Jedro

Amortizacije ni mogoče priznati za celoten poslovni objekt, saj se obračunava le za tista opredmetena osnovna sredstva, ki so v tožnikovi lasti oziroma finančnem najemu, kar pa mora biti izkazano v zemljiški knjigi oziroma z ustrezno listino.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24. 6. 2002, s katero je zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 12. 4. 2002, po uradni dolžnosti pa je izrek spremenila tako, da je razvidno, da gre za ugotovitev davčne osnove in odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1995 v obnovljenem postopku. S prvostopenjsko odločbo se je tožniku ugotovila davčna osnova v višini 2,072.585,00 SIT ter odmeril davek od dohodkov iz dejavnosti v višini 410.630,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navaja, da tožniku amortizacije, ki je bila obračunana od vrednosti, določene s cenitvijo, ni mogoče priznati. Osnova za obračun amortizacije je nabavna vrednost osnovnega sredstva skupaj z revalorizacijo preteklih let. Cenitveno poročilo pa izkazuje le vrednost sredstev in ne predstavlja podlage za prenos poslovnega objekta v sredstva tožnika kot samostojnega podjetnika oziroma ne predstavlja dokumenta o pridobitvi.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve postopka, zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Tožnik je lastnik poslovnega objekta in je kot tak opravil brezplačni prenos prostorov v sredstva s. p.. Pravilnik ne določa obveznosti pisnega dokumenta, v obravnavanem primeru pa je prenos izveden na podlagi vpisa v knjigo osnovnih sredstev ter podprt z uporabnim dovoljenjem in drugimi listinami. Iz uporabnega dovoljenja je razvidno, da v poslovnem prostoru – pekarni tožnik opravlja dejavnost peke in prodaje kruha. Je torej neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti. Strošek amortizacije pa je posledica uporabe tega osnovnega sredstva za ustvarjanje nove vrednosti in je tako izpolnjen zakonski pogoj. Ker je osnova za obračun amortizacije osnovnih sredstev, pridobljenih brezplačno, njihova nabavna vrednost, če ta ni znana, pa poštena vrednost, je bila pridobljena cenitev sodnega izvedenca. Tudi iz cenitve nedvomno izhaja, da gre za poslovni objekt, v katerem tožnik opravlja svojo dejavnost. V posledici izpodbijane odločbe pa je bila izdana tudi dohodninska odločba, od pravnomočnosti te pa je preteklo že več kot pet let in so tako pretekli že vsi zakonski roki za njeno spremembo.

4. Tožena stranka na pritožbo – prej revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki v prvem odstavku 107. člena določa, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. V drugem odstavku 107. člena pa določa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na te določbe je v obravnavani zadevi prvostopenjska sodba postala pravnomočna dne 1. 1. 2007, vložena pritožba pa se obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekala tudi sodna presoja utemeljenosti obravnavane revizije.

8. V obravnavani zadevi je najprej sporno vprašanje, ali se lahko in na podlagi katerih listin med osnovna sredstva vpiše poslovni objekt, ki ni v (izključni) lasti tožnika, ter posledično, ali se lahko za tak poslovni objekt prizna amortizacija.

9. Neutemeljeni so revizijski ugovori, da bi tožniku morala biti priznana amortizacija za poslovni objekt (pekarno) na podlagi cenitvenega poročila oziroma uporabnega dovoljenja. Osnova za obračun amortizacije je nabavna vrednost osnovnega sredstva skupaj z revalorizacijo preteklih let (25. člen Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika, izdanega na podlagi 74. člena Zakona o gospodarskih družbah). Podjetnik lahko pridobi osnovna sredstva z nakupom, z lastno izdelavo, s finančnim najemom, z darilno pogodbo, brezplačnim prevzemom ali dedovanjem. Dokument o pridobitvi je faktura, obračunani delovni nalog za investicijo v lastni režiji skupaj z ustreznimi listinami ali davčna osnova iz darilne pogodbe (po spremembi Pravilnika – Ur. l. RS, št. 25/2002 – tudi drugi podobni dokumenti). Osnova za obračun amortizacije osnovnih sredstev, pridobljenih brezplačno, je njihova nabavna vrednost, če ta ni znana, pa poštena vrednost .

10. Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, oziroma tožnikovih navedb, sta tožnik in njegova izvenzakonska partnerka solastnika nepremičnin, med njimi tudi obravnavanega poslovnega objekta. Tožnik v ta namen sicer ni predložil ustreznih listin (npr. zemljiškoknjižnega izpiska, pogodb ipd.), vendar je iz podatkov zemljiške knjige razvidno, da sta lastnika vsak do ene polovice (vseh) nepremičnin, vpisanih v vl. št. ... k.o. ... Po presoji Vrhovnega sodišča tožnik ne bi smel knjižiti med svoja opredmetena osnovna sredstva tistega dela nepremičnine, ki je v lasti druge osebe, saj za to ni imel ustrezne pravne podlage. Tožnik očitno ni lastnik celotnega poslovnega objekta. Za dokazovanje lastništva pa, kot že navedeno, ni predložil nobenih ustreznih listin. S cenilnim zapisnikom je tožnik izkazoval samo vrednost poslovnega objekta. S sklicevanjem na določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter na gradbeno in uporabno dovoljenje pa tudi ne more uspeti, saj s tem ne izkazuje lastninske pravice in njenega obsega.

11. Glede priznanja amortizacije Vrhovno sodišče poudarja, da je v tem primeru ni mogoče priznati za celoten poslovni objekt, kot jo uveljavlja tožnik, saj se ta lahko obračunava le za tista opredmetena osnovna sredstva, ki so v njegovi lasti oziroma finančnem najemu, kar pa mora biti izkazano v zemljiški knjigi oziroma z ustrezno listino (pogodbo ipd.). Glede na navedeno je bilo torej v tem primeru materialno pravo pravilno uporabljeno.

12. Tožnik vlaga revizijo – prej pritožbo tudi zaradi bistvene kršitve določb postopka. Revizija se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, ne pa tudi zaradi kršitev oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. V tej zvezi tožnik očita, da je sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivo obrazložena. Po presoji Vrhovnega sodišča ta ugovor ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse pravno relevantne tožbene ugovore ter se do njih v zadostni meri opredelilo.

13. Kot je bilo že navedeno, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredeljevalo.

14. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.