Jedro

Presoja veljavnosti oporoke je v primeru, da o tem med dediči obstaja spor, pridržana pravdnemu sodišču. Skladno z določbo 210. člena ZD sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti na pravdo ali na upravni postopek stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (213. člen ZD), če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu. Ta možnost je bila pritožnici tudi dana, saj je bila v zvezi z veljavnostjo predmetne oporoke kar dvakrat napotena na pravdo. Vendar ni bila uspešna.

Sodišče je utemeljeno upoštevalo obe oporoki, saj med seboj nista izključujoči. V skladu z določbo 101. člena ZD ostanejo v veljavi določila prejšnje oporoke, ki niso v nasprotju z določili nove oporoke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kamniku (v nadaljevanju: sodišče) je v izpodbijanem sklepu ugotovilo premoženje, ki tvori zapuščino po pokojnem A. A. (točka A/1 izreka) in za oporočne dedinje razglasilo zapustnikovo vdovo B. B. ter njegovi hčeri C. C. in D. D. (točka B izreka).

2. Dedinja C. C. vlaga pritožbo zoper celotni sklep in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.1 Graja odločitev sodišča, ki je upoštevalo obe zapustnikovi oporoki in ni obrazložilo, zakaj je prva oporoka z dne 26. 6. 2009 veljavna, čeprav je prečrtana oziroma prekrižana. Tožbe res ni vložila, kar pa ni razlog, da zapuščinsko sodišče ne obrazloži, zakaj takšno oporoko šteje za veljavno. Prva oporoka z dne 26. 9. 2009 razveljavlja kasnejšo oporoko z dne 4. 2. 2014. Oporočiteljeva poslednja volja je bila, da se njegovo premoženje ne deli in da ga v celoti podeduje njegova žena B. B. Pritožnica v drugi oporoki ni navedena kot oporočna dedinja, zato lahko uveljavlja nujni delež na celotnem zapustnikovem premoženju oziroma na vsaki stvari, ki sodi v zapuščino.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Dedinji D. D. in B. B. sta na pritožbo odgovorili. V odgovoru pritrjujeta argumentaciji, razlogovanju in zaključkom sodišča prve stopnje. Predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zapuščinsko sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je zapustnik napravil dve lastnoročni oporoki, prvo 26. 6. 2009 in drugo 4. 2. 2014. Dedinja C. C. je ugovarjala veljavnosti obeh oporok, zato je sodišče zapuščinski postopek kar dvakrat prekinilo in jo napotilo na pravdo. Njen tožbeni zahtevek zaradi razveljavitve oporok oz. zaradi ničnosti oporok je bil pravnomočno zavrnjen. V sklepu z dne 16. 3. 2021 pa je bila dedinja C. C. napotena na pravdo zaradi ugotovitve, da je zapustnikova oporoka z dne 26. 6. 2009 nična, ter da iz vsebine oporoke z dne 4. 2. 2014 izhaja zapustnikova volja, da je oporočna dedinja vsega premoženja zapustnikova vdova B. B. Dedinja C. C. tožbe ni vložila, zato je sodišče nadaljevalo z zapuščinskim postopkom. Upoštevalo je, da je tudi dedinja C. C. na zapuščinski obravnavi 1. 10. 2019 podala dedno izjavo o sprejemu dediščine, kot ji jo je zapustnik naklonil v oporoki z dne 26. 6. 2009. 6. Pritožba neutemeljeno opozarja, da bi se moralo sodišče konkretno opredeliti, zakaj je štelo prečrtano/prekrižano listino za veljavno oporoko. Presoja veljavnosti oporoke je v primeru, da o tem med dediči obstaja spor, pridržana pravdnemu sodišču. Skladno z določbo 210. člena Zakona o dedovanju2 sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti na pravdo ali na upravni postopek stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (213. člen ZD), če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu. Ta možnost je bila pritožnici tudi dana, saj je bila v zvezi z veljavnostjo predmetne oporoke kar dvakrat napotena na pravdo. Vendar ni bila uspešna. Tožbeni zahtevek glede neveljavnosti oporok zaradi zapustnikove oporočne nesposobnosti, pa tudi podredna tožbena zahtevka zaradi napak v obličnosti so bili s sodbo Okrožno sodišča v Ljubljani z dne 2. 4. 2019 zavrnjeni.

7. Ponovno je bil 16. 3. 2021 postopek prekinjen z namenom, da se razčisti vprašanje veljavnosti oporoke z dne 26. 6. 2009, ker je pritožnica zatrjevala, da zaradi prečrtanosti ni veljavna. Tožbe ni vložila. Sodišče pa je oporoko utemeljeno štelo za veljavno, saj pritožnica njene veljavnosti ni izpodbila. Sodišču se glede veljavnosti oporoke ni bilo treba podrobneje izjasnjevati, saj ni pristojno odločati v primeru spora o dejstvih. Spor pa (očitno) niti ne obstaja več, ker pritožnica ustrezne tožbe ni vložila.

8. Enako velja glede razlage oporoke z dne 4. 2. 2014. Pritožnica je imela možnost, da se vprašanje v zvezi z vsebino kasnejše oporoke razčisti v pravdi. Postopek je bil prekinjen (tudi) iz razloga ugotovitve zapustnikove volje, izhajajoče iz kasnejše oporoke z dne 4. 2. 2014. Postopka, v katerem bi se ugotavljala dejanska volja zapustnika o dedovanju njegovega premoženja, ni sprožila. Zato je sodišče utemeljeno upoštevalo obe oporoki, saj med seboj nista izključujoči. V skladu z določbo 101. člena ZD ostanejo v veljavi določila prejšnje oporoke, ki niso v nasprotju z določili nove oporoke. Temu je sledilo tudi sodišče v izpodbijanem sklepu.

9. Pritožba zato ni utemeljena; ob preizkusu izpodbijanega sklepa pa pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

10. O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih pravdni stranki nista specificirano priglasili.

1 Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP. 2 Uradni list SRS, št. 15/1976 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZD.