Jedro

Aktivne udeležbe predlagatelja v disciplinskem postopku ne predvideva ne ZIZ ne Pravilnik o disciplinskem postopku zoper izvršitelja.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z dopisom, št. 705-9/2016/9 z dne 3. 8. 2016, je Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju tudi toženka) podalo pojasnilo tožnici v zvezi z njenimi vlogami, prejetimi 5. 1. 2016, 9. 2. 2016 in 11. 3. 2016, s katerimi se je kot dolžnica v izvršilnem postopku, vodenem pri Okrajnem sodišču v Kopru pod št. I 328/2015, pritožila zoper delo izvršiteljice A.A. (v nadaljevanju izvršiteljica) in predlagala, da se zoper njo uvede disciplinski postopek. Tožnica je navedla, da je izvršiteljica v njenem poštnem nabiralniku pustila poziv pred izterjavo za drugega dolžnika, pri opravi rubeža 4. 3. 2016 izsiljevala plačilo dolga iz sredstev invalidnine in varstvenega dodatka, ki sta izvzeta iz izvršbe, poleg tega je neupravičeno vstopila v tuje stanovanje in fotografirala premičnine v njem. Toženka je po proučitvi vlog, poročila izvršiteljice in dokumentacije, ob sklicevanju na določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik), obrazloženo odgovorila na tožničine očitke. Ker ni ugotovila, da bi izvršiteljica pri opravi neposrednih dejanj izvršbe storila katero od hujših disciplinskih kršitev iz 298č. člena ZIZ, je tožnico seznanila, da zoper izvršiteljico ne bo uveden disciplinski postopek, saj za to v določbah ZIZ oziroma Pravilnika o disciplinskem postopku zoper izvršitelja (v nadaljevanju Disciplinski pravilnik) ni podlage.

2. Po prejemu pojasnila je tožnica na to sodišče vložila tožbo zaradi molka organa, oziroma podrejeno, izpodbojno tožbo zoper pojasnilo z dne 3. 8. 2016, če oziroma ker pomeni odločitev o zavrnitvi uvedbe disciplinskega postopka zoper izvršiteljico. Sodišču predlaga, naj toženko pozove, da o tem izda sklep, kot ji to nalaga zakon, takšna pa je tudi praksa same toženke (npr. sklep, št. 705-236/2012 z dne 28. 5. 2012). Sicer toženka krši ne le 298 d. člen ZIZ in Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ampak tožnici tudi pravico do izjave in pravnega sredstva po 22. in 25. členu Ustave. V pojasnilu z dne 3. 8. 2016 namreč ni pravnega pouka, pri čemer iz vsebine izhaja, da je toženka zavrnila uvedbo disciplinskega postopka, kar zahteva obliko sklepa. Ker ni pomemben naslov, ampak vsebina listine, tožnica podrejeno vlaga tožbo zoper to odločitev. Kot kontradiktorne zavrača navedbe v pojasnilu, da naj izvršiteljica ne bi storila hujših disciplinskih kršitev. Opisuje okoliščine zadeve in utemeljuje, da bi izvršiteljica morala predlagati svojo izločitev; ker ni ravnala tako, je storila disciplinsko kršitev iz 8. točke 298 č. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 32. člena Pravilnika. Izvršiteljica je, nadalje, kršila 73. člen, prvi in drugi odstavek 50. člena (gre tudi za kaznivo dejanje po 141. členu Kazenskega zakonika, KZ-1), sedmi odstavek 82. člena, prvi odstavek 20. člena, prvi odstavek 42. člena, 70. člen, tretji odstavek 76. člena, drugi odstavek 74. člena in četrti odstavek 39. člena Pravilnika ter ravnala v nasprotju s 102. členom ZIZ. Tožnica predlaga, da sodišče toženki naloži, da izda upravni akt z zakonitim pravnim poukom, ali pa razveljavi izpodbijani upravni akt, izdan 3. 8. 2016 pod št. 705-9/2016/09, in zadevo vrne v novo odločanje. Zahteva tudi, da se ji povrnejo materialni stroški (za papir, kopiranje, pošto ipd.) v višini 10,00 EUR.

3. Toženka v odgovoru na tožbo, ki ga je podal minister za pravosodje, ugovarja aktivni legitimaciji tožnice in sodišču predlaga, da tožbo zaradi pomanjkanja pravovarstvenega interesa zavrže. Na podlagi določb ZIZ, Disciplinskega pravilnika in ZUP argumentira, da tožnica kot dolžnica v izvršilnem postopku sicer lahko predlaga uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršiteljico, vendar to ne pomeni, da ji zakon daje položaj stranke oziroma stranskega udeleženca v tem postopku oziroma da bi ta tekel zaradi varstva pravic ali pravnih koristi tožnice. V tovrstnih primerih ne gre za odločanje o zahtevi predlagatelja v smislu prvega odstavka 125. člena ZUP, zato minister ni bil dolžan izdati akta - odločitve o predlogu tožnice. Opozarja na spremembo procesne ureditve z novelo ZIZ-J (Uradni list RS, št. 53/14) in novelo Disciplinskega pravilnika (Uradni list RS, št. 74/14). Tudi pred tem pa je sodišče tožbo predlagatelja uvedbe disciplinskega postopka zavrglo zaradi zaradi pomanjkanja pravnega interesa. V disciplinskem postopku tožnica ne uveljavlja lastne prizadetosti v pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, zato nima aktivne legitimacije za vložitev tožbe, ki jo je tako treba zavreči. 4. Izvršiteljica, kot stranka z interesom v upravnem sporu, na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Iz tožbe in spisov zadeve izhaja, da je tožnica kot dolžnica v izvršilni zadevi, vodeni pri Okrajnem sodišču v Kopru pod št. I 328/2015, s toženki poslanimi vlogami predlagala, da se zoper izvršiteljico zaradi kršitev pri opravljanju dejanj izvršbe uvede disciplinski postopek. Toženka je presodila, da za uvedbo disciplinskega postopka ni podlage, o čemer je tožnico seznanila z obrazloženim dopisom - pojasnilom z dne 3. 8. 2016. Tožnica vlaga tožbo zaradi molka, ker meni, da bi o njenem predlogu toženka morala odločiti s sklepom, podrejeno pa vlaga izpodbojno tožbo zoper pojasnilo.

6. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa odloča samo, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Kot sledi iz prvega odstavka 33. člena ZUS-1, se s tožbo lahko zahteva odprava upravnega akta (izpodbojna tožba), lahko pa se zahteva tudi izdaja oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka). Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu (tako izpodbojno kot tisto zaradi molka), pa mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila za tožnika izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Tožnik mora tako izkazati, da bi ugoditev tožbi zanj pomenila določeno neposredno in osebno pravno korist. Pri tem gre za procesno predpostavko za vsebinsko odločanje o tožbi; če ta predpostavka ni podana, se tožba s sklepom zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 7. Disciplinsko odgovornost izvršiteljev in disciplinski postopek, v katerem se ta ugotavlja, ureja ZIZ (enaintrideseto poglavje, 298. člen in sledeči). Pri tem zakon v sedmem odstavku 298 d. člena ministru za pravosodje daje pooblastilo, da predpiše podrobnejše določbe o izvedbi disciplinskega postopka. Na tej podlagi je bil izdan Disciplinski pravilnik. O vprašanjih v postopku ugotavljanja disciplinske odgovornosti, ki niso urejena z ZIZ in Disciplinskim pravilnikom, pa se v skladu z 298 f. členom ZIZ smiselno uporabljajo določbe ZUP.

8. Iz prvega odstavka 298 a. člena ZIZ izhaja, da lahko, med drugimi, tudi stranka izvršilnega postopka (kar je tožnica kot dolžnica v zadevi I 238/2015) predlaga uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja. Vendar pa to še ne pomeni, da (s)teče disciplinski postopek zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi tožnice (primerjaj določbe 42. in 43. člena ZUP). Kot pravilno poudarja toženka, gre v postopku ugotavljanja disciplinske odgovornosti za javnopravno razmerje med izvršiteljem in državo. Minister je zaradi varovanja javnega interesa dolžan ugotavljati, ali so podani pogoji za uvedbo disciplinskega postopka zoper izvršitelja. Tožnica je upravičena le predlagati sprožitev disciplinskega postopka, ne pa zahtevati začetek takšnega postopka, v katerem se tudi ne odloča o njeni pravici ali neposredni osebni koristi. V disciplinskem postopku bi bilo lahko eventuelno poseženo le v pravice izvršiteljice, če bi bil disciplinski postopek zoper njo uveden in nato končan z izrekom sankcije po 298 b. členu ZIZ.

9. (Tudi) iz določb ZIZ ne izhaja, da bi imela tožnica kot predlagateljica sprožitve disciplinskega postopka status stranke, in to ne v upravnem in tudi ne v sodnem postopku. Po presoji sodišča je pri tem pomembno, da gre, kot je razvidno iz določb 298 d. člena ZIZ, za dvostopenjski postopek, v katerem ima po izrecni določbi tretjega odstavka tega člena zoper prvostopenjsko odločbo, ki jo izda minister, pravico vložiti pritožbo le izvršitelj, ne pa tudi predlagatelj uvedbe postopka. Aktivne udeležbe predlagatelja v disciplinskem postopku ne predvideva niti na podlagi pooblastila iz ZIZ izdani Disciplinski pravilnik. Pač pa iz njegovih določb (3. člen) izhaja, da minister izda pisni sklep samo, če uvede disciplinski postopek zoper izvršitelja, in da se v tem primeru sklep vroči le izvršitelju, medtem ko se upravičenega predlagatelja le seznani o uvedbi postopka. Po opisani ureditvi torej minister o tožničinem predlogu ni bil dolžan odločiti s sklepom.

10. V zvezi s tožbenim sklicevanjem, da je bil v podobnem primeru izdan sklep o zavrnitvi predloga za uvedbo disciplinskega postopka (z dne 28. 4. 2012), je že toženka v odgovoru na tožbo izpostavila spremembo procesne ureditve z ZIZ-J, sprejetim v letu 2014, ki ji je sledila novela Disciplinskega pravilnika, zaradi česar ne veljajo več določbe 3. člena tega Pravilnika, po katerih je moral minister nepopoln ali pomanjkljiv predlog za uvedbo disciplinskega postopka s sklepom zavreči, neutemeljen predlog pa s sklepom zavrniti, ter sklep vročiti predlagatelju.

11. Pri čemer je po večinski sodni praksi tega sodišča že v primerih, ko je bil na podlagi prej veljavne ureditve izdan sklep o zavrnitvi predloga za uvedbo disciplinskega postopka, upravno sodišče tožbo vlagatelja predloga zoper takšen sklep, ker ne posega v pravni položaj tožnika, zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (npr. sklepi tega sodišča, I U 2183/2009 z dne 20. 10. 2010, III U 179/2012 z dne 10. 9. 2013, I U 788/2013 z dne 17. 9. 2013, II U 24/2013 z dne 29. 1. 2014 in I U 1470/2013 z dne 18. 2. 2014). Smiselno enako razlogovanje velja tudi za primer, če bi se izpodbijano pojasnilo toženke štelo za odločitev o predlogu za uvedbo disciplinskega postopka, kot to uveljavlja tožnica.

12. Kot rečeno, je merilo za obstoj pravnega interesa odgovor na vprašanje, ali bi lahko tožnica v primeru, da bi z vloženo tožbo uspela, izboljšala svoj pravni položaj. Iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče v tej obrazložitvi, izhaja, da se niti v primeru izdaje akta, kot se zahteva s tožbo zaradi molka, ali z razveljavitvijo oziroma odpravo izpodbijanega pojasnila pravni položaj tožnice ne bi v ničemer izboljšal. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. V navajanje drugih razlogov, ki bi utemeljevali enak sklep, se tako ni spuščalo.

13. Sklep o zavrženju tožbe pomeni, da niso izpolnjeni z zakonom določeni formalni pogoji za vsebinsko obravnavanje tožbe. Tožnica lahko varuje svoj pravni položaj v izvršilnem postopku, in sicer s predlogom za izločitev sodne izvršiteljice, in tudi z zahtevo iz 52. člena ZIZ, ki strankam oziroma drugim udeležencem v postopku omogoča, da zahtevajo odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe, o čemer, če vložnik tako zahteva, sodišče odloči s sklepom; zoper odločitve, izdane v izvršilnem postopku, ima tožnica na voljo z zakonom predvidena pravna sredstva. Po vsem navedenem niti njeno sklicevanje na pravici iz 22. in 25. člena Ustave do drugačne odločitve v tem upravnem sporu ne more pripeljati.

K II. točki izreka:

14. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.