Jedro

Upoštevajoč določilo 118. člena takrat veljavnega Stanovanjskega zakona (SZ) je tožena stranka s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe prevzela vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, zato zahtevek tožeče stranke na nadomestitev koristi od uporabe tuje stvari (198. člen OZ), ki se nanaša na vtoževano obdobje od julija 2002 do julija 2005, ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 58.702,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. V točki 2 izreka izpodbijane sodbe pa je zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožeče stranke kot tudi njen stroškovni zahtevek. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 129.726,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Proti zavrnilnemu delu navedene sodbe se pritožuje tožeča stranka. Glede dejanskega stanja pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo predlaganih dokazov, trditev in navedb tožeče stranke o tem, da je tožeča stranka v času od trenutka, ko je postala sodba Okrajnega sodišča v P. opr. št. pravnomočna, to je od leta 1995 dalje, storila vse potrebno, da bi se sodba udejanila, da pa je bila tožena stranka absolutno neaktivna, vse do izteka roka 10 let, v katerem zastara izvršitev pravnomočne sodbe. Po oceni pritožnice sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je bilo o pravni naravi in temelju za tožbeni zahtevek pred istim sodiščem že odločeno in da je bil toženec s pravnomočno sodbo že zavezan k plačilu zneska, za katerega se je obogatil, ker je uporabljal stanovanje na V., P. brez vsakega pravnega naslova. S konkludentnimi dejanji oziroma ravnanjem je po mnenju pritožnice toženec tekom devet let in več izkazal in dokazal, da je od sodbe in njenih učinkov, ki naj bi mu šli v prid, odstopil. Tožeča stranka je zaradi tega utemeljeno štela, da je toženec v stanovanju, ki je lastnina tožeče stranke, brez vsakega pravnega naslova in da se je z uporabo le tega, ker ni plačeval najemnine, obogatil. Po oceni pritožnice je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je sodba sodišča prve stopnje opr. št., ki je postala pravnomočna že leta 1995, glede vsebine pravnega varstva oblikovalno - ugotovitvena ter je zaključilo, da je bila glede na določbe ZIZ, ki je tedaj veljal, podana izjava volje tožeče stranke (ker je ni podala v paricijskem roku 15 dni), z dnem, ko je postala sodba pravnomočna. Pritožnica trdi, da s sporno sodbo ni bilo ugotovljeno, da bi bilo stanovanje, ki ga je zasedal toženec, njegova last, zaradi česar bi bila dolžna tožnica izdati ustrezno listino, sposobno za preknjižbo lastninske pravice nad stanovanjem v zemljiški knjigi, ravno tako ni bilo razsojeno o tem oziroma tako, da bo, če tožnica ne bo prodala stanovanja tožencu v odrejenem roku, sodba nadomestila kupoprodajno pogodbo. Napačno in povsem svojevoljno ter celo arbitrarno je zato po oceni pritožnice stališče oziroma ugotovitev sodišča prve stopnje, da je z dnem, ko je postala navedena sodba pravnomočna, postala kupoprodajna pogodba med pravdnima strankama sklenjena tega dne. Pritožnica trdi, da toženec v pravdi, ki je tekla od leta 1994 dalje med pravdnima strankama zaradi nakupa stanovanja, ni postavil pravilnega ugotovitveno - oblikovalnega zahtevka in izdana pravnomočna sodba glede na njen izrek ni ustvarjala pogojev za preknjižbo lastninske pravice nad stanovanjem v zemljiški knjigi na podlagi pravnomočne sodbe same na ime toženca. Ker toženec celo vrsto let ni pristopil oziroma ni sodeloval in pristal na sklenitev prodajne pogodbe, je okoliščina na njegovi strani, če do sklenitve pogodbe nikoli ni prišlo. Pritožnici se zdi pomembna okoliščina, da je tožena stranka po pooblaščencu šele zadnjega dne do izteka prekluzivnega roka 10 let za vložitev izvršbe na podlagi navedene pravnomočne sodbe, zahtevala od dolžnika - tožeče stranke, zgolj to "da se ji nalaga, da v roku osem dni po prejemu sklepa sestavi kupoprodajno pogodbo za stanovanje na V., P. ...". Dokaz o tem dejstvu se nahaja v spisu, vendar ga sodišča prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitev določb ZPP ni izvedlo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb v tožbi in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila tožeči stranki s sodbo sodišča prve stopnje opr. št., ki je postala pravnomočna, naložena obveznost prodati toženi stranki in z njo skleniti kupoprodajno pogodbo za stanovanje, glede katerega tožeča stranka v obravnavani pravdni zadevi zahteva od tožene stranke plačilo vtoževanega zneska kot nadomestilo za uporabo, toženi stranki pa je bila z navedeno pravnomočno sodbo naložena obveznost plačati s sodbo določeno kupnino. Zahtevek tožeče stranke v obravnavani zadevi se tako nanaša na nadomestitev koristi od uporabe tuje stvari (198. člen Obligacijskega zakonika - OZ), pri čemer tožeča stranka trdi, da tožena stranka zaseda stanovanje brez pravnega naslova. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo vsebino pravnega varstva, kot ta izhaja iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v P. opr. št., to je, da je bila tožeča stranka dolžna podati izjavo volje, da sklepa kupoprodajno pogodbo. Določilo 243. člena tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), oziroma določilo 238. člena sedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) vzpostavlja fikcijo izpolnitve obveznosti tožeče stranke izhajajoče iz sodne odločbe z dnem pravnomočnosti le te, kar pomeni, da je tožeča stranka dne 31.05.1995 podala zahtevano izjavo in izrazila voljo, da sklepa kupoprodajno pogodbo s toženo stranko, kot je bilo določeno v prej navedeni sodbi. Upoštevajoč določilo 118. člena takrat veljavnega Stanovanjskega zakona (SZ), je tožena stranka s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe prevzela vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, zato zahtevek tožeče stranke na nadomestitev koristi od uporabe tuje stvari (198. člen OZ), ki se nanaša na vtoževano obdobje od julija 2002 do julija 2005, ne pride v poštev. Glede na navedeno so neutemeljene trditve pritožnice, ki sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo predlaganih dokazov tožeče stranke, ki so bili usmerjeni v dokazovanje neaktivnosti tožene stranke po pravnomočnosti zgoraj navedene sodbe, saj so bili ti dokazi usmerjeni v dokazovanje pravno nerelevantnih dejstev. Ravno tako nima za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke nobene pravno upoštevne teže dejstvo, da med pravdnima strankama obstoji pravnomočna (zamudna) sodba, s katero je bil toženec, glede drugega časovnega obdobja od sedaj vtoževanega, zavezan plačati tožeči stranki znesek uporabnine za isto stanovanje. Ker je v obravnavani zadevi pomembno le to, ali je bila med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba za stanovanje, niso pomembne okoliščine, na katere opozarja pritožnica, da s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v P. opr. št. ni bilo naloženo tožnici, da izda ustrezno listino, sposobno za preknjižbo lastninske pravice nad stanovanjem v zemljiški knjigi; klavzula, da bo "sodba nadomestila kupoprodajno pogodbo", pa bi bila glede na uvodoma obrazloženo, povsem nepotrebna. Dejstvo, da je tožena stranka predlagala izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe na način kot to navaja pritožnica v pritožbi tudi ni pomembno, saj kadar izvršilni naslov dolžniku nalaga sklenitev pogodbe izvršilni postopek sploh ni potreben.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).