Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba X Ips 503/2006

ECLI:SI:VSRS:2010:X.IPS.503.2006 Upravni oddelek

ukrep gradbene inšpekcije upravna izvršba s prisilitvijo denarna kazen
Vrhovno sodišče
4. marec 2010
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

S pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi se lahko uveljavljajo le razlogi, ki se nanašajo na izvršljivost odločbe in na določen način izvršbe, takšnih ugovorov pa tožnik v tožbi ni navajal.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 5. 7. 2005, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba proti sklepu Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote L. z dne 21. 4. 2005. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je inšpekcijska odločba z dne 28. 9. 2004, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora takoj ustaviti gradnjo objekta – dvoetažne stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 17 k.o. ... in v roku 180 dni od vročitve odločbe gradnjo odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje, sicer se bo pričel izvršilni postopek s prisilitvijo in bo kaznovana z denarno kaznijo, izvršljiva in dovolil njeno izvršbo (1. točka izreka). Nadalje je v 2. točki izreka določil, da v kolikor tožeča stranka ne bo izpolnila obveznosti, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 500.000,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik v tožbi ne navaja nobenih ugovorov, ki bi jih v izvršilnem postopku lahko uveljavljal v skladu s prvim odstavkom 192. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 in 73/04), torej ugovore, ki se nanašajo na samo izvršbo. Tožniku je bil izrečen inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje in odstranitve nedovoljeno zagrajenega objekta na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 (Ur. l. RS, št. 110/2002). Iz upravnih spisov pa izhaja, da tožnik svoje obveznosti ni izpolnil, saj nedovoljeno zgrajenega objekta ni odstranil in ga še vedno uporablja za bivanje. Ker tožnik svoje obveznosti ni izpolnil mu je bila zagrožena denarna kazen v skladu s 148. členom ZGO-1. Sklicevanje tožnika na Zakon o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot na odločitev v tem postopku ne vpliva, saj ta zakon ureja vprašanja, ki se nanašajo na zemljiški kataster, obravnavani spor pa se nanaša na izvršbo inšpekcijske odločbe. Na odločitev tudi ne vpliva tožnikova navedba, da si že leta prizadeva za legalizacijo, saj sam postopek nima pravnega učinka, pravno učinkuje le izdana odločba.

3. Revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje in predlaga, da se reviziji ugodi in sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izpodbijana sodba je nezakonita. V primeru izvršbe s prisilitvijo mora organ, ki opravlja izvršbo, najprej zagroziti zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če le-ta ne bo izpolnil obveznosti v danem roku. V obravnavanem primeru pa je bila revidentu s sklepom z dne 21. 4. 2005 kot prisilno sredstvo zagrožena kazen v znesku 500.000,00 SIT, ne da bi bila najprej le zagrožena denarna kazen. Po mnenju revidenta gre tudi za neprimerno sredstvo oziroma način izvršitve. Revident meni, da inšpekcijska odločba prvostopenjskega organa tudi ni postala izvršljiva dne 29. 3. 2005, kot je navedeno v odločbi. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni zaslišalo revidenta, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev pravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče tovrstnih revizijskih navedb ni presojalo.

9. V obravnavani zadevi je predmet spora sklep o dovolitvi izvršbe. Iz določb ZUP, ki urejajo izvršbo, ki jih pravilno citira sodišče prve stopnje, izhaja, da je pogoj za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, da je odločba postala izvršljiva in da zavezanec v roku, ki mu je bil odrejen, ni izvršil obveznosti iz določb 282. do 290. člena ZUP. Glede na dejansko ugotovitev obravnavanega primera, da so ti pogoji izpolnjeni, je bila pravilno uporabljena določba 290. člena ZUP. V zvezi s tem je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v pritožbi zoper prvostopni sklep in tudi v tožbi ni uveljavljala ugovorov, ki se nanašajo na pogoj obstoja izvršljive odločbe, na pristojnost organa za izvršbo, na to, da določena oseba (fizična ali pravna) ni zavezanec po izvršljivi odločbi, in na to, da je obveznost, ki je predmet izvršbe, že v celoti izvršena. Že na podlagi tega je po mnenju revizijskega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbene ugovore. Sicer pa tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) ne uveljavlja drugačnih ugovorov, ki bi bili relevantni za ta upravni spor in ki bi izključili izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe.

10. Revizijski ugovor, da odločba prvostopenjskega organa z dne 28. 9. 2004 še ni izvršljiva je neutemeljen. V postopku je bilo pravilno ugotovljeno, da je odločba gradbenega inšpektorja z dne 28. 9. 2004, ki je bila izdana na podlagi 152. člena ZGO-1, glede na določbe tretjega odstavka 146. člena ZGO-1 in četrtega odstavka 282. člena ZUP postala izvršljiva s pretekom v odločbi navedenega izpolnitvenega roka. Po izrecni določbi tretjega odstavka 146. člena ZGO-1 namreč pritožba zoper tako odločbo ne zadrži izvršitve odločbe.

11. Tudi revizijski ugovor, da ni izbrano primerno izvršilno sredstvo ni utemeljen. 148. člen ZGO-1 določa, da kadar gradbeni inšpektor določi način izvršbe s prisilitvijo, znašajo denarne kazni v primeru manj zahtevnih objektov za fizično osebo od 300.000,00 SIT do 1.000.000,00 SIT, v odločbi pa je določena kazen 500.000,00 SIT, kar je glede na zakonsko določilo primerno.

12. Nadalje tudi ni utemeljena navedba revidenta, da je organ določil denarno kazen v višini 500.000,00 SIT, ne da bi mu bila le-ta prej zagrožena. V odločbi z dne 28. 9 .2004 je v 1. točki določeno, da mora revident takoj ustaviti gradnjo, sicer se bo pričel izvršilni postopek s prisilitvijo in bo zavezanec kaznovan z denarno kaznijo.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia