Jedro

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je dolžan zavreči zahtevo stranke s sklepom, če se o isti upravni zadevi že vodi ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, enako pa ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 2., 31., 34. in 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001 in nadaljnji) v povezavi s 4. točko 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) zavrgla ponovno prošnjo, ki jo je tožnik vložil dne 30. 10. 2015 za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem zaradi plačila odškodnine za izgubljeno igralno konzolo Play Station 3, po ugotovitvi, da gre za zahtevek, o katerem je bilo že predhodno odločeno tako, da je bila najprej izdana ugodilna odločba št. Bpp 2507/2014 in nato še zavrnilna odločba št. Bpp 1096/2015. Ker po ugotovitvi tožene stranke tožnik ponovno vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za isto zadevo, o kateri je bilo že odločeno, dejansko stanje in pravna podlaga pa se ni v ničemer spremenila, saj ponovno navaja ista dejstva in vlaga v spis enake listine, kot so že navedene in vsebovane v spisu Bpp 1096/2015, je po oceni tožene stranke njegova ponovna prošnja z dne 30. 10. 2015, upoštevajoč določila 1. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP v zvezi s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, nedovoljena.

2. V tožbi tožnik uvodoma navaja, da zavrača navedbe tožene stranke, da mu je bilo podano pravno svetovanje, češ da mu je bila dodeljena le odvetnica, ki naj bi A.A. nezainteresirano poslala več elektronskih pisem z zahtevo o povrnitvi tožnikove lastnine ali povračilo nastale škode, ne da bi nudila tožniku pravno svetovanje ali nadaljevanje postopka po tem, ko mediacija ni uspela. Dodaja, da je v zvezi s svojimi prejšnjimi prošnjami dvakrat doslej neuspešno sprožil upravni spor. Po mnenju tožnika mu je preostala le še možnost, da ponovno zaprosi za brezplačno pravno pomoč v zvezi z uveljavljanjem odškodnine v višini 150,00 EUR za povzročeno materialno škodo in 5.000,00 EUR „za psihične muke in stres“. Poudarja, da je A.A. prekršil zakon in tožniku povzročil materialno škodo, zato meni, da je po Ustavi in zakonu treba ukrepati proti kršitelju, češ da je v nasprotnem primeru oškodovanec prisiljen vzeti zakon „v svoje roke“.

3. Tožena stranka je po pozivu sodišča z dne 23. 12. 2015 v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) v danem roku sodišču predložila predmetne upravne spise, posebnega odgovora na tožbo pa ni vložila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedeni izpodbijani sklep, s katerim je tožena stranka zavrnila ponovno prošnjo tožnika z dne 30. 10. 2015 za odobritev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem zaradi plačila odškodnine za izgubljeno igralno konzolo Play Station 3. 6. Med strankama v konkretnem primeru ni sporno, da je v zvezi s prejšnjimi prošnjami že dvakrat sprožil upravni spor, a neuspešno, kar tožnik s svojimi navedbami v tožbi izrecno potrjuje. Zato je po presoji sodišča pravno zmotno stališče tožnika, kolikor meni, da ima podlago v zakonu (ZBPP) za ponovno vlaganje neomejenega števila prošenj za odobritev brezplačne pravne pomoči za isto zadevo, v zvezi s katero mu je bila brezplačna pravna pomoč predhodno že odobrena in jo je že prejel, kakor tudi v primeru, če mu je bila prošnja za brezplačno pravno pomoč v zvezi z isto sporno zadevo že predhodno zavrnjena.

7. Sodišče namreč ob upoštevanju 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP v povezavi s 1. točko 2. odstavka 37. člena ZBPP tožnikovemu, po oceni sodišča zmotnemu pravnemu stališču, ne more slediti, saj je v takem primeru pristojni organ za brezplačno pravno pomoč (v konkretnem primeru tožena stranka) dolžan skladno s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP v povezavi s 1. točko 2. odstavka 37. člena ZBPP, ob upoštevanju načela zakonitosti upravnega odločanja iz 2. odstavka 120. člena v povezavi s 4. odstavkom 153. člena Ustave in 6. člena ZUP, zavreči zahtevo stranke s sklepom, če se o isti upravni zadevi že vodi ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, enako pa ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

8. Po povedanem je torej tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga tožnik v tožbi ne izpodbija, po presoji sodišča pravilno uporabila navedene materialne predpise, na katere se sklicuje pri svoji odločitvi. Zato sodišče, da se izogne ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov za sprejeto odločitev, lahko v celoti sledi obrazložitvi tožene stranke in se nanjo na tem mestu zgolj izrecno sklicuje, skladno s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1, glede na to, da je tožena stranka o predhodno vloženi prošnji tožnika za brezplačno pravno pomoč že vsebinsko odločila z odločbo št. Bpp 1096/2015, ki je postala pravnomočna 17. 8. 2015. Zato je tudi po presoji sodišča sedaj izpodbijana odločitev, da zavrže tožnikovo ponovno prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot nedovoljeno, pravilna v skladu z določilom 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 1. točko 2. odstavka 37. člena ZBPP.

9. Sodišče je po povedanem tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil v obravnavani sporni zadevi postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je tudi izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen.