Jedro

Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je toženec s tem, ko je vgradil cenejši rabljeni del, zaračunal pa dražjega novega, ki ga dejansko ni vgradil, za to razliko v ceni obogaten, tožnik pa prikrajšan, ne da bi za to obstajal temelj (190. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako: - da se prisojeni znesek 1.866,62 EUR v I. točki izreka zviša za 363,70 EUR (na 2.230,32 EUR), - da se znesek 2.356,88 EUR v II. točki izreka nadomesti z zneskom 1.993,18 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 1.866,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2017 dalje (I. točka izreka). V presežku, tj. za znesek 2.356,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Po temelju je odločilo tudi o pravdnih stroških, in sicer, da je toženec dolžan tožniku povrniti 44% njegovih pravdnih stroškov, tožnik pa tožencu 56% njegovih pravdnih stroškov (III. točka izreka). Sklenilo je, da bo stroške odmerilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (IV. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Odločitve o pravdnih stroških ne izpodbija obrazloženo, temveč zgolj v posledici izpodbijanja odločitve o glavni stvari. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe na način, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opredeljuje tudi pritožbene stroške.

3. Tožnik v utemeljitev pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je na tožniku dokazno breme o tem, kateri rezervni deli, uporabljeni pri popravilu motorja, so bili novi in kateri rabljeni. Toženec je tisti, ki je izvedel popravilo motorja, in je edini, ki točno ve, kakšni rezervni deli so bili pri popravilu v resnici uporabljeni. Gre za informacijsko neenakost. Pristop izvedenca, ki je uporabljene nadomestne dele na nove in rabljene razvrščal izključno na podlagi njihovega izgleda in to celo dve leti po izvedenem popravilu in po tem, ko je bilo z motorjem od popravila do pregleda prevoženih več 10.000 km, je nestrokoven in neustrezen. Neustreznost izvedenčevega pristopa dokazuje dejstvo, da je izvedenec kot nova štel nadomestna dela 20 in 39, čeprav je bilo iz drugih zanesljivejših dokazov (SMS sporočila toženčevega direktorja) razvidno, da gre za rabljene dele. Edini zanesljivi način za presojo, kakšni nadomestni deli so bili uporabljeni, bi bile računovodske listine, s katerimi bi toženec lahko izkazal nakup posameznih nadomestnih delov, ki naj bi bili novi. Posamezen del, za katerega toženec ni sposoben predložiti dokazila o nakupu, ne more biti nov. Ni primerna ocena sodišča prve stopnje, da je toženec z zahtevo, da nove dele izkaže s fakturami, podvržen pretirani dokazni stiski. Toženec bi kot gospodarska družba moral hraniti račune za vse rezervne dele, ki jih je kupil kadarkoli v desetih letih pred popravilom motorja. Ker je sodišče prve stopnje nekritično sledilo napačnemu pristopu izvedenca, je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Dalje tožnik navaja, da je toženec do trenutka, ko je tožniku sporočil, da je popravilo zaključeno in da cena popravila znaša 8.000,00 EUR, pobarval le zadnji del motorja. Kasnejšega barvanja celotnega motorja toženec tožniku ni nikoli zaračunal in je treba šteti, da ga je opravil brezplačno. Sodišče prve stopnje je ravnalo nepravilno, ko je k ceni novih delov ter k strošku dela in barvanja prištelo DDV. Direktor toženca je v elektronskem sporočilu izrecno navedel, da je znesek popravila brez DDV. Dodatna nepravilnost je v tem, da je sodišče postavki 37 in 38 najprej upoštevalo pri izračunu vrednosti popravila, nato pa je njuno vrednost odštelo od 8.000,00 EUR in štelo, da je tožnik za popravilo plačal le 7.924,57 EUR, s čimer je ceno teh dveh postavk na tožnikov račun upoštevalo dvakrat ter na ta način tožnikovo terjatev neupravičeno zmanjšalo za 92,02 EUR. Tožnik nasprotuje tudi ceni, ki jo je sodišče upoštevalo za postavko 39, in trdi, da bi moralo namesto cene 360,00 EUR upoštevati največ 71,73 EUR. Sodišče bi moralo izvedenca vsaj zaslišati, s čimer bi bila lažja presoja, ali je treba postaviti dodatnega izvedenca. S tem, ko sodišče ni ugodilo tožnikovemu predlogu za zaslišanje izvedenca, je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, ki jih je ugotovilo in pri odločanju upoštevalo tudi sodišče, ustvarjajo zadosten dvom o pravilnosti in strokovnosti izvedenskega mnenja kot celote.

4. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Predmet spora je plačilo zneska 4.223,50 EUR. Tožnik trdi, da je bil toženec za ta znesek neupravičeno obogaten, saj je od tožnika za popravilo motorja prejel 8.000,00 EUR; glede na to, da sta bila vgrajena le dva nova rezervna dela, ostali deli pa so bili rabljeni ali zgolj popravljeni, je resničen strošek popravila znašal le 3.776,50 EUR. Poleg tega tožnik zatrjuje tudi stvarne napake pri popravilu.

7. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer za znesek 1.866,62 EUR. Tako je odločilo po tem, ko je ugotovilo, da je bila cena popravila motorja le okvirno dogovorjena, omejena navzgor (na znesek 8.500,00 EUR) in da je bila tako okvirno dogovorjena cena merilo za to, ali se vgradijo novi ali rabljeni deli. Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je toženec s tem, ko je vgradil cenejši rabljeni del, zaračunal pa dražjega novega, ki ga dejansko ni vgradil, za to razliko v ceni obogaten, tožnik pa prikrajšan, ne da bi za to obstajal temelj (190. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je za odločitev bistveno, kakšen je bil dejanski strošek popravila in da je to odvisno od tega, ali so bili vgrajeni novi ali rabljeni deli ter kakšen je bil strošek dela glede na obseg popravila. Ugotovilo je, da je dejanska vrednost popravila znašala 6.057,95 EUR, plačilo za popravilo motorja pa 7.924,57 EUR, in zaključilo, da je za razliko, tj. za znesek 1.866,62 EUR, toženec neupravičeno obogaten.

8. Ker je tožnik trdil, da je popravilo vredno manj, ker niso bili vgrajeni novi deli, pač pa večinoma rabljeni deli, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je dokazno breme o tem, kateri deli so bili pri popravilu uporabljeni, na tožniku. Nasprotno pritožbeno stališče je zmotno. Pritožba izpostavlja informacijsko neenakost in trdi, da je toženec edini ki ve, kakšni rezervni deli so bili pri popravilu uporabljeni. Izvedensko mnenje pa med drugim problematizira iz razloga, ker je izvedenec uporabljene nadomestne dele razvrščal na nove in rabljene na podlagi njihovega izgleda, kar je po tožnikovem mnenju neustrezno glede na to, da je bil ogled motorja opravljen šele dve leti po izvedenem popravilu in po tem, ko je bilo z motorjem od popravila prevoženih več 10.000 km. Pritožba pri tem prezre, da je imel tožnik takoj, ko je podvomil o pravilnosti zaračunane cene popravila1, možnost predlagati zavarovanje dokazov s postavitvijo izvedenca2 in si na ta način olajšati dokazovanje v tej pravdi oz. poskrbeti, da bi med popravilom in ogledom motorja s strani izvedenca preteklo minimalno časa. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bili pravdni stranki dogovorjeni za popravilo brez računa, je neutemeljeno sklicevanje na informacijsko neenakost. Ob takšnem dogovoru je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča razumljivo, da toženec ne razpolaga več z vsemi dobavnicami in računi kupljenih delov. Zahteva po predložitvi faktur za vgrajene nove dele tudi po stališču pritožbenega sodišča predstavlja poskus izkoriščanja toženčeve dokazne stiske.

9. Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da so bili vgrajeni rabljeni deli, ker bi moral toženec kot gospodarska družba za vse kupljene rezervne dele deset let hraniti račune, pa jih ni predložil. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje nasprotni oceni sodišča in razlogom v 13.a točki obrazložitve. ZPP ne pozna hierarhije dokaznih sredstev. Po ugotovitvi, da sta bili pravdni stranki dogovorjeni za popravilo brez računa, je sodišče ravnalo pravilno, ko odsotnosti računov ni štelo v toženčevo škodo, temveč je svojo odločitev oprlo na izvedene dokaze.

10. Drži pritožbena navedba, da iz toženčevega sms sporočila (A8) izhaja, da sta bila dva dela, in sicer zaščita izpuha (postavka 20) in alu nosilec bokobrana (postavka 39), zamenjana z rabljenim delom, medtem ko je izvedenec ugotovil, da sta bila ta dva dela zamenjana z novim. Vendar to ni razlog, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izvedenskemu mnenju v preostalem delu. Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje jasno, popolno in prepričljivo. Na pripombe strank je izvedenec v celoti jasno odgovoril s pisnima dopolnitvama mnenja. Pripombe, ki jih je dal tožnik po prejemu druge dopolnitve izvedenskega mnenja, niso terjale dodatnega dopolnjevanja mnenja, saj predstavljajo zgolj tožnikovo nestrinjanje z izvedenčevo metodo dela in ponavljanje že danih pripomb. Sodišče prve stopnje je naredilo celovito dokazno oceno. Dokaz z izvedencem je presodilo samega zase in v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi ter se podrobno opredelilo do vseh tožnikovih pripomb na mnenje. Nestrinjanje stranke z ugotovitvami izvedenca ni razlog za postavitev novega izvedenca. Ne drži pritožbena trditev, da iz dopisa z dne 20. 2. 2020 (l. št. 229) izhaja namera sodišča prve stopnje, da izvedenca zasliši. Tudi če je sodišče sprva nameravalo zaslišati izvedenca, na svoje dokazne sklepe ni vezano. Dopisu je sledila še ena dodatna pisna dopolnitev izvedenskega mnenja. Dejansko stanje je bilo z njo dovolj razjasnjeno. Procesnih kršitev pri izvajanju dokaza z izvedencem ni bilo. Nadaljnji dokazi so pravilno in obrazloženo zavrnjeni.

11. Pritožba zmotno graja odločitev o barvanju zadnjega dela motorja. Ker je med pravdnima strankama nesporno, da je bil pobarvan celoten motor, ni mogoče govoriti, da je bil toženec s prejetim plačilom za barvanje celotnega motorja neupravičeno obogaten. Ni obogatitve za nekaj, kar je bilo opravljeno. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v ceni popravila upoštevalo strošek barvanja celotnega motorja. Zmotno pojasnilo, da je šlo pri barvanju sprednjega dela motorja za odpravo stvarne napake, na pravilnost odločitve ni vplivalo. Pritožba namreč ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje: da je bilo prvotno dogovorjeno, da se barva le zadnji del motorja, čeprav je toženec tožnika opozoril, da je težko ujeti odtenek barve; in da je bil naknadno pobarvan še prednji del motorja, ker tožnik z rezultatom zaradi neenakega odtenka barve ni bil zadovoljen. Tudi izvedenec je potrdil, da je bilo treba barvati celoten motor, saj je nianso originalne barve nemogoče ujeti. Ob takih dejanskih ugotovitvah naknadno barvanje prednjega dela motorja ne predstavlja odprave stvarne napake, temveč izvedbo dodatno naročenega dela. Tožnik pa je za naročeno in opravljeno delo upravičen do plačila na podlagi pravil o podjemni pogodbi. Zmotno je pritožbeno naziranje, da je treba šteti, da je bilo kasnejše barvanje celotnega motorja opravljeno brezplačno.

12. Pritožba neutemeljeno graja odločitev o upoštevanju DDV. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, za odločitev ni bistveno, kdaj je bil račun z obračunanim davkom izdan. Odločilno je, da novih delov brez DDV ni mogoče kupiti, zato je treba k novim delom prišteti tudi DDV. Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je DDV obračunalo tudi na strošek dela in barvanja. Ugotovljeno dejstvo, ki ga pritožba ne izpodbija, namreč je, da je bil račun (B15) izstavljen.3 Ker je bil račun izdan in ker je bil na vse dele in storitve obračunan DDV, kar pomeni, da je bil DDV tudi odveden, ni mogoče govoriti, da je bil toženec neupravičeno obogaten, ker mu je tožnik plačal DDV, čeprav mu je bila cena sporočena brez DDV. Dodati je treba, da je tožnik sam v nasprotju s svojim prejšnjim ravnanjem (dogovor o plačilu brez računa) kasneje izposloval račun, torej se posledicam izdanega računa (plačilo DDV) ne more izogniti.

13. Pravilno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje tožnikovo terjatev do toženca neupravičeno zmanjšalo, ker je od plačanih 8.000,00 EUR odštelo znesek 63,12 EUR, kolikor odpade na postavko 37 (olje), in znesek 12,31 EUR, kolikor odpade na postavko 38 (filter), skupaj torej 75,43 EUR.4 Res je sicer, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da navedena dva zneska predstavljata strošek rednega servisa in nimata zveze s popravilom poškodovanega motorja. Vendar, kot že povedano, tožnik temelj za svoj zahtevek gradi na neupravičeni obogatitvi. Poleg tega med strankama ni sporno, da je bil tudi redni servis naročen in opravljen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo strošek rednega servisa pri izračunu dejanske vrednosti popravila, saj toženec, ki je redni servis opravil, s prejemom plačila za servis ni bil neupravičeno obogaten. Ker pa je bil strošek rednega servisa v višini 75,43 EUR upoštevan pri izračunu dejanske vrednosti popravila, je sodišče prve stopnje ta strošek neupravičeno odštelo od plačanih 8.000,00 EUR. Povedano drugače: Med strankama ni sporno, da je tožnik tožencu plačal 8.000,00 EUR. Zato je treba dejanski strošek popravila, v katerem je vključen tudi strošek servisa, odšteti od celotnega plačanega zneska 8.000,00 EUR in ne od zneska 7.924,57 EUR, kot je to zmotno storilo sodišče prve stopnje.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil vgrajen rabljen alu nosilec bokobrana (postavka 39).5 Drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je za ta nosilec vzelo ceno iz SMS sporočila (A8), in sicer 2 x 180,00 EUR. Pritožba pravilno opozarja, da je v SMS sporočilu navedena cena novega nosilca in ne rabljenega. Izvedenec je navedel, da je cena novega alu nosilca bokobrana 97,99 EUR6, kar ob upoštevanju 22% DDV znaša 119,55 EUR. Takšno ceno je navedel tudi toženec sam na seznamu B2, iz katerega je izhajalo sodišče prve stopnje. Glede na formulo za izračun cene rabljenega dela, kot jo je pojasnil izvedenec7, cena rabljenega alu nosilca bokobrana tako znaša 71,73 EUR (= 119,55 EUR x 0,6). Pritožba upravičeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje za to postavko lahko upoštevalo največ 71,73 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev za postavko 39 360,00 EUR namesto 71,73 EUR napačna, upoštevano je 288,27 EUR preveč.

15. Glede na vse obrazloženo je potrebno od zneska 6.057,95 EUR, kolikor po ugotovitvah sodišča prve stopnje znaša dejanska vrednost popravila, odšteti znesek 288,27 EUR8. Tako dobljeni znesek, tj. 5.769,68 EUR, pa je treba odšteti od celotnih plačanih 8.000,00 EUR9. Dobljena razlika znaša 2.230,32 EUR. Za slednji znesek je bil toženec neupravičeno obogaten. Tožnik na šesti strani svoje pritožbe podaja izračun, s katerim zatrjuje, da je toženčeva neupravičena obogatitev še večja. Kot izhaja že iz zgornje obrazložitve, pritožbeni izračun ni pravilen. Dodati je treba, da je napačen tudi zato, ker sta (kljub drugačnim pritožbenim navedbam) v njem kot nova nadomestna dela upoštevani zgolj postavki 1 in 14, pri tem pa pritožba ni uspela izpodbiti ugotovitve sodišča v točki 18.a sodbe, da so bili z novimi nadomestnimi deli zamenjani tudi navedeni deli .

16. Pritožbeno sodišče je torej pritožbi delno ugodilo in izpodbijano spremenilo tako, ·da je znesek v I. točki izreka zvišalo iz 1.866,62 EUR na 2.230,32 EUR (tj. za 363,70 EUR) in da je v II. točki izreka znesek 2.356,88 EUR nadomestilo z zneskom 1.993,18 EUR, tj. z zneskom, ki je za 363,70 EUR nižji od zneska, ki ga je navedlo sodišče prve stopnje (358. člen ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Pritožba izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, vendar ne obrazloženo, temveč zgolj zaradi izpodbijanja odločitve o glavni stvari. Glede na minimalno spremembo sodbe v odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških ni treba posegati.

18. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: tožnik zaradi minimalnega pritožbenega uspeha, toženec pa zato, ker njegov odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

1 Kar je bilo glede na tožnikovo trditveno podlago zelo kmalu po opravljenem popravilu. 2 Iz tožnikove trditvene podlage izhaja, da je tožnik motor prevzel 3. 8. 2017 in da je že 6. 9. 2017 tožnikov odvetnik v zvezi s tu obravnavanim sporom pripravil poziv za specifikacijo opravljene storitve ali za delno vračilo kupnine, ki ga je naslovil na toženca. Toženec je imel torej že od samega začetka pomoč kvalificiranega pooblaščenca, s čimer je imel zagotovljeno možnost biti poučen o vseh svojih pravnih možnostih. 3 Pri tem je za odločitev nepomembna okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, da je bil račun izdan zgolj za davčno pokritje prejetih 8.000,00 EUR. 4 Pritožba sicer trdi, da je sodišče tožnikovo terjatev do toženca neupravičeno zmanjšalo za 92,02 EUR. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da slednji znesek predstavlja vsoto postavk 37 in 38 s prištetim DDV-jem, sodišče prve stopnje pa je od zneska 8.000,00 EUR odštelo postavki 37 in 38, obe brez zneska DDV. Tako se pritožba moti, da je sodišče prve stopnje tožnikovo terjatev do toženca neupravičeno zmanjšalo za znesek 92,02 EUR (= 63,12 EUR (postavka 37) + 12,31 EUR (postavka 38) + 16,59 EUR (22% DDV)). Neupravičeno jo je namreč zmanjšalo zgolj za 75,43 EUR (= 63,12 EUR (postavka 37) + 12,31 EUR (postavka 38)). 5 Gre za ugotovitev iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Gre za ugotovitev na 8. strani prve pisne dopolnitve mnenja (l. št. 212). 7 Glej 6. stran pisnega izvedenskega mnenja (l. št. 144). 8 Glej 14. točko obrazložitve te sodbe. 9 Glej 13. točko obrazložitve te sodbe.