Jedro

Po 1. odstavku 40. člena ZP se sme varstveni ukrep tujca z ozemlja Republike Slovenije izreči tujcu, ki je storil prekršek, zaradi katerega bi bilo nezaželeno, da bi še naprej ostal v Republiki Sloveniji. Taka določba tudi ni v nasprotju z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki sicer v 1. odstavku določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja in svojega doma, ki pa v 2. odstavku določa, da se javna oblast lahko vmeša v izvrševanje te pravice, če je to določeno z zakonom in je med drugim nujno, da se na tak način zavaruje tudi javna varnost, med drugim tudi nered ali pravice in svoboščine drugih ljudi.

Izrek

1) Zahteva zagovornika kaznovanega N.B. za sodno varstvo se glede prekrška, opisanega pod tč. 1 pravnomočne odločbe o prekršku, zavrne kot neutemeljena.

2) Zahteva zagovornika kaznovanega N.B. za sodno varstvo se glede prekrška, opisanega pod tč. 2 pravnomočne odločbe o prekršku, zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Z odločbo sodnika za prekrške v Sežani z dne..., je bila kaznovanemu N.B. za prekršek po 4. točki 1. odstavka 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir, opisan pod tč.1, določena kazen 25 dni zapora, za prekršek po 2. točki 1. odstavka 11. člena navedenega zakona, opisan pod tč. 2, pa mu je bila določena denarna kazen 70.000 tolarjev, nato pa mu je bila na podlagi 32. člena Zakona o prekrških (ZP) izrečena enotna kazen 25 dni zapora in 70.000 tolarjev denarne kazni. Na podlagi 40. člena ZP je bil kaznovanemu N.B. izrečen tudi varstveni ukrep odstranitve tujca iz države za čas 12 mesecev. Senat za prekrške Republike Slovenije je z odločbo z dne..., pritožbo zagovornika kaznovanega N.B. zavrnil kot neutemeljeno in potrdil odločbo o prekršku prve stopnje.

Zagovornik kaznovanega N.B., odvetnik K.V.S. iz K, v zahtevi za sodno varstvo z dne... uvodoma navaja, da uveljavlja vse razloge iz 203. člena ZP, predlaga pa, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije prvostopno in drugostopno odločbo o prekršku spremeni tako, da obdolženca "oprosti krivde in odgovornosti za očitane prekrške", podrejeno pa predlaga, da ju razveljavi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno obravnavanje, vendar ne sodniku za prekrške v Sežani, temveč sodniku za prekrške v Kopru, ter da odloži prestajanje kazni zapora in odpravi varstveni ukrep odstranitve obdolženca iz države.

Zahteva za sodno varstvo, s katero zagovornik kaznovanega N.B. izpodbija pravnomočno odločbo o prekršku glede prekrška, opisanega pod tč. 1, ni utemeljena.

Po določbi 203. člena ZP je odločbo o prekršku, izdano na drugi stopnji, mogoče izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo, če je bila z odločbo prekršena materialna določba tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, in če je bila v postopku o prekršku prekršena kakšna določba postopka iz 1.,2.,4.,8.,9. ali 10. točke 1. odstavka 186. člena ZP.

Kršitev materialnih določb ZP in Zakona o prekrških zoper javni red in mir ni podana, saj so v dejanju kaznovanega N.B., opisanega pod tč. 1 prvostopne odločbe o prekršku, podani vsi znaki prekrška po 4. točki 1. odstavka 11. člena Zakona o prekrških zoper javni red in mir. Z navedbami, da se je dogodek pripetil v družinskem krogu, da je bil kaznovani N.B. fizično napaden in poškodovan in da se je upiral pristranskemu ravnanju policistov, ki so ga na nehuman način odpeljali na policijsko postajo, skuša zagovornik prikazati, da so podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost za prekršek. Vendar pa s takimi navedbami zagovornik kaznovanega izpodbija le pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za sodno varstvo ni mogoče vložiti. Sicer pa pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo tudi ni nastal nikakršen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, saj so bili v postopku o prekršku zbrani in tudi ocenjeni dokazi, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da je kaznovani Nebojša B. storil očitani prekršek. V zvezi s tem je potrebno omeniti, da zagovornik kaznovanega uveljavlja tudi kršitev 11. točke 1. odstavka 186. člena ZP, ko navaja, da v razlogih prvostopne in drugostopne odločbe niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Tudi iz tega razloga ni mogoče vložiti zahteve za sodno varstvo, razen tega pa ni utemeljeno tako zatrjevanje, saj je v razlogih prvostopne in drugostopne odločbe o prekršku določno navedeno, na podlagi katerih dejstev in dokazov je bilo ugotovljeno, da je kaznovani N.B. storil očitani prekršek.

Zahteva za sodno varstvo tudi ni utemeljena v delu, ko uveljavlja kršitve določb ZP. Ni bila kršena pravica kaznovanega N.B. do obrambe. Pred njegovim zaslišanjem dne... mu je bil potem, ko mu je bilo predočeno, česa je obdolžen, dan pouk po 1. odstavku 113. člena ZP, kar je v zapisniku o zaslišanju zabeleženo. Prav tako je bil pred zaslišanjem poučen po 3. odstavku 63. člena ZP, torej da ima pravico v postopku uporabljati svoj jezik, vendar se je tej pravici odpovedal ter povedal, da slovenski jezik razume. Pred zaslišanjem sicer ni bil poučen o pravici do zagovornika, vendar zato ni podana kršitev procesnih določb ZP, saj ta zakon ne zahteva, da bi moral biti obdolžencu pred zaslišanjem dan pouk o pravici do zagovornika. Iz podatkov v spisu pa ni razvidno, da bi kaznovani N.B. pravico do zagovornika uveljavljal, saj iz zapisnika o njegovem zaslišanju z dne... ne izhaja, da bi izjavil, da si bo vzel zagovornika.

Povsem neutemeljeno in v nasprotju s podatki spisa je zatrjevanje, da je podana kršitev 9. točke 1. odstavka 186. člena ZP, češ da se odločba o prekršku opira na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati. Zagovornik kaznovanega v zvezi s tem navaja, da je "videti, da sodnik za prekrške privilegiranih prič pred zaslišanjem ni opozoril na pravico, da jim ni treba pričati". Če bi si zagovornik kaznovanega ogledal zapisnike o zaslišanju prič S.M., svakinje kaznovanega, S.B., žene kaznovanega, in S.M, tasta kaznovanega, bi lahko ugotovil, da so bile navedene privilegirane priče po 2. odstavku 125. člena ZP pred zaslišanjem poučene o pravici, da jim ni treba pričati. Navedene priče pa so po podanem pouku pričale, zaradi česar se odločba o prekršku na tak dokaz lahko opira.

Prav tako ni utemeljena zahteva zagovornika kaznovanega N.B. za sodno varsto v delu, ko izpodbija izrek o kazni zapora, ki je bila kaznovanemu določena za prekršek, opisan pod tč. 1 pravnomočne odločbe o prekršku. Z izrekom take kazni niso bile kršene materialne določbe Zakona o prekrških zoper javni red in mir, po katerem je za prekršek, opisan pod tč. 1 pravnomočne odločbe o prekršku, predpisana denarna kazen do 120.000 tolarjev ali kazen zapora do 30 dni.

Primernosti kazni zapora, določene kaznovanemu za tak prekršek v okviru predpisane kazni, pa z zahtevo za sodno varstvo ni mogoče izpodbijati.

Glede na določilo 202. člena ZP z zahtevo za sodno varstvo tudi ni mogoče izpodbijati primernosti odločbe o varstvenem ukrepu odstranitvi tujca iz države, ki je bil kaznovanemu N.B., ki je državljan ZR Jugoslavije, izrečen na podlagi 40. člena ZP. Stališče zagovornika, da kaznovanemu N.B. ni mogoče izreči takega varstvenega ukrepa, ker je poročen z državljanko Republike Slovenije in ker ima 4 mesece starega otroka, ni utemeljeno. Po 1. odstavku 40. člena ZP se sme varstveni ukrep tujca z ozemlja Republike Slovenije izreči tujcu, ki je storil prekršek, zaradi katerega bi bilo nezaželeno, da bi še naprej ostal v Republiki Sloveniji. Taka določba tudi ni v nasprotju z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki sicer v 1. odstavku določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja in svojega doma, ki pa v 2. odstavku določa, da se javna oblast lahko vmeša v izvrševanje te pravice, če je to določeno z zakonom in je med drugim nujno, da se na tak način zavaruje tudi javna varnost, med drugim tudi nered ali pravice in svoboščine drugih ljudi.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da v delu zahteve za sodno varstvo, ki se nanaša na prekršek, opisan pod tč. 1 pravnomočne odločbe o prekršku, niso podani razlogi iz 203. člena ZP. Zato je zahtevo za sodno varstvo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno ( 4. odstavek 204. člena ZP ).

Zahteva za sodno varstvo, ki se nanaša na prekršek, opisan pod tč. 2 pravnomočne odločbe o prekršku, pa ni dovoljena. Zahtevo za sodno varstvo je mogoče po določilu 2. točke 202. člena ZP vložiti le v primeru, če je bila izrečena posamezniku za prekršek denarna kazen, ki presega 100.000 tolarjev. Taka denarna kazen pa kaznovanemu N.B. za prekršek, opisan pod tč. 2 pravnomočne odločbe o prekršku, ni bila izrečena, saj mu je bila za ta prekršek izrečena denarna kazen 70.000 tolarjev. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za sodno varstvo v tem delu zavrglo kot nedovoljeno ( 2. odstavek 204. člena ZP ).