Jedro

Ker je pritožbeni rok prekluzivni materialni rok, s potekom katerega ugasne tudi pravica, je v členu 87/1 ZUP predpisana obvezna osebna vročitev stranki, ki ji je spis namenjen. Glede na to, da vročitev ni bila opravljena v skladu z navedenim členom ZUP-a, saj je bila odločba prvostopnega organa vročena družinskemu članu tožeče stranke 24.12.1992, s prvim naslednjim dnem ni začel teči pritožbeni rok v smislu člena 100/2 ZUP in tudi ni iztekel 29.12.1993. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila pritožba zoper prvostopno odločbo vložena pravočasno in dokončno odločbo toženca pravilno razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v meritorno odločanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke opr. št. 071-055/94 z dne 5.1.1995 in ji zadevo vrnilo v novo obravnavanje in meritorno odločanje. Ugotovilo je, da je tožeča stranka pritožbo zoper prvostopno odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje, vložila pravočasno in da ni zamudila pritožbenega roka, zaradi česar je drugostopno dokončno odločbo toženca o zavrženju pritožbe, kot nezakonito razveljavilo.

Zoper citirano sodbo se pritožuje zakoniti zastopnik tožene stranke iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb zakona o splošnem upravnem postopku. Poudarja, da je bila odločba upravnega organa I. stopnje tožeči stranki vročena tako, kot določa 1. odstavek 84. člena zakona o splošnem upravnem postopku. To zakonito določilo dopušča vročitev odraslemu članu gospodinjstva, kadar tistega, ki mu je treba spis vročiti ni najti v stanovanju. 15 dnevni pritožbeni rok začne teči po 2. odstavku 100. člena in 2. odstavku 230. člena zakona o upravnem postopku prvi naslednji dan po dnevu vročitve. Vloga je po 1. odstavku 102. člena istega zakona vložena pravočasno, če prispe h organu, ki mu jo je bilo treba izročiti, preden izteče rok. Sodišče prve stopnje je po mnenju zakonitega zastopnika tožeče stranke neutemeljeno opravilo zaslišanje tožnikove matere, saj kogentnih določb o vročanju in teku pritožbenih rokov, ni mogoče spreminjati. Dvomi tudi v verodostojnost izpovedbe priče glede na sorodstveno razmerje s tožečo stranko. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in potrdi odločbo tožene stranke opr. št. 071-055/94 z dne 5.1.1995. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da prvostopna odločba Republiškega zavoda za zaposlovanje, Območna enota Novo mesto št. 04-2749/1 z dne 17.12.1993 ni bila vročena tožeči stranki, pač pa 24.12.1993 njegovi materi, pri ugotavljanju dejstva, ali je zoper njo vložena pritožba pravočasna ali ne, povsem utemeljeno in pravilno razčiščevalo vprašanje vročitve odločbe stranki. Ker je pritožbeni rok prekluzivni materialni rok, s potekom katerega ugasne tudi pravica, je s 1. odstavkom 87. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 47/86 in Ur. l. RS št. 55/92 - v nadaljevanju ZUP) predpisana obvezna osebna vročitev tistemu, kateremu je spis namenjen. Gre za kvalificirano obliko neposredne vročitve, ki se mora opraviti poleg primerov, predpisanih v že omenjenem 1. odstavku 87. člena ZUP-a vselej, kadar začne teči od dneva vročitve rok, ki se ne more podaljšati. Za vsak formalni preizkus pravočasnosti pritožbe zoper upravno odločbo je torej odločilnega pomena datum dejanske osebne vročitve odločbe stranki, od katerega je mogoče šele pravilno računanje teka in poteka roka. Ob pritožbenem stališču, da je bila odločba upravnega organa prve stopnje tožeči stranki vročena tako, kot določa 1. odstavek 84. člena ZUP-a torej tožena stranka povsem prezre določilo 87. člena istega zakona o obveznem osebnem vročanju, zaradi česar pritožbeno razlogovanje o kršitvi določb ZUP-a, ni utemeljeno.

Ob dejstvu, da je odločba organa prve stopnje bila vročena materi tožeče stranke, kar je prepričljivo ugotovilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, tudi po presoji pritožbenega sodišča z dnevom te vročitve 24.12.1993, še ni mogel začeti teči 15 dnevni pritožbeni rok. Pri tem pritožbeno sodišče še poudarja, da prvostopni organ niti ni poskušal tožeči stranki odločbe obvezno osebno vročiti, tako kot to predvideva 87. člen ZUP-a, saj je pisanje po pošti poslal v tiskovini bele ovojnice in povratnice, ne pa v predpisani plavi, na kateri je oznaka "osebno". Po preteku 15 dnevnega roka od vročitve prvostopne odločbe materi tožnika to je z 29.12.1993 zato ni mogel poteči rok za pritožbo, kot je nepravilno zaključila tožena stranka v upravni odločbi opr. št. 071-055/94 z dne 5. januarja 1995, s katero je pritožbo zaradi priznanja pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, kot prepozno vloženo zavrgla. Ker vročitev ni bila opravljena v skladu z 87. členom zakona o splošnem upravnem postopku, saj tožeči stranki prvostopna upravna odločba ni bila osebno vročena 24.12.1993, s prvim naslednjim dnem ni začel teči pritožbeni rok po 2. odstavku 100. člena ZUP-a in tudi ni iztekel 29.12.1993. Sodišče prve stopnje je zato pritožbo, vloženo pri Republiškem zavodu za zaposlovanje 30.12.1993 po 1. točki 102. člena ZUP utemeljeno štelo za pravočasno in ob upoštevanju 3. odstavka 35. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94) dokončno odločbo toženca pravilno razveljavilo in mu zadevo vrnilo v meritorno odločanje.

Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.