7. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe Tiskarna A., d.o.o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 23. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe Tiskarna A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Cpg 1174/2002 z dne 2. 6. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine št. Ig 2000/05131 z dne 3. 7. 2001. Po pritožbi tožene stranke je Višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo. Drugače kot sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je mogoče dopis pritožnice (v gospodarskem sporu tožeče stranke) razumeti kot ponudbo za sklenitev poravnave, ki jo je tožena stranka sprejela konkludentno, in sicer tako, da je na račun pritožnice plačala znesek 1.479.420 SIT. Po mnenju Višjega sodišča pritožnica zahteva plačilo spornega dela obveznosti, ki po izpolnitvi poravnave ne more več biti sporen, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2.Pritožnica navaja, da je izpodbijana sodna odločba izdana v gospodarskem sporu majhne vrednosti, v katerem Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) ne dopušča pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To naj bi pomenilo, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in naj zato ne bi imelo pooblastila za spreminjanje ugotovljenih dejstev. Višje sodišče naj bi z izpodbijano odločitvijo nedopustno spremenilo dejansko stanje, ker je drugače kot sodišče prve stopnje ocenilo, da obstaja pogodbena volja strank za sklenitev poravnave glede celotne terjatve. Ugotavljanje pogodbene volje naj bi sodišče zmotno štelo za uporabo materialnega prava, s čimer naj bi pritožnici onemogočilo izvedbo dokazov, s katerimi bi dokazala svojo pravo pogodbeno voljo. Sodišče naj bi kršilo pravico iz 22. člena Ustave s tem, ko naj ne bi navedlo razlogov za poseg v dejansko stanje ter za odstop od ustaljene sodne prakse, po kateri je ugotavljanje pogodbene volje dejansko in ne pravno vprašanje. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-232/00 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 45/01 in OdlUS X, 114).

B.

3.Bistveno, kar pritožnica očita Višjemu sodišče, je, da je s tem, ko je odločilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o poravnavi, nedopustno spremenilo dejansko stanje, svoje odločitve pa ni pojasnilo in s tem kršilo pravico iz 22. člena Ustave. Ta očitek je neutemeljen. V konkretnem primeru Višje sodišče ni spremenilo dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Višje sodišče je namreč na podlagi isto ugotovljenega dejanskega stanja sklepalo, da je prišlo do soglasja o vsebini poravnave. Pritožnik se tako napačno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-232/00, kjer je Vrhovno sodišče iz ugotovljenih dejstev sklepalo na neznana dejstva in s tem spremenilo dejansko stanje. Višje sodišče v konkretnem primeru namreč ni ravnalo na ta način, temveč je ob enako ugotovljenih dejstvih naredilo drugačen sklep kot sodišče prve stopnje.

4.Ker z izpodbijano sodno odločbo očitno ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, kot jo zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče njene ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić