Jedro

Sodna praksa višjih sodišč ni enotna glede vprašanja, ali je vprašanje odgovornosti Banke Slovenije za izbris obveznic predhodno vprašanje za presojo odgovornosti poslovne banke ali ne. Kljub temu pa dopuščena revizija v podobni zadevi, kot je obravnavana, ni razlog za prekinitev postopka. Morebitni zastoj v postopku je namreč utemeljen zgolj do pravnomočne odločitve v drugem postopku. Drugačno (širšo) razlago uporabljene zakonske določbe o prekinitvi postopka bi lahko utemeljevale izjemne okoliščine, ki pa v obravnavani zadevi niso (več) podane.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 9. 2022 potrdi.

II. Pritožbi druge tožene stranke se ugodi in se sklep z dne 15. 11. 2022 v II. točki izreka razveljavi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje s sklepom z dne 6. 9. 2022 ni dovolilo spremembe tožbe z dne 25. 7. 2022. S sklepom z dne 15. 11. 2022 je ugotovilo, da je postopek zoper prvo toženo stranko prekinjen od 5. 3. 2020 (I. točka izreka), ter prekinilo postopek zoper drugo toženo stranko do odločitve o reviziji, ki se pred Vrhovnim sodiščem vodi kot zadeva II Ips 41/2022 (II. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper sklep z dne 6. 9. 2022 uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se sprememba tožbe dovoli, podrejeno pa, naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (v nadaljevanju ZPSVIKOB) ohranja v veljavi napotilo iz 350.a člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) na 223.a člen ZBan-1, ki praktično izključuje odškodninsko odgovornost Banke Slovenije (v nadaljevanju BS). Skorajda nemogoče bo namreč dokazati, da BS ni upravičeno štela, da so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepov nadzora in da so izrečeni ukrepi zakoniti. Prav ta določba je bila tudi razlog za odločbo US RS U-I-295/13. Kljub temu, da je ZPSVIKOB v nasprotju s 122. in s 123. členom odločbe US RS, je sodišče prve stopnje zadevo napotilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Mariboru. Četudi bodo razlaščenci dokazali, da je bil kapital v poslovnih bankah izračunan nepravilno in da so bili zato z izrednim ukrepom na slabšem, kot bi bili v primeru stečaja, tega denarja ne bodo dobili od BS, ker je bila/bi bila dovolj skrbna pri določanju izrednih ukrepov, od poslovne banke pa zaradi 347. člena ZBan-1, za katerega je US RS odločilo, da ni v neskladju z Ustavo. Tak položaj krši tožnikovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva.

Izpodbijani sklep pa zlasti odpira možnost, da v primeru propada v tej pravdi tožnik niti v prihodnje ne bo mogel več uveljavljati podrednega zahtevka. Ker ugotovitvena tožba v skladu s 181. členom ZPP ni več dovoljena po zapadlosti dajatvenega zahtevka, se obstoj pravnega razmerja, na katerem temelji dajatveni zahtevek, ne ugotavlja v samostojni pravdi, ampak se o njem odloča kot o predhodnem vprašanju. V primeru nedovolitve podrednega zahtevka sodišče ne bo moglo ne zdaj ne kasneje obravnavati zahtevka glede pojasnilne dolžnosti. Ob upoštevanju Obligacijskega zakonika (OZ), Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI) in ZBan-1 je bil namreč vpis obveznic ničen. Ker sodišče ni opravilo tehtanja med ZBan-1, Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD-1) in ZTFI glede na objekt varovanja in posledice, je zaključek o neobstoju tožnikovega pravnega interesa napačen. Sklep je tudi neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti.

3. Druga toženka v pritožbi zoper II. točko izreka sklepa z dne 15. 11. 2022 uveljavlja pritožbene razloge napačno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavi.

Prvi odstavek 206. člena ZPP v obravnavanem položaju ni uporabljiv. Predmet predhodnega odločanja ne more biti ugotavljanje pravnih pravil. Na vprašanje, ali je zakonitost in ustavnost odločbe o izrednih ukrepih predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke zaradi opustitve pravnega sredstva zoper odločbo, mora sodišče odgovoriti samo. Nanj je mogoče odgovoriti z uporabo 350. člena ZBan-1. Usmeritve Vrhovnega sodišča niso potrebne. Tudi, če bi tožena stranka sprožila postopek sodnega varstva proti odločbi o izrednih ukrepih in v njem uspela, to ne bi imelo vpliva na učinke izrednih ukrepov, vključno s prenehanjem obveznosti na podlagi obveznic X. Ni vzročne zveze med morebitno nezakonitostjo odločbe o izrednih ukrepih in škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka. Prekinitev postopka je v nasprotju z navodili, ki jih je v zvezi z odločanjem o zahtevkih zoper banke podalo US RS v odločbi U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020, s katero je zadržalo izvajanje ZPSVIKOB. Z odločbo U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 je bila ugotovljena le neustavnost 350a. člena ZBan-1 (v postopkovnem smislu), ki je urejal zahtevke za povrnitev škode zoper BS. Ustavno sodišče v odločbi ni zapisalo, da so postopki zoper BS in banke tako povezani, da se morajo reševati skupaj. Poudarilo je ločenost zahtevkov, ki jih imajo upniki kvalificiranih obveznosti do BS in do bank. Izpolnjenost pogojev za odškodninsko odgovornost je treba presojati neodvisno v razmerju do vsakega subjekta, ki je tožena stranka. Odškodninsko odgovornost banke zaradi učinka izrednega ukrepa je 261.e člen ZBan-1 izključil, namesto tega je upnikom kvalificiranih obveznosti omogočil uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper BS. Tudi če bi bila odločba o izrednih ukrepih nezakonita, zahtevek zoper pritožnico zaradi tega ne bi bil nič manj ali nič bolj utemeljen.

Pogojevanje poteka postopka z nesmiselnimi predhodnimi vprašanji (čakanje na nepomembno odločitev) huje posega v njeno ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odločitev o zahtevku bo odvisna tudi od pričevanj zaposlenih, ki so pred dvanajstimi leti vpisovali obveznice. Zaradi poteka časa (zaposleni menjajo zaposlitve, odidejo v pokoj ali pa se vpisovanja ne spomnijo več) in ker je dokumentacija o nakupu obveznic že presegla čas hrambe po predpisih o varstvu osebnih podatkov, ji je otežena priprava obrambe. Čakanje, ali je vprašanje zakonitosti sploh predhodno vprašanje za odločanje, je glede na povprečen čas odločanja Vrhovnega sodišča (do 2 leti), ki je zadevo v obravnavo prejelo po 6. 5. 2022, časovno nedefinirano. Če bi se po tej odločitvi čakalo še na dejansko odločitev o zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, pa je trenutek odločanja povsem negotov in z vidika njene pravice do sojenja v razumnem roku nevzdržen. Nedopustno je čakanje na odločitev o ustavnosti ZPSVIKOB, ki se na njo ne nanaša. 4. Druga toženka v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožnik ni odgovoril na pritožbo druge toženke.

5. Tožnikova pritožba ni utemeljena. Drugotoženkina pritožba je utemeljena.

_O tožnikovi pritožbi zoper sklep z dne 6. 9. 2022_

6. Sodišče prve stopnje ni dovolilo spremembe tožbe, s katero je tožeča stranka prvotno postavljeni tožbeni zahtevek (plačilo 40.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2013 dalje do plačila) označila za primarnega ter poleg njega postavila podredni tožbeni zahtevek, s katerim je uveljavljala ničnost potrdila o vpisu obveznice X. št. ... z dne 4. 6. 2010 in vračilo 40.204 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2010 dalje. Odločitev temelji na stališču, da bo že z odločitvijo o primarnem zahtevku odločeno o bistvu spora in si zato tožnik z odločitvijo o podrednem zahtevku ne bi realno izboljšal svojega pravnega položaja. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve.

7. Tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo (1. odstavek 184. člena ZPP). Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (2. odstavek 184. člena ZPP). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev. Sodišče lahko kljub upiranju tožene stranke dovoli spremembo, če bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča (1. odstavek 185. člena ZPP). V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je sprememba tožbe smotrna praktično vselej, kadar se s tem prepreči vlaganje nove tožbe in se tekoča pravda ne obremeni preveč. Načelo ekonomičnosti zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora. Prav je, da sodišče dovoli spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi, tudi če tožeča stranka na podlagi zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjeni tožbeni predlog.1

8. Obravnavani primer ni tak. Tožnik je že primarni zahtevek, s katerim uveljavlja domala enak denarni znesek kot v podrednem zahtevku, utemeljeval tudi s trditvami, da je druga toženka ob vpisu podrejenih obveznic kršila pojasnilno dolžnost. Da bi podrejeno postavljeni zahtevek temeljil na drugačni podlagi, v pritožbi ne zatrjuje, ampak celo izrecno navaja, da temelji na kršitvi pojasnilne dolžnosti.

9. Pritožbeno stališče, da v kasnejši pravdi zaradi učinkov pravnomočnosti odločitve o primarnem zahtevku ne bo mogel uveljavljati podredno postavljenega zahtevka, ne utemeljuje drugačne odločitve. Če bi bilo pritožnikovo stališče pravilno, se tudi postopek odločanja o podrednem zahtevku ne bi mogel zaključiti drugače kot z zavrženjem tožbe. Tudi v primeru kumulacije zahtevkov veljajo namreč pravila o pravnomočno razsojeni stvari. Poleg tega ne drži pritožbena trditev, da primarnega zahtevka ni utemeljeval z navedbami o kršitvi pojasnilne dolžnosti.

10. Drugi del pritožbenih navedb se nanaša na ločeno obravnavanje zahtevkov zoper BS in zoper poslovno banko, o čemer sodišče z izpodbijanim sklepom ni odločilo (niti ni v tem postopku sprejelo take odločitve).

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

_O pritožbi druge toženke zoper sklep z dne 15. 11. 2022_

12. Pravdni postopek se prekine po samem zakonu (205. člen ZPP) ali po odredbi sodišča (206. člen ZPP) neodvisno od volje in vednosti strank, če nastopijo ali se pojavijo zakonsko predvideni razlogi. Skladno s 1. točko 1. odstavka 206. člena ZPP lahko sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (13. člen ZPP).

13. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravdni postopek zoper drugo toženko prekinilo do odločitve o reviziji, v okviru katere bo Vrhovno sodišče odgovorilo na dopuščeno revizijsko vprašanje, "ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe BS ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke kot izdajateljice podrejene obveznice."2 Iz razlogov izpodbijanega sklepa, ki se opira na 1. točko 1. odstavka 206. člena ZPP, izhaja, - da je treba za odločitev o zahtevku ugotoviti medsebojno razmerje med odškodninsko odgovornostjo BS in odškodninsko odgovornostjo pritožnice, - da je sodna praksa o vprašanju, ali odločitev o tožbi zoper BS predstavlja predhodno vprašanje v razmerju do postopka proti poslovni banki zaradi opustitve izpodbijanja odločbe o izrednih ukrepih, neenotna, - da je smotrno in ekonomično, da se vprašanja, ki zadevajo pravilnost predpostavk za izdajo odločb BS in so skupna vsem odškodninskim postopkom imetnikov kvalificiranih obveznic, rešena na enak način za vse te postopke; če bo VS RS odločilo, da presoja zakonitosti odločbe BS predstavlja predhodno vprašanje pri odločanju o odgovornosti banke A. kot izdajateljice obveznic, bo treba odškodninski postopek zoper poslovno banko prekiniti in počakati na odločitev o tožbi zoper BS; če bo ugotovilo, da ne gre za predhodno vprašanje, bo treba postopek prekiniti do ocene ustavnosti ZPSVIKOB.

14. V obravnavani zadevi je med drugim sporno, ali je vprašanje odgovornosti BS za izbris obveznic predhodno vprašanje za presojo odgovornosti poslovne banke ali ne. Drži, da o tem vprašanju sodna praksa višjih sodišč ni enotna.3 Kljub temu pa dopuščena revizija v podobni zadevi, kot je obravnavana (tudi, če bi se v revizijskem postopku odločalo o vprašanju, ki bi imelo za ta spor značaj predhodnega vprašanja), ni razlog za prekinitev postopka na podlagi 1. točke 1. odstavka 206. člena ZPP. Morebitni zastoj v postopku je namreč utemeljen zgolj do pravnomočne odločitve v drugem postopku (prim. 2. odstavek 208. člena ZPP). Drugačno (širšo) razlago uporabljene zakonske določbe o prekinitvi postopka bi lahko utemeljevale izjemne okoliščine, ki pa v obravnavani zadevi niso (več) podane.

15. Nobenega dvoma ni, da so vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami strokovno zahtevna in pomembna (to velja tudi glede vprašanja (ne)zakonitosti odločbe BS oziroma presoje utemeljenosti razlogov za prenehanje kvalificiranih obveznosti banke), ter je zato v javnem interesu, da se ne le rešujejo, ampak tudi, da se rešijo čim bolj enotno. Enotne (enake) odgovore v vseh postopkih, v katerih nekdanji imetniki podrejenih obveznic uveljavljajo sodno varstvo zaradi izbrisa podrejenih obveznic, terja tudi ustavno načelo pravne varnosti. Vendar velja poudariti, da tožnik na drugo toženko ne naslavlja zgolj očitkov, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge (s tem vprašanjem vsebinsko nepovezane) očitke. Odškodninsko odgovornost druge toženke temelji tudi na trditvah o nepravilno sestavljenem in zavajajočem prospektu za prodajo podrejenih obveznic in kršitvi pojasnilne dolžnosti. S tem v zvezi pritožnica utemeljeno opozarja, da ji bo v primeru nadaljnje prekinitve postopka (še bolj) oteženo dokazovanje dejstev, povezanih z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti (tožba, vložena leta 2016, se nanaša na javno ponudbo za vpis obveznic X. iz leta 2010).

16. Dejstvo je, da tožnik v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke vse od vložitve tožbe (december 2016) zoper BS nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper BS zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 v neskladju z Ustavo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal odpraviti ugotovljeno protiustavnost, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper BS so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016 ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020 prekinjeni. Ker nov zakon, ki bi urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe BS, še ni bil sprejet, ni gotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem. Pritožbeno sodišče je pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper BS (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost. 17. Časovno odmaknjeno je tudi odločanje Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 41/2022 (zadeva je bila Vrhovnemu sodišču predložena 13. 6. 2022). Prav tako je negotovo, ali bo Vrhovno sodišče sploh odločalo o obeh dopuščenih revizijskih vprašanjih. Če bi presodilo, da glede na ugotovljena dejstva banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, bi potreba po odgovoru na prvo dopuščeno vprašanje namreč odpadla.

18. Vse navedeno je utemeljevalo zaključek o utemeljenosti pritožbe ter razveljavitev II. točke izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP).

19. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od odločitve o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (4. in 6. odstavek 163. člena ZPP, 3. odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej na primer odločbe VSL I Cp 2217/2016, II Cp 1177/2018, I Cp 114/2022, I Cp 310/2022, I Cp 1435/2022 in I Cp 428/2023. 2 Po sklepu II DoR 520/2021 z dne 9. 2. 2022 je bila dopuščena revizija glede pravnih vprašanj:- ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke kot izdajateljice podrejene obveznice, in - v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o vprašanju (ne)izpolnitve pojasnilne dolžnosti tožene stranke. 3 Tako je bilo stališče, da gre za predhodno vprašanje (ki je podlaga za prekinitev postopka zoper poslovno banko) zavzeto na primer v zadevah VSL I Cpg 149/2017, I Cpg 157/2017, II Cp 1823/2017, I Cpg 82/2021, I Cp 678/2022, II Cp 355/2022; nasprotno stališče pa na primer v zadevah VSL II Cp 1674/2020, I Cp 123/2021, I Cp 145/2021, pa tudi v zadevi II Cp 1173/2021, v kateri je bila s sklepom II DoR 520/2021 dopuščena revizija.