Jedro

Pritožbene navedbe, da naj bi iz navedb tožečih strank in zaslišanega notarja izhajalo, da le-ta strankam ni opisal vsebine, pravnih posledic posla ter jih opozoril na tveganja, so pavšalne in nekonkretizirane, saj pritožba sploh ne pojasni, katere izjave (izpovedb zaslišanih je več kot 100 strani), naj bi to dokazovale.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožniki sami nosijo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni zahtevek na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa št. SV ..., ki so ga pravdne stranke sklenile dne 3. 9. 2018 pri notarju N. N., in podredni zahtevek na razveljavitev navedenega notarskega zapisa, vse s stroškovno posledico za tožeče stranke.

2. Tako je razsodilo, ko je ugotovilo, da je notarski zapis pravilen in popoln, notar je ustrezno opravil svojo pojasnilno dolžnost, tožeče stranke niso bile žrtve (pravno upoštevne) grožnje in toženka tožečih strank pri sklepanju notarskega zapisa oziroma pogodbe o priznanju dolga tudi ni prevarala.

3. Zoper sodbo se pravočasno pritožujejo tožeče stranke iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V pritožbi med drugim navajajo, da je drugi tožnik B. G. izpovedal, da je notarju večkrat postavil vprašanje, kaj podpis notarske listine zanj pomeni, pa odgovora ni dobil. Namesto notarja sta pojasnila dajala odvetnik in zastopnica toženke, povedano mu je bilo le, da podpis notarske listine pomeni motivacijo za prvo tožečo stranko, da bo dolg vrnila. Podobno je izpovedala četrta tožnica A. G.; ob podpisu notarske listine ji je bilo pojasnjeno, da njen podpis ne bo imel nanjo nobenega vpliva. Tudi iz zaslišanja tretjega tožnika izhaja, da mu niso bile pojasnjene pravne posledice podpisa, povedali so mu le, da bodo vse tožeče stranke skupaj odplačevale dolg prve tožnice v višini 1.000 EUR mesečno. Tudi peti in šesti tožeči stranki notar ni pojasnil pravnih in finančnih posledic podpisa notarske listine. Tudi slednja sta izpovedala, da se je aktivnost notarja kazala le v tem, da je vsebino notarske listine na hitro prebral. Sporno je tudi pričanje notarja N. N., saj je po eni strani zatrjeval, da se okoliščin sklepanja notarskega zapisa spomni, po drugi strani pa je izpovedal, da se ne spominja, da bi stranke vprašal, če imajo v zvezi s podpisom notarske listine kakšna vprašanja.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede vprašanj, ki so v pritožbenem postopku še sporna (notarjeva pojasnilna dolžnost, domnevne toženkine grožnje in prevara) napravilo jedrnato, celovito in skrbno dokazno oceno, v kateri se je opredelilo do izpovedb tožečih strank in priče N. N. (npr. točke 11 do 16 izpodbijane sodbe). Pritožba se s temi razlogi sodišča prve stopnje obrazloženo ne sooči in ne polemizira z njimi, temveč vztraja pri svojih splošnih trditvah (da notar ni izpolnil pojasnilne dolžnosti, da so bili tožniki žrtve groženj in prevare), v potrditev teh tez pa navaja le posamezne izjave zaslišanih strank in prič. Pritožba je samostojno pravno sredstvo in da je mogoče preko pritožbe vzpostaviti vsebinski dialog s prvostopenjsko sodbo, mora pritožnik konkretizirano in argumentirano izpodbijati razloge prvostopenjske sodbe, ne pa zgolj ponavljati svojega videnja dejanskega in pravnega stanja zadeve.

7. V zvezi z izpovedbami posameznih tožnikov, ki jih izpostavlja pritožba, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba konkretizirano ne izpodbija dokazne ocene in zaključkov prvostopenjskega sodišča, torej se ne sooči z argumenti prvostopenjskega sodišča, temveč se zgolj sklicuje na posamezne dele izpovedb pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je zaslišalo sedem pravdnih strank in dve priči, zapisniki o zaslišanjih obsegajo 113 strani, zato zgolj opozarjanje na posamezne odlomke izpovedb pravdnih strank (ki so iztrgani iz konteksta), ne more omajati dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje je napravilo celovito in prepričljivo dokazno oceno izpovedbe B. G., ki je pritožba s ponavljanjem nekaterih njegovih izjav ne more omajati. Imenovani ni izpovedal, kot navaja pritožba, da je notarju večkrat postavil vprašanje, kaj podpis notarskega listine zanj pomeni, pa odgovora ni dobil, temveč, da ni ničesar vprašal (40. stran prepisa zapisnika z dne 30. 8. 2019, list. št. 109); netočna je tudi pritožbena navedba, da naj mu ne bi bilo pojasnjeno, da bo s podpisom postal solidarni porok, saj je sam B. G. izpovedal, da mu je bilo rečeno, da je solidarni porok (list. št. 104).

9. Prav tako so iztrgani iz konteksta in zato nereprezentativni posamezni navedki izpovedb A. G. in M. G., saj je sodišče prve stopnje izpovedbe strank dokazno ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku1 in zaključilo, da so vsi tožniki, ki so bili prisotni v notarski pisarni, dobili odgovor, da če prva tožnica ne bo v celoti plačala, bodo ostali podpisniki morali plačati razliko, kar je bilo povedano vsem v notarski pisarni, zato so slišali in tudi razumeli (zaključek 13. točke in 28. točka obrazložitve). Ker sta bila tako A. G., kot M. G. navzoča v notarski pisarni, ko se je to govorilo, sta morala slišati tudi onadva. Sodišče druge stopnje to dokazno oceno sprejema, saj je celovita in življenjsko logična, sklicevanje na posamezne izjave strank pa te dokazne ocene ne more omajati.

10. Dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati niti pritožbene navedbe o tem, kaj naj bi izpovedali peta in šesta tožeča stranka, katerima naj notar ne bi pojasnil pravnih posledic podpisa listine. Navedeno se preprosto ne sklada z zapisnikom o zaslišanju pete tožnice, ki je izpovedala (60. stran zapisnika z dne 30. 8. 2019, list. št. 129), da ji je bilo povedano, da bo treba kot garancijo zastaviti njeno (in šestega tožnika) nepremičnino, in ona se je strinjala, da bi tako pomagala hčerki (prvi tožnici), kar je potrdila še enkrat (list. št. 130), resda vsakič z dostavkom, da je tako sigurno bilo, čeprav se sedaj ne spomni natančno. Tudi šesti tožnik E. K. je izpovedal (64. in 65. stran prepisa zapisnika, list. št. 133 do 134), da so mu povedali, da morata onadva (peta tožnica in šesti tožnik) jamčiti, da bo povrnjeno, rečeno mu je bilo, da bodo pač hišo zastavili. Kaj pomeni »zastaviti hišo,« je dobro znano tudi posameznikom brez pravne izobrazbe, saj gre za utrjen in splošno poznan pravni pojem oziroma institut. 11. Tudi pritožbeno izpostavljena okoliščina, da se priča notar N. N. določenih okoliščin sklepanja notarskega zapisa spomni, drugih pa ne, po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni takšnega nasprotja v N. N. izpovedbi, ki bi lahko omajalo njegovo verodostojnost. Četudi je v obravnavanem primeru od podpisovanja sporne listine do zaslišanja minilo le slabo leto dni, pa ne gre prezreti dejstva, da ima vsak notar v pisarni več strank dnevno in da je človeški spomin nezanesljiv ter podvržen pozabljanju, zato ni nič nenavadnega v tem, da se določenih podrobnosti podpisovanja sporne notarske listine notar ne spominja več. Nadaljnja pritožbena navedba, da naj bi bil notar »trenutno v kazenskem postopku zaradi sodelovanja pri kriminalnem izsiljevanju podjetnikov,« je ne le nedokazana, temveč tudi nima nikakršne zveze z obravnavano zadevo (vsaj pritožba je ne uspe pojasniti) in je po oceni pritožbenega sodišča zgolj poskus diskreditirati pričo. 12. Nadaljnje pritožbene navedbe (na 3. in 4. strani pritožbe), ki so po vsebini povzetek določb Zakona o notariatu (ZN), so sicer točne, prav tako navedba, da tožeče stranke ne morejo dokazati negativnega dejstva, da notar ni podal pojasnilne dolžnosti ter da je v tem primeru dokazno breme na toženi stranki. Vendar te navedbe same po sebi ne morejo omajati ugotovitev sodišča prve stopnje (22. in 23. točka obrazložitve), da je notar v konkretnem primeru pojasnilno dolžnost ustrezno opravil. Pritožbene navedbe, da naj bi iz navedb tožečih strank in zaslišanega notarja izhajalo, da le-ta strankam ni opisal vsebine, pravnih posledic posla ter jih opozoril na tveganja, so pavšalne in nekonkretizirane, saj pritožba sploh ne pojasni, katere izjave (izpovedb zaslišanih je več kot 100 strani), naj bi to dokazovale.

13. Nadaljnje pritožbene navedbe, da je notar opazil oziroma je moral opaziti, da tožeče stranke ne razumejo pravnih posledic, so nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP), saj tega tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje niso zatrjevale. Pritožba pa tudi ne pojasni, na podlagi katerih okoliščin bi notar to okoliščino opazil oziroma moral opaziti. Enako pavšalne in nekonkretizirane so nadaljnje pritožbene navedbe, da naj bi iz izpovedb tožečih strank in tudi zastopnice tožene stranke izhajalo, da naj bi tožeče stranke listino podpisale na podlagi prevare in izsiljevanja. To, da naj bi podpisale listino na podlagi prevare in izsiljevanja, je lahko le pravni zaključek, ne pa tudi dejstvo. Poleg tega pritožba ne pove, katere izpovedbe katerih oseb naj bi to dokazovale. Materialnopravno pravilnega, s citirano sodno prakso podprtega zaključka prvostopenjskega sodišča, da grožnja z uvedbo kazenskega postopka (s čimer je toženka »grozila« prvi tožnici) ni nedopustna grožnja (26. točka obrazložitve), pritožba argumentirano sploh ne izpodbija.

14. Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da naj bi zakonita zastopnica toženke potrdila, da je bilo govora, da bo prva tožnica odplačevala dolg v višini 2.000 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je napravilo jasne in prepričljive zaključke (30. točka obrazložitve), da ne verjame tožnikom, da je bilo govora o vračanju (le) 1.000 EUR mesečno, pri čemer se je oprlo na mesečni zaslužek prve tožnice (2.800 EUR) in dobo vračanja, če bi se mesečno vračalo po 1.000 EUR (35 let) ali 2.000 EUR (17 let in pol). Teh argumentiranih zaključkov in dokazne ocene prvostopenjskega sodišča pa pritožba tudi v tem delu ne izpodbija. Sklicevanje, kaj naj bi izhajalo iz izpovedb zakonite zastopnice toženke, je tudi selektivno in zato netočno, saj je slednja izpovedala tudi, da na ustnih dogovorih in sestankih, kjer se je govorilo o odplačevanju, ni bila prisotna, nadalje pa, da se je potem na hodnikih (očitno pri toženi stranki) govorilo o tem, da bo prva tožnica vračala 2.000 EUR in da le tožniki govorijo o 1.000 EUR (izpovedbe na 73. do 75. strani zapisnika, list. št. 142 do 144).

15. Brez opore v spisovnem gradivu so pritožbene navedbe, da tožnikom ni bilo pojasnjeno, da s podpisom notarske listine jamčijo takoj z vsem svojim premoženjem za dolg prve tožnice, saj, kot je bilo že povedano, sta peta in šesta tožeča stranka izpovedovali o hipoteki oziroma zastavitvi hiše. Tudi 28. točke obrazložitve, da če prva tožnica ne bo plačevala dolga, ga bodo morali plačati ostali tožniki, če pa še ti ne bi plačevali, bo toženka terjatev izterjala po pravni poti, ni mogoče razumeti, kot se zavzema pritožba, da naj bi bili tožniki seznanjeni s subsidiarnim in ne solidarnim poroštvom. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je šlo za solidarno poroštvo, je jasen in prepričljiv, izhaja pa tudi iz listine, ki so jo podpisale vse tožeče stranke. Poleg tega pritožba s tem, ko sedaj polemizira z vprašanjem, ali je bila zadeva predstavljena tožnikom kot solidarno ali subsidiarno poroštvo, prihaja v nasprotje s svojimi poprejšnjimi navedbami, da notar tožnikov sploh ni seznanil s pravnimi posledicami sklenjenega notarskega zapisa.

16. V kakšni zvezi z vso zadevo naj bi bila nekakšna spletna stran, katere vpogled predlagajo tožniki, pritožba ne pojasni, prav tako ne pojasni, zakaj tega dokaza niso mogli predlagati že tekom postopka na prvi stopnji, zato ta dokazni predlog pritožbeno sodišče zavrača (tudi) kot nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Nedopustna novota so tudi navedbe, da drugi tožnik ni bil pravilno poučen, da si lahko vzame čas in listino podrobno prebere; pritožbeno sodišče ugotavlja, da noben predpis ne nalaga notarjem, da stranke »poučijo« o tem, da lahko listino podrobno preberejo. To je samoumevno in gre za osnovno skrbnost pri sklepanju pravnih poslov, ki jo je mogoče pričakovati in zahtevati od vsake minimalno skrbne in preudarne osebe; zato pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da če tožniki listin, ki so jih podpisovali, niso poprej prebrali, morajo sami nositi posledice svoje premajhne skrbnosti.

17. Pritožba prihaja sama s seboj v nasprotje, ko navaja, da naj bi tretjemu tožniku ne bile pojasnjene pravne posledice podpisa, in nadalje, da mu je bilo predstavljeno »le« to, da podpis notarske listine pomeni zavezo, da bodo vse tožeče stranke skupaj odplačevale dolg prve tožnice v višini 1.000 EUR mesečno. Če mu je bilo torej predstavljeno, da bodo vse tožeče stranke skupaj odplačevale dolg prve tožnice (kar je pravzaprav bistvo solidarnega poroštva), je bil torej tretji tožnik (in hkrati vsi ostali tožniki, ki so bili z njim navzoči v notarski pisarni) seznanjen z bistvom svojih obveznosti. Do vprašanja, ali je šlo za dogovor o mesečnih obrokih 1.000 ali 2.000 EUR, se je pritožbeno sodišče že opredelilo v 14. točki te sodbe.

18. Neprepričljivo je tudi pritožbeno ponavljanje teze, da naj bi tožeče stranke zmotno mislile, da je podpis notarske listine le pomoč oziroma motivacija prvi tožnici, da bo dolg odplačevala. Četudi je zakonita zastopnica toženke morda govorila o motivaciji, pomoči prvi tožnici itd., pa je vsebina listin, ki so jih tožniki podpisali (in so jih imeli možnost prebrati, prebral pa jim jih je tudi notar), dovolj jasna, da so se stranke ob ustrezni skrbnosti mogle in morale zavedati, da ne gre le za nekakšen gentlemanski sporazum oziroma »motivacijo,« temveč za konkretne obveznosti. Kot že povedano, pa npr. izpovedbi pete in šeste tožeče stranke negirata tudi to pritožbeno tezo (o pravno neobvezujoči, moralni zavezi), saj sta navedeni stranki izpovedali, da jima je bilo jasno, da zastavljata svojo hišo za obveznosti prve tožnice (njune hčerke).

19. Pritožbene navedbe, da če bi prva tožnica šla v zapor, bi »kot neobsojena bila verjetno obsojena na pogojno kazen ali na krajšo zaporno kazen, nato pa bi šla v osebni stečaj in bi bila prosta,« s katerimi tožnica prostodušno priznava, kako se je nameravala z zlorabo pravnih institutov izogniti svojim obveznostim, niso upoštevne, saj tovrstne špekulacije ne uživajo pravnega varstva. Po drugi strani pa taki načrti negirajo pritožbene navedbe, s katerimi se skušajo tožniki prikazati kot prava nevedne osebe (da niso razumeli pomena notarskega zapisa, da ne vedo, kaj je to solidarno poroštvo itd.).

20. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tega sprejelo tudi pravilne materialnopravne zaključke. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

21. Ker so tožniki s pritožbo propadli, morajo sami nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.