Jedro

Če bi tožnik navajal, da je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov in bi postavil tak tožbeni zahtevek, to ne bi bila ovira za izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje bi z zamudno sodbo tožniku dosodilo zakonske zamudne obresti od neto zneskov, višji zahtevek pa bi zavrnilo, saj bi bila tožba v tem delu nesklepčna. Višji zahtevek bi bil v nasprotju z veljavno zakonodajo, zato sodišče ne bi bilo dolžno postaviti roka za odpravo nesklepčnosti, temveč bi višji zahtevek zavrnilo na podlagi 4. odstavka 318. člena ZPP. Takšne nesklepčnosti namreč ne bi bilo možno odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna odpravnino v višini ... EUR bruto, od tega zneska obračuna in odvede predpisane davke in prispevke ter tožniku izplača pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto znesku ...EUR ustreznega neto zneska od 16. 7. 2012 dalje do plačila in od bruto znesku ... EUR ustreznega neto zneska od 16. 8. 2012 dalje do plačila (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 1.251,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper takšno zamudno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izrek izpodbijane zamudne sodbe nerazumljiv in neizvršljiv, saj iz njega izhaja, da je sodišče prve stopnje tožniku zakonske zamudne obresti dosodilo od bruto zneska. Tako ni jasno, ali prisojene obresti tečejo od bruto zneska ...EUR ali od ustreznega neto zneska. Glede teka zakonskih zamudnih obresti je tožba tudi nesklepčna, saj dejstva, ki so navedena v tožbi, ne utemeljujejo zahtevka. Tožnik v 3. točki tožbe navaja, da mu tožena stranka zakonske zamudne obresti dolguje od bruto zneskov. Tožnik v nobenem primeru ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov. Navedeno pomeni, da je izpodbijana zamudna sodba izdana v nasprotju z določili 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) in jo je potrebno razveljaviti. Razen tega iz izreka tudi ni razvidno od katerih neto zneskov naj bi tekle zakonske zamudne obresti, zaradi česar ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se jo sploh ne da preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na tožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano zamudno sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je izrek izpodbijane zamudne sodbe nerazumljiv in neizvršljiv, ker so zakonske zamudne obresti dosojene od bruto zneskov, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Vendar pa izrek izpodbijane sodbe glede vprašanja ali zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov ali od bruto zneskov sploh ni nejasen. Res je sicer, da je izrek nekoliko zapleten zaradi tega, ker je od dosojene odpravnine v bruto znesku najprej potrebno obračunati in odvesti predpisane davke ter tožniku nato izplačati pripadajoči neto znesek, vendar glede vprašanja, ki ga navaja pritožba, ni nobene nejasnosti. Odločitev, da mora tožena stranka „tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto znesku ... EUR ustreznega neto zneska“ je povsem jasna in pomeni, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneska obračunanega od bruto zneska ... EUR. Spornega dela besedila „od bruto znesku ... EUR ustreznega neto zneska“ pač nikakor ni možno tolmačiti drugače, kot tako, da končni znesek, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti, pomeni neto znesek.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, naj bi bila podana tudi zaradi tega, ker iz izreka ni razvidno od katerih neto zneskov naj bi tekle zakonske zamudne obresti. V izreku sodbe ni možno navesti neto zneska, saj bo ta znana šele takrat, ko bo izplačevalec napravil obračun in odvedel ustrezne davke in prispevke. Ti se namreč odmerijo glede na predpise, ki veljajo na dan izplačila. Navedeno pomeni, da pritožba izpodbijani zamudni sodbi povsem neutemeljeno očita zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je tožba nesklepčna v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti. V točki II tožbe je tožnik povsem jasno navedel, da sta se stranki v sporazumu o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dogovorili, da bo tožena stranka tožniku v dveh obrokih izplačala odpravnino in sicer prvi obrok v višini ... EUR bruto do 15. 7. 2012 in drugi obrok v enaki višini do 15. 8. 2012. V točki III pa je tožnik zgolj navedel, da je tožena stranka z izplačilom odpravnine v zamudi, zato je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, to je od zneska ... EUR od 16. 7. 2012 do plačila in od zneska ...EUR od 16. 8. 2012 dalje do plačila. Ob upoštevanju navedb v II. in III. točki tožbe ni mogoče sklepati, da tožnikova trditvena podlaga vsebuje tezo, da mu gredo zamudne obresti od bruto zneskov, zlasti če te navedbe obravnavamo v povezavi s tožbenim zahtevkom. Že zgolj poudarjanje, da gre za bruto zneske, pomeni, da je potrebno obračunati davke in prispevke, zaradi česar je tožena stranka tožniku dolžna izplačati neto znesek, kar pa spet pomeni, da zakonske zamudne obresti lahko tečejo od neto zneska, kakor je tožnik tudi zahteval. Celo v primeru, če bi tožnik v resnici izrecno navajal, da je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov in bi postavil tak tožbeni zahtevek, to ne bi bila ovira za izdajo zamudne sodbe. Sodišče prve stopnje bi z zamudno sodbo tožniku dosodilo zakonske zamudne obresti od neto zneskov, višji zahtevek pa bi zavrnilo, saj bi bila tožba v tem delu nesklepčna. Višji zahtevek bi bil v nasprotju z veljavno zakonodajo, zato sodišče ne bi bilo dolžno postaviti roka za odpravo nesklepčnosti, temveč bi višji zahtevek zavrnilo na podlagi 4. odstavka 318. člena ZPP. Takšne nesklepčnosti namreč ne bi bilo možno odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka.

Izpodbijana zamudna sodba ni izdana v nasprotju s 318. členom ZPP, saj so za njeno izdajo bili izpolnjeni vsi v tem členu navedeni pogoji: - tožba je bila toženi stranki pravilno vročena v odgovor, tožena stranka pa nanjo v roku ni odgovorila; - v tej zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi mogle razpolagati; - utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik in tudi ne z dejstvi, ki so splošno znana.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljanja razloga nista podana, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Odgovor na pritožbo pa v ničemer ni pripomogel k pravilni odločitvi v tem sporu.