Jedro

V primeru, ko policija pridobi priznanje osumljenca o storitvi kaznivega dejanja, ne da bi bil pred tem poučen skladno s četrtim odstavkom 148. člena ZKP, je treba vpliv takega priznanja na ostale zbrane dokaze („sadež zastrupljenega drevesa“) presojati z vidika vzročno-posledične odvisnosti med priznanjem in ostalimi dokazi. V tem pogledu je treba upoštevati tako dokaze in druge podatke, ki jih je policija (zakonito) zbrala že pred tako pridobljenim priznanjem, kot tudi dejanski vpliv tega priznanja na kasneje zbrane dokaze ter realnost pričakovanja, da bi policija pridobila te dokaze ne glede na (nezakonito) pridobljeno priznanje osumljenca (izjema „neizogibnega odkritja“).

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obsojene D. B., M. D. in A. V. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obsojenima D. B. in A. V. sta bili izrečeni pogojni obsodbi z določenima kaznima šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Obsojenemu M. D. je bila izrečena (pravilno: določena) kazen osem mesecev zapora in ob upoštevanju kazni zapora, ki sta bili temu obsojencu določeni v dveh pogojnih obsodbah Okrajnega sodišča v Ljubljani (VI K 197/09 z dne 5. 10. 2009 in VI K 15863/10 z dne 30. 12. 2010), ki ju je sodišče preklicalo, izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Na podlagi 56. člena KZ-1 je sodišče odločilo, da se obsojenim v tako določeni oziroma izrečeno kazen zapora všteje čas pridržanja. Odločeno je bilo, da se obsojenega A. V. oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, medtem ko je glede obsojenega D. B. in M. D. odločilo, da sta dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), obsojeni D. B. pa tudi stroške iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje so vložili pritožbe zagovornik obsojenega D. B. in obsojena M. D. ter A. V., ki pa so bile s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 8901/2010 z dne 10. 5. 2012 zavrnjene kot neutemeljene in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odločilo, da so obsojenci dolžni plačati stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega D. B. in obsojeni M. D., in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zahtevah je bilo predlagano, da se izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilna sodba za oba obsojenca ter posledično odloči, da vsi stroški kazenskega postopka bremenijo proračun oziroma podrejeno, da se razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter vrne zadevo v novo odločanje pred spremenjenim senatom.

4. Na zahtevo je podala odgovor vrhovna državna tožilka, ki je zahtevo opredelila kot neutemeljeno. Meni, da je obsojeni D. B. sicer v neformalnem razgovoru dal policiji podatke o tem, kje in na čigavo škodo je bilo dejanje storjeno, preden je bil poučen o pravicah, ki mu gredo po 148. členu ZKP, vendar pa ta izjava ni v ničemer vplivala na izjavo, ki jo je dal kasneje, ko je bil poučen o pravicah skladno s šestim odstavkom 148. člena ZKP in je po vsebini enaka prvi izjavi. Zakonitost zbranih dokazov je tako treba ocenjevati upoštevaje izjavo, dano na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojenemu D. B. in njegovemu zagovorniku ter obsojenemu M. D., da se o njem izjavijo. Zagovornik obsojenega B. je v odgovoru vztrajal pri navedbah iz zahteve ter poudaril, da tudi vrhovna državna tožilka priznava, da so policisti prišli do ključnih podatkov glede samega kaznivega dejanja v razgovoru z obsojenim D. B., ki pa ni bil predhodno opozorjen na pravice, ki jih je imel kot osumljenec. Na podlagi te izjave so bila ugotovljena ključna dejstva o kaznivem dejanju, zato ne drži, da ta izjava ni vplivala na kasnejšo izjavo istega obsojenca, saj bi mu tedaj več nič ne pomagalo uveljavljanje privilegija zoper samoobtožbo; poleg tega pa tudi ni mogoče za nazaj sanirati nezakonite pridobitve prvotne izjave.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7. V obeh zahtevah za varstvo zakonitosti (po vsebini povsem identičnih), se izpostavlja, da je policija pridobila izjavo – priznanje, enega od obsojencev, in sicer D. B., ne da bi bil pred tem opozorjen na pripadajoče pravice, ki jih je imel kot osumljenec v postopku pred policijo. Ta izjava je bila namreč pridobljena „z zbiranjem obvestil in razgovori“ z obsojenci (tedaj še osumljenci), ko je že obstajal utemeljen sum, da predmeti, prevažani na tovornem vozilu, s katerim so se peljali, izvirajo iz kaznivega dejanja in so bili iz tega razloga vsi pripeljani na Policijsko postajo Cerknica. Navedeno priznanje obsojenega B. je bilo dano po tem, ko je policija preko svojih evidenc tudi že ugotovila, da so vsi trije obsojenci operativno zanimivi v zvezi s tatvinami barvnih kovin, vendar pa jih ni opozorila na pravice po 4. členu ZKP, predvsem o pravici, da niso dolžni ničesar izjaviti, priznati krivde ali izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje. Z navedenim priznanjem je policija pridobila ključne podatke o tem, kje, na kakšen način in na čigavo škodo je bilo storjeno kaznivo dejanje, zato kasneje opravljeni razgovori z njimi, skladno s šestim odstavkom 148. člena ZKP in po ustrezno danim jim poukom, te prvotne nezakonitosti niso mogli sanirati. Zaradi navedenih razlogov oba vložnika menita, da je treba zaradi tako „nezakonito pridobljenega dokaza – priznanja tedaj še osumljenega B.“ izločiti iz spisa vse na tej podlagi pridobljene nadaljnje dokaze (ki jih taksativno našteva) in posledično, upoštevaje tudi drugi odstavek 424. člena ZKP, vse tri obsojence oprostiti obtožbe za očitano jim kaznivo dejanje.

8. Zahtevi za varstvo zakonitosti se pri utemeljevanju svojih stališč sklicujeta tudi na obrazložitev v sodbi sodišča druge stopnje, da se je mogoče strinjati s tezo obrambe, da je „eden od njih (D. B.) dejanje priznal, ne da bi bil poučen o svojih pravicah“, kar utrjuje prepričanje obrambe, da gre za nezakonit dokaz, ki ga naknadno dana izjava istega obsojenca na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP (z ustreznimi pouki o pravicah) ni mogla sanirati.

9. Ni mogoče pritrditi stališču, da je bilo prav navedeno priznanje ključno za razjasnitev vseh okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja. Pri tem se namreč prezre, da so bili predmeti (v po policiji zaustavljenem tovornem vozilu), katerih izvor ni znal pojasniti nobeden od treh potnikov – tedaj vsekakor še ne osumljencev, že zaznani kot potencialno ukradeni oziroma da izvirajo iz kaznivega dejanja. Ob tem dejstvu in nadaljnji ugotovitvi, da navedeni potniki v vozilu tudi niso vedeli povedati, kam so namenjeni ter da se je po uradni policijski evidenci ugotovila njihova operativna zanimivost zaradi tatvine barvnih kovin (predzadnji odstavek na strani 4 sodbe sodišča prve stopnje), je bilo povsem pričakovano in zakonito nadaljnje ukrepanje policije, da so vse tri obsojence s tovornim vozilom usmerili na Policijsko postajo v Cerknici zaradi nadaljnjega postopka. Tudi če od tega trenutka dalje nobeden od obsojencev ne bi izjavil ničesar več, je mogoče z gotovostjo zaključiti, da bi policija nadaljevala z nadaljnjim preverjanjem in preiskovanjem, od kje izvirajo navedeni predmeti, saj je na podlagi tako ugotovljenih okoliščin primera imela povsem zadostno podlago za utemeljenost suma, da so obsojeni navedene predmete pridobili s kaznivim dejanjem tatvine. Glede na nočni čas, v katerem so bili obsojenci zaustavljeni (dne 3. 7. 2009 ob 00.10 uri), ni bilo realno pričakovati, da bi policijo pred začetkom naslednjega delovnega dne o tatvini teh predmetov obvestila „oškodovana družba oziroma predstavniki le-te“, kar tudi izpostavljata obe zahtevi. Z gotovostjo pa je zaključiti, da bi oškodovano podjetje M. d. o. o. v Cerknici zaznalo vlom v njihov objekt in tatvino teh predmetov, kot je ob prihodu na ta kraj zaradi oprave ogleda takoj ugotovila tudi policija (povzetek ugotovitev z ogleda v prvem odstavku na strani 5 sodbe sodišča prve stopnje). Upoštevaje specifične značilnosti ukradenih predmetov, pri čemer glede na izpoved priče A. O. še posebej izstopa visokotlačna čistilna naprava, bližino objektov oškodovanega podjetja kraju zaustavitve obsojencev in smer, iz katere so z vozilom prihajali, pa je vsekakor utemeljeno zaključiti, da bi policija tudi brez podatkov, pridobljenih od obsojencev, identificirala oškodovanca ter ugotovila, od kje ukradeni predmeti izvirajo ter z opravljenim ogledom kraja vlomne tatvine zaznala način storitve. Navedeno neizogibno odkritje vseh nadaljnjih relevantnih podatkov in dokazov za zaključek o storitvi obsojencev obravnavanega kaznivega dejanja, je bilo torej v tem pogledu začrtano še preden je obsojeni B. policiji priznal dejanje in s tem omogočil le hitrejšo pot do izvedbe ogleda kraja kaznivega dejanja ter identifikacije vseh relevantnih okoliščin njegove izvršitve.

10. Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zaključilo, da kljub v izpodbijani sodbi ugotovljeno nezakonito pridobljeni izjavi – priznanju obsojenega D. B., vzročna zveza med navedeno nezakonitostjo in v nadaljevanju pridobljenimi podatki in dokazi ni bila relevantna oziroma odločilna, ker bi do istih nadaljnjih dokazov (v tem pogledu je bila pomembna le še izvedba ogleda kraja kaznivega dejanja) policija prišla tudi po drugi, od navedene izjave obsojenca, povsem neodvisni, gotovo le časovno nekoliko bolj oddaljeni poti. Na to kažejo tudi izjave, ki so jih policiji dali obsojenci tedaj, ko so bili ustrezno poučeni ob zapisu njihovih izjav, podanih po šestem odstavku 148. člena ZKP. Tudi obsojeni D. B. je dejanje (prav tako) priznal, čeprav je bil pravilno poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, ko je na policiji na citirani pravni podlagi podal izjavo. Iz tega dejstva sicer ni mogoče zaključiti, da je bilo prvotno (nezakonito) pridobljeno priznanje B. sanirano, temveč le, da prejeti zakonito predpisan pouk o pravicah ni imel vpliva na vsebino izjave tega obsojenca oziroma da prvotno dano priznanje ni imelo vzročno posledičnega vpliva na priznanje, ki ga je dal ob podaji izjave po šestem odstavku 148. člena ZKP. Prav tako ni imel na to izjavo obsojenega B. nikakršnega vpliva opravljeni ogled kraja kaznivega dejanja. Četudi je bil ogled kraja kaznivega dejanja (dejansko izveden dne 3. 7. 2009 med 8.00 in 10.20 uro) opravljen na podlagi prvotno pridobljene izjave obsojenega D. B., njegova izvedba ni mogla imeti neposrednega vpliva na podano izjavo tega obsojenca po šestem odstavku 148. člena ZKP, saj je začetek sprejema te izjave časovno sovpadel z začetkom opravljanja ogleda (istega dne ob 8.00 uri in zaključeno ob 9.00 uri, listovna številka 9 do 11 spisa). Kolikor ogled kraja kaznivega dejanja tedaj še ne bi bil izveden, bi ga policija lahko izvedla po tako (zakonito) pridobljeni izjavi ali pa po pridobljeni izjavi obsojenega A. V. (podana istega dne med 10.20 in 11.00 uro). Niti na izjavljanje slednjega ni mogoče ugotoviti niti vpliva (poprej nezakonito pridobljenega) priznanja B., kot tudi ne vpliva opravljenega ogleda kraja kaznivega dejanja, saj se je ta šele zaključil, ko se je že začelo zbiranje obvestil od V. Tudi iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca (listovna številka 15) izhaja, da je bilo A. V. v okviru seznanitve s podlagami za sum predstavljeno le dejstvo, da so bili ob zaustavitvi kombiniranega vozila, v katerem je bil skupaj z M. D. in D. B., v njem ugotovljeni predmeti „ki izvirajo iz kaznivega dejanja“ (torej niti ne priznanje B. ali ugotovitve opravljenega ogleda kraja kaznivega dejanja). Iz navedenega je torej razvidno, da prvotno dano (nezakonito pridobljeno) priznanje obsojenega B. policiji ni imelo odločilnega vpliva na preostale zbrane dokaze. Dejanski vpliv je navedeno priznanje lahko imelo le na opravljeni ogled kraja kaznivega dejanja, ki pa bi ga policija ob odsotnosti prvotnega priznanja opravila kasneje, bodisi ob pridobljeni ovadbi oškodovanega podjetja ali po zakonito pridobljenih izjavah obsojenih B. ali V. Iz vsega navedenega izhaja, da niti ugotovitve ogleda (že zaradi časovne sovpadnosti s podajanjem izjav obsojenih policiji po šestem odstavku 148. člena ZKP) niti prvotno (nezakonito) pridobljeno priznanje obsojenega B. nista bila v vzročno-posledični odvisnosti do naknadno pridobljenih izjav vseh treh obsojencev, pridobljenih po šestem odstavku 148. člena ZKP in zato ni mogoče zaključiti, da bi se izpodbijana sodba opirala na nezakonito pridobljene dokaze oziroma da bi šlo za dokaze, pridobljene na podlagi nedovoljenega dokaza.

11. Zaradi navedenih razlogov, ko zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP, niti kršitve kazenskega zakona (ki jih zahtevi niti ne konkretizirata), niso bile ugotovljene, sta bili zahtevi zavrnjeni kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

12. Odločitev o oprostitvi plačila stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.