Jedro

Prerekano dejstvo praviloma povzroči prevalitev trditvenega in dokaznega bremena na stranko, ki ga zatrjuje, ki ga mora nadgraditi in podkrepiti, saj v tej fazi zgolj ponovitev pavšalne izjave o obstoju določenega dejstva več ne zadostuje.

Pravilo obličnosti vsekakor ni namenjeno razbremenjevanju ali izognitvi odgovornosti pooblaščenih predstavnikov profesionalnih subjektov za izrečene izjave in ustno sprejete zaveze.

Izjava volje hipotekarnega upnika, da se odreče hipoteki, mora biti popolnoma jasna in nedvoumna in mora biti podana od osebe, ki ima pooblastilo za izražanje njegove poslovne volje. Enako velja tudi za obljubo hipotekarnega upnika, da se bo odrekel hipoteki.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeče stranke same nosijo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek tožečih strank, "da sta toženi stranki dolžni tožnikom izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se bo pri nepremičninah v k.o. ..., parcela 701/30, navedenih v I.1.točki izreka prvostopenjske sodbe, izbrisala vknjižena maksimalna hipoteka v znesku 40.000.000,00 EUR, vpisana pri glavni nepremičnini k. o. ..., stavba 6988, del stavbe 187, sicer bo tako listino nadomestila ta pravnomočna sodba (I.)". Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek na "da se ugotovi, da je maksimalna hipoteka, ustanovljena na podlagi pogodbe o ustanovitvi maksimalne hipoteke z dnem overitve 22. 1. 2009, vknjižena v zavarovanje terjatev do najvišjega zneska 40.000.000,00 EUR imetnika Banke X, d. d., prenehala, in da se pri nepremičninah, navedenih v II.2. točki izreka prvostopenjske sodbe, izbriše vknjižena izvedena pravica maksimalne hipoteke imetnika Banke X. d. d., ter, da so: Pogodba o potrditvi odstopa z dne 25. 4. 2014, Dodatek št. 1 k Pogodbi o potrditvi odstopa z dne 11. 7. 2017 in Dodatek št. 2 k Pogodbi o potrditvi odstopa z dne 9. 1. 2018, nični (II.)". Zavrnilo je tudi smiselno enak primarni in podrejeni tožbeni zahtevek tožnika A., d. o. o. (III. in IV.). Tožečim strankam je še naložilo, da so dolžne v roku petnajst dni toženi stranki Banki X. d. d. plačati 1.800,00 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V.).

2. Zoper navedeno sodbo so tožeče stranke vložile dve pritožbi, 1. do 7. tožeča stranka, zastopane po odvetnici mag. B. B., eno in 8. tožeča stranka, zastopana po odvetniku C. C., drugo. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbijajo iz smiselno enakih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu oz. podrednemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožeče stranke so priglasile tudi pritožbene stroške.

3. Toženi stranki sta v odgovorih na pritožbo in dopolnitvi odgovora na pritožbo nasprotovali vsem pritožbenim razlogom in višjemu sodišču predlagali, da pritožbi zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Pritožbenih stroškov nista priglasili.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Tožeče stranke so bile podizvajalke glavnega izvajalca D. d. d. (v nadaljevanju: D.) pri gradnji soseske E., ki so nepremičnine, navedene v izreku izpodbijane sodbe, (ki v naravi predstavljajo stanovanja in poslovna lokala v tej soseski), prejele na podlagi prodajnih pogodb z glavnim izvajalcem kot kompenzacijo svojih terjatev do glavnega izvajalca iz naslova opravljenih del iz podizvajalskih pogodb. Gradnjo je financirala prvo tožena stranka, ki je že pred začetkom gradnje v l. 2009 na zemljiških parcelah, na katerih se je izvajala gradnja (takrat oštevilčenih 701/20 in 701/21, k.o. ...), na podlagi pogodbe z D. vknjižila maksimalno hipoteko do višine 40.000.000,00 EUR v zavarovanje svojih terjatev iz kreditnih pogodb. S kupoprodajnimi pogodbami so tako tožeče stranke prejele v last obremenjene nepremičnine, trdile pa so, da jim je bilo obljubljeno, da se bo prvo tožena stranka hipoteki na teh nepremičninah odpovedala, če in ko bodo podizvajalci končali z deli in ko bo gradba pridobila uporabno dovoljenje. Parcela št. 701/20 se je v januarju 2011 razdelila v nove parcele s št. od 701/22 do 701/59 (vse k. o. ...). Prvo tožena stranka je 7. 4. 2011 izdala izbrisno dovoljenje za dve parceli št. 701/21 in 701/59, na podlagi katerega bi se potrditvah tožečih strank morala izbrisati maksimalna hipoteka na vseh nepremičninah tožečih strank. Prvo tožena stranka je nepoplačano terjatev do glavnega izvajalca, ki je končal v stečaju 8. 4. 2011, v l. 2014 skupaj s hipotekami odstopila drugo toženi stranki na podlagi drugega odstavka 29. člena Zakona o ukrepih RS za krepitev stabilnosti bank (Ur. list RS, št. 105/2012 s spremembami in dopolnitvami - ZUKSB).

6. Sodišče prve stopnje je vse tožbene zahtevke zavrnilo na podlagi nosilnih ugotovitev: da se izbrisno dovoljenje prvotoženke z dne 7. 4. 2011 ne nanaša na nepremičnine, ki so predmet tega postopka (t.j. na stanovanja v lasti tožečih strank); da prvo tožena stranka drugih izbrisnih pobotnic ni izdala; da prvo tožena stranka ni prejela vrnjenega kredita, ki je bil zavarovan z maksimalno hipoteko; da se prvo tožena stranka kot hipotekarni upnik hipoteki ni odrekla; da je sicer D. tožečim strankam zagotavljal, da bo pri prvo toženi stranki izposloval izbris hipoteke, vendar se te obljube niso uresničile in da tožeče stranke niso izkazale nobenega od razlogov iz 154. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ, na podlagi katerih bi lahko zahtevale izbris hipoteke.

7. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh relevantnih dejstev in dokazov, ter tudi do vseh ključnih pravnih argumentov tožečih strank. Sodba sodišča prve stopnje ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo in razumno utemeljilo. Pritožbeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava je povsem splošen in nekonkretiziran, zato nanj tudi pritožbeno sodišče ne more konkretneje odgovoriti. Zavajajoča in neresnična je pritožbena trditev, da je bilo v postopku na prvi stopnji bistveno samo vprašanje, "ali je banka izpolnila dano obljubo tožnikom, da bo izdala izbrisno pobotnico za nepremičnine, ki so predmet tega spora", ter da naj bi sodišče prve stopnje popolnoma zgrešilo jedro odločilnega dejanskega stanja, ko je ugotavljalo, ali so bile izdane izbrisne pobotnice (za nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka). Tožeče stranke so v tožbi izrecno zatrjevale, da je prvo tožena stranka obljubo (izbrisa hipoteke) že izpolnila, ker da se je z izbrisno pobotnico z dne 7. 4. 2011 izrecno odpovedala tudi hipoteki na nepremičninah v lasti tožečih strank. Vprašanje izdaje izbrisne pobotnice je bilo v postopku na prvi stopnji nedvomno odločilno dejansko vprašanje. Drži, da se sodišče prve stopnje, potem, ko je ugotovilo, da banka ni izdala izbrisne pobotnice, oz. da se izdana izbrisna pobotnica ne nanaša na nepremičnine tožečih strank, ni izrecno opredelilo (zgolj) do zatrjevane "obljube" prvo tožene stranke, da bo izdala izbrisno dovoljenje in njenih morebitnih učinkov na predmetno razmerje. Vendar pa iz razlogov sodbe smiselno izhaja, da dokazni postopek tudi trditev o obljubi prvo tožene stranke ni potrdil. Skromnost sodbenih razlogov o dejstvu "obljube" je v pretežnem delu pripisati okoliščini, da so tožeče stranke trditev, "da jim je bilo večkrat obljubljeno, da bo (banka) izdala izbrisno pobotnico" tako v postopku na prvi stopnji kot tudi v pritožbah prikazovale kot nesporno, in kljub jasnemu nasprotovanju prvotoženke, ki je kakršnekoli obljube jasno zanikala, je trditev o obljubi, kot je navedena v narekovajih, po vsebini in obsegu ostala praktično nespremenjena in je tožnice niso dopolnile s konkretnejšimi navedbami in dokazi. Prerekano dejstvo praviloma povzroči prevalitev trditvenega in dokaznega bremena na stranko, ki ga zatrjuje, ki ga mora nadgraditi in podkrepiti, saj v tej fazi zgolj ponovitev pavšalne izjave o obstoju določenega dejstva več ne zadostuje. Tudi sodišče se s preizkusom zatrjevanih (spornih) dejstev ukvarja le v obsegu in kvaliteti, ki mu ga omogoči stranka, ki ta dejstva zatrjuje. Toženi stranki v odgovorih na pritožbo utemeljeno opozarjata, da tožeče stranke niso podale nobenih konkretiziranih navedb o tej "obljubi", da njene vsebine in dejanskih okoliščin, v katerih je bila dana, niso definirale. Svoje trditve so podajale in jih tudi v pritožbah podajajo v nedoločljivem trpniku, in so zato pritožbeni očitki sodišču prve stopnje tudi nekorektni, saj stavčnih povedi "dogovorjeno je bilo, obljubljeno je bilo" ni mogoče preiskusiti in tudi nasprotni stranki ne omogočajo učinkovite obrambe. Tožeče stranke niso navedle, kdo točno na strani prvo tožene stranke je tožečim strankam tako obljubo dal, kdaj, ob kateri priložnosti je bila izrečena, kdo je izjavo volje prvo tožene stranke na strani tožečih strank (osebno) sprejel, kdo je bil (osebno) prisoten v trenutku dane obljube, ki bi iz tega razloga vedel o njej tudi izpovedati. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožečih strank o dani obljubi in v posledici tudi nesubstanciranih dokaznih predlogov sodišče prve stopnje okoliščin v zvezi z dano obljubo niti ni moglo ugotavljati, niti ni moglo v navedeni smeri izvajati dokazov.

8. Pritožbi se neutemeljeno sklicujeta na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 8/2020, da se določba 52. člena Obligacijskega zakonika - OZ nanaša le na (obličnost) dogovorov o pridobivanju stvarnih pravic, in da so dogovori o razbremenitvi nepremičnine lahko veljavni, čeprav so sklenjeni le ustno. Navedeno stališče je treba upoštevati ozko, z ozirom na v konkretni zadevi ugotovljene specifične dejanske okoliščine primera, (ki se razlikujejo od tu obravnavanih), in ne kot široko odprta vrata k vsesplošnemu priznavanju (s strani sodne prakse) ustnih dogovorov v stvarnopravnih razmerjih, ali v bančnem poslovanju pri financiranju in spremljanju zahtevnih in kompleksnih investicijskih projektov, ki je nedvomno zelo formalizirano. Na obeh navedenih področjih je obličnost imperativ, ki pa se mu ne gre podrediti v primerih, ko bi bila zaščita, ki jo obličnost nudi, v nasprotju z njenim namenom ali celo v nasprotju z moralo in poslovno etiko. Pravilo obličnosti vsekakor ni namenjeno razbremenjevanju ali izognitvi odgovornosti pooblaščenih predstavnikov profesionalnih subjektov za izrečene izjave in ustno sprejete zaveze. Zato bi tudi pritožbeno sodišče ne glede na trdno prepričanje, da so vsa navedena razmerja zavezana bolj ali manj strogi obličnosti, ustni obljubi zakonitega zastopnika banke, da bo izdala izbrisne pobotnice, če bi jo tožeče stranke dokazale, priznalo veljavne pravne učinke. Vendar pa tožeče stranke v smeri dejanskih okoliščin ustnega dogovora, oz. obljube prvotožene stranke, da bo tožečim strankam izročila izbrisne pobotnice, niso navedle niti vseh pravnorelevantnih dejstev, in tudi niso predlagale substanciranih dokazov.

9. Pritožbeno sodišče še pripominja, da obličnost (pisnost izjave, obljube, dogovora) strankam koristi, saj v vsakem primeru olajšuje dokazovanje (to je tudi njen osnovni cilj in namen). Stranka, ki s pisnim dokazom ne razpolaga, zato ne more biti v boljšem procesnem položaju, pač pa je po naravi stvari v težjem, saj mora doseči standard prepričanja o določenem dejstvu z drugimi, najmanj enako prepričljivimi dokazi. Pomanjkanje obličnosti stranko bistveno bolj obremeni tudi na trditveni ravni, saj je z njene strani potreben mnogo večji trud in vložek, da zagotovi popolnost in sklepčnost dejanske podlage. Listina je namreč dokaz, ki zaradi možnosti takojšnjega vpogleda vanjo v precejšnji meri dopušča tudi seznanjanje z dejstvi, ki so v njej zapisana (kdo, kdaj in kaj, s kom, o čem). Listina je tako tudi dokaz, ki v določeni meri predstavlja izjemo od stališča sodne prakse, da dokazov ni dopustno izvajati v informativne namene, t.j. zato, da bi šele sodišče z njihovo pomočjo pridobilo podatke o odločilnih dejstvih. Stranka, ki razpolaga s pisno (izjavo, pogodbo, sporazumom), se lahko v trditvah na vsebino te listine sklicuje in s tem zadosti svojemu trditvenemu bremenu glede dejstev, ki iz listine izhajajo. Če torej tožeče stranke z listino o dani obljubi prvo tožene stranke niso razpolagale, bi morale v prvi vrsti konkretizirano navesti vsa odločilna dejstva v zvezi z dano obljubo, (kot če bi bila zapisana in podpisana), ki bi jih bilo šele ob takšni popolni in sklepčni trditveni podlagi mogoče dokazovati z morebitnim zaslišanjem prič ali drugimi dokazi.

10. Ni nobenega dvoma, da mora biti izjava volje hipotekarnega upnika, da se odreče hipoteki, popolnoma jasna in nedvoumna in da mora biti podana od osebe, ki ima pooblastilo za izražanje njegove poslovne volje. Enako velja tudi za obljubo hipotekarnega upnika, da se bo odrekel hipoteki. Banko zastopa in predstavlja njena uprava oziroma na podlagi statutarnega ali posebnega pooblastila uprave tudi njeni organi ali zaposleni. Izjava je sicer lahko tudi konkludentna, vendar tudi v tem primeru ne sme obstajati nikakršen dvom o strankini pravi volji. Nanjo ni mogoče sklepati na podlagi indicev, ki na objektivni ravni dopuščajo različno razlago motivov in razlogov za določena "konkludentna" ravnanja. To velja že pri ugotavljanju obstoja dvostranskih vzajemnih razmerij, t.j. pogodb, v katerih sta stranki praviloma enako obremenjeni s pravicami in nasprotnimi obveznostmi in v tem oziru enakovredni tudi pri dokazovanju svojega razmerja. To razmerje (enakovrednosti) pa je porušeno v primeru nevzajemnih, enostranskih poslov, t.j. poslov, s katerimi se ena stranka neki pravici ali premoženju (brez odmene) odpoveduje ali si obveznost (brez odmene) naloži, druga pa pravico ali premoženje sprejema. V takšnih poslih, kot je npr. darilna pogodba, poroštvo, pa tudi odpoved zavarovanju za nepoplačano zavarovano terjatev, je pravno odločilna in bistveno bolj pomembna izjava volje prve stranke, t.j. tiste, ki nosi večje ali celotno breme zatrjevanega posla. Z drugimi besedami, obstoj ustne darilne pogodbe je objektivno težko dokazati zgolj z zaslišanjem obdarjenca. Procesne aktivnosti tožečih strank pa so bile povečini usmerjene v dokazovanje volje obdarjencev (kar so tožnice figurativno seveda le v razmerju do prvo tožene stranke, saj ni sporno, da so tako tožnice kot prvo tožena stranka v razmerju do D. upravičene do popolnega plačila svojih terjatve). Tožeče stranke niso niti jasno in določno definirale osebe pri prvo toženi stranki, ki naj bi jim to obljubo dal, in tudi niso predlagale njenega zaslišanja.

11. Tožeče stranke niso dokazale tripartitnega razmerja med udeleženci, pač pa iz podatkov in dokazov v spisu jasno izhaja, da je bila prvo tožena stranka v poslovnem razmerju z D. (na podlagi posojilnih pogodb in pogodbe o ustanovitvi hipoteke), tožeče stranke pa so bile v poslovnem razmerju z D. (na podlagi podizvajalskih pogodb in kupoprodajnih pogodb za stanovanja). Tožeče stranke so tudi sicer zatrjevale povečini le dvostranske stike (komunikacijo tožečih strank z D. in komunikacijo D. z osebami, zaposlenimi pri banki, F. F., G. G., H. H., I. I., J. J.), ki celo v primeru, če bi dale obljubo o izdaji izbrisnih pobotnic, niso imele nikakršnih pooblastil za zastopanje prvo tožene stranke v pravnem prometu in za izdajanje tovrstnih zavezujočih izjav. Nasprotnega tožeče stranke niso niti trdile. Iz dokaznega postopka (ocene zaslišanih prič) pa je razvidno tudi, da nihče od naštetih takšne obljube niti tožečim strankam niti D. ni dal, in da je bilo vsem udeleženim jasno, da se odločitve v zvezi z izdajo izbrisnih pobotnic sprejemajo na kreditnem odboru banke. Dokazi, ki so jih tožeče stranke v postopku na prvi stopnji predložile in ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, izkazujejo le prizadevanja glavnega izvajalca D., da od prvo tožene stranke pridobi izbrisne pobotnice za tožečim strankam prodana stanovanja, ne pa tudi tega, da bi bil D. pri tem uspešen.

12. Tožeče stranke tudi niso zmogle trditvenega in dokaznega bremena v smeri morebitnih zavajajočih pogajanj med D. in Banko X., ali med tožečimi strankami in Banko X., od katerih naj bi prvo tožena stranka neutemeljeno in v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji odstopila. Morebitnega sodelovanja zaposlenih pri banki in celo njihov trud v smeri, da bi banka podizvajalcem odobrila izbris hipoteke, priprave predloga za izdajo izbrisnih pobotnic za obravnavanje na kreditnem odboru banke, ni mogoče oceniti kot zavajajočega ali zlonamernega, pač pa le kot njihovo korektno prizadevanje, da bi se vsa razmerja uredila na način, ki bi bil kar najbolj ugoden za vse, tudi za podizvajalce. Tudi ni nepošteno ali neobičajno, da je banka projekt spremljala ves čas, da se je z deležniki dogovarjala, da se je z D. ali s podizvajalci pogajala tudi o pogojih, pod katerimi jim bo izdala izbrisne pobotnice, in o katerih je bilo nazadnje tudi odločeno na kreditnem odboru banke (navsezadnje bi zaključek projekta, kakor je bil zamišljen glede na pričakovano stanje stvari, brez propada glavnega izvajalca, zagotovo rezultiral v izbrisu vseh hipotek, vendar tudi v poplačilu terjatev, ki so bile z njimi zavarovane).

13. Tožniki lastnega, osebnega kontakta s pooblaščenimi osebami pri prvo toženi stranki niso konkretizirano zatrjevali. Zato ni jasno, kaj so želele tožeče stranke s predlogom za zaslišanje svojih zakonitih zastopnikov in prokuristov sploh dokazovati. Da so le ti sodelovali pri razgovorih med Banko X. in glavnim izvajalcem, je 8. tožeča stranka navedla šele v pritožbi, kar predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, če se zanemari dejstvo, da so tudi navedene pritožbene trditve nekonkretizirane, saj ne povedo, kdo na strani Banke X. in kdaj je dal obljubo. Morebitna obljuba D., da bo tretji (banka) nekaj storil, pa tretjega (banke) ne veže, in je zanjo kvečjemu odgovoren D. sam (130. člen OZ).

14. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni podelilo odločilne dokazne teže izpovedbi priče K. K. (D.), ki naj bi komuniciral z H. H., I. I. in L. L. in izpovedal, da je bilo z njihove strani obljubljeno, da bodo izdali izbrisne pobotnice, ko bo izdano uporabno dovoljenje. Pritožbeno sodišče meni, da je njegova izpovedba glede odločilnih dejstev (katera oseba na strani prvo tožene stranke, ki je bila pooblaščena za izdajo pravno zavezujočih izjav v imenu banke, je kdaj in kje dala obljubo) enako nedefinirana, pa celo, če bi bila bolj, je bila procesna dolžnost tožečih strank, da navedena dejstva, ki so odločilna za presojo, ali je bila obljuba dana, in kdo jo je dal in kdaj, vključijo v trditveno podlago, in jih z zaslišanjem samo potrdijo, ne pa, da sodišče in nasprotna stranka zanje zve med izvajanjem dokazov.

15. Tudi nimata prav pritožbi, da je sodišče prve stopnje svoje zaključke oprlo le na elektronsko sporočilo banke z dne 14. 2. 2011. Na njegovo pomembnost in dokazno težo so se v prvi vrsti sklicevale tožeče stranke same. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke oprlo na vrsto ugotovitev, sprejetih na podlagi ocene izvedenih dokazov in ocene dejanj prvo tožene stranke, ki vse skladno izkazujejo njeno poslovno voljo: da se prvo tožena stranka hipoteki na nepremičninah tožeči strank ni odrekla, in da tožečih strank tudi ni zavajala z obljubami: - da so tožeče stranke nepremičnine prejele na podlagi prodajnih pogodb, sklenjenih z D., ki so bile v času nakupa obremenjene z v zemljiško knjigo vpisano maksimalno hipoteko Banke X., in da je bilo določilo o obstoju in izbrisu hipotek po poplačilu kredita zapisano v vseh prodajnih pogodbah in da so bile torej tožeče stranke pred podpisom pogodb seznanjene s pravnim stanjem nepremičnin; - da je bila dne 7. 4. 2011 s strani prvo tožene stranke izdana pobotnica, s katero se je prvotožena stranka odrekla hipoteki le na dveh parcelah 701/21 in 701/59, k. o. ..., ki ne predstavljata nepremičnin tožečih strank, (pač pa se nanašata na javno pot oz. cesto); - da iz e-sporočila skrbnice kredita F. F. z dne 14. 2. 2011 jasno izhaja, da je kreditni odbor banke sklenil, da bo banka izdala izbrisna dovoljenja za stanovanja in poslovne prostore tožečih strank, ko bo celoten kredit v višini 40 mio EUR poplačan, o čemer so bili tožniki še osebno seznanjeni na sestanku dne 23.2.2011, kot izhaja iz zapisnika tega sestanka, ki so ga podpisali tožniki; - da banka ni prejela vrnjenega kredita; - da je D. (K. K., M. M.), sicer tožečim strankam zagotavljal, da bo pri prvo toženi stranki izposloval izbris hipoteke, vendar se obljube niso uresničile, ker banka ni odobrila izdaje izbrisnih pobotnic na nepremičninah tožečih strank.

16. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker le-ti niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (350. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo so tožeče stranke same dolžne nositi svoje pritožbene stroške.