Jedro

Regres za letni dopust ne predstavlja plače niti nadomestila plače. Zato je logična posledica, da se regres ne všteva v pokojninsko osnovo, dodatno pa je to tudi izrecno v 42. členu ZPIZ-1 določeno in je regres za letni dopust naveden kot prejemek, ki se ne všteva v pokojninsko osnovo.

Toženec je invalidsko pokojnino pravilno odmeril v skladu z določbo 75. in 76. člena ZPIZ-1 ob upoštevanju 31 let, 9 mesecev in 26 dni delovne dobe ter še 9 let in 7 mesecev prištete dobe oziroma skupaj 41 let, 4 mesece in 26 dni pokojninske dobe v višini 80 % pokojninske osnove. Kljub nižji pokojninski osnovi ugotovljeni v sodnem postopku sodišče prve stopnje pravilno v skladu s tretjim odstavkom 81. člena ZDSS-1 ni poseglo v pridobljene pravice in tožnici ni zmanjšalo že priznane invalidske pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 5. 10. 2009 in št. ... z dne 15. 2. 2017 ter da se tožeči stranki odmeri pokojnina v višjem znesku, podrejeno, da se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek, in da je tožena stranka v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe dolžna obračunati in izplačati razliko med že izplačanimi zneski pokojnine in s sodbo priznanimi zneski pokojnine ter da je dolžna izplačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od razlike med že izplačanimi zneski pokojnine in s sodbo priznanimi zneski pokojnine od dneva zapadlosti posameznega zneska v plačilo do plačila. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju tožnice iz razloga, ker z zaslišanjem vsebine verodostojne listine, to je matične evidence, ni mogoče ovreči. Tožnica se ne strinja, da njeno zaslišanje ni pomembno za postopek in da z njenim zaslišanjem ni možno ovreči vsebine matične evidence tožene stranke. Tožnica bi z zaslišanjem lahko potrdila in natančno pojasnila nejasnosti glede tega, da se je nadurno delo štelo kot posebni delovni pogoj ter da bi se posledično morale nadure upoštevati pri izračunu pokojninske osnove. Sodišče je neutemeljeno zaključilo, da tožeča stranka z lastnim zaslišanjem ne more izpodbiti podatkov. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi napačno odločilo, da dejstva, da tožena stranka ni pravilno upoštevala pokojninske dobe, ker je tožeči stranki priznala delovno dobo le do 1. 7. 2009, ne vpliva na pravilnost odločbe. Sodišče prve stopnje prav tako ni pravilno odločilo, da je bilo v zvezi z upoštevanjem dela plač pri izračunu pokojninske osnove, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup, že pravnomočno odločeno, in sicer z dokončno odločbo št. ... z dne 16. 2. 2017. Tožeča stranka se z navedenim stališčem sodišča ne strinja, saj bi tožena stranka morala pri izračunu pokojninske osnove vplačane delnice za notranji odkup v skladu z ustavno odločbo upoštevati sama od sebe, ne da bi tožeča stranka to zahtevala. Nadalje je sodišče po mnenju pritožbe napačno odločilo tudi v delu, da se pri izračunu pokojninske osnove ne upošteva regres za letni dopust. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odločilo, da je neutemeljen ugovor tožeče stranke, da bi se morale v pokojninsko osnovo tožeči stranki upoštevati tudi nadure, ki jih je opravila v času od 1978 do 1992. Sodišče kot dokaz o nadurnem delu tudi nepravilno ni upoštevalo dopisa podjetja A. d. o. o. V kolikor bi sodišče zaslišalo tožečo stranko, bi le-ta lahko izpovedala o vseh okoliščinah nadurnega dela, ki ji je bilo odrejeno. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 7. 5. 2019 dovolj konkretizirano navedla, da je njeno delo preko polnega delovnega časa opravljala v skladu s takrat veljavnimi predpisi in se je štelo kot posebni delovni pogoj. Sodni izvedenec po plačilnih listah ni upošteval niti 20 nadur mesečno, kar bi po zakonu moral upoštevati. Tožeča stranka je tekom postopka predlagala, da sodišče angažira novega izvedenca. Sodišče predlogu tožeče stranke ni ugodilo iz razloga, ker nestrinjanje s podanim mnenjem ni razlog za dodatno angažiranje drugega izvedenca. Tožeča stranka ni predlagala postavitve novega izvedenca zaradi nestrinjanja z mnenjem, ampak je za to navedla tehtne razloge, katerih pa sodišče ni upoštevalo. Tožeča stranka poudarja, da izvedenec kljub pripombam tožeče stranke v svojem izvedenskem mnenju in njegovih dopolnitvah še vedno ni popravil določenih napak in nepravilnosti, na katere je opozarjala tožeča stranka, niti napake niso bile odpravljene z zaslišanjem izvedenca. Nekatere napake je tožeča stranka že navedla, poleg že navedenih pa v izvedenskem mnenju, na katero sodišče opira sodbo, ostajajo še napake in nepravilnosti za leto 1983, ko je imela porodniški dopust, izvedenec pa je računal plače. Ne strinja se, da je izvedenec za leto 1991 izračunal 80.878,03, sama pa je na podlagi podatkov iz plačilnih list ugotovila znesek 86.468,60. Nadalje je po mnenju tožnice napaka v izvedenskem mnenju glede odštevanja davka od akontacije, ker v nasprotnem primeru na bančni račun ne bi dobila takšne vsote, ampak manj. Izvedenec tega iz nerazumljivih razlogov ni upošteval in tega tudi ni pojasnil, izračun pa je zato nepravilen, saj se davki od neto izplačil ne bi smeli odštevati. Nadalje navaja, kakšni zneski akontacij niso bili upoštevani v marcu 2000, juniju 2000, novembru 2000 in aprilu 2001. Prav tako se ne strinja s podatki za leta 1984 in 1985. Izvedenec je upošteval ure bolniške, ni pa pravilno izračunal oziroma seštel bruto plač in akontacijo. Prav tako se ne strinja z zneski plač za maj 1996, september 1996 in za maj 1996, ko ni upošteval boleznin v višini 10.739,00 in september 1996 v višini 36.560,00 SIT. V septembru 1999 je bila plača izplačana v treh obrokih, kar je razvidno iz druge plačilne liste za ta mesec in tretji obrok v višini 10.529,00 SIT, česar izvedenec ni upošteval. Za oktober 1999 je pravilen znesek 180.107,00 SIT. Izvedenec prav tako ni upošteval, da so bile v marcu, oktobru in novembru 2000 izplačane plače v treh obrokih in da tretjega obroka izvedenec sploh ni upošteval. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih. Izpodbijana zavrnilna sodba je izdana na podlagi pravilnih in temeljito obrazloženih pravnih in dejanskih razlogov, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Glede na pritožbene navedbe pa dodatno poudarja naslednje.

5. Zaradi zavrnitve dokaznega predloga, da se postavi drug sodni izvedenec, v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve določb postopka in posledično ne do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navedeni dokazni predlog je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče namreč ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki bi se dokazovalo, ni pravno relevantno ali ki so neprimerni za dokazovanje. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog, da se pridobi drugo izvedensko mnenje, utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen in nepotreben, kar je v sodbi tudi ustrezno obrazložilo.

6. Enako je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog, da se tožnico v zvezi z zatrjevanimi nadurami, zasliši. Ob pomanjkanju še kateregakoli drugega dokaza, je pravilno utemeljilo, da gre za neprimeren dokaz, saj tudi v primeru, če bi potrdila, da ji je bilo odrejeno nadurno delo, ne more izpodbiti podatkov iz matične evidence.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo pravno podlago za presojo, ali se plačilo za delo preko polnega delovnega časa upošteva pri izračunu pokojninske osnove, ki je v 407. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). V 407. členu ZPIZ-1 je določeno, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot posebni delovni pogoj.

8. Primere in pogoje, ki so morali biti izpolnjeni, da se je posamezno delo preko polnega delovnega časa štelo kot poseben delovni pogoj, so v obdobju od leta 1970 do 1985 urejali različni predpisi, ki so sicer urejali delovna razmerja. Skupno vsem ureditvam je bilo, da je delo moralo biti kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno, da se ni smelo uvesti, če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, z razporejanjem delovnega časa, uvajanja novih izmen ali zaposlitvi novih delavcev.

9. V zvezi s plačilom za opravljeno delo v podaljšanem delovnem času oziroma v t.i. nadurah, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica zgolj pavšalno navedla, da se ji del plače, ki ga je prejela za nadurno delo, ni upošteval pri izračunu pokojninske osnove, pri čemer pa ni konkretno navedla, kdaj in za koliko časa ji je bilo nadurno delo odrejeno. Prav tako je zgolj pavšalno navedla, da se je to delo štelo kot posebni delovni pogoj, pri čemer pa ni navajala niti ob kakšnih konkretnih primerih je to delo opravljala, temveč je povzemala zgolj določbe oziroma dejanski stan iz drugega odstavka 45. člena Temeljnega zakona o delovnih razmerjih. Tudi iz dopisa A. d. o. o. (priloga A18) ne izhaja, da bi tožnica opravljala kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno delo, temveč je v dopisu zgolj splošno navedeno, da z internimi akti pred letom 2004 ne razpolagajo in da so v primeru, da se je pojavila potreba po nadurnem delu, le-tega odredili na predpisan način in izplačali v skladu z veljavno zakonodajo. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče pravilno zaključilo, da ni nobene dejanske in ne pravne podlage za vštevanje plač izplačanih za nadurno delo v pokojninsko osnovo. V konkretnem primeru vprašanje nadur tudi ni bilo predmet predsodnega postopka.

10. Tožnica se prav tako neutemeljeno ne strinja s tem, da ji pri izračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo o navedenem predhodnem vprašanju že pravnomočno odločeno, in sicer je tožena stranka z dokončno odločbo št. dosjeja: ..., št. zadeve: ... z dne 16. 2. 2017 zavrnila tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. dosjeja: ..., št. zadeve: ... z dne 19. 5. 2016, s katero je bila tožničina zahteva za ponovno odmero invalidske pokojnine zavrnjena. Tožnica zoper navedeno dokončno odločbo ni vložila tožbe, zato je postala dokončna in pravnomočna. V zvezi s tem vprašanjem je stališče pritožbe povsem zmotno in nepravilno.

11. Zmotno pa je tudi stališče, da tožena stranka ni pravilno upoštevala pokojninske dobe, ker je tožeči stranki priznala delovno dobo le do 1. 7. 2009. Kot izhaja iz dokumentacije v upravnem spisu, je toženec upošteval celotno pokojninsko dobo, pri izračunu pokojninske osnove pa je upošteval za leto zavarovanja koledarsko leto, v katerem je tožnica prejemala plačo oziroma nadomestilo plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma, v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove.

12. Prav tako neutemeljeno pritožba uveljavlja, da bi se tožnici v pokojninsko osnovo vštel tudi izplačan regres za letni dopust. ZPIZ-1 v 39. členu kot podlago za oblikovanje pokojninske osnove navaja plače, od katerih so bili plačani prispevki oziroma nadomestilo plače. Hkrati pa v 42. členu po alinejah navaja prejemke, ki so ne vštevajo v pokojninsko osnovo, ne glede na obračunane prispevke. V 42. členu ZPIZ-1 gre tako za taksativno naštete primere, v katerih se prejemki iz delovnega razmerja ne vštevajo v pokojninsko osnovo zavarovanca. Med temi prejemki, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo, je izrecno naveden tudi regres za letni dopust. Zakonodajalec je torej določil, kateri prejemki se upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove in katerih prejemkov kljub plačilu prispevkov, pri izračunu pokojninske osnove ni mogoče upoštevati. Zakonodajalec je namreč pooblaščen, da določi pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja.

13. Glede na navedeno je bistvena za izračun pokojninske osnove plača. Glede na pomen izrazov, kot je določen v 8. členu, je plača prejemek iz delovnega razmerja, od katere se obračunajo prispevki za obvezno zavarovanje. Zavarovalna osnova pa je osnova, od katere se plačujejo prispevki za zavarovanca, ki se mu ne izplačuje plača. Regres za letni dopust ne predstavlja plače niti nadomestila plače. Zato je logična posledica, da se regres ne všteva v pokojninsko osnovo, dodatno pa je to tudi izrecno v 42. členu ZPIZ-1 določeno in je regres za letni dopust naveden kot prejemek, ki se ne všteva v pokojninsko osnovo.

14. Sodišče prve stopnje je v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 15. 2. 2017, s katero je zavrnil pritožbo tožnice, v reviziji pa je odločbo št. ... z dne 5. 10. 2009 spremenil tako, da ji je invalidsko pokojnino odmeril v znesku 441,98 EUR na mesec od 7. 9. 2009 dalje. S citirano prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 5. 10. 2009 je bila invalidska pokojnina odmerjena v višini 442,49 EUR, to je 0,51 EUR več kot z drugostopno odločbo. Kot izhaja iz listinske dokumentacije, je toženec 6. 2. 2017 na podlagi predložene dokumentacije s strani tožničinega bivšega delodajalca in s pomočjo zaposlene delavke opravil revizijo podatkov in o tem napravil tudi zapisnik o pregledu podatkov. Tako revidirani podatki so bili upoštevani pri odmeri invalidske pokojnine z odločbo 15. 2. 2017. 15. V obravnavani zadevi je sporna višina pokojninske osnove in odmera invalidske pokojnine.

16. Invalidska pokojnina se v skladu s prvim in drugim odstavkom 72. člena ZPIZ-1 odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Višina pokojnine je odvisna od pokojninske osnove določene v 39. členu ZPIZ-1. Po tej določbi se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma od zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Pri izračunu pokojninske osnove se ne upoštevajo plače, ki so zmanjšane za prispevke in davčne obveznosti ali zavarovalne osnove iz leta, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine. Za leto zavarovanja se upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo ali nadomestilo plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove (drugi odstavek). Skladno s četrtim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove po ZPIZ-1 vzamejo plače oziroma osnove od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju, se za čas prejemanja nadomestila, za izračun pokojninske osnove upošteva plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila. Kadar se v plačo za izračun pokojninske osnove všteva plača iz preteklega leta, se ta plača valorizira z istim valorizacijskim količnikom, kot bi se plača, ki je bila podlaga za izračun osnove za odmero nadomestila (drugi in tretji odstavek 41. člena ZPIZ-1).

17. V skladu z določbo 203. člega ZPIZ-1 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Matična evidenca, ki jo toženec vodi na podlagi Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami, v nadaljevanju: ZMEPIZ) ni zgolj informativne narave, temveč ima po 87. členu tega zakona značaj javne listine. Dejstva, ki izhajajo iz javne listine, se štejejo za resnična. Kljub temu pa je po četrtem odstavku 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati drugače. 18. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja glede sporne pokojninske osnove in odmere invalidske pokojnine je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem finančne stroke. Ta je mnenje podal pismeno in ga glede na pripombe tožnice večkrat dopolnil, sodišče pa je izvedenca še dvakrat zaslišalo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je sodni izvedenec pregledal predložene plačilne liste za tožnico in ugotovil, da nekatere plačilne liste manjkajo ali so nečitljive. Za relevantno obdobje je po posameznih letih podal pregled mesečnih bruto oziroma neto plač, število nadur z zneski in število ur za začasne nezmožnosti za delo in višino nadomestil. V primeru, da ni imel podatkov za celotno leto, je povzel podatke po M-4. 19. Pritožbeno sodišče ne ponavlja podrobnega prikaza vseh ugotovitev sodnega izvedenca v posameznih dopolnilnih mnenjih podanih v zvezi s pripombami tožnice in v zvezi s temi še na dveh zaslišanjih izvedenca, ker jih je v celoti povzelo že sodišče prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje tekom ustne podaje izvedenskega mnenja ugotovilo, da je izvedenec izračun pokojninske osnove opravil in favorem tožnici, in sicer je upošteval na novo izračunano pokojninsko osnovo samo v primeru, če je bila ta višja od podatkov iz obrazcev M-4, ne pa tudi v primeru, če je bila ta nižja, je izvedencu naložilo, da naj ponovno opravi izračun, pri čemer naj za leto 1991 upošteva kot neto izplačilo znesek 80.878,03 kot izhaja iz plačilnih list, enako kot izhaja iz plačilnih list naj podatke upošteva tudi za leto 1999, pri izračunu za ostala leta pa naj uporabi podatke s plačilnih list, v primeru nečitljivosti listin pa podatke iz obrazcev M-4. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je izvedenec ponovno opravil izračun in v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 6. 6. 2020 natančno predstavil, v katerem letu in v kakšni višini je prišlo do razlike pri ponovnem obračunu v primerjavi z njegovim prejšnjim obračunom. Prav tako je razvidno, v katerih letih je upošteval plačilne liste in v katerih obrazce M-4. Po opravljenemu obračunu je ugotovil, da je za tožnico najugodnejše 18 letno povprečje še vedno v obdobju od 1978 do 1995 in da pokojninska osnova za odmero invalidske pokojnine znaša 533,03 EUR, kar je manj, kot pokojninska osnova, ki jo je ugotovil toženec v dokončni odločbi. Ker se tožnica z izračunom ni strinjala iz razlogov, ki jih je povzelo že sodišče prve stopnje (točka 22) in se ponovno sklicevala na nepravilen izračun za leto 1991, 1984 in 1985, je sodišče prve stopnje sodnega izvedenca ponovno zaslišalo.

20. Na zaslišanju je izvedenec vztrajal pri svojem mnenju in odgovoril na pripombe v zvezi z ugotovitvami za leto 1991, 1984 in 1985. Sodni izvedenec je za leto 1991 upošteval podatke iz plačilnih list v višini 80.878,03 in ponovno opravil izračun. Podatki o plačah za leto 1991, na katere se tožnica sklicuje v pritožbi, predstavljajo novoto, ki pa glede na 337. člen ZPP niso upoštevni. Enako iz enakega razloga, ker predstavljajo pritožbeno novoto, niso upoštevni tudi drugi pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na podatke o plačah za posamezna leta 1984, 1985 in 1996. Drugi podatki kot npr. podatki za leto 1999, 2000 in 2001 pa še dodatno niso upoštevni, ker se ne nanašajo na najugodnejše 18 letno povprečje od 1978 do 1995 ali pa so sporna vprašanja z izvedencem že razčiščena.

21. V pisnem izvedenskem mnenju, vseh dopolnitvah ter dodatnem pojasnilu sodnega izvedenca na zaslišanjih, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Izvedenec je upošteval podatke iz plačilnih list oziroma v kolikor le-ti niso bili na voljo, podatke iz obrazcev M-4. Izvedenec je pravilno upošteval plačilne liste za vse mesece, ko jih je imel na voljo za posamezna leta, ko pa le-teh ni bilo na voljo, pa podatke iz M-4, torej podatke iz javne listine. V svojem obračunu je izvedenec pravilno upošteval sorazmerni del, preračunan na redne ure dela, božičnice in poračuna, pravilno pa je upošteval tudi podatke v času prejemanja bolniškega nadomestila. Iz tekočega leta se nadomestilo za čas bolniškega staleža ne upošteva, pač pa se upošteva plača iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila (drugi odstavek 41. člena ZPIZ-1). V zvezi z upoštevanjem nadomestila za čas bolniškega staleža so zato pritožbene navedbe neutemeljene.

22. Nadalje izvedenec pri oblikovanju pokojninske osnove pravilno ni upošteval regresa iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče že navedlo, prav tako pa ne nadurnega dela do leta 1992. Tudi pred sodiščem prve stopnje je ostala povsem nedokazana trditev tožnice, da izpolnjuje pogoje za vštevanje nadur v pokojninsko osnovo. Sodišče prve stopnje je tudi vsa ostala odprta vprašanja ustrezno in zadostno razčistilo z izvedenimi dokazi. Tožnica je v postopku ves čas sodelovala, imela možnost pripomb, možnost postavljanja vprašanj izvedencu, ko je bil na sodišču zaslišan. Glede na navedeno in glede na določbo 337. člena ZPP vseh novih in dodatnih vprašanj izpostavljenih v pritožbi zato ni mogoče upoštevati.

23. Dodatno pa pritožbeno sodišče poudarja, da se skladno z določbo 39. člena ZPIZ-1 pri izračunu pokojninske osnove ne upošteva zneskov dejansko prejetih neto plač, ampak plače, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Tako preračunane plače pa se lahko razlikujejo od dejansko prejetih neto plač.

24. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je toženec invalidsko pokojnino pravilno odmeril v skladu z določbo 75. in 76. člena ZPIZ-1 ob upoštevanju 31 let, 9 mesecev in 26 dni delovne dobe ter še 9 let in 7 mesecev prištete dobe oziroma skupaj 41 let, 4 mesece in 26 dni pokojninske dobe v višini 80 % pokojninske osnove. Kljub nižji pokojninski osnovi ugotovljeni v sodnem postopku sodišče prve stopnje pravilno v skladu s tretjim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) ni poseglo v pridobljene pravice in tožnici ni zmanjšalo že priznane invalidske pokojnine.

25. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ker tožnica v sporu ni uspela, je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da sama trpi svoje stroške pritožbe.