Jedro

Vloga za odškodnino pri Komisiji za odpravljanje posledic dela z azbestom je bila vložena s strani tožnika po tem, ko je njegov oče kot upravičenec do odškodnine umrl. To pomeni, da za zahtevano nadaljevanje postopka pred Komisijo ni izpolnjen predpisani pogoj iz 1. alinee prvega odstavka 5. člena ZOPDA, po katerem bi moral vlogo za odškodnino pri Komisiji vložiti tožnikov oče. Pridobitev mnenja o verifikaciji pri tem nima odločilne vloge. Uveljavljanje izplačila odškodnine v pavšalnem znesku kot ene od pravic po ZOPDA se namreč začne z vlogo pri Komisiji, medtem ko je mnenje o verifikaciji kot strokovno mnenje interdisciplinarne komisije le eden od pogojev za odločanje o odškodnini. Postopek za uveljavljanje izplačila odškodnine se torej ni začel z zahtevo za verifikacijo, temveč s predložitvijo mnenja o verifikaciji, ki jo je pristojna Komisija glede na okoliščine konkretnega primera utemeljeno obravnavala kot (nepopolno) vlogo za odškodnino ter jo po tem, ko je izvedela za smrt upravičenca, kot vloženo po neupravičeni osebi utemeljeno zavrgla.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Pristojna Komisija za odpravljanje posledic dela z azbestom (v nadaljevanju Komisija) je z izpodbijanim sklepom tožnikovo vlogo za priznanje odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu zavrgla.

Iz obrazložitve sklepa sledi, da je tožnik dne 2. 11. 2011 predložil mnenje o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu št. 2564/1 z dne 21. 9. 2011, izdano pokojnemu očetu A.A. ter na poziv Komisije A.A. za dopolnitev vlogo dopolnil z zahtevkom, da se postopek pred Komisijo glede priznanja odškodnine nadaljuje. Pri tem je pojasnil, da je prišlo pri prejemu mnenja do nesporazuma, da se je mnenje založilo in da so zato zamudili z vlogo. Na tej podlagi in na podlagi določb 5. člena Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (v nadaljevanju ZOPDA), po katerih lahko dediči vstopijo v postopek sporazumevanja (o odškodnini) le tedaj, če je pokojna oseba dala vlogo pri Komisiji in pridobila mnenje o verifikaciji poklicne bolezni, pristojni organ ugotavlja, da tožnik ne more pričeti postopka pred Komisijo ter da je bilo zato na podlagi določb 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) potrebno njegovo vlogo zavreči. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povračilo stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da v zadevi ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje in da v postopku ni bil pravilno uporabljen zakon (ZOPDA) ter da bi mu morala biti po pokojnem očetu priznana in izplačana odškodnina v višini najmanj 40 000 EUR. Kot nesporno dejstvo izpostavlja, da je upravičenec A.A., pokojni oče tožnika, na podlagi ZOPDA pričel postopek za uveljavljanje pravice do odškodnine ter da ga je tožena stranka z dopisom, prejetim 8. 11. 2011, pozvala k dopolnitvi vloge. Nesporno je tudi, da je tožnikov oče med tem dne 25. 10. 2011 umrl. Pokojni oče je tako uspel le podpisati priporočeno pismo, več od tega pa mu njegovo zdravstveno stanje ni dopuščalo. Njegovi otroci se iz obzira do bolnega očeta niso vtikali v njegove osebne zadeve. Tako so šele na podlagi telefonskega razgovora z Inštitutom za medicino dela nekaj dni pred očetovo smrtjo izvedeli za verifikacijo, s katero je bilo nedvoumno ugotovljeno, da je bil upravičen do odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu. Razlaga zakona, kakršna izhaja iz izpodbijanega sklepa in po kateri lahko dediči vstopijo v postopek šele v zadnji fazi postopka, je po mnenju tožeče stranke pravno zmotna, arbitrarna in diskriminatorna ter kot takšna v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave, saj se dopušča različna uporaba zakona v razmerju do bolnikov in je diskriminatorna do tistih, ki so umrli pred vložitvijo zahtevka pri Komisiji, čeprav so pravilno sprožili postopek po ZOPDA in pridobili mnenje verifikacijske komisije. Za takšno razlikovanje ni razumnega razloga, zato so kršene navedene ustavne določbe in obenem tožnikova pravica do dedovanja iz 33. člena Ustave.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Tožbene navedbe prereka ter meni, da je pravilno ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabila ZOPDA in podzakonske predpise. Iz celotne dokumentacije v zadevi izhaja, da pokojni A.A. ni podal vloge za odškodnino, kot se to zahteva po 1. alinei 5. člena ZOPDA. S tem ni izpolnjen osnovni pogoj za začetek postopka za uveljavljanje odškodnine in to je bistveni razlog za to, da se vloga zavrže. Vsakršna drugačna razlaga bi po mnenju tožeče stranke postavila v neenak položaj ostale vlagatelje zahteve.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi med strankama ključni dejanski okoliščini nista sporni. Tako ni spora o datumu smrti A.A. kot upravičenca po ZOPDA (25. 10. 2011) in tudi ne o datumu (2. 11. 2011), ko je bilo s tožnikove strani Komisiji predloženo mnenje o verifikaciji očetove bolezni (zaradi izpostavljenosti azbestu). Obe okoliščini potrjujejo tudi podatki, ki se nahajajo v upravnih spisih, in sicer izpisek iz matičnega registra o smrti upravičenca ter prejemna štampiljka na spremnem dopisu k mnenju o verifikaciji, iz katere je razviden omenjeni datum in oznaka načina prejema (osebno) in kar potrjuje tožbene navedbe, po katerih je tožnik potrdilo omenjenega dne osebno vložil na Komisijo.

Kolikor iz nekaterih listin, ki so v spisih (npr. iz Poročila za sejo komisije), izhaja drugače, gre očitno za nedoslednosti oziroma nepravilnosti pri zapisovanju, ki ne vzbudijo dvoma o verodostojnosti zgoraj navedenih podatkov.

Čim pa je tako, je po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in skladna z določbami ZOPDA. Iz navedenega namreč sledi, da je bila vloga za odškodnino pri Komisiji vložena s strani tožnika ter da je bila vložena po tem, ko je njegov oče kot upravičenec do odškodnine umrl. To pa pomeni, da za zahtevano nadaljevanje postopka pred Komisijo, ki ga je tožnik predlagal v dopolnitvi vloge in ki ga zahteva v tožbi, nista izpolnjena predpisana pogoja, konkretno tisti iz 1. alinee prvega odstavka 5. člena ZOPDA, po katerem bi moral vlogo za odškodnino pri Komisiji vložiti tožnikov oče. Kot dedič bi namreč v skladu z določbami drugega odstavka 5. člena ZOPDA lahko zahteval nadaljevanje postopka in vstopil v postopek sporazumevanja o odškodnini samo, če bi bila izpolnjena pogoja iz 1. in 2. alinee prvega odstavka istega člena in s tem (tudi) pogoj, da je vlogo vložila pri Komisiji oseba iz 2. člena zakona.

Pridobitev mnenja o verifikaciji pri tem ne igra odločilne vloge. Uveljavljanje izplačila odškodnine v pavšalnem znesku kot ene od pravic po ZOPDA se namreč začne z vlogo pri Komisiji, medtem ko je mnenje o verifikaciji kot strokovno mnenje interdisciplinarne komisije le eden od pogojev za odločanje o odškodnini. Postopek za uveljavljanje izplačila odškodnine se torej ni začel z zahtevo za verifikacijo, temveč s predložitvijo mnenja o verifikaciji, ki jo je pristojna Komisija glede na okoliščine konkretnega primera utemeljeno obravnavala kot (nepopolno) vlogo za odškodnino ter jo po tem, ko je izvedela za smrt upravičenca, kot vloženo po neupravičeni osebi, prav tako utemeljeno, zavrgla. Drugačne tožbene navedbe so v nasprotju z določbami ZOPDA in jih sodišče kot takšne zavrača. Kot neutemeljene pa sodišče zavrača tudi tožbene trditve o neustavnosti obravnavane zakonske ureditve. Ustavna pravica do enakosti pred zakonom namreč narekuje enako obravnavanje enakih dejanskih položajev in hkrati različno obravnavanje različnih, kar pomeni, da je utemeljeno tudi različno obravnavanje bolnikov z azbestozo in še posebej njihovih dedičev, kadar se le-ti nahajajo v različnem dejanskem položaju. Poseženo pa tudi ni v tožnikovo pravico do dedovanja, katere ureditev Ustava prepušča zakonu in ki po presoji sodišča ni neustrezna. Kot navaja že sam tožnik, imajo dediči po določbah ZOPDA možnost, da vstopijo v postopek, ki ga je začel upravičenec, medtem ko je uveljavljanje odškodnine utemeljeno vezano na osebe iz 2. člena ZOPDA in s tem na osebe, ki jim je, drugače kot dedičem, nastala neposredna (osebna) škoda zaradi izpostavljenosti azbestu. Takšna ureditev tudi ne odstopa od splošne ureditve po ZUP (50. člen), po kateri se v primeru, če stranka umre in gre za pravico ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike, postopek z dediči nadaljuje, ne morejo pa dediči postopka začeti, kot to v konkretnem primeru uveljavlja tožnik v tožbi.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.