Jedro

Za zavarovalno začasno odredbo je treba dokazati, da objektivno obstaja nevarnost, da bosta toženca tekom pravde premoženje prodala ali ga obremenila in tako onemogočila izvršbo.

Za zavarovanje izvršitve bodoče sodne odločbe tožnica ni zadostila dokaznemu bremenu, da bi obremenitev, kot jo predlaga, za oba toženca pomenila le neznatno škodo. Sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da gre za resno omejitev razpolaganj in celo poslovanja na tekočem računu družbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Zahtevala je prepoved odtujitve in obremenitve solastnih nepremičnin tožencev, ki so opisane z šestimi ID znaki, kar je v naravi etažno zgornje stanovanje v stavbi S., skupaj s pripadajočim dvoriščem in vrtom ter zemljiščem ter vpisom prepovedi v zemljiško knjigo. Zavrnilo je tudi zahtevek na prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža v družbi K. d.o.o. do ½ z zaznambo te prepovedi v sodnem registru. Zavrnilo je tudi predlog, da se prav toženi stranki prepove razpolagati z denarnimi sredstvi na transakcijskem računu iz točke 3, da se prepove razpolagati z denarnimi sredstvi na TRR podjetja K. d.o.o. 2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče sicer verjame, da sta prvotoženec in tožnica ustvarila določeno skupno premoženje, vendar obstoja vtoževane terjatve podrobneje ne opredeli, ker oceni, da ni objektivnih pogojev. Tožeča stranka opozarja, da bi sodišče moralo se opredeliti do obstoja terjatve po 272. členu ZIZ. Šele nato bi se moralo ukvarjati z drugimi elementi. Sodišče povzame trditve tožnice, da ji prvotoženec odreka pravico na skupnem premoženju, da je fizično in psihično nasilen ter maščevalen in da zato obstoji bojazen, da bo premoženje skril oziroma dvignil iz računov. Grozil ji je tudi, če se le dotakne firme. S tem je tožnica želela dokazovati, da če bo tožena stranka to premoženje odtujila, ji bo onemogočeno izvršiti sodno odločbo. Toženec je dejal, da jo raje „fenta“, kot da bi se dotaknila njegove firme. Gre za drugačno sodno prakso, kot jo je na primer zavzelo Okrožno sodišče v Novem mestu, opr. št. P 75/2006. Ni pravilno sklepanje, da ni izkazala težko nadomestljive škode. Če bo toženec odsvojil premoženje, sama ne bo prišla do poplačila terjatev. Toženec pa ne potrebuje nujno sredstev, zato s prepovedjo ne bi bil oškodovan.

3. Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe. Strinja se, da ni izkazan objektivni pogoj za izdajo začasne odredbe. Tožnica le opisuje domnevne grožnje, kar jih tožena stranka zanika. Sicer pa ji poslovni delež v firmi ne pripada, prvotoženec pa ni dal soglasij k vlaganjem.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje pravilno povzema pravno podlago za odločanje v tej zadevi; to je 272. in 270. člen ZIZ. Glede skupnega premoženja pa se pravilno sklicuje na drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da po 272. členu ZIZ mora sodišče ugotoviti, da upnik izkaže z verjetnostjo obstoj terjatve in eno izmed predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče pravilno ugotavlja, da morata biti pogoja podana kumulativno in če že eden manjka, predlog za izdajo začasne odredbe ne more biti utemeljen. Sodišče prve stopnje je tako presojalo, ali so podani pogoji iz drugega odstavka 272. člena ZIZ in se o verjetnosti terjatve tožeče stranke ni opredelilo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnica ni izkazala predpostavk po drugem odstavku 272. člena ZIZ, in sicer objektivnega dela tega pogoja. Pri tem je treba pritožbi odgovoriti, da tudi v pritožbi zatrjuje nevarnost, da bi lahko bila vprašljiva izvršitev tistih terjatev, ki bi jih pridobila na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Tožnica ne zatrjuje, da želi regulacijsko začasno odredbo, če bi sodnega varstva svojega namena očitno ne mogla doseči v primeru, če bi tekom sodnega postopka nastala tožnici težko ali nenadomestljiva škoda. Treba je torej ločiti zavarovalne in regulacijske začasne odredbe(1). Za zavarovalno začasno odredbo je torej treba dokazati, da objektivno obstaja nevarnost, da bosta toženca tekom pravde premoženje prodala ali ga obremenila in tako onemogočila izvršbo. Pritožbeno sodišče le dodaja, da tožeča stranka trdi in to tudi v pritožbi ponovi, da ji prvotoženec grozi in da je do nje fizično in psihično nasilen. Sodišče prve stopnje je na to odgovorilo, da gre pri drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ za „preprečitev uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode“, za začasno ureditev spornega pravnega razmerja in ne za zagotovitev možnosti morebitne izvršbe (primerjaj tudi razloge iz odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up 272/97). Sila in škoda po tej alineji je mišljena v zavarovanje terjatve do dokončne rešitve spora oziroma ureditve pravnega razmerja, torej zlasti pri ugotovitveni in oblikovalni tožbi. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja denarni zahtevek, v predlogu za izdajo začasne odredbe pa nedenarnega. Ustavno sodišče je v isti odločbi poudarilo, da zavarovanje v pomenu regulacijske začasne odredbe je mogoče le, če je predlog začasne odredbe enak tožbenemu zahtevku. Tožbi je treba tudi odgovoriti, da nima razlogov glede drugotoženca, kakšna nevarnost oziroma sila naj bi obstajala z njegove strani. Za takšno začasno odredbo, to je za zavarovanje izvršitve bodoče sodne odločbe, pa tožnica ni zadostila dokaznemu bremenu, da bi obremenitev, kot jo predlaga tožnica, za oba toženca pomenila le neznatno škodo. Sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da gre za resno omejitve razpolaganj in celo poslovanja na tekočem računu družbe. Pritožbeno sodišče še odgovarja pritožbi, da predlagateljica želi s predlogom za izdajo začasne odredbe prepoved odtujitve in obremenitve celotnih solastnih deležev tožencev na nepremičninah, vpisanih pod točko 1; to je celo več, kot v tožbi zatrjuje.

7. V kolikor pa bi zaznala konkretno nevarnost in to v takšnem obsegu, da ne bi toženca zmogla poplačati terjatve, ki naj bi izhajala iz osnovne tožbe, pa bo tožeča stranka lahko ponovno predlagala izdajo začasne odredbe in jo lahko ustrezno obrazložila. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odgovorilo, da prepoved v zahtevani obliki, predstavlja lahko težave za toženi stranki, saj je bistveni del upravičenj lastnika oziroma imetnika, da z računi in sredstvi razpolaga. Ne gre za minimalno prikrajšanje oziroma neznatno škodo.

8. Pritožbeno sodišče se pridružuje sodišču prve stopnje, da je s tem ugotovljeno, da tožeča stranka ni dokazala drugega pogoja za izdajo začasne odredbe. Tudi pritožbeno sodišče se z verjetnostjo terjatve oziroma zahtevkov, katere uveljavlja tožeča stranka, ni spuščalo.

9. Pritožba še trdi, da je v drugih primerih sodišče zavzelo drugačno stališče (P 75/2016 Okrožno sodišče v Novem mestu). V citiranih odločbah pa je pritožbeno sodišče odgovorilo o pravnem naziranju v tem primeru (II Ips 105/2008 in odločba Ustavnega sodišča). Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo kršitev ZPP, na katere opozarja pritožba in ne tistih, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj argumentacijo iz sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 105/2008.