Up-147/97

30. 11. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe ZN, Z., ki jo zastopa A. A.-B., odvetnica v Ž. na seji dne 30. novembra 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba ZN zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1276/94- 5 z dne 23. 1. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo tožbo zoper sklep Ministrstva za kulturo št. 464-145/93 z dne 25. 7. 1994, s katerim je bila zavržena pritožničina zahteva za denacionalizacijo. Vrhovno sodišče je presodilo, da pritožnica ne more biti upravičenka do denacionalizacije po 14. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju: ZDen), ker ji ni priznana pravna subjektiviteta po Zakonu o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list SRS, št. 15/76 in 42/86, Uradni list RS, št. 22/91-I - v nadaljevanju: ZPPVS) in torej ne sodi med tiste organizacije Katoliške cerkve, ki so bile ob uveljavitvi ZDen obravnavane kot domače pravne osebe v smislu ZPPVS.

2.Pritožnica se sklicuje na določbe Zakonika kanonskega prava (Codex iuris Canonici), ki je bil razglašen dne 25. 1. 1983, po katerem naj bi bil "jasno določen lastnik in razpolagatelj časovnih cerkvenih dobrin", iz tega pa naj bi izhajala tudi pravna oseba, ki naj bi bila aktivno legitimirana za zaščito tega imetja. Sklicuje se na 7. člen Ustave, ki naj bi pomenil tudi priznavanje organizacije Rimokatoliške cerkve po pravilih Zakonika kanonskega prava, ter na 67. člen Ustave, ki naj bi zagotavljal lastninsko pravico in zakonitost njene pridobitve.

Obe določbi Ustave pa naj bi verski skupnosti kot enakopravnemu subjektu zagotavljali možnost pridobivanja premoženja na podlagi določb ZDen. Za zagotovitev ustavnosti in zakonitosti naj bi bilo bistveno, da gre za versko skupnost, ki deluje tudi na področju Republike Slovenije.

B.

3.Na podlagi ustavne pritožbe Ustavno sodišče presoja le, ali so bile z izpodbijanim posamičnim aktom kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (50. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Ustavna pritožba torej ni nadaljnje sredstvo v okviru rednega sodstva, s katerim bi bilo mogoče uveljavljati kršitve pri ugotovitvi dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava same po sebi. Ustavno sodišče se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.

4.Ustavna pritožnica nasprotuje temu, da Vrhovno sodišče pri presoji ni upoštevalo določb Zakonika kanonskega prava, ki opredeljujejo notranjo organizacijo Rimskokatoliške cerkve in vrhovno oblast nad cerkvenimi dobrinami. Vrhovno sodišče je svoje stališče glede pogojev za priznavanje statusa denacionalizacijskih upravičencev na podlagi 14. člena ZDen utemeljilo. Utemeljitev Vrhovnega sodišča je oprta na ustrezne določbe ZDen in ZPPVS ter obrazložena z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov tudi dopuščajo, in ji glede na to ni mogoče očitati arbitrarnosti ali samovoljnosti. Zato samo s tem, da je sodišče v sporni zadevi pravo razumelo in razložilo drugače, kot ga razume pritožnica, niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Kršitev drugih ustavnih norm (npr. 7. in 67. člena Ustave), mimo človekovih pravic in svoboščin, pa ne more biti predmet ustavne pritožbe.

5.Ker glede na navedeno z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata

Milojka Modrijan