Jedro

Predhodno priznan status stranke oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku je pogoj za priznanje položaja stranke v upravnem sporu oziroma vsebinsko obravnavanje tožbe zoper odločbo, izdano v tem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija za energijo (v nadaljevanju Agencija) odločila, da je proizvajalec A. d.o.o. upravičen do podpore pod pogoji, kot izhajajo iz odločbe št. 136-97-0058/1293/2012/0447/2013 z dne 6. 9. 2013 do vključno 30. 4. 2014. S tem dnem se omenjena odločba razveljavi. V obrazložitvi se Agencija sklicuje na tretji odstavek 374. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju: EZ-1) ter Uredbo o podporah električni energiji, proizvedeni v soproizvodnji toplote in električne energije z visokim izkoristkom (v nadaljevanju: Uredba), ki je na podlagi drugega odstavka 554. člena EZ-1 prenehala veljati, vendar se uporablja do sprejetja novih podzakonskih predpisov na podlagi EZ-1. Tožeča stranka vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj meni, da je izpodbijana odločba nezakonita. Tožena stranka je družbi A. 29. 5. 2014 izdala odločbo 136-97-0058/1293/2012/0447/2013, ki jo je prejela 3. 6. 2014. S to odločbo je za nazaj, to je s 30. 4. 2014, odvzela podporo za proizvedeno električno energijo iz proizvodne naprave SPTE OŠ KOMENDA MOSTE. Ta odločba tožnici ni bila poslana. Dne 26. 6. 2014 (dva meseca po spremembi lastništva) je tožena stranka izdala odločbo 136-97/0058/1293/2012/1/2013/0114/2004, ki jo je tožnica prejela 27. 6. 2014. Tožeči stranki ni dodelila podpore z dnem prenosa lastništva, torej 1. 5. 2014, ampak na podlagi nejasnega izreka 3. točke zgoraj citirane odločbe, ki se glasi: „Podpora se dodeli za obdobje do vključno marca 2013, ki začne teči z dnem začetka zagotavljanja podpore, določenim v pogodbi o zagotavljanju podpore.“ Tako sta v isti zadevi na podlagi enega zahtevka bili izdani dve odločbi. Meni, da je upravni organ kršil postopkovne določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, (v nadaljevanju ZUP), saj bi v izpodbijanem postopku moral v skladu s prvim odstavkom 146. člena ZUP povabiti k udeležbi tudi tožečo stranko in ji vročiti zgoraj navedeno odločbo. S tem, ko ji omenjena odločba ni bila vročena, je bila tožnici kršena pravica do udeležbe v postopku v zvezi z 2. točko drugega odstavka 237. člena ZUP ter pravica do vložitve upravnega spora zoper izdano odločbo v zvezi z drugim odstavkom 229. člena ZUP. Tožeča stranka tako izpodbija upravni akt iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter slednje tudi obrazloži. Navaja, da je na podlagi omenjene odločbe poseženo v njen pravni interes oziroma njene pravice in pravne koristi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v izpodbijani odločbi tožeča stranka ne nastopa kot stranka v upravnem postopku, ki bi mu odločba, s katero se po uradni dolžnosti ugotovi do kdaj je proizvajalec A. d.o.o upravičen do prejemanja podpore in o razveljavi odločbe obstoječega upravičenca do pridobivanja podpore, morala biti vročena. Tožeča stranka nastopa kot novi lastnik, ta pa mora enakovredno, tako kot vsi ostali upravičenci, vložiti novo vlogo za pridobitev odločbe o dodelitvi podpore. Novi lastnik proizvodne naprave namreč ne more biti v boljšem položaju kot vsi ostali vlagatelji zahteve za podporo. Zato mora tožena stranka preveriti izpolnjevanje vseh predpisanih pogojev.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi ugovarja, da gre v poseg v pravnomočno odločbo in navaja razloge. Odločba je bila izdana 29. 5. 2014, tožnica jo je prejela 3. 6. 2014, podpora pa ji je bila odvzeta z 30. 4. 2014. Sklicuje se na 158. člen Ustave RS. Navaja razloge zaradi katerih izkazuje pravni interes in poudarja načelo enakosti pred zakonom. Tožena stranka ni pojasnila razlogov, zakaj sprememba lastništva proizvodne naprave ne pomeni spremembo subjekta odločbe o dodelitvi podpore. Meni, da je bilo pravo napačno uporabljeno.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi prereka vse navedbe. Meni, da je določba 374. člena EZ-1 natančna in da v pravnomočne odločbe ni možno posegati. S prenosom lastništva na napravi je prenehalo upravičenje do podpore prvotnemu lastniku. Tožničino vlogo je štela kot obvestilo. Navaja razloge zakaj ni možno spremeniti zgolj navedbe subjekta v odločbi, izdani prvotnemu lastniku proizvodne naprave. Naslovnemu sodišču predlaga, da tožbo zavrže kot nedovoljeno in prepozno, podrejeno pa, da jo zavrne.

Tožbo je potrebno zavreči. Predhodno priznan status stranke oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku je pogoj za priznanje položaja stranke v upravnem sporu oziroma vsebinsko obravnavanje tožbe zoper odločbo, izdano v tem postopku. Tožnik namreč v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, do izdaje izpodbijane odločbe ni imel priznanega statusa stranke oziroma stranskega udeleženca, kar med strankama ni sporno. Stranke v upravnem sporu so določene v 16. členu ZUS-1 in sicer so to tožnik, toženec in prizadeta oseba s položajem stranke, če tako določa zakon. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Po drugem odstavku navedenega člena pa lahko zoper dokončen sklep, s katerim je bila osebi zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, vloži tožbo tista oseba, kateri je bila pravica do udeležbe v postopku s tem sklepom zavrnjena. Za tako situacijo pa pri tožniku ne gre. Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku je torej pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe v upravnem sporu, kar je v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso, izraženo tudi v sklepih Vrhovnega sodišča RS I Up 49/2010 oziroma I Up 334/2010. Glede na navedeno je sodišče tožnikovo tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže, če po tem zakonu tožnik ne more biti stranka upravnega spora. V skladu s tretjim odstavkom 36. člena ZUS-1 je sodišče odločilo po predsednici senata.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem nosi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.