Jedro

Vprašanje izzvane kriminalne dejavnosti se ugotavlja in preverja kot dejansko vprašanje v vsakem posameznem primeru in je zato ocena o (ne)dopustnosti kazenskega pregona glede na četrti odstavek 155. člena ZKP, odvisna od presoje vseh relevantnih dejstev in okoliščin, v katerih je bil taka policijska dejavnost izvajana.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 20845/2010 obtoženega D. Š. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri naj bi storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedano drogo po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter za ta del po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni obtoženčevi izdatki, kakor tudi nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika obremenjujejo proračun. Nato je bil obtoženi D. Š. skupaj z B. N. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedano drogo po prvem odstavku 186. člena KZ-1, za kar je bila ob uporabljeni 3. točki 51. člena ter 2. alineji 50. člena KZ-1 prvemu izrečena kazen eno leto in tri mesece zapora ter drugemu, obsojenemu B. N., kazen sedem mesecev zapora. Po 56. členu KZ-1 je bil obsojenima v izrečeno kazen vštet čas pridržanja, in sicer za D. Š. od 12. 5. 2009 od 10.47 ure do 13. 5. 2009 do 00.23 ure ter za B. N. od 12. 5. 2009 od 20.40 ure do 13. 5. 2009 do 12.19 ure. Sklenjeno je še bilo, da morata obsojenca po prvem odstavku 95. člena ZKP plačati sodno takso, vrnitve stroškov od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP sta bila po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščena, medtem ko se nagrada in potrebni izdatki postavljenih zagovornikov po prvem odstavku 97. člena ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 20845/2010 s 25. 3. 2015 pritožbe višjega državnega tožilca, zagovornikov obsojenih D. Š. in B. N. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da se obsojenca oprostita plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika D. Š., odvetnika J. K., pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

3. Zagovornik obsojenega B. N., odvetnik J. K., v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vse razloge prvega odstavka 420. člena ZKP ter kršitev pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS. Med drugim izpostavlja, da sodišče ni ugodilo predlogu obrambe za izvedbo dokaza, in sicer poizvedb pri mobilnem operaterju, pri katerem je imel obsojenec naročniško razmerje, oziroma tega dokaza ni izvedlo. Za izvedbo predlaganega dokaza, pa naj bi sodišče ugotovilo prekomerno izzivanje tajnih policijskih delavcev h kriminalni dejavnosti obsojenca. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, pravnomočni sodbi razveljavi ter obsojenca oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja oziroma podrejeno, da pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Z ozirom na premoženjsko stanje obsojenca, ki prestaja zaporno kazen, sodišču predlaga oprostitev plačila sodnih taks za to izredno pravno sredstvo.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena ter zato predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da očitek, da sodišče na prvi stopnji ni ugodilo predlogu obrambe za izvedbo dokaza (poizvedbe pri mobilnem operaterju, pri katerem je imel obsojenec naročniško razmerje) sam po sebi pomeni uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V kolikor gre za pričakovanja, da bi sodišče ugotovilo prekomerno izzivanje tajnih policijskih delavcev kriminalni dejavnosti obsojenega B. N., je tudi sodišče druge stopnje (zlasti pod točko 18) ocenilo, da je sodišče prve stopnje o tem vprašanju navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih. Obe sodišči sta ugotovili, da policijski delavci niso ravnali na nedovoljen način in izzvali kriminalno dejavnost, glede katere je že pred tem obstajala predisponiranost samega obsojenca. Zato tudi ni utemeljena trditev, da sodišče ni obrazložilo verjetnosti razbremenitve zaradi izvedbe dodatnih dokazov, saj je takšno verjetnost tudi obramba le pavšalno zatrjevala in jo sedaj zatrjuje tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ker imata obe sodbi razloge, da ni šlo za izzivanje kriminalne dejavnosti, v predzadnjem odstavku na drugi strani zahteve za varstvo zakonitosti pa tudi vlagatelj zgolj domneva, da bi policija lahko sama izvajala kriminalno dejavnost, niti ni vzpostavljena zadostna stopnja verjetnosti o vsebini takih pridobljenih podatkov vsekakor pa gre v tem obsegu zgolj za uveljavljanje razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Obsojenec ter njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca, ki jima je bil vročen 19. 2. 2016 nista izjavila.

B.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je do storitve kaznivega dejanja prišlo zaradi sistematičnega usmerjanja tajnih policijskih delavcev, oziroma da gre za rezultat izzvane kriminalne dejavnosti, kar uveljavlja kot razlog za izključitev kazenskega pregona (četrti odstavek 155. člena ZKP) utemeljuje pa ga z okoliščinami, ki niso del ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi.

7. V skladu z devetim odstavkom 155.a člena ZKP tajni delavec oziroma policija pri izvrševanju ukrepa tajnega delovanja ne sme izzivati kriminalne dejavnosti - to je namreč okoliščina, ki izključuje kazenski pregon za kaznivo dejanje, storjeno v zvezi s takšnim ukrepom (četrti odstavek 155. člena ZKP). Pri presoji ali gre v konkretnem primeru za prekomerno izzivanje tajnih policijskih delavcev h kriminalni dejavnosti je potrebno ugotoviti predvsem, ali bi ukrep na način, kot je bil izveden, napeljal k storitvi kaznivega dejanja osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti (tretji odstavek 155. člena ZKP), zato se mora tajni policijski delavec pri izvrševanju ukrepa omejiti na preiskovanje kriminalne dejavnosti obdolženca na način, ki je v bistvenem pasiven. Vprašanje izzvane kriminalne dejavnosti se večinoma postavlja kot dejansko vprašanje v vsakem konkretnem primeru in na koncu je sprejemljivost policijskega ravnanja odvisna od skrbne presoje ugotovljenega dejanskega stanja.(1)

8. Navedbe, da sta obsojenca tajna policijska delavca izzvala h kriminalni dejavnosti, kar bi bilo mogoče potrditi z izpisi telefonskih klicev, če bi sodišče prve stopnje takšnemu dokaznemu predlogu sledilo in s tem obsojencu omogočilo preizkus, da je telefonska komunikacija med njim in tajnima delavcema potekala enostransko in ne vzajemno, s čemer bi bilo izzivanje h kriminalni dejavnosti potrjeno, predstavljajo ponavljanje obsojenčevega zagovora, ki ga sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni sprejelo. Zatrjevano prekomerno izzivanje h kriminalni dejavnosti, je kot izhaja tudi iz drugostopenjske sodbe preizkusilo iz več zornih kotov. Preizkušena je bila navezava stikov med obsojencem in tajnima policijskima delavcema, smoter njihovih srečevanj, komunikacija ter nenazadnje dovzetnost obdolženega za izzvanost kriminalni dejavnosti, zaradi čezmernega uživanja alkoholnih pijač. Vse to je v razlogih sodbe sodišč prve oziroma druge stopnje povzeto. Opirajoč se na poročila o tajnem opazovanju in izpovedi tajnih policijskih delavcev zatrjevane izzvanosti h kriminalnih dejavnosti sodišče prve stopnje ni potrdilo ter je razloge glede takšnega zaključka navedlo na 19. strani izpodbijane sodbe, višje sodišče pa jim je zaradi njihove jasnosti v celoti pritrdilo (točka 18 drugostopenjske sodbe). Obe sodišči v razlogih sodb poudarjata, da je bil obsojenec po podatkih in izpovedbah obeh tajnih policijskih delavcev pobudnik vsaj pri enem srečanju, on je bil tisti, ki je med srečanji določil osrednjo temo pogovorov, po ugotovljenem obsegu komunikacije pa ni zaznati ničesar, kar bi kazalo na posebno odločenost po navezavi stikov z obsojencem in posledično na voljo pri obsojencu izzvati kriminalno dejavnost, ki zato ne bi smela biti preganjana. Obe izpodbijani sodbi torej imata razloge, da ni šlo za izzivanje kriminalne dejavnosti, v zahtevi za varstvo zakonitosti pa niti ni vzpostavljena zadostna stopnja verjetnosti, da bi policija sama izvajala kriminalno dejavnost, glede katere je že pred tem obstajala predisponiranost obsojenca. Gre pa v tem obsegu, po presoji Vrhovnega sodišča, zgolj za nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem ter nesprejemanje dejanskih zaključkov nižjih sodišč, kar predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Tudi navedbe, da bi se lahko zatrjevano izzvanost h kriminalni dejavnosti potrdilo z izpisi telefonskih klicev, torej da je telefonska komunikacija med obsojencem in tajnima policijskima delavcema potekala zgolj enostransko ter da sta sodišči z zavrnitvijo tega dokaznega predloga kršili obsojenčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave, ne presegajo uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja oziroma izražanja dvoma v dejansko oceno. Sodišče, skladno z načelom proste presoje dokazov (18. člen ZKP), prosto odloča tudi, katere predlagane dokaze bo izvedlo ter sme zavrniti izvedbo dokaza, za katerega oceni, da ni verjetno, da bo izključil obstoj pravnorelevantnih dejstev - v tem primeru dejstva, da telefonska komunikacija med obsojencem in tajnima policijskima delavcema ni potekala enostransko, kar bi potrjevalo morebitno obsojenčevo izzvanost s strani tajnih policijskih delavcev. Pri tem nižjima sodiščema tudi ni moč očitati, da se do relevantnosti dokaznega predloga za opravo poizvedb pri mobilnem operaterju o telefonskih klicateljih za očitano časovno obdobje za obsojenčevo telefonsko številko nista natančno opredelili. Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz zavrnilo kot nerelevanten, saj vsa relevantna dejstva oziroma okoliščine, ki bi se naj z njim dokazovala, izhajajo že iz drugih izvedenih dokazov (7. stran prvostopenjske sodbe). Sodišče druge stopnje je v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga pritrdilo sodišču prve stopnje, saj je to morebitno obsojenčevo izzvanost s strani tajnih policijskih delavcev temeljito preizkusilo. Dodatno je še ugotovilo, da bi moral obsojenec, ki izhaja iz lastne subjektivne ocene o izzvanosti, ki je ožja od ocene sodišča prve stopnje vzpostaviti povezavo med zavrnitvijo dokaznega predloga in ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede njegove izzvanosti, ki bi se zaradi zavrnitve utegnila izkazati za dvomljivo, kar pa mu ni uspelo. Takšnim zaključkom nižjih sodišč se pridružuje tudi Vrhovno sodišče. V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana pogostnost klicev s strani tajnega policijskega delavca, ki naj bi se dokazovala z izpisi telefonskih klicev, ob siceršnji ugotovitvi nižjih sodišč, da je bil tajni policijski delavec tisti, ki je večinoma klical obsojenca, vendar po obsojenčevem naročilu, ne more v ničemer spremeniti pravilnega zaključka nižjih sodišč, da tajni policijski delavec s takšnim svojim ravnanjem nikakor ni nedovoljeno izzival k storitvi kaznivega dejanja.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Obsojenca je na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška v zvezi z obravnavnim izrednim pravnim sredstvom.

(1) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 318/2008 z 12. 12. 2009, I Ips 4288/2009 z 11. 7. 2012, I Ips 81692/2010 s 25. 4. 2013.