Jedro

Trditveno in dokazno breme glede protipravnosti dejanja (škodljivega dejstva) in vzročne zveze je na strani tožnice. Tožnica bi drugo toženi stranki (občini) lahko očitala, da je opustila nadzor, ki ga je dolžna izvajati na podlagi določil ZJC, 7. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest in 1. člena pogodbe, ali da ni izbrala usposobljenega izvajalca, vendar pa tega ni storila. Očitala ji je le, da ceste ni ustrezno vzdrževala, kar pa glede na sklenjeno pogodbo s prvo toženo stranko ni bila njena dolžnost. Občina pa ne more odgovarjati za škodo zgolj zato, ker je lastnica infrastrukturnih objektov, naprav in omrežij na območju občine, ki so namenjeni za izvajanje gospodarskih javnih služb. Tožnici bi kot delavki pripadalo nadomestilo stroškov za prevoz na delo in prehrano le, če bi delala in bi ji dejansko tudi nastali. Ker pa je bila v bolniškem staležu, ji niso nastali (in s tem tudi ne škoda) in do njihovega povračila ni upravičena ne s strani delodajalca, ne s strani tožene stranke.

Izrek

Pritožbi drugo tožene stranke se v celoti ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko v celoti zavrne.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v zavrnilnem delu (točka 2 izreka) spremeni tako, da se prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem zviša za 700,00 EUR in je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v roku 15 dni poleg zneska 2000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2002 do prenehanja obveznosti, še znesek 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2002 do prenehanja obveznosti.

Pritožbi prvo tožene stranke se delno ugodi in se sodba v obsodilnem delu (točka 1 izreka ) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zneska 85,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2000 do prenehanja obveznosti in zahtevek za plačilo 65,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2000 do prenehanja obveznosti.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in pritožba prvo tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugo toženi stranki 206,54 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

Tožeča in prvo tožena stranka nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da sta prva in druga tožena stranka dolžni plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 3.365,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 2.834,59 EUR od 24.12.2002 do prenehanja obveznosti, od zneska 265,31 EUR od 18.2.2000 do prenehanja obveznosti, od zneska 203,14 EUR od 18.3.2000 do prenehanja obveznosti in od zneska 62,59 EUR od 20.1.2000 do prenehanja obveznosti (točka 1 izreka). Višji tožbeni zahtevek, to je znesek 4.947,91 EUR in del zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov premoženjske škode, in sicer zakonske zamudne obresti od 15.2.2000 do 17.2.2007 (pravilno 2000) in zakonske zamudne obresti od 15.3.2000 do 17.3.2000, pa je zavrnilo (točka 2 izreka). O stroških postopka sodišče ni odločilo in bo to storilo s posebnim sklepom.

(2.) Proti tej sodbi vlagajo pritožbo tožeča in obe toženi stranki.

(3.) Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del (točka 2 izreka), razen glede zavrnitve zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 15.2.2000 do 17.2.2007 (pri čemer pritožnica opozarja na očitno pisno napako) in od dne 15.3.2000 do 17.3.2000. V ugodilnem delu (točka 1 izreka) se pritožuje glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki po odločitvi sodišča tečejo do prenehanja obveznosti. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je zaključek sodišča, da je tožnica s tem, ko je poiskala zdravniško pomoč v Celju in ne v Ljubljani, podaljšala trajanje hudih bolečin, nepreverjen in ne nujno tudi logičen. V Kliničnem centru v Ljubljani bi lahko dalj časa čakala na oskrbo poškodbe kot v Celju in bi na ta način prav tako dolgo (ali celo dlje časa) trpela za hudimi bolečinami. Sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ni upoštevalo obiskov tožnice v domači ambulanti, nadalje, da tožnica pri spremembah vremena, dvigovanju težjih bremen in dolgotrajnejših obremenitvah še vedno čuti bolečine v poškodovanem delu telesa ter začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v času zdravljenja poškodbe. Prav tako sodišče ni v zadostni meri upoštevalo, da je bila tožnica štirikrat rentgensko eksponirana, da je nosila mitelo, kar je neprijetno in moteče, prav tako pa je bilo zanjo neprijetno in moteče razgibavanje doma in na fizioterapiji. Predlaga, da sodišče zahtevku v celoti ugodi. Tožnica je prestajala tako intenziven primarni kot tudi sekundarni strah, pri čemer je primarni strah trajal kar nekaj časa, saj tožnica takoj po padcu ni mogla vstati. Odškodnina za strah je prenizko odmerjena, odločitev sodišča prve stopnje pa neobrazložena. Napačna je tudi odločitev sodišča, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka iz naslova neto dodatka za stimulacijo. Iz potrdila tožničinega delodajalca iz meseca maja 2000 namreč jasno izhaja, da je bila za tak znesek prikrajšana. Izrek sodbe v obrestnem delu je nedoločljiv in neizvršljiv. Sodišče bi moralo v presežku zakonske zamudne obresti od „do prenehanja obveznosti“ do „do plačila“ zavrniti. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o stroških postopka, čeprav se odločitev lahko pridrži za poznejšo odločbo le v primeru iz 164. člena ZPP, to je pri delni in vmesni sodbi. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

(4.) Prvo tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper njo v celoti zavrne, podredno pa, da se pritožbi ugodi, sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče zmotno zaključuje, da sta toženi stranki spregledali določila 4. in 5. odstavka 14. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (v nadaljevanju Pravilnik o vzdrževanju) ter določila 2. odstavka 8. člena pogodbe. 4. odstavek 14. člena Pravilnika o vzdrževanju se nanaša le na ceste nižjih kategorij, torej kategorij, ki niso navedene v 3. odstavku 14. člena in ceste, ki so prometno obremenjene le v omejenih časovnih obdobjih, pri čemer so taksativno naštete kolesarke poti, turistične ceste in ceste, ki so v zimskem obdobju zaprte, kamor nikakor ne gre uvrstiti Čopove ulice, na kateri je prišlo do škodnega dogodka. Prav tako se določilo 5. odstavka 14. člena Pravilnika o vzdrževanju nanaša na primere neugodnih vremenskih razmer, ki v danem primeru niso bile podane, in na druge primere, ki lahko ogrožajo cesto ali promet na njej. Poškodba plošče oziroma neravnina javnih površin, namenjenih za hojo pešcev, ni v mestnem središču nič nenavadnega in tudi ni nepričakovana. Spremenjena oziroma poškodovana površina ne pomeni povečane škodne nevarnosti. Sodišče je nepravilno uporabilo tudi 2. odstavek 8. člena pogodbe, saj med „druge pojave“ konkretne poškodbe ni možno šteti. Da naj bi toženi stranki opustili pogostejše, večkrat kot enkrat tedenske preglede, tožeča stranka ni zatrjevala, niti ni zatrjevala obstoja posebnih razmer, zaradi katerih bi se morali pogostejši, to je več kot enkrat tedenski pregledi tudi izvajati. Sodišče ne pove, na podlagi katerega predpisa bi morali toženi stranki luknje dnevno pokriti ali označiti, ali na nevarnost pravočasno opozoriti s tablami. Sodišče je nepravilno odločilo, da spremenjena dela tožbenega zahtevka nista zastarala. Ob spremembi je namreč že pretekel objektivni 5-letni rok po 376. členu ZOR. Zmotno in nepopolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje glede nastanka škodnega dogodka, zmotna pa je tudi ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni s premalo običajne skrbnosti hodila po Čopovi ulici. Tožeča stranka, ki si je ogledovala izložbe, je povsem izključila pozornost glede stanja prometne površine, s čimer je soprispevala k nastanku škodnega dogodka. Zatrjevanje tožeče stranke glede nastanka škodnega dogodka je v nasprotju z listinsko dokumentacijo, to je izvidom Splošne bolnice Celje z dne 30.12.1999, iz katerega izhaja, da je tožeča stranka padla in se udarila v levo ramo, saj tožnica, ki je bila zaslišana na naroku 17.4.2007, izpoveduje, da je padla na levo roko. Glede na to ni mogla utrpeti neposrednega udarca v levo ramo. Sodišče je na podlagi izvedeniškega mnenja zaključilo, da je tožnica trpela lahke bolečine največ tri tedne, kar je v nasprotju z medicinsko dokumentacijo, saj iz izvida z dne 7.1.2000 izhaja, da so bolečine že izzvenele. Razlogov za prisojo odškodnine iz naslova strahu v znesku 834,59 EUR sodišče v sodbi ni navedlo. Tožeča stranka ni z ničemer izkazala, da je akontacijo za plačano rezervacijo za zimski dopust plačala, prav tako pa v času bolniškega staleža ni bila prikrajšana za prehrano med delom in prevozne stroške. Sodišče je obresti od materialne škode tožeči stranki priznalo od 18.2.2000 oziroma od 18.3.2000 in od 20.1.2000, kar je v nasprotju z 299. členom OZ, po katerem pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno ali z začetkom kakšnega postopka zahteva od dolžnika izpolnitev svoje obveznosti. Prvotožena stranka je odškodninski zahtevek prejela šele 17.11.2000 in pred tem ni mogla biti v zamudi z izpolnitvijo obveznosti, saj takrat za obveznost niti ni vedela. Zmotna je tudi odločitev sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče omejilo s prenehanjem obveznosti, pri čemer iz sodne odločbe ne izhaja, kdaj naj bi obveznost prenehala.

(5.) Drugo tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrne. Navaja, da naj bi bila drugo tožena stranka odgovorna za nastalo škodo solidarno s prvo toženo stranko na podlagi 184. člena ZOR in 1. odstavka 154. člena ZOR. Takšna pravna podlaga pa lahko velja le za odgovornost prvo tožene stranke, saj je bila dolžnost vzdrževanja cest nanjo prenešena. Tožnica pa ni zatrjevala, da bi drugo tožena stranka opustila svojo dolžnost nadziranja vzdrževalca, ali da drugo tožena stranka za vzdrževanje cestišča ni izbrala usposobljene družbe, kar bi lahko bila podlaga za odgovornost drugo tožene stranke. Le- tej zato ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja. Tožnica je v tožbi navedla le to, da vlaga tožbo zoper drugo toženo stranko, ker je ta dolžna zagotavljati čiščenje javnih površin in da je dolžna zagotoviti vzdrževanje Čopove ceste v takšnem stanju, da ne ogroža pešcev. Tožeča stranka tudi ni zatrjevala posebnih okoliščin, zaradi katerih bi morala drugo tožena stranka pogostejše oglede naložiti prvo toženi stranki, sicer pa meni, da bi bila takšna skrbnost pretirana in v praksi neizvedljiva.

(6.) Pravdne stranke na pritožbe druga druge niso odgovorile.

(7.) Pritožbi tožeče in prvo tožene stranke sta delno utemeljeni, pritožba drugotožene stranke pa je utemeljena v celoti.

(8.) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna v delu odločitve pod točko 2 in sicer glede zavrnitve dela zahtevka glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov premoženjske škode in sicer za zakonske zamudne obresti od 15.2.2000 do 17.2.2007 (pravilno 2000) in zakonske zamudne obresti od 15.3.2000 do 17.3.2000. V preostalem delu je bila odločitev predmet pritožbenega preizkusa in sicer v mejah pritožbenih razlogov (1. odstavek 350. člena ZPP), po uradni dolžnosti pa je sodišče pazilo tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede pritožbe drugo tožene stranke (9.) Iz pritožbe je razbrati, da drugo tožena stranka zavrača odgovornost za nastalo škodo, ker je dolžnost vzdrževanja cest prenesla na prvo toženo stranko, tožeča stranka pa ni zatrjevala, da bi drugo tožena stranka opustila svojo dolžnost nadziranja vzdrževanja ali da za vzdrževanje ni izbrala usposobljene družbe. Zakon o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), ki je stopil v veljavo 7.6.1997, v 8. členu določa, da je vzdrževanje javnih cest obvezna gospodarska javna služba, s tem da način opravljanja rednega vzdrževanja in organiziranja obnavljanja za občinske ceste določi občina. MOL je sicer na podlagi zakonskega pooblastila, ki ga vsebuje 82. člen ZJC, šele po škodnem dogodku sprejela Odlok o občinskih cestah ter Odlok o kategorizaciji občinskih cest, vendar pa je do sprejetja teh predpisov veljalo (glej 2. odst. 82. člena ZJC), da se smiselno uporabljajo določbe ZJC, ki se nanašajo na državne ceste. Za leto 1999 je drugo tožena s prvo toženo stranko sklenila pogodbo o izvajanju dela programa komunalnih dejavnosti na območju MOL (v nadaljevanju pogodba), s katero je vzdrževanje občinskih cest, objektov ter opreme na njih, zelenih površin in objektov ter naprav na njih in parkovnih gozdov, vse po programu MOL za leto 1999, prenesla na prvo toženo stranko. To dejstvo se v pritožbenem postopku tudi ne izpodbija. Pritožba ima glede na to prav, da za njeno odgovornost, predvsem, upoštevajoč trditveno podlago v tožbi, ni podlage. Tožeča stranka drugo toženi stranki očita zgolj to, da ceste ni ustrezno vzdrževala, kar pa, glede na sklenjeno pogodbo s prvo toženo stranko, ni bila njena dolžnost. Trditveno in dokazno breme glede protipravnosti dejanja (škodljivega dejstva) in vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, je na strani tožeče stranke, ki pa glede drugo tožene stranke, kaj več od zgoraj navedenega, ni trdila. Kot pravilno opozarja pritožba, bi tožeča stranka drugo toženi stranki lahko očitala, da je opustila dolžni nadzor (ki ga je dolžna izvajati na podlagi določil ZJC, 7. člena Pravilnika o vzdrževanju in 1. člena pogodbe ) ali da ni izbrala usposobljenega izvajalca, vendar pa tega ni storila. Drugo tožena stranka ne more odgovarjati za škodo zgolj zato, ker je lastnica infrastrukturnih objektov, naprav in omrežij na območju MOL, ki so namenjeni za izvajanje gospodarskih javnih služb. S tem bi namreč že prešli na območje objektivne odgovornosti, ki pa je tožeča stranka ni zatrjevala.

(10.) Ker je glede na obrazloženo, ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, je pritožbeno sodišče pritožbi drugo tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu, to je v točki 1, glede drugo tožene stranke spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrnilo (358. člen ZPP). Glede na takšno odločitev se pritožbeno sodišče o ostalih pritožbenih trditvah drugo tožene stranke ni posebej izjavljalo.

Glede pritožbe tožeče in prvo tožene stranke (11.) Neizpodbijano dejstvo je, da je bila med prvo in drugo toženo stranko glede vzdrževanja občinskih cest in objektov na območju MOL sklenjena že citirana pogodba, pri čemer ni dvoma, da izvajalca rednega vzdrževanja javnih cest poleg pogodbe zavezuje tudi zakon, predvsem pa v letu 1998 sprejeti (prav tako že citirani) Pravilnik o vzdrževanju. Prvo tožena stranka sodišču v zvezi s svojo odgovornostjo očita zmotno uporabo materialnega prava, predvsem določil pogodbe in 14. člena Pravilnika o vzdrževanju.

(12.) Javne ceste, kamor sodijo tudi vse občinske ceste, je potrebno po 5. členu ZJC vzdrževati tako, da jih lahko varno uporabljajo vsi uporabniki cest. Čopova ulica je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, namenjena predvsem pešcem. Tem mora biti zato omogočeno, da se po njej varno gibljejo. Izpolnitvi takšnega osnovnega namena vzdrževanja so namenjene tudi ostale zakonske določbe, ki se nanašajo na vzdrževanje, pa tudi določbe Pravilnika o vzdrževanju in jih je zato potrebno tako tudi razlagati.

(13.) Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbo prvo tožene stranke, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo v pogledu 4. točke 14. člena Pravilnika o vzdrževanju, saj se to določilo, kot pravilno opozarja pritožnica, nanaša na ceste nižjih kategorij (to so javne poti in občinske kolesarske poti – glej Uredbo o merilih za kategorizacijo javnih cest, Uradni list RS, št. 49/97) in ceste, ki so prometno obremenjene le v določenih časovnih obdobjih, vendar pa takšna zmotna uporaba materialnega prava ni vplivala na sicer pravilno odločitev sodišča, ki je kot podlago svoji odločitvi uporabilo tudi 5. točko 14. člena Pravilnika o vzdrževanju in 8. člen sklenjene pogodbe. 5. točka 14. člena določa, da je potrebno v obdobjih neugodnih vremenskih razmer in v drugih primerih, ki lahko ogrozijo cesto ali promet na njej, pogostnost in obseg pregledov prilagoditi razmeram. Pogoja za prilagoditev pogostnosti pregledov in posledično tudi sanacije manjših poškodb (15.člen Pravilnika o vzdrževanju) sta torej dva. Prvi pogoj je, da gre za obdobje neugodnih vremenskih razmer ali pa za drug primer, drugi pogoj pa je, da zaradi tega lahko pride do ogrožanja ceste ali prometa na njej. Brez dvoma lahko luknje, ki so na cestišču nastale zaradi izpadanja plošč, uvrstimo med „drug primer“, izpolnjen pa je tudi pogoj ogrožanja. Upoštevajoč ugotovitve sodišča prve stopnje, da je Čopova ulica v prazničnem decembrskem času ena od glavnih sprehajalnih ulic in torej v času, ko je prišlo do škodnega dogodka, izredno obremenjena s pešci ter upoštevajoč dejstvo, da se cesta s strani pešcev uporablja tudi v večernih in nočnih urah, ko je vidljivost bistveno slabša, takšne luknje velikosti 30 x 30 cm in globine 5 cm, lahko ogrožajo pešce na tej površini in posledično pripeljejo tudi do nastanka škode. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je bila zato dolžnost prvo tožene stranke oziroma njene pregledne službe, da obseg pregledov poveča in ugotovljene poškodbe tudi sanira. Ob tem ni nepomembno tudi ugotovljeno dejstvo, ki mu pritožba ne oporeka, da je prvo tožena stranka vedela za problem izpadanja plošč.

(14.) Pritožbeno sodišče nadalje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da pogodba med prvo in drugo toženo stranko prvo tožene v tem pogledu ni omejevala. 2. odstavek 8. člena pogodbe je namreč omogočal prvo toženi stranki izvesti dela tudi brez predhodnega naročila, če je šlo za izjemne naravne ali druge pojave za zaščito ljudi in njihovega premoženja. Upoštevajoč že opisani zakonski cilj vzdrževanja cest ( 5. člen ZJC ), tudi te pogodbene določbe ni mogoče razlagati drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje. V zvezi z razlago pogodbenih določil tudi ne drži trditev, da tožeča stranka ni zatrjevala obstoja posebnih razmer. Tako je v pripravljalni vlogi (list. št. 36) zapisala, da je bilo prvo toženi (in drugotoženi) stranki znano, da se redno dogaja, da plošče izpadajo, saj to izhaja iz njenega odgovora na tožbo in nadalje, da je šlo za prednovoletni vrvež s stojnicami po eni glavnih mestnih ulic in peš coni v središču mesta.

(15.) Prvo tožena stranka glede na obrazloženo ni storila vsega, kar je bila v zvezi z vzdrževanjem dolžna storiti in je njena odgovornost, upoštevajoč pri tem 184. člen ZOR in 18. člen ZOR, ki nalaga skrbnost dobrega strokovnjaka, za škodo vsekakor odgovorna in je njena pritožba v tem delu neutemeljena.

(16.) Pritožba prvo tožene stranke je neutemeljena tudi v delu, ko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede nastanka škodnega dogodka in ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica k nastanku škode ni soprispevala s svojim ravnanjem.

(17.) Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejstva glede samega nastanka škodnega dogodka pravilno in popolno ugotovilo in pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek sodišča, da se je škodni dogodek pripetil 30.12.1999 na Čopovi ulici tako, kot je tožnica zatrjevala. Do takšnega zaključka je namreč prišlo po skrbni oceni izpovedi priče M. M. in tudi ostalih listinskih dokazil ter izpovedi same tožnice. Samo dejstvo, da je priča M. M. sin tožnice, še ne pomeni, da tej priči posledično ne gre verjeti. Verodostojnost priče sodišče oceni na podlagi neposrednega zaznavanja in z primerjavo z drugimi izvedenimi dokazi. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je izpoved priče, upoštevajoč tudi preostalo dokazno gradivo, verodostojna.

(18.) V zvezi z morebitno soodgovornostjo tožnice v smislu 192. in 205. člena ZOR ima pritožnica sicer prav, da v cestnem prometu, kar velja tudi za pešce, ni mogoče dopustiti, da bi uporabniki cest lahko povsem izključili pozornost v zvezi s stanjem prometne površine, vendar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnici ni mogoče v tej smeri ničesar očitati. Dejstvo namreč je, da je do škodnega dogodka prišlo na eni glavnih sprehajalnih ulic v mestu, kjer povprečno skrben človek lahko pričakuje, da v tleh ne bo lukenj. Ker gre za precej široko površino, ki je namenjena pešcem in je ne prekinjajo robniki ali druge talne ovire, na katere bi moral biti pešec pozoren, od povprečno skrbnega človeka ni mogoče pričakovati, da bo svoj pogled ves čas usmerjal v tla. Tožnica tudi ni mogla vedeti za problem izpadanja plošč (ki pa je prvo toženi stranki bil znan) in zaradi katerega bi lahko od nje zahtevali večjo skrbnost pri hoji. Tožnica je bila, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi primerno obuta in tudi ni posvečala pretirane pozornosti izložbam in ostalemu dogajanju na ulici, kot neutemeljeno očita pritožba. Zaključek sodišča, da tožnica ni soprispevala k nastanku škode, je torej pravilna.

(19.) Prvo tožena stranka v pritožbi ponavlja ugovor zastaranja, ki se nanaša na spremenjeni del tožbenega zahtevka za nematerialno škodo in del obrestnega zahtevka. Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožeča stranka zvišala tožbeni zahtevek v tem delu zaradi porasta cen življenjskih stroškov. Ne gre torej za novo škodo za katero bi bilo, pri presoji pravočasnosti vložitve zahtevka, potrebno uporabiti 376. člen ZOR. Glede na to, da je tožnica tožbo v tej zadevi vložila pravočasno in gre zgolj za prilagoditev zahtevka porastu življenjskih stroškov, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je zaključilo, da ta del zahtevka ni zastaran. Ker obrestni del zahtevka deli usodo glavne stvari in je v tem delu tožnica zahtevek le prilagodila novejši sodni praksi, enako velja tudi za obrestni del. (20.) Neutemeljene so trditve prvo tožene stranke v pritožbi, da so zatrjevanja tožeče stranke glede nastanka škodnega dogodka v nasprotju z listinsko dokumentacijo. Tožnica je tako že v tožbi pod točko I. trdila, da se je ob padcu oprla na levo roko in se udarila v ramo. Izvid z dne 30.12.1999 in izvedeniško mnenje pa poškodbo tudi potrjujeta (izvedenec je v izvedeniškem mnenju jasno zapisal, da je lahko poškodba, ki jo je tožnica utrpela, posledica udarca). Pritožnica je možnosti nastanka poškodbe na tak način v teku postopka sicer ugovarjala, pri tem pa ni predlagala, razen zaslišanja tožeče stranke, nobenega dokaza. Tudi ob zaslišanju izvedenca medicinske stroke tega vprašanja z njim ni razčistila, po zaključenem zaslišanju pa dodatnih predlogov in pripomb v zvezi s podanim izvedeniškim mnenjem ni imela. Pritožba je zato v tej smeri neutemeljena.

(21.) Neutemeljeni sta pritožbi tako tožeče kot prvo tožene stranke v delu, kjer se nanašata na prisojeno odškodnino za strah. Iz izvedeniškega mnenja (list. št. 114), ki ga je sodišče pri odločitvi upoštevalo, izhaja, da je tožnica ob dogodku utrpela intenziven primarni strah, ki je trajal nekaj minut ter sekundarni strah, to je strah pred obsegom poškodbe, postopki zdravljenja in trajanjem zdravljenja ter za sam izid zdravljenja. Njegova intenzivnost je s časom naraščala do pregleda in oskrbe v Splošni bolnici Celje, saj so bile bolečine vedno močnejše, po oskrbi pa je strah postopoma izzvenel, občasno se je še pojavljal ob kontrolnih pregledih in fizioterapevtskih postopkih. Na podlagi takšnih ugotovitev izvedenca, upoštevajoč pri tem tudi ugotovitve glede intenzivnosti in trajanja bolečin, pa je možno zaključiti, da je primarni strah, čeprav kratkotrajen, bil takšne intenzivnosti, da je porušil tožničino duševno ravnovesje. Po oceni pritožbenega sodišča je bila za prestani strah (po njeni širši in ožji individualizaciji) prisojena pravična denarna odškodnina, ki v celoti ustreza predpisanim merilom iz 200. člena ZOR. Nižja ali višja odškodnina ne bi bila ustrezna satisfakcija glede na primerljivo ustaljeno sodno prakso v podobnih, hujših in blažjih primerih. Obrazložitev odločitve v tem delu je sicer res skopa, ni pa onemogočen njen preizkus, upoštevajoč pri tem, da se odločitev sodišča opira zgolj na izvedeniško mnenje, pri čemer sta obe pravdni stranki imeli možnost, da se s tem mnenjem seznanita in dobita tudi odgovore na vse dane pripombe ob zaslišanju izvedenca (358. člen ZPP). V tem delu sta zato tako pritožba tožeče kot pritožba prvo tožene stranke neutemeljeni.

(22.) Tako tožeča kot tudi prvo tožena stranka se pritožujeta tudi v zvezi z prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Ugotovitev sodišča, da je tožnica trpela lahke bolečine največ tri tedne, ni v nasprotju z medicinsko dokumentacijo v spisu, saj takšen zaključek izhaja iz izvedeniškega mnenja (list. št. 113). Izvedenec takšno ugotovitev utemeljuje deloma z medicinsko dokumentacijo, predvsem pa s svojimi izkušnjami, ki jih ima pri zdravljenju takšnih poškodb. Ugotovitev tudi ni v nasprotju z izvidom z dne 7.1.2000, saj izvedenec, posledično pa tudi sodišče, trajanje lahkih bolečin omejuje navzgor, s čimer je dopuščeno tudi krajše trajanje. To pa je sodišče pri presoji tudi upoštevalo. Pritožba prvo tožene stranke je v tem delu zato neutemeljena. Delno utemeljena pa je pritožba tožeče stranke, ko trdi, da sodišče ni v celoti upoštevalo izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke v delu, ki se nanaša na ugotovljene neugodnosti v času zdravljenja in sicer začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica tri tedne s poškodovano roko, razen nihalnih vaj, ki jih je začela delati osem dni po poškodbi, ni mogla opravljati ničesar, tri tedne pa ni bila sposobna za samostojno izvajanje higienskih postopkov, ni mogla opravljati gospodinjskih del, niti katerihkoli drugih fizičnih del s poškodovano roko, rabila je pomoč pri oblačenju, nato pa je ta dela lahko izvajala s povečanimi napori. Prav tako sodišče ni upoštevalo obiskov tožnice v domači ambulanti (sedemkrat), kar vse je bilo zanjo brez dvoma neprijetno. Pritožbeno sodišče je v skladu s 358. členom ZPP zato v zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem zvišalo za 700,00 EUR in od tega zneska tožnici priznalo tudi zamudne obresti od 24.12.2002 do prenehanja obveznosti. V preostalem delu je pritožba tožeče stranke, ki se nanaša na prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tako trajanje in intenzivnost bolečin kot tudi ostale nevšečnosti, ki jih pritožnica izpostavlja.

(23.) Pritožba tožeče stranke, ki se nanaša na zavrnjeni del odškodninskega zahtevka za materialno škodo (na dodatek za stimulacijo) je neutemeljena. Dodatek za stimulacijo se izplačuje zgolj delavcu, ki dela. Do tega dodatka zato tožnica v času, ko ni delala, ni bila upravičena in zato tudi ne more povračila zahtevati od tožene stranke.

(24.) Neutemeljena je pritožba prvo tožene stranke v zvezi s škodo, ki je tožnici nastala zaradi plačane akontacije v višini 62,59 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je plačilo akontacije v tej višini tožnica izkazala, saj izhaja iz listine pod A 14. Upoštevati je namreč potrebno, da je šlo za rezervacijo počitniške enote podjetja, ki je potrdilo o plačilu akontacije izdalo in zato ni razlogov za kakršenkoli dvom, da je bilo plačilo dejansko izvršeno in je tožnica zato, ker počitniških kapacitet kasneje zaradi poškodbe ni mogla koristiti, za ta znesek oškodovana.

(25.) Utemeljena je pritožba prvo tožene stranke v pogledu prisojene odškodnine za zatrjevano materialno škodo iz naslova stroškov prehrane med delom in prevoznih stroškov. Tožnici bi kot delavki pripadalo nadomestilo stroškov za prevoz na delo in prehrano le, če bi delala in bi ji dejansko tudi nastali. Ker pa je bila v bolniškem staležu, ji seveda niso nastali in do njihovega povračila ni upravičena ne s strani delodajalca, ne s strani tožene stranke. V tem pogledu ji namreč škoda sploh ni nastala. Pritožbi je bilo v tem delu zato potrebno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeniti tako, da se je prisojena odškodnina za materialno škodo iz tega naslova znižala za skupno 151,31 EUR, to je za januar za znesek 85,88 EUR in za mesec februar za znesek 65,43 EUR in je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v tem obsegu skupaj z obrestnim delom zavrnilo, vse na podlagi 358. člena ZPP.

(26.) Neutemeljena je tako pritožba tožeče kot pritožba prvotožene stranke v pogledu obrestnega dela zahtevka. Sodišče prve stopnje je zakonske zamudne obresti od prisojene materialne škode (pri čemer gre za čisto denarno terjatev), pravilno prisodilo od trenutka, ko je ta škoda nastala. Odškodninska obveznost namreč po 186. členu ZOR zapade s trenutkom nastanka škode, pri čemer je s tem trenutkom prvo tožena stranka prišla tudi v zamudo. Takšno stališče je splošno uveljavljeno tudi v sodni praksi in v konkretnem primeru ni nobenega razloga, da bi prišlo do drugačne odločitve.

(27.) Pravilna je tudi odločitev sodišča, ki je obrestni del zahtevka omejilo tako, da je odločilo, da zamudne obresti tečejo do prenehanja obveznosti. Po 295. členu ZOR namreč obveznost preneha, ko je izpolnjena (v konkretnem primeru je obveznost izpolnjena, ko bo plačana), lahko pa tudi v drugih z zakonom določenih primerih, kar vključuje tudi možnost prenehanja teka obresti na podlagi zakona in sicer na podlagi (do 22.5.2007 veljavnega) 376. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ), upoštevajoč pri tem tudi odločbe Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-300/04, Up 227/05 in U-I-267/06. Na tej pravni podlagi bo namreč potrebno za tek obresti, saj gre za obligacijsko razmerje, ki je nastalo pred uveljavitvijo OZ, uporabiti pravilo ne ultra alterum tantum, ki je bilo do sprejetja novele OZ-A (Ur. l. RS, št. 40/2007) uzakonjeno v 376. členu OZ, vendar šele za čas po 1.1.2002. Povedano drugače: v primeru, če so zamudne obresti dosegle glavnico že pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, so tekle naprej do 1.1.2002 (ker je bilo takšno obrestovanje po ZOR dopustno), takrat pa so na podlagi odločbe Ustavnega sodišča nehale teči. Če so višino glavnice dosegle kasneje, vendar pred 22.5.2007, so prenehale teči s tem trenutkom. V kolikor do uveljavitve OZ-A glavnice še niso dosegle, tečejo dalje do prenehanja v obveznosti, kar v tem primeru pomeni do plačila, saj po noveli OZ-A omejitve teka zamudnih obresti zakon ne pozna več. Ob tem je treba še dodati, da na zgoraj povedano ne vpliva dejstvo, da je bila določba 376. člena OZ črtana na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obligacijskih razmerjih, ki velja od 22.5.2007 dalje. Ustavno sodišče RS je namreč v že citirani odločbi Up 227/05 pojasnilo, da OZ-A nima izrecne prehodne določbe, ki bi povedala, na katera obligacijska razmerja se sprememba nanaša. Glede na splošno prepoved retroaktivnosti je zato treba šteti, da se OZ-A na primere, ko so zapadle, pa neplačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do uveljavitve OZ-A že dosegle glavnico, ne more nanašati. V teh primerih so obresti po samem zakonu nehale teči in z uveljavitvijo OZ-A ne morejo začeti teči znova. Ker so v konkretnem primeru prisojene zakonske zamudne obresti glede materialne škode prenehale teči na podlagi samega zakona, saj so pred uveljavitvijo OZ-A že dosegle glavnico, je odločitev sodišča v tem delu pravilna pravilna pa je tudi v pogledu teka obresti od dosojene odškodnine za nematerialno škodo, saj, kot je že bilo pojasnjeno, obveznost preneha tudi z izpolnitvijo oz. plačilom.

(28.) Tožnica ima sicer prav, da bi moralo prvostopno sodišče o stroških postopka na prvi stopnji odločiti s sodbo, ki jo je izdalo v tej zadevi, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati tudi 325. člen ZPP, po katerem sodišče v primeru, če ne odloči o celotnem zahtevku, o tem na predlog stranke odloči z dopolnilno sodbo oziroma sklepom. To bo prvostopno sodišče tudi storilo s tem, da bo pri odločanju o povrnitvi stroškov moralo upoštevati delno spremenjeno odločitev v pritožbenem postopku.

(29.) Pritožbeno sodišče je odločalo tudi o stroških pritožbenega postopka. Glede na to, da je drugo tožena stranka s svojo pritožbo v celoti uspela, ji je tožeča stranka, upoštevajoč 165. člen v zvezi s 154. členom ZPP, dolžna povrniti njene stroške. Pritožbeno sodišče je drugo toženi stranki priznalo priglašene stroške za sestavo pritožbe v višini 375 točk, kar z upoštevanjem vrednosti točke v višini 0,459 EUR ter 20 % davkom na dodano vrednost predstavlja znesek 206,54 EUR. To obveznost je tožeča stranka dolžna izpolniti v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, od tega dne dalje do plačila pa tudi zakonske zamudne obresti .

Glede stroškov tožeče in prvo tožene stranke, ki sta s svojima pritožbama uspeli deloma, pa je pritožbeno sodišče odločilo, da nosita vsaka svoje stroške.