Jedro

Odredba, izdana v kazenski zadevi, glede na konkretno vsebino tožbe ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zatrjevane kršitve pravil z vidika ZKP je mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi v kazenskem postopku. Poleg tega pa je sodišče tudi ugotovilo, da izpodbijani akt očitno ne posega v nobeno ustavno pravico tožnikov, saj je bil z odredbo postavljen zgolj izvedenec in ne odreditev zaslišanja, ki bi posegalo v kakšno otrokovo pravico. Ugovor, da se tožnik zoper odredbo ne more pritožiti, v primeru obravnavane tožbe ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, ampak ga tožnik lahko smiselno poda v pravnem sredstvu zoper sodbo v kazenskem postopku ali s pobudo za presojo ustavnosti.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnika sta dne 27. 7. 2006 vložila tožbo na podlagi določila 157. člena Ustave zaradi kršitve določil 22. člena Ustave in Zakona o kazenskem postopku. Pravita, da je odredba očitno nerazumna in njena vsebina ni obrazložena. Poleg tega pa je v popolnem neskladju z določili Ustave RS, saj se nanjo tožnika ne moreta pritožiti, ker ne vsebuje pravnega pouka, s čimer je tožnikoma onemogočeno sodno varstvo. Pravita, da otroka lahko zasliši zgolj preiskovalni sodnik, nikakor pa ni mogoče brez odredbe sodnika zaslišanje prepustiti drugim osebam ali ustanovam, ne da bi bilo predhodno ugotovljeno, ali je otrok sposoben razmeti pravne pouke, ki jih mora v primeru zaslišanja preiskovalni sodnik obvezno dati priči. Mladoletni A.A. nima samo statusa oškodovanca, temveč je kot sin osumljenega tudi privilegirana priča in glede na določbe 237. člen ZKP ni dolžan pričati. Nobena od teh predpostavk mladoletnemu oškodovancu oziroma privilegirani priči ni bila predočena. Nedopustno je, da bi bil kot oškodovanec brez navzočnosti pooblaščenca za takšne primere v predkazenskem postopku z osumljencem pripeljan k izvedenki po nalogu sodišča. Razgovor z izvedenko je mogoče oceniti le kot zaslišanje po tretji osebi ali ustanovi. Prav tako je sodišče napačno dopustilo izvedenki vpogled v celotni spis, s čimer obstaja možnost, da se s strani specialistke klinične psihologije postavljajo tudi vprašanja, ki bi jih brez dvoma lahko označili kot kapciozna in so v kazenskem postopku prepovedana. Sodišče bi pravilno ravnalo, ko bi izvedenki posredovalo zgolj dokumente (pismo mladoletnega oškodovanca), o katerem naj bi se ugotavljajo dejansko stanje in vprašanja, na katera naj izvedenka odgovori.

ZKP sicer izrecno ne določa, da je potrebno o zaslišanju otroka napraviti tudi video in tonski zapis, vendar je to nujno zlasti zato, ker otroka ni možno zaslišati na glavni obravnavi, saj gre za izjemo od načela neposrednosti. Najmanj, kar bi moralo sodišče v odredbi določiti pa je to, da izvedenka mnenju priloži zapisnike o poteku razgovorov, s čimer bi se lahko preverilo, kako so razgovori potekali in kakšna vprašanja so bila postavljena oškodovancu. Dokaz z zaslišanjem mladoletnega oškodovanca, kot ga predlaga tožilstvo, in mu sledi preiskovalno sodišče, ni mogoče šteti kot dovoljen. Tožeči stranki zahtevata, da Upravno sodišče odredbo št. I Kpd ... z dne 22. 6. 2006 razveljavi, saj posega v ustavno varovane človekove in otrokove pravice.

Z odredbo v zadevi pod opr. št. I Kpd ... z dne 22. 6. 2006 je tožena stranka, v kazenski zadevi zoper osumljenca B.B. in C.C. zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe, po predlogu državnega tožilstva za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, na podlagi določil 248. in 249. člena ZKP, odredila izvedenstvo psihološke stroke za mladoletnega A.A. (roj. 7. 5. 1994). V obrazložitvi odredbe je navedeno, da naj izvedenka pregleda podatke v spisu, vso razpoložljivo dokumentacijo v spisu, da pregleda mladoletnika in naj odgovori na vprašanja: ali je otrok v tem starostnem obdobju zmožen izraziti svojo pravo voljo, brez da bi na njegovo voljo vplivali roditelji ali tretja oseba s svojimi željami - pri komu od staršev naj bi otrok živel; ali je otrok pri starosti 11 let in pol zmožen sam napisati pismo z vsebino (list št. 71-72) in izraziti svojo pravo voljo in željo, pri komu od staršev naj bi živel ter takšno pismo poslati na center za socialno delo; kako na otroka pri odhodu od enega starša k drugemu vpliva prisotnost novinarjev, tretjih oseb in medijev. V obrazložitvi odredbe je tudi navedeno, da naj izvedenka odgovori tudi na druga vprašanja iz stroke, ki bi se pokazala za pomembna pri obravnavi zadevi. V zadnjem odstavku obrazložitve odredbe je navedeno, da naj izvedenka v pisno mnenje ne povzema izjav, ki so jih obdolženec ali privilegirane priče podali policiji, saj se te izjave po zakonu izločajo iz spisa.

V odgovoru na tožbo tožena stranka med drugim pravi, da je dne 13. 7. 2006 sodišče prejelo obvestilo izvedenke, da je bil tožnik s sinom dvakrat vabljen k izvedenki, vendar se vabilu ni odzval in da je izvedenka z vabljenjem nadaljevala v mesecu avgustu. Tožena stranka tudi pojasnjuje, da ne gre za zasliševanje mladoletne osebe pred sodiščem, pač pa za odreditev izvedenstva v skladu z ZKP, ki določa, da se sme izvedencu dovoliti pregled spisa (4. odstavek 252. člena ZKP).

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožbo je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožnika vlagata tožbo na podlagi 157. člena Ustave in kar zadeva zatrjevane kršitve ustavnih določb, navajata določilo 22. člena Ustave. Določilo 22. člena Ustave je procesna ustavna pravica in zagotavlja enako varstvo pravic. V povezavi z vsebino tožbe je treba šteti, da tožnika uveljavljata, da jima je z izpodbijanim aktom kršena pravica iz 22. člena Ustave, ker je izpodbijani akt, ki je odredba, izdana v kazenskem postopku, neustrezno obrazložen. To pa pomeni, da tožnika uveljavljata presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika določb ZKP. Tožnika namreč v utemeljitvi tožbe navajata argumente, da "zaslišanje" drugo-tožeče stranke po izpodbijani odredbi ne ustreza pravilom ZKP, ki veljajo za zaslišanje mladoletnih oseb. Tako postavljena tožba pa od sodišča terja, da tožbo zavrže na podlagi določila 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006). Odredba, izdana v kazenski zadevi, glede na konkretno vsebino tožbe namreč ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, in je zatrjevane kršitve pravil z vidika ZKP mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi v kazenskem postopku; poleg tega pa je sodišče tudi ugotovilo, da izpodbijani akt očitno ne posega v nobeno ustavno pravico tožnikov, saj je bil z odredbo postavljen zgolj izvedenec in ne odreditev zaslišanja, ki bi posegalo v kakšno otrokovo pravico. Tudi ugovor, da se tožnik zoper odredbo ne more pritožiti, je ugovor ustavno-pravne narave, ki v primeru obravnavane tožbe ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, ampak ga tožnik lahko smiselno poda v pravnem sredstvu zoper sodbo v kazenskem postopku ali s pobudo za presojo ustavnosti. Ker je bilo treba tožbo zavreči že na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, sodišče zaradi ekonomičnosti postopka ni razčiščevalo vprašanja morebitne kolizije interesov drugo-tožeče stranke in prvo-tožeče stranke in zato zastopanja mladoletnega A.A. v upravnem sporu ni obravnavalo drugače, kot izhaja iz te sodbe in postopka v upravnem sporu.