Jedro

Tožnikova pogodba o zaposlitvi določa, da pripada predsedniku uprave (tožniku) stimulativni del plače na osnovi sklepa nadzornega sveta in sicer v poslovnem rezultatu, če presega letni plan dobička za 3 %, od 1 do 3 povprečne plače. Res je sicer, da se stimulativni del plače določi na osnovi sklepa nadzornega sveta in da je določen tudi razpon od 1 do 3 povprečne plače, o čemer bi moral odločiti nadzorni svet, vendar ta določba ne pomeni, da je nadzornemu svetu prepuščeno, ali bo o stimulaciji sploh odločal ali ne. Ob izpolnjenih (objektivnih) pogojih - preseganju letnega plana dobička - je predsednik uprave do stimulativnega dela plače upravičen in lahko svojo pravico tudi iztoži pred sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika ter: - ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 35.299,35 EUR bruto ter po odvodu obveznih davkov in prispevkov v neto višini, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2008 do plačila (1. točka izreka sodbe); - ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 13.295,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva pridobitve do vračila (2. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati znesek 35.299,35 EUR bruto ter ji po odvodu obveznih davkov in prispevkov plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2008 do plačila (3. točka izreka sodbe); - zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več oz. drugače in sicer: * zahtevek za obračun in plačilo odpravnine v višini ... EUR bruto ter po odvodu obveznih davkov in prispevkov v višini 22.580,42 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od neto zneska) od 19. 6. 2008 do plačila; * zahtevek za plačilo stimulativnega dela plače v višini ... EUR neto (namesto: ustreznega dela neto plače) (4. točka izreka sodbe); - odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (5. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe ter odločitev o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve (1., 2., 3. in 5. točka izreka sodbe) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in zavrne tožbeni zahtevek za obračun bruto zneska 35.299,35 EUR in plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2008 dalje ter plačilo davkov in prispevkov, za primer, če bo odločilo, da terjatev tožeče stranke do tožene stranke v navedeni višini obstaja, pa naj upošteva pobotni ugovor, opravi pobot obeh terjatev in toženi stranki naloži v plačilo le razliko med zneskom terjatve tožeče stranke in zneskom terjatve tožene stranke (v višini 8.129,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2008 do plačila in 5.166,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2006 do plačila). Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede zahtevka za izplačilo stimulativnega dela plače za poslovno leto 2007 navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razsodilo, da je tožnik upravičen do plačila stimulativnega dela plače v višini ... EUR bruto, pri čemer je izhajalo iz določbe 1. alinee 11. člena pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se ne strinja s stališčem naslovnega sodišča, ki zanemarja odsotnost sklepa nadzornega sveta. Če nadzorni svet sklepa ne sprejme, tožeča stranka ne more zahtevati njegovega sprejema in nima pravice do izplačila stimulacije ne glede na izpolnjene pogoje iz 11. člena pogodbe o zaposlitvi, saj ta člen izrecno določa, da tožeči stranki pripada stimulativni del plače le, če tako odloči nadzorni svet s sklepom, pogodba o zaposlitvi pa določa le kriterije za izplačilo stimulativnega dela plače. Nadzorni svet na podlagi poznavanja poslovanja družbe v poslovnem letu in na osnovi poslovne dokumentacije družbe odloča o stimulaciji oz. nagradi članov uprave. Četudi nadzorni svet neutemeljeno ne sprejme sklepa o nagradi predsedniku uprave, tega ne more nadomestiti sodišče, predsednik uprave mora uporabiti druga pravna sredstva. Za morebitno pasivnost članov nadzornega sveta, ki so predstavniki lastnika, ne more odgovarjati delodajalec v tem sporu. Ker je naslovno sodišče samo odločilo o izplačilu stimulativnega dela plače, čeprav to spada v izključno pristojnost nadzornega sveta, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 3. točke 339. člena ZPP. Glede pravne podlage za takšno odločitev sodba nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti, kar je samostojen pritožbeni razlog po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Naslovno sodišče sploh ni ugotavljalo, kakšen je bil plan dobička, saj je zmotno interpretiralo 11. člen pogodbe o zaposlitvi in zaključilo, da naj bi bil plan določen na 500.000,00 EUR in pri tem nekritično sledilo navedbam tožeče stranke. Plan dobička ne more biti in ni bil določen v pogodbi o zaposlitvi, ampak je predmet vsakoletnih poslovnih načrtov družbe. V pogodbi sta se stranki dogovorili le, da tožniku pripada nagrada le, če presega plan dobička za 3 %, pri čemer mora biti plan dobička najmanj 500.000,00 EUR. Tožeča stranka ni navedla nobenih trditev in dokazov v zvezi s planom dobička za leto 2007 in njegovim preseganjem, čeprav je tožena stranka na to ves čas opozarjala, pa se sodišče do navedb in predlaganih dokazov tožene stranke sploh ni opredelilo, zaradi česar je sodba v tem delu pomanjkljivo obrazložena. Napačna je ugotovitev, da je celotni dobiček znašal 1.053.905,00 EUR, sodišče prve stopnje pa ni obrazložilo, kaj pod pojmom „celotni dobiček“ razume – bilančni ali čisti dobiček. Ker tožeča stranka ni dokazala, kakšen je bil plan dobička za leto 2007 in za koliko je bil morebiti presežen, ni dokazala, da ji pripada minimalna nagrada, to je ena plača. Povsem napačen in neobrazložen je zato zaključek v izpodbijani sodbi, da je bil plan dobička presežen za več kot 110 %, zaradi česar naj bi bil tožnik upravičen do izplačila treh povprečnih plač. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do stališč in dokazov tožene stranke, npr. glede ugovora, da velik del doseženega rezultata v letu 2007 predstavlja prodaja nekaterih osnovnih sredstev – poslovnih prostorov na ... cesti v Ljubljani, ki v poslovnem načrtu družbe sploh ni bila predvidena. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Prvostopenjsko sodišče je napačno odločilo, da tožena stranka nima terjatve do tožeče stranke iz naslova božičnice. Uprava ni imela pravne podlage za določitev izplačila božičnice članom uprave družbe, to je samim sebi. Sklep, s katerim je uprava odločila o izplačilu božičnice drugim delavcem v družbi, temelji na ureditvi v kolektivni pogodbi, ki pa za delavce z individualnimi pogodbami o zaposlitvi ni veljala. Izplačilo božičnice oz. 13. plače bi moral članom uprave odobriti nadzorni svet, vendar takšnega sklepa niti v letu 2006 niti v letu 2007 nadzorni svet ni sprejel. Pravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičeno prejela božičnico od delodajalca enako kot drugi zaposleni, povsem nepomembno pa je tudi, da je bila uprava, ki je sklep o izplačilu božičnice sprejela, veččlanska. Ker iz izpodbijane sodbe sploh ne izhaja, na kakšni pravni podlagi naj bi si tožeča stranka domnevno veljavno izplačala božičnico, je sodba v tem delu pomanjkljivo obrazložena, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Tožeča stranka se je na škodo tožene stranke neupravičeno obogatila. Zaključek naslovnega sodišča, da mora delodajalec vedno izplačati terjatve iz delovnega razmerja, k plačilu katerih ga zavezuje zakon ali podzakonski predpis ter da tisti, ki plača nekaj več, kot je dolžan, skladno s 191. členom OZ nima pravice terjati nazaj, je pravno zmoten. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, ter tožeči stranki naložiti v plačilo povrnitev stroškov postopka toženi stranki.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo o tožbenem zahtevku za plačilo stimulativnega dela plače. Že Višje delovno in socialno sodišče je v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 656/2009 z dne 4. 2. 2010 v isti zadevi zavzelo jasno stališče glede tega vprašanja in sicer, da odsotnost sklepa nadzornega sveta tožene stranke nikakor ne vpliva na upravičenje tožnika zahtevati stimulativni del plače po pogodbi o zaposlitvi, ki v 11. členu jasno določa, da predsedniku uprave pripada stimulativni del plače na osnovi sklepa nadzornega sveta, in sicer v poslovnem rezultatu, če presega letni plan dobička za 3 %, odvisno od višine plana (več kot 500.000,00 EUR) od 1 do 3 povprečne plače. Nadzorni svet o stimulativnem delu plače odloča v maju za dobiček prejšnjega leta. Tako bi moral odločati v maju 2008, ko so bili znani dokončni rezultati prejšnjega leta, vendar je bil tožnik že pred tem v aprilu 2008 razrešen, zato nadzorni svet o tem ni hotel odločiti. Neutemeljen je očitek pritožnika, da sodišče ni ugotavljalo plačila dobička za leto 2007 in preseganja plana, saj so ta dejstva razvidna iz listin, ki jih je tekom sodnega postopka pridobilo sodišče. Iz listin je jasno razviden plan dobička za leto 2007, saj je iz poslovnega načrta (str. 35 in 36) za poslovanje za leto 2007 jasno razvidno, da je bil načrt dobička 567.000,00 EUR oz. 501.000,00 EUR. Med pravdnima strankama je bilo kot nesporno dejstvo na glavni obravnavi 21. 12. 2011 ugotovljeno, da je bil dobiček v letu 2007 višji od 500.000,00 EUR in da je znašal 1.053.905,00 EUR. Relevantni podatki so poleg tega razvidni tudi iz listine – letnega poročila za leto 2007, str. 9 in 23. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ne obrazloži, kaj razume pod pojmom celotni dobiček. Določba 11. člena pogodbe o zaposlitvi jasno določa, da tožniku pripada stimulativni del plače, če dejanski dobiček preseže načrt dobička za 3 % – vrsta dobička nikjer ni opredeljena, že iz tega razloga sodišču tega ni bilo potrebno obrazložiti. Že iz samih dejstev, tudi listine str. 5 izvlečka iz letnega poročila za leto 2007 tožene stranke izhaja, da je bil dobiček A.A. d.d. iz poslovanja 1.648.547,00 EUR in čisti dobiček 1.135.879,00 EUR in iz iste listine str. 9, da je bil celotni dobiček A.A. d.d. 1.392.031,00 EUR in celotni dobiček v delniški družbi 1.053.905,00 EUR, kar je najvišji odstotek preseganja dobička v času, ko je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil plan dobička presežen za več kot 3 %, ne glede na to, kateri dobiček se obravnava, ter da tožniku za leto 2007 pripada stimulativni del plače. Odstopanja vseh vrst dobičkov nad sprejetim planom v primerjavi z rezultati vseh preteklih let so tako velika, v mnogokratniku presegajo predvidene 3 %, tako da sploh ni pomembna ne višina plana ne kategorija dobička, čeprav je seveda govora o dobičku iz poslovanja. Glede na rezultate v preteklih letih je logično, da je – upoštevaje izplačilo stimulacije v višini dveh povprečnih plač za rezultate v letih 2004 in 2005 – tožnik upravičen do plačila stimulacije v maksimalni višini treh povprečnih plač, upoštevajoč dejanski odstotek preseganja načrta dobička v letu 2007, ki je najvišji v vsem času zaposlitve tožnika pri toženi stranki.

Glede božičnice oz. 13. plače je sodišče prve stopnje popolnoma in pravilno ugotovilo, da se je izplačala vsem delavcem pri toženi stranki, tako zaposlenim po kolektivni pogodbi kot zaposlenim po individualnih pogodbah, kot izhaja iz zapisnikov seje uprave tožene stranke – odločitve torej ni sprejel tožnik sam, ampak dvočlanska oz. tričlanska uprava. Za leto 2006 je nadzorni svet tožniku podelil razrešnico, kar pomeni, da je dejansko potrdil izplačilo tudi 13. plače tožniku kot zaposlenemu. Sodišče je pravilno zaključilo, da mora delodajalec delavcem plačati terjatve iz delovnega razmerja, k plačilu katerih ga zavezuje zakon ali podzakonski predpis, če pa delavcu izplača kaj več, tega nima pravice terjati nazaj.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem individualnem delovnem sporu sta prvostopenjsko sodišče in pritožbeno sodišče že odločali, o reviziji tožnika zoper pravnomočni del sodb, izdanih v tej zadevi, pa je odločilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

- S sodbo in sklepom opr. št. I Pd 1422/2008 z dne 11. 2. 2009 je bil zaradi delnega umika tožbe postopek ustavljen, v preostalem delu pa je bil zavrnjen primarni tožbeni zahtevek (za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 4. 2008, reparacijski, reintegracijski zahtevek, ter zahtevek za plačilo stimulativnega dela plače za leto 2007 v znesku ... EUR s pp), pa tudi podredni tožbeni zahtevek (za plačilo sorazmernega dela odpravnine v znesku ... bruto oz. po odvodu davkov in prispevkov 22.580,42 EUR neto s pp).

- Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 656/2009 z dne 4. 2. 2010 navedeno sodbo delno potrdilo (glede odločitve o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacije, reintegracije, plačila božičnice za leto 2008), delno pa razveljavilo (glede stimulativnega dela plače za leto 2007, odpravnine).

- Tožnik je zoper pravnomočno zavrnilno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. VIII Ips 148/2010 z dne 6. 9. 2011 zavrnilo.

V ponovnem postopku sta bila predmet obravnave le še zahtevek za plačilo stimulativnega dela plače ter zahtevek za plačilo sorazmernega dela odpravnine, prvostopenjsko sodišče pa je odločalo tudi o pobotnem ugovoru tožene stranke in odločilo tako, kot je navedeno uvodoma.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba.

Neutemeljen je očitek tožene stranke, da naj bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Med razlogi sodbe ni nobenega nasprotja, zaključki sodišča prve stopnje so jasni, izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in jo je vsekakor mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Zlasti ta kršitev ni podana zaradi domnevne odsotnosti razlogov o pravni podlagi za odločitev, ki jo je prvostopenjsko sodišče sprejelo, saj je uporaba materialnega prava v izpodbijani sodbi v zadostni meri obrazložena, sodišče pa je za svojo odločitev – kljub nasprotnim trditvam pritožbe – navedlo tudi pravno podlago.

Prav tako ni podana v pritožbi tožene stranke uveljavljana bistvena kršitev določb postopka po 3. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da je odločilo o izplačilu stimulativnega dela plače, čeprav to spada v izključno pristojnost nadzornega sveta. Bistvena kršitev po tej določbi je podana, če je bilo odločeno o zahtevku v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP). Odločitev o sporu o neizplačani plači nedvomno spada v sodno pristojnost, zato je pritožba s tem v zvezi povsem neutemeljena.

Sicer pa je očitno, da tožena stranka s tem, ko v pritožbi na več mestih izpostavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, to absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno oziroma materialnopravno presojo sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi. Iz podobnih razlogov se sklicuje tudi na bistveno kršitev določb postopka po 3. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. S tem v bistvu uveljavlja druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Prvostopenjsko sodišče je v ponovnem sojenju ravnalo v skladu z določbo 1. odstavka 362. člena ZPP, opravilo je vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem razveljavitvenem sklepu. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki je ustrezno obrazložena, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Prvostopenjsko sodišče je pri ponovnem odločanju o tožbenem zahtevku upoštevalo stališče pritožbenega sodišča (iz razveljavitvenega sklepa) v zvezi z zahtevkom za plačilo stimulativnega dela plače, ki je v razveljavitvenem sklepu kot zmotno ocenilo stališče, da tožniku ne pripada stimulativni del plače, ker nadzorni svet o tem ni odločal. Ni mogoče pritrditi toženi stranki, ki tudi v pritožbi izpostavlja, da brez ustreznega sklepa nadzornega sveta tožniku (predsedniku uprave) ne pripada stimulativni del plače po kriterijih iz 11. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2002 in da tudi v primeru, kadar nadzorni svet neutemeljeno ne sprejme sklepa o nagradi predsedniku uprave, tega ne more nadomestiti sodišče. Pogodba o zaposlitvi v 11. členu določa, da pripada predsedniku uprave stimulativni del plače na osnovi sklepa nadzornega sveta in sicer v poslovnem rezultatu, če presega letni plan dobička za 3 %, odvisno od višine plana (več kot 500.000,00 EUR) od 1 do 3 povprečne plače. Res je sicer, da iz citiranega pogodbenega določila izhaja, da se stimulativni del plače določi na osnovi sklepa nadzornega sveta in da je določen tudi razpon od 1 do 3 povprečne plače, o čemer bi moral odločiti nadzorni svet – glede na pogodbeno dogovorjen kriterij (preseganje letnega plana za (najmanj) 3 %), vendar ta določba ne pomeni, da je nadzornemu svetu prepuščeno, ali bo o stimulaciji sploh odločal ali ne. Ob izpolnjenih (objektivnih) pogojih – preseganju letnega plana dobička – je namreč glede na citirano pogodbeno določilo predsednik uprave do stimulativnega dela plače upravičen, ker se je tožena stranka s pogodbo zavezala, da mu bo stimulacijo izplačala. O tem pa v primeru spora odloča sodišče – tako v primeru, če nadzorni svet o tem sploh ne odloči (tako kot v obravnavanem primeru), kot tudi v primeru, če (neutemeljeno) sprejme negativno odločitev. Kakšna druga pravna sredstva kot je vložitev tožbe (z zahtevkom za plačilo stimulacije) naj bi imel predsednik uprave na razpolago v primerih, kadar nadzorni svet odločitve neutemeljeno ne sprejme, pritožba ne navaja. Prav citirano pogodbeno določilo (11. člen) z objektivnimi kriteriji, na podlagi katerih se določi stimulativni del plače za predsednika uprave, je pravna podlaga za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo stimulativnega dela plače. Ker gre za terjatev iz delovnega razmerja (plača), ki izvira iz pogodbe o zaposlitvi, ni nobenega dvoma, da delodajalec tudi v tem sporu „odgovarja za morebitno pasivnost članov nadzornega sveta, ki so predstavniki lastnika“, čeprav tožena stranka trdi nasprotno. Zato so tudi pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Seveda pa lahko tožena stranka s tem v zvezi uveljavlja tudi morebitno odgovornost članov nadzornega sveta, kar pa za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu ni relevantno.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo 11. člen pogodbe o zaposlitvi in zmotno zaključilo, da naj bi bil plan določen na 500.000,00 EUR. Isto velja za trditve tožene stranke, ki v pritožbi izpostavlja, da naj bi bil napačen in neobrazložen zaključek v izpodbijani sodbi, da je bil plan dobička presežen za več kot 110 %, zaradi česar naj bi bil tožnik upravičen do izplačila treh povprečnih plač. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 21. 12. 2011 izhaja, da je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno, da je bil dobiček v letu 2007 višji od 500.000,00 EUR in da je celoten dobiček znašal 1.053.905,00 EUR za leto 2007, kar je sodišče povzelo tudi v obrazložitvi sodbe. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje med drugim vpogledalo tudi predložene listine (A1 do A39 ter B1 do B18), na katere je oprlo svojo odločitev. Res je sicer, da je obrazložitev v delu, ki se nanaša na oceno izvedenih dokazov v zvezi s planom dobička in analizo poslovanja za leto 2007, razmeroma skopa, vendar kljub temu sklepnim ugotovitvam sodišča prve stopnje s tem v zvezi ni mogoče oporekati, saj jih izvedeni dokazi potrjujejo. Dejstvo je, da prav iz vpogledanih listin v sodnem spisu izhaja, kakšen je bil plan dobička iz poslovanja za leto 2007 (letni načrt 2007 – str. 35: dobiček iz poslovanja – 567.000,00 EUR, str. 36: celotni dobiček – 501.000,00 EUR), pa tudi, kakšni poslovni rezultati so bili v tem letu doseženi (letno poročilo A.B. d.d. in A.A. d.d. za leto 2007: celotni dobiček poslovnega leta v delniški družbi je znašal 1.053.905,00 EUR, dobiček A.A. d.d. pa 1.392.031,00 EUR). Zato pritožbenim navedbam s tem v zvezi ni mogoče pritrditi, zlasti ne trditvi, da tožeča stranka ni dokazala, kakšen je bil plan dobička za leto 2007 in koliko je bil presežen. Vse to je iz izvedenih dokazov jasno razvidno in dokazano.

Na podlagi izvedenih dokazov je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je bil plan dobička presežen za več kot 3 %, glede na zgoraj navedene podatke pa tudi pravilnemu izračunu sodišča, da naj bi bil plan dobička presežen za kar 110 %, ni mogoče oporekati, kljub nasprotnim trditvam tožene stranke, ki navaja, da je ta zaključek napačen. Pritožba pa sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da se ni opredelilo, kaj razume pod pojmom celotni dobiček, saj je, čeprav tega ni natančneje pojasnjevalo, očitno pravilno upoštevalo kategorije dobička, kot so razvidne iz listin tožene stranke. Tudi pritožbene navedbe, da naj bi bil razlog za tako dobre poslovne rezultate zlasti prodaja nepremičnin – poslovnih prostorov na ... cesti v Ljubljani, niso odločilnega pomena, saj v 11. členu pogodbe o zaposlitvi ni nobenih omejitev, ki bi jih bilo treba upoštevati pri oceni uspešnosti poslovanja glede na sprejeti plan dobička.

Ker je v 11. členu pogodbe o zaposlitvi določeno, da predsedniku uprave pripada stimulativni del plače v razponu od ene do treh povprečnih plač, je prvostopenjsko sodišče, upoštevajoč podatke o poslovanju v preteklih letih in podatke o višini stimulacije, ki jo je tožniku določil nadzorni svet za leta 2004, 2005 in 2006, utemeljeno odločilo, da je tožnik glede na ugotovljeno občutno preseganje plana (tudi v primerjavi s preteklimi leti, ko je prejemal stimulacijo v višini dveh plač oz. 1,2 plače v letu 2006), upravičen do stimulativnega dela plače v maksimalni višini, to je v višini treh povprečnih plač.

Tudi odločitev sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru je pravilna. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka božičnico – 13. plačo za leti 2006 in 2007 – izplačala vsem delavcem tožene stranke, tako zaposlenim po kolektivni pogodbi kot zaposlenim po individualnih pogodbah. Pri tem se je sklicevalo na to, da so bila izplačila izvedena na podlagi odločitev uprave tožene stranke, da je bil tožnik enako kot drugi zaposleni upravičen do božičnice – 13. plače, kakor tudi na to, da odločitve ni sprejel tožnik kot predsednik uprave sam, ampak uprava. Iz tega razloga, pa tudi ob upoštevanju 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami), je pravilno presodilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožnika ne obstaja. Čeprav tožena stranka meni drugače, je stališče prvostopenjskega sodišča, da tožniku pripada božičnica enako kot vsem drugim zaposlenim v družbi (tako zaposlenim po kolektivni pogodbi kot zaposlenim po individualnih pogodbah), pravilno. Zlasti zato, ker je tudi v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med tožnikom kot predsednikom uprave in toženo stranko dne 31. 12. 2002, določeno, da se glede pravic in obveznosti predsednika uprave, ki niso dogovorjene s to pogodbo o zaposlitvi, uporabljajo določbe ZDR, kolektivne pogodbe družbe, drugih predpisov in splošnih aktov družbe, kot veljajo za druge delavce družbe (18. člen). Ker v pogodbi o zaposlitvi o izplačilu božičnice oz. 13. plače ni nobene določbe, so glede 13. plače tudi za tožnika veljale določbe kolektivne pogodbe družbe oz. splošnih aktov družbe, ki veljajo za vse zaposlene delavce. Tožena stranka pa tudi v pritožbi navaja, da so sklepi uprave o izplačilu božičnice temeljili na ureditvi v takratni kolektivni pogodbi. Na kakšni podlagi naj bi bilo odločanje o tem v pristojnosti nadzornega sveta, oz. na kakšni podlagi naj bi bilo za odločitve uprave o izplačilu plač, torej tudi božičnice oz. 13. plače, potrebno soglasje nadzornega sveta, pa tožena stranka tudi v pritožbi ne pojasni (v statutu tožene stranke ni določb o tem). Zato so tudi pritožbene navedbe v zvezi z navedenimi vprašanji neutemeljene.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe. Odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, zato ga ni mogoče uvrstiti med potrebne stroške, tako da stroške za odgovor tožeča stranka krije sama (154., 155., 165. člen ZPP).