Jedro

Izmerjena vrednost alkohola v litru izdihanega zraka pri tožencu (0,92 mg/l, kar je preračunano 1,9 promila) močno presega mejno vrednost, do katere je voznik še lahko pod vplivom alkohola.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. izreka) potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.166,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2007 dalje do plačila. Glede plačila zneska v višini 208,65 EUR in pripadajočih obresti je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.220,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Proti obsodilnemu delu sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec in predlaga, da ga pritožbeno sodišče razveljavi oziroma spremeni. Ko sodišče trdi, da je bil toženec pod vplivom alkohola, se sklicuje na Splošne pogoje tožeče stranke, katerih vsebina pa ni izpolnjena s podano vrednostjo alkohola pri tožencu po opravljenem alkotestu. Alkotest je pokazal, da je imel toženec 0,92 mg alkohola v litru izdihanega zraka. V Splošnih pogojih pa je izguba pravice zavarovanca vezana na preseganje več kot 10,855 mg alkohola v litru krvi oziroma če ima voznik v krvi več kot 0,5 promila alkohola. Merske enote niso identične. Opravljeni alkotest je izmeril količino alkohola na liter izdihanega zraka, predpis pa količino veže na liter krvi. Sodba v tem okviru ni zmožna preizkusa. Nadalje je zmotna ocena sodišča, da je toženec onemogočal ugotavljanje prisotnosti alkohola. V Splošnih pogojih ni besede o tem, ali se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola tudi, če po nesreči uživa alkohol, kot je storil in trdil toženec. V tem delu je zmotno uporabljeno določilo 4. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev. Alkoholiziranost toženca tudi ni v vzročni zvezi z nesrečo, saj je do te prišlo zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov oškodovanca V.. Povzročitelj je tožencu izsilil prednost, ko se je vključeval v promet iz nekategorizirane ceste oziroma površine, ki ni cesta in je s tem storil cestnoprometni prekršek. Dokazno breme zoper toženca je na tožeči stranki, ki ga ta ni izpolnila. Zato tožencu ni mogoče naložiti škodne odgovornosti. Toženec sam v pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča in zahteva ponovno sojenje zaradi nepoštenega sojenja ter privilegijev gospoda V. pri policiji.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP sodišče prve stopnje ni storilo, saj so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih jasni in si med seboj ne nasprotujejo, sodba torej nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočala preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. Tudi v ostalem pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

V regresni pravdi na podlagi 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP mora zavarovalnica dokazati, da je njen zavarovanec kršil zavarovalno pogodbo in v čem jo je kršil, da je izplačala odškodnino oškodovancu in v kakšni višini. Svoje pravice iz zavarovalne pogodbe zavarovanec izgubi med ostalim tudi, če kot voznik vozilo upravlja pod vplivom alkohola (4. točka prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev tožnice za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, AO-04, v nadaljevanju Splošni pogoji). Zavarovanec se lahko razbremeni svoje regresne obveznosti le, če dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo (2. točka 2. člena Splošnih pogojev). V obravnavani zadevi je tožeča stranka dokazala, da je bil toženec v času prometne nezgode pod vplivom alkohola. Iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom (priloga C1) izhaja, da je imel toženec ob preizkusu 0,92 mg alkohola v litru izdihanega zraka. Iz zapisnika izhaja, da se je toženec strinjal z rezultatom preizkusa in ga podpisal. Ugotovitve sodišča o njegovi alkoholiziranosti nad dopustno mejo neutemeljeno izpodbija s trditvijo, da merska enota v opravljenem alkotestu v primerjavi z določili Splošnih pogojev tožeče stranke ni identična, saj se po Splošnih pogojih šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če ima zaradi uživanja alkoholnih pijač več kot 10,855 milimalov alkohola v krvi oziroma če ima v krvi več kot 0,5 promila alkohola. Preračun rezultatov meritev alkohola v izdihanem zraku na koncentracijo alkohola v krvi je namreč enostaven glede na splošno dostopne podatke na spletu oziroma v strokovni literaturi (npr. dr. Majda Zorec Karlovšek, Forenzična toksikologija in alkohometrija). Glede na pretvornik 2100 se izkaže, da je mejna vrednost v mg/l izdihanega zraka 0,24 mg/l, kar je 0,5 g na kg krvi oziroma 0,5 promila. Izmerjena vrednost alkohola v litru izdihanega zraka pri tožencu (0,92 mg/l, kar je preračunano 1,9 promila) močno presega mejno vrednost, do katere je voznik še lahko pod vplivom alkohola. Iz enakih razlogov sodba v tem delu ni nejasna in nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. Tudi s pritožbenimi trditvami, da je toženec šele po nesreči užival alkohol in da zato njegova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi, se toženec ne more razbremeniti posledic ravnanja v nasprotju s pogodbo. Kot pravilno izhaja iz obrazložitve sodbe, velja domneva, da je voznik pod vplivom alkohola tudi v primeru, če po prometni nesreči konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi (4.c točka prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev).

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o poteku prometne nezgode ter z zaključkom, da je bil zanjo odgovoren toženec, ki hkrati tudi ni uspel dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. V pritožbi toženec ponavlja trditev, da je do nastanka prometne nezgode prišlo na drug način, češ da je oškodovanec I. V. njemu izsilil prednost, ko se je vključeval v promet iz nekategorizirane ceste. To pa ne drži, saj je bilo v dokaznem postopku, tudi na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca avtomobilske stroke, ugotovljeno, da je do prometne nesreče prišlo zaradi trčenja v zadnji del oškodovančevega avtomobila, in ne zaradi trčenja v desni bok vozila, kot zagotavlja toženec.

Ker so toženčevi očitki v pritožbi neutemeljeni, in ker pritožbeno sodišče tudi samo ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).