Jedro

Po presoji sodišča je prvostopenjski organ z izdajo sklepa nepravilno uporabil določbo 223. člena ZUP. Po tej določbi sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi, torej sme popraviti le pomote tehničnega značaja, oziroma pomotne zapise stvarno izjavljene volje organa. Pomot v izjavi volje torej ni dopustno popravljati na tak način, pač pa le na podlagi pravnih sredstev, ki jih določa zakon, saj bi sicer šlo za poseg v pravni položaj, ki ga je ustvarila odločba, torej za njeno spremembo.

Kljub ugotovitvi, da je prvostopenjski organ napačno uporabil določbo 223. člena ZUP, saj s sklepom ni popravljal napak v dopolnilni odločbi, pač pa jo dejansko dopolnjeval, pa sodišče meni, da tako ugotovljena kršitev ni razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je dopustna, če je bil z izdajo odločbe očitno prekršen materialni predpis.

Sodišče soglaša s tožečo stranko, da določba 223. člena ZUP ni materialna, pač pa procesna določba.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je Upravno enoto Postojna (v nadaljevanju prvostopenjski organ) seznanila, da imajo v postopku izvrševanja ukrepov, ki jim jih je naložila rudarska inšpekcija, težave, saj naj bi bile v nekaterih dopolnilnih odločbah za izkoriščanje apnenca v kamnolomu ... izpuščene parcelne številke nekaterih parcel, ki so znotraj eksploatacijskega prostora. Z vlogo z dne 1. 7. 2017 je tožeča stranka nato prvostopenjski organ zaprosila, naj te napake odpravi, obenem pa tudi izda dopolnilno odločbo o velikosti pridobivalnega prostora kamnoloma.

2. Prvostopenjski organ v obrazložitvi sklepa, št. 361-1/2016-3 z dne 16. 9. 2016 (v nadaljevanju sklep, tudi prvostopenjski sklep ali sklep prvostopenjskega organa), navaja katere odločbe za izkoriščanje apnenca v kamnolomu ... so bile izdane tožeči stranki ter katere parcele, ki sodijo v prostor kamnoloma, so v letih 1979 in 1980 nastale iz prej obstoječih parcel, oziroma z njihovo delitvijo. Vsa dovoljenja za izkoriščanje apnenca temeljijo na izdanem lokacijskem dovoljenju za ureditev in sanacijo ter delno razširitev kamnoloma, št. 351-114/77-3/12 z dne 17. 11. 1978, ki ga je izdala takratna Skupščina občine A. Ob izdaji tega dovoljenja je pridobivalni prostor kamnoloma ... obsegal parc. št. 656/3, 666/3, 2839/2, 46/2, 43/2, 2838/1, 47/1 in 2839/1 k.o. ... ter parc. št. 1316/1 in 1316/95 k.o. ..., predvidena razširitev pa še par. št. 2839/1 k.o. ... ter parc. št. 1316/2, 1314, 1311/5, 1316/3 in 1311/4 k.o. ... Prvostopenjski organ je v postopku preveril skladnost parcel z današnjim stanjem in ugotovil, da se lokacija kamnoloma ni v ničemer spremenila, na podlagi lokacijskega dovoljenja izdana dovoljenja za izkoriščanje apnenca pa so še vedno v veljavi. Dovoljenja so bila izdana na podlagi rudarskega projekta in elaborata o klasifikaciji, kategorizaciji in izračunu rezerv apnenca na območju kamnoloma, ki zajema vse prej navedene parcele, le da so se nekatere med njimi kasneje na novo parcelirale. Kljub parcelaciji se skupna površina pridobivalnega prostora ni spremenila. Ker je torej prvostopenjski organ ugotovil, da v dopolnilni odločbi, št. 351-173/2010-3 z dne 2. 11. 2010, pomotoma niso bile zajete parc. št. 1316/95, 1316/1, 1316/2, 1316/3, 1314/1, 1316/96, 1316/97, 1314/1 in 1316/90, vse k.o. ... ter parc. št. 2828/1, 2838/2, 2839/2, 2839/1, 2839/3 in 2839/4, vse k.o. ..., je to napako na podlagi 223. člena Zakona s splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) popravil tako, da je v izrek dopolnilne odločbe dodal še te parcele (1. točka izreka sklepa), v preostalem pa je ostala dopolnilna odločba nespremenjena v veljavi (2. točka izreka sklepa).

3. Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo, št. 3612-1/2016/7/00611519 z dne 19. 7. 2017 (izpodbijana odločba) sklep prvostopenjskega organa razveljavilo po nadzorstveni pravici. V obrazložitvi najprej povzema vsebino sklepa, nato pa ugotavlja, da je bil namen sklepa odpraviti napako, ki naj bi nastala v izreku dopolnilne odločbe, št. 351-173/2010-3 z dne 2. 11. 2010, s tem, da so bile izpuščene parc. št. 1316/95, 1316/1, 1316/2, 1316/3, 1314/1, 1316/96, 1316/97, 1314/1 in 1316/90, vse k.o. ... ter parc. št. 2828/1, 2838/2, 2839/2, 2839/1, 2839/3 in 2839/4, vse k.o. ... Drugostopenjski organ meni, da ne gre za napako, ki bi jo bilo mogoče popraviti na podlagi 223. člena ZUP, saj se po tej zakonski določbi lahko popravljajo pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. Gre torej le za popravke v pomotah tehničnega značaja, ni pa mogoče popravljati izjavljene volje organa. V konkretnem primeru pa je prvostopenjski organ v 1. točki sklepa spremenil celotno točko izreka dopolnilne odločbe tako, da jo je dopolnil z novimi parcelnimi številkami, ki v dopolnilni odločbi sploh niso bile navedene in zato uporaba 223. člena ZUP ni dopustna.

4. Drugostopenjski organ še izpostavlja, da je bila dopolnilna odločba izdana po tem, ko je odločba, št. 351-114/77 z dne 11. 4. 1980, ki jo dopolnilna odločba dopolnjuje, že prenehala veljati. Odločba iz leta 1980 je bila izdana za obdobje 14 let, kar pomeni, da je dovoljenje za izkoriščanje apnenca preteklo z dnem 14. 4. 1994. Drugostopenjski organ je pregledal celotno dokumentacijo, vendar pa iz nje ni mogoče razbrati, da bi bilo to dovoljenje kakorkoli podaljšano in ga zatorej po 14. 4. 1994 ni dopustno več dopolnjevati. Dopolnilni odločbi iz leta 1995 in 2010 sicer dopolnjujeta odločbo iz leta 1980 glede obsega izkoriščanja pravice, kar pa je brezpredmetno glede na dejstvo, da je dovoljenje prenehalo veljati pred izdajo teh dveh dodatnih dopolnilnih odločb ter se zato zastavlja vprašanje o njuni zakonitosti.

5. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in predlaga odpravo drugostopenjske odločbe v delu, kjer je bil sklep prvostopenjskega organa po nadzorstveni pravici odpravljen, podrejeno pa ustavitev tega postopka. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

6. Tožeča stranka uvodoma pojasnjuje okoliščine o vročitvi drugostopenjske odločbe. Ta je bila vročana družbi B., d.o.o., kot pooblaščenki tožeče stranke, vendar pa je ni prevzel direktor družbe ali za vročanje pooblaščena oseba, pač pa direktorjeva nekdanja žena. Tožeča stranka, oziroma od nje pooblaščena A.A., se je z izpodbijano odločbo seznanila šele dne 1. 9. 2017, ko je pridobila kopijo te odločbe pri Upravni enoti v Postojni, kar pomeni, da je vložena tožba pravočasna.

7. Tožeča stranka v 3. točki tožbe povzema vsebino sklepa in odločbe tožene stranke, v nadaljevanju pa opozarja, da iz uvoda odločbe ne izhaja ne ime stranke ne ime morebitnega pooblaščenca ne način izvedbe postopka in ne kratka označitev zadeve, za katero gre v postopku. Identiteta tožeče stranke ni razvidna niti iz izreka izpodbijana odločbe in je na to, da je stranka v postopku, kvečjemu mogoče sklepati iz odredbe ob zaključku odločbe. V odredbi je določeno, naj se odločba vroča družbi B., d.o.o., Mengeš kot pooblaščencu tožeče stranke, četudi tožeča stranka te družbe ni nikoli pooblastila za zastopanje v postopku razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici. V izreku odločbe je nadalje navedeno, da se sklep prvostopenjskega organa razveljavi, v obrazložitvi pa se navaja, da je treba izpodbijani sklep odpraviti. Ker je torej govora tako o odpravi kot o razveljavitvi sklepa, se zaradi te nejasnosti izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tožeči stranki so bile tudi kršene pravice do izjave v postopku razveljavitve oziroma odprave odločbe po nadzorstveni pravici. Ta postopek je izredno pravno sredstvo, ki ga mora upravni organ izpeljati v skladu z določbami ZUP, kar pomeni, da veljajo vsa temeljna načela tega postopka, tudi načelo zaslišanja stranke iz 9. člena tega zakona. Drugostopenjski organ pa tožeče stranke ni seznanil, da je uvedel tak postopek niti ji ni dal možnosti, da bi se izjavila o dejstvih, okoliščinah in pravnih naziranjih, na katera je oprl svojo odločitev. To pa pomeni, da je odločitev tudi iz tega razloga obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka.

8. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je drugostopenjski organ ugotavljal novo dejansko stanje, kot pa ga je ugotovil prvostopenjski organ in kar v nadaljevanju povzema. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa ne more biti podlaga za presojo očitne kršitve materialnega predpisa v smislu drugega odstavka 274. člena ZUP. Poleg tega je drugostopenjski organ napačno ocenil, da je bil z izdajo sklepa prvostopenjskega organa kršen materialni predpis zato, ker so se v izrek dodajale nove parcelne številke in da naj zato ne bi šlo za pomotni zapis, pač pa za popravljeno izjavo volje organa, kar pa ni skladno z ugotovitvijo o spremembi parcelacije, ob istočasni ugotovitvi, da se pridobivalni prostor kamnoloma v ničemer ne spreminja. Tožeča stranka tudi meni, da je po določbi drugega odstavka 274. člena ZUP mogoče izdano odločbo razveljaviti po nadzorstveni pravici le, če je bil z njo kršen materialni, ne pa procesni predpis. Določba 223. člena ZUP o popravi pomot pa ni materialna, pač pa procesna določba in zato izpodbijana odločba temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Četudi bi šteli, da je določba 223. člena ZUP materialni predpis, pa tudi ne gre za nepravilnost, ki bi jo bilo treba odpraviti v postopku razveljavitve po nadzorstveni pravici, saj se je s sklepom prvostopenjskega organa zgolj popravil zapis stvarno že izjavljene volje upravnega organa prve stopnje kot posledice spremembe v parcelah, ne pa v velikosti pridobivalnega prostora. V dopolnilni odločbi iz leta 1995 in leta 2010 pa tožena stranka tudi ne more posegati z odpravo ali razveljavitvijo odločbe po nadzorstveni pravici, saj je to dopustno le v enem letu od dne, ko je bila odločba izdana in vročena.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi, meni pa tudi, da je bila tožba vložena prepozno. Drugostopenjska odločba se je namreč vročala družbi B., d.o.o., Mengeš kot pooblaščencu tožeče stranke v postopku, ki ga je na podlagi njene zahteve za dopolnitev dopolnilne odločbe vodil prvostopenjski organ in to na naslov, ki ga ima ta družba zavedenega v registru AJPES. O kakšnikoli spremembi naslova pa tožena stranka ni bila obveščena.

10. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi oporekala stališčem tožene stranke glede vročitve, kot je to pojasnila že v tožbi. Ponovno poudarja, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje, predvsem pa to izhaja iz napačne interpretacije glede časovnega dovoljenja za izkoriščanje po odločbi z dne 11. 4. 1980, saj je v tej odločbi izrecno zapisano, da odločba preneha veljati v primeru, da pride iz objektivnih razlogov do polne in trajne ustavitve izkoriščanja rudnin v kamnolomu, kar pa pomeni, da dovoljenje ni omejeno le na 14 letno obdobje. Da je temu tako potrjuje tudi Koncesijska pogodba iz leta 2001, ki poteče dne 10. 12. 2021, sklenjena pa je bila prav na podlagi odločbe iz leta 1980 in kasnejših dopolnilnih odločb, pri čemer ob inšpekcijskih pregledih nepravilnosti v zvezi s tem niso bile ugotovljene.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena, vendar pa iz drugih razlogov od tistih, ki so navedeni v izpodbijani odločbi (3. alineja drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

12. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožba tožeče stranke pravočasna. Tožeča stranka je pri prvostopenjskem organu vložila vlogo za popravo dopolnilne odločbe po pooblaščeni pravni osebi B., d.o.o., Mengeš. Postopek se je torej pričel na podlagi njene zahteve, tožena stranka pa je v tem postopku na podlagi nadzorstvene pravice razveljavila sklep, ki ga je izdal prvostopenjski organ. Tožena stranka je zato odločitev drugostopenjskega organa pravilno poslala na naslov pooblaščene družbe, ki je bil naveden v zahtevku, vloženem pri prvostopenjskem organu, saj se njen naslov po javno dostopnih podatkih AJPES ni spremenil. Pri vročanju odločbe na naslov ..., Mengeš, pa je prišlo do napake, saj pisemska pošiljka ni bila vročena pooblaščeni osebi družbe B., d.o.o., Mengeš za sprejem pisemskih pošiljk, pač pa osebi, ki se je podpisala s črko "Z".

13. Odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, se morajo po prvem odstavku 87. člena ZUP vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom tega zakona. O vročitvi je treba z vročilnico, ki jo podpišeta prejemnik in vročevalec, obvestiti organ, ki je vročitev odredil. Navedeno velja tudi za vročanje dokumentov pravnim osebam. Vročanje se opravi po tretjem odstavku 91. člena ZUP, ki določa, da če državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, pravne in fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti, nimajo varnih elektronskih predalov, se jim dokumenti fizično vročajo tako, da se izročijo uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov, če ni za posamezne primere določeno drugače. Osebo, ki je v primerih vročanja po tretjem odstavku 91. člena ZUP določena oziroma pooblaščena za sprejem dokumentov, določi s svojimi pravili pravna oseba, vročevalec pa je dolžan ugotoviti, ali je oseba, ki bi želela sprejeti dokument, za to določena oziroma pooblaščena. Če to ugotovi, se prav tako izpiše vročilnica, ki jo podpiše navedena oseba v imenu pravne osebe.

14. Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru vročitev drugostopenjske odločbe, na katero se v odgovoru na tožbo sklicuje tožena stranka, ni bila opravljena na opisani način, saj je iz vročilnice razvidno le, da je bila vročitev opravljena dne 27. 7. 2017, pri prejemniku pošiljke pa gre zgolj za lastnoročni podpis (zapis ene same črke), brez navedbe da bi bila ta oseba pooblaščena za sprejem pisanj za družbo B., d.o.o., Mengeš, oziroma brez odtisa štampiljke te družbe. Sodišče zato ugotavlja, da je bila pisemska pošiljka, namesto pooblaščeni osebi prej navedene družbe, očitno vročena drugi osebi, ki takega pooblastila ni imela, kar pa pomeni, da vročitev ni bila skladna z 91. členom ZUP in zato ni bila veljavna. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila tožeča stranka z odločbo drugostopenjskega organa tako prvič seznanjena dne 1. 9. 2017, ko je bila ta vročena pooblaščeni predstavnici tožeče stranke A.A. Ker je zato ta datum treba šteti kot datum vročitve drugostopenjske odločbe, to pomeni, da je bila tožba, ki jo je tožeča stranka kot priporočeno pisemsko pošiljko vložila dne 2. 10. 2017 (in jo je sodišče prejelo dne 3. 10. 2017), to je 30. dan po prejemu drugostopenjske odločbe, pravočasna. Po določbi drugega odstavka 29. člena ZUS-1 se namreč šteje, da je tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto.

15. Prvostopenjski organ je svojo odločitev, da dopolnilno odločbo, št. 351-173/2010-3 z dne 2. 11. 2010, ki jo je tožeči stranki izdala Upravna enota Postojna za izkoriščanje apnenca v kamnolomu ..., popravi tako, da poleg v odločbi navedenih parcelnih številk vpiše še pomotoma izpuščene parc. št. 1316/95, 1316/1, 1316/2, 1316/3, 1314/1, 1316/96, 1316/97, 1314/1 in 1316/90, vse k.o. ... ter parc. št. 2828/1, 2838/2, 2839/2, 2839/1, 2839/3 in 2839/4, vse k.o. ..., utemeljil na določbi 223. člena ZUP. Drugostopenjski organ je ta sklep po nadzorstveni pravici razveljavil

16. Odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je izredno pravno sredstvo, kar pomeni, da ga je treba obravnavati restriktivno, namenjeno pa je odpravi najhujših napak pri urejanju upravnopravnih razmerij. Pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi v primeru procesnih kršitev, ki so taksativno naštete (prvi odstavek 274. člena ZUP)1, razveljavi pa, če je z njo očitno prekršen materialni predpis (drugi odstavek 274. člena ZUP). To stori po uradni dolžnosti, če izve, oziroma ugotovi, da so podani razlogi za razveljavitev, lahko pa tudi na zahtevo stranke, državnega tožilca, državnega pravobranilca (sedaj državnega odvetnika) ali inšpektorja (prvi odstavek 275. člena ZUP).

17. V obravnavanem primeru je drugostopenjski organ prvostopenjski sklep po nadzorstveni pravici na podlagi drugega odstavka 274. člena ZUP razveljavil, torej presodil, da je bil s prvostopenjskim sklepom očitno prekršen materialni predpis, to izredno pravno sredstvo pa uporabil po uradni dolžnosti. Svojo odločitev je utemeljil z ugotovitvijo, da je prvostopenjski organ napačno uporabil določbo 223. člena ZUP, trdi pa tudi, da je odločba za izkoriščanje apnenca prenehala veljati že v letu 1994 in da je zato tako dopolnilna odločba, izdana v letu 1995, kot tudi dopolnilna odločba, izdana v letu 2000, brezpredmetni.

18. Sodišče ugotavlja, da gre za očitno kršitev materialnega predpisa, zaradi katere je dopustna razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici takrat, če je materialni predpis glede na dejansko stanje, ugotovljeno z odločbo, uporabljen napačno. Kršitev je očitna, če jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi takrat, ko jo je mogoče ugotoviti šele s preverjanjem dejanskega stanja, na katerega se opira odločba. Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki sicer lahko pripelje do kršitve materialnega zakona, ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, ker nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja kršitve materialnega, temveč formalnega prava. Tako je tudi stališče upravnosodne prakse (primeroma, sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 26/2006, št. X Ips 380/2012; sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 740/2015, št. I U 78/2017).

19. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ z izdajo sklepa nepravilno uporabil določbo 223. člena ZUP. Po tej določbi sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi, torej sme popraviti le pomote tehničnega značaja, oziroma pomotne zapise stvarno izjavljene volje organa. Pomot v izjavi volje torej ni dopustno popravljati na tak način, pač pa le na podlagi pravnih sredstev, ki jih določa zakon, saj bi sicer šlo za poseg v pravni položaj, ki ga je ustvarila odločba, torej za njeno spremembo. Sodišče meni, da v obravnavanem primeru ne gre za popravo pomote v opisanem smislu, pač pa za dopolnjevanje dopolnilne odločbe za izkoriščanje apnenca. Prvostopenjski organ je v sklepu namreč sam pojasnil, da so bile pri izdaji dopolnilne odločbe pomotoma izpuščene nekatere parcele, četudi naj bi bile že pred tem vključene v pridobivalni prostor. Čeprav je iz sklepa mogoče razumeti, da je prvostopenjski organ očitno želel uskladiti podatke o pridobivalnem prostoru s podatki o parcelnih številkah, ki ga obsegajo in od katerih, kot navaja, nekatere niso bile zajete z dopolnilno odločbo, pa s takim dopolnjevanjem ne gre za popravo pomot, pač pa dejansko za izdajo odločbe, s katero se dopolnilna odločba iz leta 2000 vsebinsko spreminja.

20. Kljub ugotovitvi, da je prvostopenjski organ napačno uporabil določbo 223. člena ZUP, saj s sklepom ni popravljal napak v dopolnilni odločbi, pač pa jo dejansko dopolnjeval, pa sodišče meni, da tako ugotovljena kršitev ni razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Kot je že bilo pojasnjeno, je razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici dopustna, če je bil z izdajo odločbe očitno prekršen materialni predpis. Sodišče soglaša s tožečo stranko, da določba 223. člena ZUP ni materialna, pač pa procesna določba. Materialni predpisi namreč urejajo pravna razmerja, medtem ko procesni predpisi način uveljavljanja pravic in obveznosti. Določba 223. člena ZUP tako določa zgolj postopek v primeru napake v upravnem aktu, ne ureja pa pravnih razmerjih, oziroma ne določa pravic in obveznosti posameznika. Utemeljitev drugostopenjskega organa, ki izhaja iz predpostavke, da je z napačno uporabo 223. člena ZUP prvostopenjski organ očitno kršil materialni predpis, kar naj bi bilo tudi razlog za odpravo sklepa po nadzorstveni pravici, je torej nepravilna.

21. Prav tako je drugostopenjski organ nepravilno utemeljeval svojo odločitev s trditvijo, da naj bi odločba o izkoriščanju apnenca iz leta 1980 prenehala veljati že v letu 1994 in da naj bi bili zato dopolnilni odločbi, ki sta bili izdani kasneje v letu 1995 in 2000, brezpredmetni in ju torej ni dopustno popravljati. S tem je drugostopenjski organ dejansko stanje presodil povsem drugače, kot ga je presodil prvostopenjski organ, ki je odločbo o dovoljenju za izkoriščanje apnenca v kamnolomu ..., kot tudi vse kasneje izdane dopolnilne odločbe štel kot veljavne. Kot je bilo že pojasnjeno v predhodnih odstavkih, zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, na kar se smiselno sklicuje drugostopenjski organ in ki sicer lahko pripelje do kršitve materialnega zakona (v danem primeru Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) ter drugih predpisov, ki urejajo pridobitev dovoljenj za koriščenje mineralnih surovin), ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, saj nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja kršitve materialnega, pač pa formalnega predpisa2. Kršitev formalnega predpisa utegne biti kvečjemu podlaga za obnovo postopka, kolikor se ugotovi, da je bilo v postopku dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in kolikor so za to izpolnjeni drugi (formalni) pogoji, ki jih za uporabo tega izrednega pravnega sredstva določa ZUP. Upravni organ pri uporabi nadzorstvene pravice navsezadnje niti ni pooblaščen, da bi se spuščal v presojo izvedenih dokazov, saj mora presoditi pravilno uporabo materialnega prava po tistem dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno v predhodnem postopku. Presoja drugostopenjskega organa, ki je razveljavil sklep prvostopenjskega organa po nadzorstveni pravici ter pri tem izhajal iz presoje veljavnosti odločbe in dopolnilnih odločb za izkoriščanje apnenca, torej presoje dejanskega stanja, je zato nepravilna.

22. Kljub opisanim ugotovitvam pa sodišče meni, da je odločitev drugostopenjskega organa po vsebini pravilna, torej pravilna odločitev o razveljavitvi prvostopenjskega sklepa po nadzorstveni pravici zaradi kršitve materialnih predpisov. Namen uporabe tega izrednega pravnega sredstva je v odpravi očitne kršitve materialnega predpisa glede na dejansko stanje, ugotovljeno z odločbo, in sicer zaradi spoštovanja načela zakonitosti v upravnem postopku, določenega v 6. členu ZUP. Očitna kršitev materialnega predpisa ni le njegova napačna uporaba, pač pa tudi, ko organ uporabi napačen materialni predpis glede na pravno razmerje, oziroma ga sploh ne uporabi, kar se presoja v vsakem primeru posebej, in sicer glede na materialni predpis, ki ga je, oziroma bi ga moral uporabiti upravni organ glede na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku do izdaje odločbe.

23. V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ izdal sklep o popravi pomote na podlagi 223. člena ZUP, četudi je dejansko dopolnjeval dopolnilno odločbo o dovoljenju za izkoriščanje apnenca v kamnolomu ..., torej s svojo odločitvijo posegel v vsebino dopolnilne odločbe. Za ureditev dovoljenja za izkoriščanje mineralne surovine, oziroma njegovo uskladitev z dejanskim pridobivalnim prostorom je uporabil procesno določbo ZUP, ki je namenjena zgolj odpravljanju tehničnih napak v odločbi, namesto da bi se pri odločanju oprl na določbe ZRud-1 in druge predpise, ki urejajo izkoriščanje mineralnih surovin ter izdajo aktov v zvezi s tem. Sodišče se ob tem ne spušča v presojo ali je zahtevek tožeče stranke, da se v dovoljenje za izkoriščanje apnenca vključijo dodatne parcele, utemeljen, niti ne preverja trditev drugostopenjskega organa, da je dovoljenje za izkoriščanje te mineralne surovine že prenehalo veljati (ob tem, tožeča stranka o takem stališču drugostopenjskega organa ni bila seznanjena niti se ni imela možnosti izjaviti). Ugotavlja le, da je prvostopenjski organ s tem, ko pri odločanju ni uporabil materialnih predpisov, ki urejajo izkoriščanje mineralnih surovin, očitno kršil materialne predpise, torej je ravnal v nasprotju z načelom zakonitosti v upravnem postopku in je zato odločitev, da se sklep razveljavi po nadzorstveni pravici, utemeljena.

24. Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka v zvezi s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Odločitev je sodišče sprejelo na seji, torej brez glavne obravnave, saj v tožbi niso bila navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

25. Sodišče še poudarja, da je z odločitvijo, ki jo je sprejelo, razveljavljen prvostopenjski sklep, zahtevek tožeče stranke z dne 1. 7. 2017, s katerim je zahtevala, naj se v dopolnilno odločbo iz leta 2000 dodajo manjkajoče parcelne številke pridobivalnega prostora in obenem izda dopolnilna odločba o velikosti pridobivalnega prostora kamnoloma, pa s tem ostaja nerešen. Prvostopenjski organ je zato dolžan izdati novo odločbo o tem zahtevku, pri čemer bo moral upoštevati pojasnila v tej sodbi in ni vezan na utemeljitev v odločbi drugostopenjskega organa.

K točki II izreka:

26. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi: 1) če jo je izdal stvarno nepristojen organ, pa ne gre za primer iz 1. točke 279. člena tega zakona; 2) če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena; 3) če je izdal odločbo kakšen organ brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali po kakšnem drugem na zakonu temelječem predpisu to potrebno; 4) če je odločbo izdal krajevno nepristojen organ. 2 Vilko Androjna, Erik Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, 2006, str. 583 - 585.