Jedro

Pritožbeno sodišče je dolžno odgovoriti le na tiste pritožbene navedbe, ki niso očitno neutemeljene in ki so za odločitev v zadevi pravno relevantne. Poleg tega pritožbenemu sodišču ni treba ponovno utemeljevati dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, temveč lahko le povzame razloge izpodbijane sodbe, če se z njimi strinja.

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Toženca sta dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 587,75 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval, da mu toženca plačata gradbena dela v višini 6,510.000 SIT (sedaj 27.165,74 EUR) z obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku (za plačilo glavnice) v celoti ugodilo.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožencev in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženca zoper sodbo pritožbenega sodišča vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Naštevata številne svoje pritožbene navedbe, za katere trdita, da pritožbeno sodišče nanje ni odgovorilo (da je tožnik šele po koncu prvega naroka prvič navedel, da sta toženca spremenila svoje prvotno naročilo, da se pravdne stranke niso dogovorile o izdelavi terase od hiše do bazena, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo kakšne so bile naknadne spremembe naročila, kdaj sta jih toženca zahtevala in kako so vplivale na obseg del ter ceno, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditve tožencev, da sta že plačala 10,600.000 SIT (sedaj 44.233,02 EUR), da tožnik ni ne navedel ne predložil dogovora o cenah svojih storitev, da je ugotovitev o tem, da sta toženca vedela za dodatna dela in višjo ceno, v nasprotju z zapisniki o izpovedbah strank in prič in da prva toženka ni pasivno legitimirana, ker ni sodelovala pri naročanju del). Prav tako trdita, da ni resnična ugotovitev sodišč, da toženca nista ugovarjala tožnikovemu obračunu del. Izstavljenemu računu sta ves čas nasprotovala tako po višini kot po temelju, saj sta trdila, da je bila dogovorjena fiksna cena v višini 10,600.000 SIT (sedaj 44.233,02 EUR). Zatrjujeta tudi zmotno uporabo določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o podjemni pogodbi (pravdne stranke naj bi sklenile gradbeno pogodbo) kot tudi tretjega odstavka 643. člena OZ (ta določba naj ne bi ureja primerov spremembe naročila med izvrševanjem posla). Nazadnje v reviziji izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, zoper odločitev o glavnem zahtevku pa ni utemeljena.

Glede nedovoljenosti revizije

7. Toženca v reviziji izpodbijata tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev o stroških postopka, čeprav je vsebovana v sodbi, se šteje za sklep. Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških pa ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Glede neutemeljenosti revizije

8. Očitek, da je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni odgovorilo na v reviziji naštete pritožbene trditve tožencev, je neutemeljen. Pritožbeno sodišče je dolžno odgovoriti le na tiste pritožbene navedbe, ki niso očitno neutemeljene in ki so za odločitev v zadevi pravno relevantne. Poleg tega pritožbenemu sodišču ni treba ponovno utemeljevati dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, temveč lahko le povzame razloge izpodbijane sodbe, če se z njimi strinja.

9. Iz sodbe pritožbenega sodišča jasno izhajajo razlogi za strinjanje z dokazno oceno in ugotovljenimi dejstvi sodišča prve stopnje: 1) da so se pravdne stranke poleg pripravljalnih del za postavitev bazena in podpornega zidu dogovorile tudi za izdelavo dela terase od hiše do bazena; 2) da sta toženca naknadno spremenila svoje naročilo tako, da sta zahtevala prestavitev lokacije bazena in podpornega zidu, zaradi česar je bil potreben večji obseg dela kot je bil predviden na začetku; 3) da je tožnik toženca obvestil, da bo cena zaradi spremembe naročila višja od tiste, o kateri so se prvotno pogovarjali; 4) da je tožnik naredil končni obračun izvedenih del, ko so bila ta končana; 5) da je tožnik izvedel dela na podlagi spremenjenega naročila v vrednosti 13,836.778 SIT (sedaj 57.739,85 EUR) ter 6) da toženca tožniku nista plačala 10,600.000 SIT (sedaj 44.233,02 EUR), temveč zgolj 7,326.491 SIT (sedaj 30.572,91 EUR), zaradi česar mu dolgujeta še 6,510.000 SIT (sedaj 27.165,74 EUR). Če pa toženca v reviziji zatrjujeta, da so te dejanske ugotovitve napačne, na podlagi takih navedb z revizijo ne moreta uspeti. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Toženca do konca prvega naroka za glavno obravnavo nista zatrjevala, da prva toženka ni bila naročnica gradbenih del ali kako drugače ugovarjala njeni pasivni legitimaciji. Ker je pritožbena navedba v zvezi s tem vprašanjem po prvem odstavku 286. člena ZPP prepozna in torej očitno neupoštevna, pritožbeno sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker nanjo ni odgovorilo.

11. Prav tako so neutemeljeni očitki postopkovnih kršitev, ker naj bi bila tožnikova trditvena podlaga glede spremembe naročila in glede cenika za gradbena dela pomanjkljiva. Tožnik je do konca prvega naroka za glavno obravnavo navedel, da se je s tožencema dogovoril za opravo navedenih del, da je ta dela v roku opravil, da skupna cena za dogovorjena dela znaša 13,836.778 SIT (sedaj 57.739,85 EUR), da sta toženca plačala le 7,326.491 SIT (sedaj 30.572,91 EUR) in mu tako dolgujeta še preostanek v višini 6,510.000 SIT (sedaj 27.165,74 EUR). Iz navedenega izhaja, da je tožnik navedel vsa dejstva, ki so bila potrebna za obravnavanje tožbenega zahtevka. Tekom postopka pa je na podlagi pravočasno predlaganih dokazov (dnevnik opravljenih del, obračun del in zaslišanje pravdnih strank ter prič) dokazal, da je dela po prvotnem in spremenjenem naročilu opravil, in višino zneska, do katerega je zaradi tega upravičen. Glede višine plačila za opravljena dela sta nižji sodišči pravilno sledili cenam, ki jih je določil tožnik, ker toženca cenam nista ugovarjala. Zatrjevala sta le, da je bila že na začetku dogovorjena fiksna cena v znesku 10,600.000 SIT (sedaj 44.233,02 EUR) za celotno naročilo, ki naknadno ni bilo spremenjeno, vendar je to v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami nižjih sodišč. Poleg tega sta sodišči ugotovili, da so tožnikove cene v okvirih tistih, ki jih je za tovrstna dela določil izvedenec gradbene stroke.

12. Odločitev nižjih sodišč, da sta toženca tožniku dolžna plačati 6,510.000 SIT (sedaj 27.165,74 EUR) je materialnopravno pravilna. Sodišči sta glede na vsebino dogovorjenih del pogodbo med pravdnimi strankami pravilno šteli kot podjemno in ne gradbeno pogodbo. Sodišče prve stopnje je sicer res svojo odločitev zmotno oprlo na tretji odstavek 643. člena OZ, ki se ne nanaša na primere, ko naročnik naknadno spremeni svoje naročilo, temveč na primere, ko se med delom izkaže, da bodo zaradi objektivnih razlogov nastali višji stroški. Kljub temu to ne vpliva na pravilnost odločitve. Ker se pravdne stranke niso dogovorile za višino plačila (prvotni dogovor o ceni je sicer obstajal, vendar je bilo naročilo naknadno spremenjeno), je v skladu z drugim odstavkom 642. člena OZ plačilo določilo sodišče na podlagi cen, ki jih je predložil in utemeljil tožnik.

13. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Toženca morata tožniku po prvem odstavku 165. člena ZPP povrniti stroške odgovora na revizijo. V skladu z Odvetniško tarifo odmerjeni stroški, ki vsebujejo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, pavšalni znesek izdatkov za stranke (tretji odstavek 13. člena Odvetniške tarife) in dvajsetodstotni DDV na odvetniške storitve, znašajo 587,75 EUR. Revizijsko sodišče tožniku ni priznalo nagrade za posvet s stranko in sprejem pooblastila, ker je ta vključena v nagrado za odgovor na revizijo.