Jedro

Zaradi nasprotja med dejanskim stanjem navedenim v tožbi in dokazi, ki jih je predložil tožnik, ni podlage za zamudno sodbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in tožencu naložilo, da tožniku plača 9.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04. 08. 2010 dalje do plačila. Hkrati mu je naložilo, da tožniku plača 326,40 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pritožil toženec (M. K.) iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP (1) in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da ji ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče prve stopnje zamudne sodbe ne bi smelo izdati, ker niso izpolnjeni pogoji za njeno izdajo po 1., 3. in 4. točki 1. odstavka 318. člena ZPP. Navaja, da je tožbo v avgustu 2010 sicer prejel, da pa je kot tožena stranka navedena K... M., T. 8, pritožnik pa je K. M., ki ima naslov na T. 28. Pojasnjuje in z dopisoma UE Vrhnika z dne 03. 12. 2011 dokazuje, da na naslovu T. 8 ni osebe prijavljene z imenom K. M. in da v registru prebivalstva ni vpisana oseba z imenom K.... M., T. cesta 8. Zamudna sodba je bila izdana proti fizični osebi, ki ni vpisana v register prebivalstva, tožba je bila vložena proti neobstoječi fizični osebi, zato nanjo pritožnik ni reagiral. Če se nanaša nanj, bi mu morala biti vročena osebno na naslov T. 28 s pravilno označbo priimka. Na naslovu T. 8 tudi nima poštnega predalčnika. Ni torej podan prvi pogoj, ki ga določa 318. člen ZPP za izdajo zamudne sodbe. Utemeljenost tožbenega zahtevka tudi ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Pri opisu dejanja tožnik ni navedel ne kje je do dogodka prišlo, ne kdo je bil prisoten in tudi ne pojasni, o čem bi priči, ki ju je predlagal vedeli izpovedati. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek so v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam. V tožbi trdi, da je dobil poškodbe, ko naj bi opravljal delo na cepilcu na razkol drv. Iz izvida z dne 09. 06. 2009 pa je pod anamnezo navedeno: „Pri domačem delu si je poškodoval palec leve roke s sekiro.“ Isto pa je razvidno iz zdravniškega potrdila dr. S. M. z dne 18. 09. 2009. Navedb tožnika glede trajanja nošnja opornice in števila opravljenih fizioterapij ne potrjuje predložena medicinska dokumentacija. Iz previdnosti se pritožuje tudi glede višine prisojene odškodnine in opozarja, da zadevi II Ips 68/97 in II Ips 546/99, ki ju je upoštevalo sodišče prve stopnje, nista primerljivi s predmetno zadevo, saj je šlo za hujše poškodbe, kot jih je dobil tožnik. Za pravilno oceno višine škode bi moralo sodišče postaviti izvedenca medicinske stroke. Brez podlage v zdravstveni dokumentaciji je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino, ki je glede na postavljeno diagnozo in sodno prakso previsoka.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev ter priglasil stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V predmetni zadevi je očitno, kot opozarja pritožnik, prišlo do napake pri označbi priimka in naslova tožene stranke, kar pa je mogoče odpraviti s pravilno označbo stranke (pravilna navedba priimka in prebivališča). Zapis v uvodu tožbe ni nujno odločilen in je pomembno predvsem kako sta opredelitev stranke razumela sodišče in tožena stranka (primerjaj sodbo II Ips 701/2004). Za pritožnika očitno (kljub nepravilni označbi v tožbi) ni sporno, da se tožba nanaša nanj. V pritožbi ne trdi, da do zatrjevanega škodnega dogodka (potrditvi tožnika je po dogovoru s tožencem zanj opravljal dela na cepilcu za razkol drv, pri čemer se je poškodoval, ko mu je na cepilcu pomagal klati drva 09. 06. 2009) ni prišlo. Priznava, da je tožbo prejel, oporeka pa pravilnosti vročitve tožbe. Tudi tožnik pritožnika očitno šteje za toženo stranko (v odgovoru na pritožbo ga pravilno označi).

6. Pritožnik priznava, da je avgusta 2010 prejel tožbo, zato se upoštevaje določbo 6. odstavka 139. člena ZPP, ne more uspešno sklicevati na kršitev pravil o vročanju. Kot je razvidno iz povratnice o prejemu tožbe, je pritožnik z osebnim podpisom (v pritožbi ne trdi, da podpis na povratnici ni njegov) potrdil prejem tožbe naslovljene na: M. K...., T. 8. Če bi se želel izogniti posledicam (izdaji zamudne sodbe), bi moral na tožbo odgovoriti. Pritožbeno razlogovanje in dokazovanje (dopisa UE Vrhnika z dne 03. 02. 2011), da na T. 8 pritožnik nima prijavljenega stalnega prebivališča in da oseba M. K...., T. 8 ni vpisana v register prebivalstva, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (337. člen ZPP). Zmotno prepričanje pritožnika, da mu na tožbo ni treba odgovoriti, ni upravičen razlog in ne izkazuje nekrivde.

7. Toženec pa utemeljeno oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni nasprotja med dejanskim stanjem navedenim v tožbi in dokazi, ki jih je predložil tožnik sam. Tožnik v tožbi navaja, da se je poškodoval 09. 06. 2009 na cepilcu drv, last toženca, ki je cepljenje drv tudi organiziral, v izvidu KC Ljubljana z dne 09. 06. 2009, pa je zapisano pod anamnezo: „Pri domačem delu si je poškodoval palec leve roke s sekiro.“ Tudi v zdravniškem potrdilu dr. S. M. z dne 18. 09. 2009 je zapisano, da si je tožnik 09. 06. 2009 poškodoval palec leve roke s sekiro.

8. Obstoječe nasprotje (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP) preprečuje izdajo zamudne sodbe in bi moralo sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo. Ker pogoj po 4. točki 318. člena ZPP ni podan, je sodišče prve stopnje zamudno sodbo izdalo v nasprotju z določbo 318. člena ZPP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato iz tega razloga moralo zamudno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

9. Zaradi ugotovljenega nasprotja ob ponovnem odločanju ne bo mogoče izdati zamudne sodbe in bo moralo opraviti glavno obravnavo ter na njej izvesti dokaze, ki bodo lahko tudi potrdili tožnikove trditve, ki so jih ovrgli tožbi priloženi dokazi. V primeru, da bi bile tožbene trditve točne (da se je tožnik poškodoval na cepilcu drv), pa je tožba nesklepčna. Po oceni pritožbenega sodišča gre za odpravljivo nesklepčnost, zato bo moralo sodišče prve stopnje postopati po določbi 3. odstavka 318. člena ZPP in tožnika pozvati k njegovi odpravi.

10. Pritožnik uveljavlja tožbeni zahtevek na podlagi objektivne odgovornosti tožene stranke, pri čemer pa ne navede, zakaj šteje, da se je tožnik poškodoval na nevarni stvari, katere imetnik je toženec. Povedano drugače, ni pojasnil dejstev, na podlagi katerih sklepa, da gre za nevarno stvar oziroma delo in posledično objektivno odgovornost. Posplošeno sklicevanje na sodno prakso (tožnik ne navaja konkretnih zadev), tudi če gre za stroj (tožnik to sicer prvič omenja v odgovoru na pritožbo), ne zadošča za opredelitev pojma nevarna stvar. Vsak stroj namreč ni nevarna stvar. Poostrena odgovornost po načelu vzročnosti je namreč podana v tistih primerih, ko so stvari ali dejavnosti same po sebi tako nevarne, da nevarnosti ni mogoče preprečiti. Pritožnik bo zato moral opredeliti (če gre za stroj), za kakšen cepilec drv je šlo (hidravlični ali električni) ter pojasniti, na kakšni podlagi ocenjuje, da gre za nevarno stvar.

11. Ker je sporen temelj, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do (podrejeno) uveljavljanih pritožbenih razlogov glede višine odškodnine.

12. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 in nadaljnji.