregledati in potrditi ali ovreči njihove pristnosti. V slabi kopiji vojaške izkaznice ni navedeno ime prosilca, kar je za tako pomemben uradni dokument vsekakor nenavadno. Poleg tega v desnem zgornjem kotu fotografije ni žiga, ki običajno pokriva fotografijo, zaradi česar bi bilo toliko bolj pomembno, da se pridobi original in preveri pristnost, česar v primeru zgolj (slabe) fotokopije ni možno storiti.

3. Nadalje toženka ugotavlja, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je potrebno njegovo prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Kot take šteje navedbe o slabih finančnih razmerah oziroma nizkem zaslužku in revščini. Poleg tega je tožnik v postopku dajal nasprotujoče izjave o tem, kdo izmed članov družine je delal, ko so mu bila nasprotja predočena, pa jih ni znal zadovoljivo pojasniti. Tožnik je sicer navajal, da ni dobil boljše službe, ker je Berber, vendar toženka ocenjuje, da gre za povsem življenjsko situacijo, ko je službo pač dobil drug kandidat. Prav tako je irelevantna navedba o diskriminiranosti v šoli, saj je tožnik končal devetletno šolanje, poleg tega pa je od takrat še dolgo živel v Alžiriji in se zaposlil tako, da je njegovo življenje potekalo relativno normalno. Navedbe, da so ga mimoidoči na ulici občasno zmerjali z Židom so nekonkretizirane, splošne in pavšalne ter kot take nebistvene za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Enako velja za trditve o tem, da jim je država v letu 2001 ali 2002 vzela stanovanje in zemljo. Ne gre le za zelo oddaljen dogodek, ampak tudi za to, da država družine ni pustila na cesti, temveč ji je dodelila drugo stanovanje. Tožnik je udeležbo na demonstracijah v letu 2011 in to, da ga je policija pretepla, izpostavil šele na osebnem razgovoru, zaradi česar se toženki poraja utemeljen sum v resničnost tega dogodka. Ne glede na to, ali je dogodek resničen ali ne, pa izpostavlja, da je od tedaj v izvorni državi bival še šest let in se ves čas normalno gibal po državi. Poleg tega je sam povedal, da v Alžiriji ni bil ogrožen.

4. Na osebnem razgovoru je tožnik izpostavil, da se je, ko je bil v Turčiji, pogovarjal z bratom, ki mu je povedal, da je kot rezervist že trikrat dobil vabilo na ponovno služenje vojaškega roka. Ker se ni odzval, ga išče vojaška policija in bo moral na vojaško sodišče. Toženka te izjave ocenjuje kot neprepričljive in nedosledne. Tožnik tega ob podaji prošnje ni omenil, ampak je navajal le, da ga je strah ponovnega vpoklica, medtem ko vabil ni niti omenjal. Zato toženka ne verjame, da jih je tožnikov brat res prejel. Tožnik je bil v Turčiji osem dni. Neverjetno je, da naj bi v tem roku prejel kar tri vabila kot tudi, da bi tako pomembne dokumente vročali na tak način, ki ga opisuje tožnik tj., da naj bi njegov brat sam odšel na žandarmerijo, na spisku videl tožnikovo ime, ter v njegovem imenu sprejel vabilo. Še bolj neverjetno in neprepričljivo pa je, da naj bi to sam od sebe še dvakrat ponovil in s tem dodatno izpostavil tožnika. Tožnik je s služenjem vojaškega roka zaključil leta 2015 in po tem še dve leti bival v državi in jo legalno brez težav zapustil. Iz tega toženka sklepa, da v povezavi s služenjem vojaškega roka (kot rezervist), v Alžiriji očitno ni imel problemov. Država mu namreč, če bi imela v zvezi z njegovim služenjem vojaškega roka še kakšne pretenzije, ne bi izdala potnega lista in mu dovolila, da preko mejnega prehoda odide iz države. Dodaten dvom v resničnost navedb v zvezi s služenjem vojaškega roka, se toženki poraja tudi zaradi dvomov v pristnost predložene vojaške knjižice. Ker iz navedenih razlogov tožniku ni mogoče verjeti, da so zatrjevane težave resnične, jih toženka ocenjuje kot nepomembne za presojo utemeljenosti do mednarodne zaščite.

5. Nenazadnje toženka kot pomembno šteje dejstvo, da tožnik ni verodostojno izkazal, da je Berber. Čeprav zatrjuje, da je Berber, je obenem povedal, da le malo govori berbersko. Družina doma sploh ni govorila berbersko, ker so se integrirali med Arabce. Sicer pa je tožnik ob podaji prošnje navedel, da je njegov materin jezik arabski. Zato mu ni mogoče verjeti, da so ga kot Berbera prepoznali po naglasu. Ker mu ni mogoče verjeti, da sploh je Berber, so tudi vse njegove navedbe glede zatrjevanega preganjanja toliko manj verjetne.

6. Tožnik prihaja iz Alžirije, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo in ni izkazal nobenih tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Tako so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. 7. Toženka še ugotavlja, da v konkretnem primeru tudi ni mogoče zaključiti, da bi prosilcu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve, morata biti individualno utemeljena, česar pa iz tožnikovih izjav ni mogoče sklepati. Iz njegovih izjav namreč izhaja, da v izvorni državi ni imel težav zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, ampak je iz nje odšel zaradi izboljšanja ekonomske situacije. Vse izjave v povezavi z berbersko narodnostjo in služenjem vojaškega roka ter strahom pred ponovnim vpoklicem so se izkazale za neprepričljive in kontradiktorne, zaradi česar jih ni bilo mogoče sprejeti kot verjetne. Poleg tega pa tožnik sploh ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v izvorni državi, toženka pa je vezana na trditveno podlago, ki jo poda prosilec.1 Na podlagi navedenega tako toženka ugotavlja, da ne obstoji utemeljen razlog, da bi prosilec ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Zato je na podlagi 5. alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo, drugo in četrto alinejo 52. člena ZMZ-1 prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno.

8. Tožnik v tožbi navaja, da je skozi celoten postopek pred slovenskimi organi dosledno in identično navajal identifikacijske podatke. Kopije osebne in vojaške izkaznice je predložil takoj, ko mu jih je brat lahko poslal preko facebook-a. Za potni list je večkrat pojasnil, da ga je vrgel v morje in zakaj. Toženka v postopku ni preverjala, ali se tožnikova vojaška izkaznica razlikuje od ostalih vojaških dokumentov te države in ni pojasnila razlike, ampak je podala le svoje dvome. Prav tako ni dopustila možnosti, da se tožnikovo ime ne vidi zato, ker je kopija slaba. Ne drži, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Ves čas postopka je trdil, da je Berber in da je bil zaradi tega vedno diskriminiran, kar je izkazoval z več različnimi situacijami, ki jih je verodostojno opisal. Tožnik je navajal, da bo v primeru vrnitve v Alžirijo, vpoklican v vojsko, četudi jo je že služil. V vojsko vpoklicujejo rezerviste, saj je v državi veliko teroristov, predvsem na mejah, kamor rezerviste tudi napotijo. Prav tako je navajal, da se bo moral zagovarjati pred vojaškim sodiščem, saj je prejel že tri vabila na ponovno služenje vojaškega roka. Toženka ga o teh zatrjevanih dejstvih ni nikoli podrobneje izprašala v smeri, da vrnitev v Alžirijo predstavlja resno individualno grožnjo za njegovo življenje, tudi zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih in notranjih oboroženih spopadih. Prav tako ni pridobila nobenih poročil o obstoju in delovanju teroristov v Alžiriji ter o posebnih časih in dogodkih na meji, kamor so napoteni rezervisti, s katerimi bi lahko primerjala tožnikove izjave in presodila njihovo verjetnost. S svojimi subjektivno obarvanimi trditvami ni zadostila priporočilom UNCHR o dokaznem standardu razumne (50 % ali celo manj) verjetnosti, da do preganjanja ali resne škode ne bo prišlo. Prav tako ne drži, da tožnik prihaja iz varne izvorne države, saj že iz njegovih navedb izhaja, da ni tako. Jasno je, da so mejna območja Alžirije z Nigerijo, Libijo ter Malijem krizna žarišča. Tožnik bi bil po prihodu v Alžirijo vpoklican v vojsko in napoten na ta območja, kjer je polno teroristov in izpostavljen spopadom z njimi, kar zanj vsekakor ne pomeni varne države. Zato bi mu v smislu 28. člena ZMZ-1 grozila resna škoda, saj bi bilo njegovo življenje ogroženo in ni res, da ni nikoli uveljavljal ogroženosti vojnega stanja v izvorni državi. Tožnik je torej podal trditveno podlago, ki pa je toženka ni presojala s potrebno stopnjo kritičnosti. Prav tako bi bil tožnik podvržen preganjanju, ker ne želi služiti vojaškega roka, saj mu v primeru vrnitve grozi vojaško sodišče in vpoklic v vojsko. Toženka ni zadostila dokaznemu bremenu, saj ni raziskala in se opredelila do splošnih, kaj šele specifičnih okoliščin v obravnavanem primeru. Postopati bi morala v skladu s primerom J.K. and others v. Sweden (96.odstavek) Izpodbijana odločba ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih elementov iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj nima obrazložitve v smeri konkretne argumentacije razlogov in je posledično ni mogoče preizkusiti in se tožnik do teh razlogov niti ne more izjasniti ter je toženka kršila njegovo pravico do izjave. Toženka je kršila materialno pravo, ker ni upoštevala splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi in ni izvedla dokazne ocene ali bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen preganjanju ali resni škodi, posledično pa je podana tudi bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnik se nadalje ne strinja z oceno toženke, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo in zato ni bilo pogojev za odločanje v pospešenem postopku. Dejanskega stanja v zadevi ni bilo mogoče ugotoviti brez preverjanja tožnikovih navedb z aktualnimi in splošnimi informacijami o izvorni državi v smislu 8., 9. in 10. alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1. Zato bi morala toženka izvesti redni ugotovitveni postopek s presojo in opredelitvijo do (ne)izpolnjevanja vseh pogojev, ki se zahtevajo za priznanje statusa mednarodne zaščite. Iz ustaljene sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da gre v primerih, ko prosilec za mednarodno zaščito nima dostopa do sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, za kršitev 3. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) in za tožnika predstavljajo resno škodo, ki zapade pod presojo škodnih posledic druge alineje 28. člena ZMZ-1. Toženka ni preverjala tožnikovih navedb, ali so razmere v njegovi izvorni državi res takšne, da ne zagotavljajo niti eksistenčnega minimuma, ki ga 3. člen EKČP varuje. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, da jo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik do izdaje odločbe ni predložil nobenega originalnega uradnega dokumenta s fotografijo, ki bi ga bilo mogoče forenzično pregledati in potrditi ali ovreči njegovo pristnost. Predložil je le slabi fotokopiji osebne in vojaške izkaznice, ki jih ni bilo mogoče forenzično pregledati. Toženka se je pri tem, ko slabih kopij dokumentov ni sprejela za verodostojen dokaz o tožnikovi pristnosti, oprla na stališča naslovnega sodišča, kot izhajajo iz sodbe IU 836/2018 z dne 20. 4. 2018. Ravno dejstvo, da je tožnik potni list odvrgel nalašč, kar je sam priznal, pa izkazuje, da so izpolnjeni pogoji, da se njegova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 4 alineje 52. člena ZMZ-1. Opozarja še na stališče Upravnega sodišča, da je potrebno 52. člen ZMZ-1 razlagati tako, da prosilec ob izpolnitvi kateregakoli od pogojev, naštetih v tem členu, ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kar hkrati pomeni, da je treba njegovo prošnjo šteti za očitno neutemeljeno. Že obstoj enega od kriterijev, naštetih v tem členu, pa zadostuje za zavrnitev odločbe v pospešenem postopku (IU 595/2018 z dne 28. 3. 2018).

10. Tožba ni utemeljena.

11. ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Toženka se sklicuje na tri razloge in sicer na: - 1. alinejo, ki določa, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, - 2. alinejo, v kateri je določeno, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona in na - 4. alinejo, po kateri se šteje prošnja za očitno neutemeljeno, če je verjetno, da je prosilec zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino, ki bi pomagala pri ugotavljanju njegove identitete ali državljanstva.

12. Toženka je pravilno ugotovila, da obstajajo razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve, druge in četrte alineje 52. člena ZMZ-1. Izpodbijana odločba ima vse zakonsko predpisane elemente iz 214. člena ZUP. Toženka je pojasnila zahtevek in dejstva, na katera ga tožnik opira, ugotovila je relevantno dejansko stanje oziroma presodila, zakaj določenih zatrjevanih dejstev ni mogla štela za dokazana oziroma kredibilna. Navedla je konkretne razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, predpise na katere se odločba opira in argumentirala, zakaj ugotovljeno dejansko stanje glede na predpise narekuje tako odločbo. Tožnik zato neupravičeno zatrjuje, da se o razlogih ne more izjaviti, nenazadnje to trditev zanika že njegova obsežna tožba. Sodišče sledi razlogom za odločitev, kot so navedeni v izpodbijani odločbi, zaradi česar jo je podrobneje povzelo v obrazložitvi te sodbe in jih skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo. Zato se v nadaljevanju opredeljuje le še do bistvenih tožbenih trditev.

13. Sodišče sodi, da toženka ni bila dolžna preverjati, ali se kopija tožnikove vojaške izkaznice razlikuje od siceršnjih vojaških izkaznic v Alžiriji, saj tudi ob taki primerjavi ne bi mogla ugotoviti pristnosti (slabe) kopije dokumenta. Zakonski izraz "zlonamerno" uničenje dokumenta, ki bi pomagal pri ugotavljanju identitete, je mogoče razumeti kot njegovo namerno uničenje in torej ni potrebno ugotavljati še nekega dodatnega prosilčevega namena povzročati zlo (oziroma škodo), saj bi bilo to nesmiselno. V konkretnem primeru tožnik potnega lista ni izgubil po nesreči ali zato, ker bi iz države zbežal v naglici ali v podobnih okoliščinah, ampak ga je uničil namerno. Originalen potni list, ki bi sicer omogočal identifikacijo, je po tem, ko je z njim legalno prišel v Turčijo, v Grčiji vrgel v morje, zato da ga ne bi vrnili v Alžirijo ali Turčijo. Glede na ta nesporno ugotovljena dejstva, je toženka po presoji sodišča pravilno štela, da so podane okoliščine iz 4. alineje 52. člena ZMZ-1. 14. Kot je sodišče pojasnilo že v zadevi IU 595/2018 z dne 28. 3. 2018 za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku zadostuje že obstoj enega od kriterijev, naštetih v 52. členu. Ker pa je toženka ugotavljala tudi obstoj ostalih kriterijev in jih tožnik v tožbi izpodbija, je sodišče presodilo tudi te tožbene navedbe. Sodišče se strinja s toženko, da tožnik ni niti verjetno izkazal, da je Berber, saj doma ne govorijo tega jezika, ker kot navaja sam, so se integrirali med Arabce. Tega jezika tudi sam ne govori. Zato ni verjetno, da naj bi ga Arabci prepoznali po naglasu, prav tako pa že iz tega razloga niso verjetne navedbe o diskriminaciji, ki naj bi jo bil deležen kot Berber. Kar se tiče dostopa do sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, je toženka pravilno ugotovila, da slabe finančne razmere in nizek zaslužek niso razlogi, zaradi katerih bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite. Zadevi Budina v. Russia (No. 45603/05) in Larioshina v. Russia (No.56869/00) na katere se tožnik sklicuje, se nanašata na drugo situacijo in sicer sta pritožnici trdili, da je prišlo do kršitve (tudi) pravic iz 3. člena EKČP, ker s pokojnino, ki sta jo prejemali od države, nista mogli dostojno preživeti. ESČP njunih pritožb ni sprejelo v obravnavo. Tožnik je mlad moški, ki je sposoben za delo in zato od države ne more pričakovati prejemka, ki je bil predmet obravnave v teh zadevah. V zadevi M.S.S. v. Belgium (No. 30696/09) pa je šlo za presojo, ali so Belgijske oblasti afganistanskemu prosilcu za azil kršile pravice iz 13. člena v zvezi s 3. členom EKČP s tem, ko so ga izročile odgovorni državi članici tj. Grčiji. To so storile, čeprav so glede na poročila mednarodnih organizacij vedele ali bi morale vedeti za pomanjkljivosti v grškem sistemu obravnavanja prošenj za azil in soočanja z nevarnostjo, da bo prosilec vrnjen v izvorno državo, ne da bi bila njegova prošnja resno obravnavana in brez možnosti učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitev. V Sloveniji sistemske pomanjkljivosti ne obstajajo, tožnikova prošnja je bila korektno obravnavana, zagotovljena mu je bila brezplačna pravna pomoč in tolmač. Omogočena mu je tudi sodna presoja odločitve upravnega organa. Toženka je nadalje tudi pravilno štela, da so vsi dogodki, ki jih kot ponižujoče opisuje tožnik, dokaj časovno oddaljeni od dneva, ko je zapustil Alžirijo, zato iz njih utemeljeno tveganje, da bi ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno škodo, ne more izhajati. Prav tako je pravilna presoja, da tožnik sploh ni zatrjeval ravnanj, ki bi predstavljala individualno resno grožnjo za njegovo življenje zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih ali mučenje, nečloveško ali poniževalno ravnanje. Posplošenih trditev o tem, da se na meji s sosednjimi državami nahajajo teroristi in tja pošiljajo vpoklicane rezerviste, namreč ni mogoče obravnavati kot okoliščin, iz katerih izhajajo tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti za življenje ali osebnost tožnika. Sodišče se ne more strinjati s tožbeno navedbo, da je (preprosto) jasno, da so mejna območja Alžirije z Nigerijo, Libijo ter Malijem krizna žarišča. Pri tem tožnik ni opisal niti enega konkretnega dogodka, iz katerega bi izhajalo, da so na meji krizna žarišča ter da tam prihaja do nasilja ali nečloveškega in poniževalnega ravnanja. ZMZ-1 v 26. členu podrobno določa, katera dejanja se lahko štejejo kot dejanja preganjanja. Skladno s prvim odstavkom 26. člena ZMZ-1 morajo biti dejanja preganjanja v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti. Nadalje je v drugem odstavku 26. člena ZMZ-1 primeroma določeno, kaj se šteje med taka dejanja preganjanja. To so na primer dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja, pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način in podobno. Poleg tega se sodišče strinja s toženko, da njegova izpoved o tem, da je bil že vpoklican na ponovno služenje vojaškega roka, ni verjetna. Tožnik se je v Turčiji nahajal 8 dni. V tem času naj bi brat trikrat odšel na žandarmerijo, kjer naj bi mu vročili tri pozive za tožnika in naj bi ga (že) iskala vojaška policija. Tega pa ni omenjal v prošnji za mednarodno zaščito, ampak je izpostavil šele na osebnem razgovoru.

15. Tožnik se v zvezi z dokazno oceno sklicuje na priporočila Urada združenih narodov za begunce (v nadaljevanju UNCHR) o dokaznem standardu razumne verjetnosti, pri čemer sodišče ugotavlja, da je toženka temu standardu zadostila. Po standardih UNCHR je namreč osnovno pravilo to, da je trditveno oziroma dokazno breme na strani prosilca za azil. Pri tem je res potrebno upoštevati, da ne gre za tako visok dokazni standard kot v drugih postopkih tj. kazenskih ali civilnih. Ni potrebno, da je oseba, ki odloča o prošnji, prepričana o resničnosti vsakega navedenega dejstva. Mora pa odločiti, ali je na podlagi predlaganih oziroma zagotovljenih dokazov in verodostojnosti prosilčevih izjav, verjetno, da je prošnja kredibilna. Kredibilnost je podana tedaj, ko je prosilčeva prošnja koherentna, verjetna in prepričljiva ter ni v nasprotju s splošno znanimi dejstvi in ji je zato mogoče verjeti.2 Iz 96. odstavka sodbe J.K. and others v. Sweden No. 59166/12 ne izhaja, da bi bile s postopkom, ki ga je uporabila toženka, kršene pravice prosilcev. Ugotavlja namreč, da so običajno prosilci za azil edine stranke, ki lahko zagotovijo informacije o njihovih lastnih okoliščinah. Zato je breme dokazovanja osebnih okoliščin na njih, kar izhaja iz obeh dokumentov UNCHR3. V 98. odstavku nato sodišče navede, da kar se tiče splošne situacije zadevne države, pa imajo domače oblasti popoln dostop do informacij, na podlagi katerih lahko proučijo prošnjo, zato morajo to tudi storiti. Kadar torej prosilec navaja okoliščine, ki za status mednarodne zaščite niso relevantne, ali že iz prošnje oziroma njegovih navedb izhaja, da prošnja ni kredibilna oziroma navedbe niso verodostojne in jim ni mogoče verjeti, po mnenju sodišča prosilec ne zadosti trditvenemu (in dokaznemu) bremenu, ki je na njem. Posledično ne more obstajati dolžnost upravnega organa, da izvede preverjanje splošnih informacij o izvorni državi oziroma drugih okoliščin v smislu 8., 9. in 10. alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1. Zato je ZMZ-1 za take primere tudi predvidel, da se o prošnji odloči v pospešenem postopku. Toženka je glede na dejstva, ki jih je zatrjeval tožnik in glede na to, da vse njegove izjave niti ni mogoče oceniti kot verjetne, pravilno uporabila ta postopek.

16. V zvezi s tožbeno navedbo, da Alžirija za tožnika ne predstavlja varne izvorne države, pa sodišče pojasnjuje, da tožnik ni izkazal, da Alžirija zanj ni varna izvorna država. Tudi v tem delu tožbe tožnik zgolj ponovi svoje trditve, da bo po vrnitvi v izvorno državo kot rezervist vpoklican v vojsko in napoten na mejna območja, kjer so teroristi, prav tako pa mu grozi vojaško sodišče. Toženka je to trditveno podlago in njeno verodostojnost presojala in jo, kot je sodišče že pojasnilo, presodila pravilno. Tožnik pa tudi v tožbi ni podal nobenih navedb, s katerimi bi pojasnil nasprotja oziroma nelogičnosti v svojih trditvah oziroma izpovedi.

17. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. ZUS-1 v 59. členu daje sodišču pooblastilo, da lahko v določenih primerih odloči tudi brez glavne obravnave in v tej zadevi je tak primer podan. Na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko namreč sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Tožnik v tožbi niti ne predlaga izvedbe novih dokazov, ampak zgolj tistih, ki so bili že predmet dokazne ocene v upravnem postopku, sodišče pa je ugotovilo, da je ta ocena pravilna. Zato je v skladu s citirano določbo odločilo brez glavne obravnave.

18. Pooblaščenka tožnika je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Tožnikova pravna zastopnica je po seznamu, objavljenem na spletni strani Ministrstva za pravosodje, svetovalka za begunce, v takem primeru pa po prvem odstavku 11. člena ZMZ-1 povračilo stroškov tožnikovega pravnega zastopanja v vsakem primeru zagotovi Ministrstvo za notranje zadeve, zato ne more uveljavljati vrnitve stroškov postopka še v sodnem postopku. Poleg tega ZUS-1 za primer, ko sodišče tožbo zavrne, določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zato ji sodišče uveljavljanjih stroškov ni prisodilo.

1 I Up 41/2016 z dne 2. 3. 2016, I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 2 J.K. And others v. Sweden No. 59166/12 z dne 23. 8. 2016, točka V.8.in 11. 3 Note on Burden and Standard of Proof in Refugee Claims in Handbook and Guidelines on Procedures and Criteria on Determining Refugee Status

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia