Jedro

Ker tožnik ni bil pozvan, naj odgovori na nasprotno tožbo toženke in ni bil opozorjen na posledice pasivnosti, niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v zvezi z nasprotno tožbo.

Opustitev pravilne vročitve, ki ni imela za posledico, da bi bila toženki odvzeta možnost obravnavanja njene revizije, avtomatično ne predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku iz tožbe in toženki naložilo, da mora tožniku plačati 17.098,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2002 dalje, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožbeni zahtevek iz toženkine nasprotne tožbe za razveljavitev notarskega zapisa sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja med zakoncema SV-425/2001 (pravilno SV-4251/2001) z dne 13. 12. 2001 pa je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da sodišče v zvezi z nasprotno tožbo nepravilno in nezakonito ni izdalo zamudne sodbe, čeprav tožnik v roku trideset dni od njenega prejema ni vložil obrazloženega odgovora. Zato je tudi odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku v celoti neutemeljena, saj je v celoti odvisna od odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku. Sporazum je bil sklenjen na podlagi groženj, sile in prevare tožnika, ki jih je izvajal nad toženko. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, in ker sodba pritožbenega sodišča sploh ni bila vročena pooblaščencu toženke (ampak le neposredno toženki). Pritožbenemu sodišču tudi očita, da ni opravilo izrecno predlagane pritožbene obravnave in da ni v celoti odločilo o nasprotnem tožbenem zahtevku toženke. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. V tej pravdi tožnik s tožbo zahteva izpolnitev toženkine denarne obveznosti, ki izhaja iz sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja med zakoncema z dne 13. 12. 2001. Toženka pa z nasprotno tožbo zahteva razveljavitev omenjenega sporazuma, ker naj bi bile pri njegovi sklenitvi podane napake glede (njene) volje.

7. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da v obravnavani zadevi (ko tožnik ni bil pozvan, naj odgovori na nasprotno tožbo toženke in ni bil opozorjen na posledice pasivnosti) niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v zvezi z nasprotno tožbo. Prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen, da sme sodišče izdati zamudno sodbo, je, da je bila toženi stranki (po nasprotni tožbi) pravilno vročena (nasprotna) tožba v odgovor. Pravilna vročitev tožbe (enako velja za nasprotno tožbo) pomeni, da mora sodišče skupaj s tožbo in vsemi njenimi prilogami ter pozivom na odgovor tožencu osebno vročiti tudi opozorilo, da bo v primeru, da ne bo pravočasno odgovoril na tožbo ali da odgovor na tožbo ne bo obrazložen, izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo. Brez izpolnitve vseh teh pogojev (osebne vročitve tožbe in prilog ter opozorila na posledice pasivnosti) pa zamudne sodbe ni mogoče izdati(1).

8. Neutemeljen je tudi očitek, da vročitev drugostopenjske sodbe neposredno stranki, ne pa njenemu pooblaščencu, avtomatično predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz spisa je razvidno, da v obravnavani pravdi opustitev pravilne vročitve (zaradi strankine pravočasne seznanitve pooblaščenca z vsebino drugostopenjske sodbe) ni imela za posledico, da bi bila toženki odvzeta možnost obravnavanja njene revizije. Pooblaščenec je bil namreč pravočasno seznanjen z vsebino drugostopenjske sodbe in je tudi pravočasno vložil revizijo, zato je treba šteti kot da mu je bila vročena. Uveljavljana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP bi bila podana le v primeru, če bi zaradi nepravilne vročitve toženka utrpela kakršnekoli posledice. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre, saj toženka ne navaja, da je zaradi opustitev pravilne vročitve utrpela kakršnekoli posledice. Načelo kontradiktornosti kot temeljno načelo pravdnega postopka zato v obravnavani zadevi ni bilo kršeno.

9. Nadalje je neutemeljen očitek, da sodišče ni v celoti odločilo o nasprotnem tožbenem zahtevku toženke. Revizijsko sodišče pritrjuje pritožbenemu sodišču, da bo o izločenem dajatvenem zahtevku (na podlagi sklepa P 3056/2003 z dne 14. 6. 2004) odločeno v posebni pravdi. Zato denarni zahtevek (ki je bil izločen iz obravnavanja po nasprotni tožbi za razveljavitev sporazuma) sploh ni predmet spora v obravnavani pravdi.

10. Navedba, da je toženka v pritožbi izrecno predlagala razpis pritožbene obravnave, je neresnična. Revizijsko sodišče zato zgolj pojasnjuje, da je bilo pred novelo ZPP-D odločanje na seji pravilo, odločanje po opravljeni pritožbeni obravnavi pa izjema. Ustna pritožbena obravnava se je izvedla le, če je drugostopni senat spoznal, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti dokaze in na tak pritožbeni predlog ni bil vezan. Odločitev o ustni obravnavi je sprejel na podlagi lastne presoje pravilnosti prvostopne ocene dokazov.

11. Preostalih trditev o relevantnih procesnih kršitvah pa toženka ne konkretizira(2), zato jih revizijsko sodišče ne sme preizkusiti (primerjaj 371. člen ZPP).

12. Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč (na katere je revizijsko sodišče vezano) toženka ni uspela dokazati, da je proti svoji volji podpisala sporazum o razdelitvi skupnega premoženja med zakoncema, s katerim se je zavezala plačati 35.000 DEM v tolarski protivrednosti. Zaključek sodišča, da tožnikove občasne izbruhe jeze in verbalnega šikaniranja še ni mogoče opredeliti kot usmerjene in sistematične grožnje, ki naj bi pri toženki povzročile utemeljen strah, zaradi katerega se je odločila skleniti izpodbijani sporazum, je materialnopravno pravilen (60. in 111. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Zato je tudi odločitev sodišč o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

13. Ker toženka z nasprotno tožbo za razveljavitev sporazuma ni uspela in obstoj njenega dolga ni več sporen, je sodišče tudi materialnopravno pravilno (v pretežnem delu) ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku.

14. Glede na navedeno je revizijsko sodišče toženkino revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) .

Op. št. (1): Primerjaj Zobec J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, tretja knjiga, Gv Založba, Ljubljana 2009, str. 114, Rijavec V., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, Gv Založba, Ljubljana 2006, str. 561 in sklep VSRS II Ips 230/2001. Op. št. (2): Le delni prepis zakonskega besedila (v obravnavanem primeru dela 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka brez navedbe razlogov.