Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sklep I Up 20/2009

ECLI:SI:VSRS:2009:I.UP.20.2009 Upravni oddelek

izvolitev v naziv upravna odločba ugotovitev izida glasovanja akt soglasja akcesorni akt dopustnost upravnega spora zavrženje tožbe
Vrhovno sodišče
24. september 2009
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Z odločbo v smislu ZUP mora biti odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Z odločbo rektorja pa o tem ni bilo odločeno, temveč je v njej zgolj ugotovljen rezultat tajnega glasovanja Senata, torej gre za ugotovitev dejstva. Odločbe rektorja po njeni vsebini zato ni mogoče šteti za ugotovitveno odločbo v smislu ZUP. Takšne odločbe pa tudi ni dopustno izpodbijati po 2. in 4. členu ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi četrte točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrglo tožničino tožbo zoper odločbo rektorja Univerze v Mariboru (v nadaljevanju rektor) z dne 20. 6. 2007 (v nadaljevanju odločba rektorja), v kateri je bilo ugotovljeno, da je Senat univerze v Mariboru (v nadaljevanju Senat) na podlagi izidov tajnega glasovanja sprejel predlagani sklep o odreku soglasja k izvolitvi tožnice v naziv docentka za predmetno področje „...“ ter, da je s to odločitvijo odrekel soglasje za izvolitev tožnice v naziv docentka za navedeno področje.

2. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožbo zavrglo zato, ker je tožnica vložila tožbo zoper akt soglasja, ki ga je v postopku habilitacije upravičen izdati Senat, preden o predlagani izvolitvi v naziv odloči senat fakultete. Ker z izpodbijanim aktom o soglasju ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, ta ne more biti predmet samostojnega upravnega spora po 2. in 4. členu ZUS-1. Sodno varstvo pravic in pravnih koristi je kandidatom v postopku prve izvolitve v (višji) naziv zagotovljeno zoper končno odločbo senata fakultete, ki je po Zakonu o visokem šolstvu – ZVIS (Ur. l. RS, št. 119/06-UPB3 59/07 – ZŠ – 15/08 – odločba US in 64/2008) in Statutu Univerze v Mariboru (Ur. l. RS, št. 22/07 – UPB-3, v nadaljevanju Statut UM) pristojen na podlagi predhodnega soglasja Senata, odločati o predlagani izvolitvi v naziv. Ugovore, ki se nanašajo na soglasje Senata, lahko tožnica uveljavlja le v postopku zoper končno odločitev senata fakultete. Z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

3. Tožnica vlaga pritožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je odločitev dokončna ter, da lahko upravičenec vloži tožbo pri upravnem sodišču. Ravnala je skladno s pravnim poukom iz te odločbe. Tudi, če je bil ta nepravilen, stranka zaradi njega ne sme trpeti škodljivih posledic. Opozarja na določilo 202. člena Statuta UM, ki določa, da se zoper odločbo senata univerze, izdano v postopku za izvolitev v naziv, lahko sproži upravni spor. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o pritožničini pravici ali pravni koristi. V veljavnih aktih tožene stranke ni predvidena naknadna odločba senata fakultete, saj soglasje Senata predstavlja procesno predpostavko za nadaljevanje postopka izvolitve v naziv. Stališče sodišča prve stopnje bi za tožnico pomenilo, da zoper izpodbijano določbo sploh ne bi imela ustreznega pravnega sredstva. Zaradi nepravilne odločitve o samem tožbenem zahtevku je prišlo tudi do napačne odločitve o stroških postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnica ni utrpela škodljivih posledic, čeprav je bil pravni pouk v odločbi tožene stranke nepravilen. Tožnica je imela v obravnavanem primeru možnost vložiti pritožbo zoper končno odločbo, izdano v postopku izvolitve v naziv, ter v njej uveljavljati vse ugovore, ki jih je uveljavljala v predmetnem postopku. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na določbo 202. člena Statuta UM. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 odloča sodišče o zakonitosti drugih aktov samo, če tako določa zakon. V tem primeru pa ni šlo za dokončni upravni akt, ki bi posegal v kakšno tožničino pravico, pravno korist ali obveznost v smislu zakonskih določil. Določila statuta ne morejo posegati v pristojnost upravnega sodišča, ki jo določa zakon. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K 1. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča odločba rektorja po vsebini ni odločba v smislu ZUP, čeprav ima naziv „odločba“, saj z njo ni bilo odločeno o upravni zadevi. S prvim odstavkom 2. člena ZUP je predpisano, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. To pomeni, da mora biti z odločbo v smislu ZUP odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Z odločbo rektorja pa o tem ni bilo odločeno, temveč je v njej zgolj ugotovljen rezultat tajnega glasovanja Senata, torej gre za ugotovitev dejstva. Odločbe rektorja po njeni vsebini zato ni mogoče šteti za ugotovitveno odločbo v smislu ZUP. Takšne odločbe pa tudi ni dopustno izpodbijati po 2. in 4. členu ZUS-1. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem prvostopnega sklepa, da je akt soglasja mogoče izpodbijati šele s pritožbo zoper odločbo senata fakultete. Akt soglasja je namreč zgolj akcesorni akt, ki nima lastnosti samostojne upravne odločbe.

7. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ne more vplivati sklicevanje tožnice na pravni pouk v odločbi rektorja, saj napačen pravni pouk tožnici ne more zagotoviti več procesnih pravic, kot ji jih daje zakon.

8. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da sodišče ni obrazložilo svojega stališča, da sporna odločba ne predstavlja dokončnega upravnega akta, ki bi posegal v tožničino pravico, pravno korist ali obveznost. Pojasnilo je namreč, da gre pri tem le za „vmesno“ odločitev, ki je podlaga končni odločitvi senata fakultete o izvolitvi v naziv.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K 2. točki izreka:

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia