Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Z navedbo, da gre za pomembno pravno vprašanje v zvezi z uporabo določb Odloka o ureditvenem načrtu, revident ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja.

Z navedbami, da mu izpodbijana sodba onemogoča rekonstrukcijo objekta in spremembo njegove namembnosti, revident še ni izkazal zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo je tožeča stranka (revident) po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), uveljavlja pa revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K 1. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 13. 11. 2008, s katero je prvostopni upravni organ zavrnil revidentovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti kleti, za rekonstrukcijo pritličja in stopnišča ter za ureditev mansarde objekta, stoječega na zemljišču parc. št. 15 k. o. ... Tožena stranka je revidentovo pritožbo zavrnila z odločbo z dne 16. 3. 2009. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več zadevah ugotovilo (npr. Up-858/08, Up-1124/08, Up 1186/08 in Up 1808/08), da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008, X Ips 433/2007 in X Ips 655/2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 189/2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji tudi priložiti.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za odločitev v obravnavani zadevi.

8. Revident navaja, da „gre pri obravnavani zadevi po vsebini za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju v zvezi z uporabo določil Odloka o ureditvenem načrtu za del območja ... in možnosti rekonstrukcije izgrajenih objektov, za katere je že bilo pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje“.

9. Revident bi moral po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča o trditvenem in dokaznem bremenu in o opredelitvi pomembnega pravnega vprašanja (4. in 6. točka obrazložitve tega sklepa) najprej natančno in konkretno opredeliti pravno vprašanje, utemeljiti, zakaj je pomembno glede na vsebino zadeve in zakaj je od njegove rešitve odvisna tudi odločitev v obravnavani zadevi. Tega pa revident ni storil in zato ni izkazal izpolnjevanja uveljavljenega pogoja za dovoljenost revizije.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi ni izkazal izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

11. Revident navaja, da ima „sodba, ki se izpodbija v upravnem sporu, tudi zelo hude posledice za tožečo stranko, saj je tožniku z navedeno sodbo in uporabljeno interpretacijo določb Odloka povsem onemogočeno rekonstruiranje objekta in tudi sprememba namembnosti“.

12. Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije so pravni standard, katerega vsebino je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da pa bi ga lahko Vrhovno sodišče presojalo, bi moral revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravno-sodno prakso (npr. X Ips 535/2007, X Ips 428/2009 in X Ips 273/2010) opisane posledice in razloge, zaradi katerih so te posledice zanjo zelo hude, tudi izkazati.

13. Z navedbami, da mu izpodbijana sodba onemogoča rekonstrukcijo objekta in spremembo njegove namembnosti, revident še ni izkazal zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 14. Glede na navedeno je zato Vrhovno sodišče presodilo, da revident s svojimi navedbami zelo hudih posledic ni izkazal. Zato pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

15. Glede na obrazloženo revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

16. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).