Jedro

Če v upravni odločbi ni razlogov za odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, je odločba nezakonita. Izjemo od pravila, da pritožba zadrži izvršitev odločbe, določa le zakon, ne pa občinski odlok kot podzakonski predpis.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odločbo tožene stranke z dne 16.3.2000 odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Inšpektorata Mestne občine Celje v sestavi Oddelka za okolje in prostor ter promet z dne 13.1.2000. Z navedeno odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da mora v roku 8 dni po vročitvi odločbe odstraniti vse reklamne jumbo panoje, ki jih uporablja za oglaševanje in so postavljeni brez ustreznih dovoljenj na javnih površinah v lasti tožene stranke. V 2. točki izreka je bilo med drugim odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka upravičeno opozarja na nezakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in odločbe prvostopnega upravnega organa. Iz pravnega pouka prvostopne odločbe je razvidno, da ima stranka postopka pravico zoper to odločbo vložiti pritožbo, ki je suspenzivno pravno sredstvo, saj se odločba prve stopnje praviloma ne more izvršiti dokler teče rok za pritožbo. Če je pritožba po predpisih vložena se odločba ne more izvršiti vse dotlej, dokler se stranki ne vroči odločba o pritožbi (1. odstavek 231. člena ZUP 1986). V tem primeru bi prvostopna odločba glede na dani pravni pouk postala izvršljiva, ko bi tožeči stranki bila vročena odločba o njeni pritožbi. Vendar pa glede nato, da iz izreka prvostopne odločbe izhaja, da je rok izvršitve za naloženo obveznost tožeče stranke 8 dni od prejema prvostopne odločbe in da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe, bi glede na tako oblikovan izrek lahko prvostopna odločba postala izvršljiva kljub temu, da bi zoper odločbo pritožbeni rok še tekel, ali bi bila zoper odločbo vložena pritožba, kot če bi šlo za katerega izmed izjemnih primerov, ki jih določa 2. odstavek 231. člena ZUP 1986, kar pa bi v odločbi moralo biti izrecno navedeno. Ker pa iz prvostopne odločbe ne izhaja, da bi šlo v tej zadevi, za katerega od izjemnih primerov, je utemeljen ugovor tožeče stranke o nezakonitosti take odločbe. Prvostopno sodišče tudi ugotavlja, da je izrek prvostopne odločbe nepopoln in nedoločen. V izreku prvostopne odločbe ni določeno na precizen in določen način, na koliko in na katere reklamne jumbo panoje se izrek sploh nanaša in je zato izrek oblikovan v nasprotju z 2. odstavkom 208. člena ZUP 1986. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nepravilen je zaključek prvostopnega sodišča, da je upravni organ prve stopnje neutemeljeno odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, ker bi po mnenju prvostopnega sodišča takšna odločitev bila utemeljena le, če bi šlo za katerega izmed izjemnih primerov, ki jih določa 2. odstavek 231. člena ZUP 1986, kar pa bi v odločbi moralo biti izrecno navedeno. Izjemo od pravila, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, namreč ne določa le ZUP 1986, ampak tudi kak drug zakon oziroma predpis, v tem primeru je to Odlok o komunalnem nadzoru v Mestni občini Celju (Uradni list RS, št. 32/98), na podlagi katerega je bila tudi izdana izpodbijana odločba. Zato je prvostopni organ pravilno odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe, saj je podlaga zato v določbi 4. odstavka 8. člena citiranega odloka. Sicer pa poudarja, da so za odločitev prvostopnega organa, da pritožba ne zadrži izvršitve, obstajali tudi pogoji po 2. odstavku 231. člena ZUP 1986, oziroma 4. točki 4. odstavka 141. člena, da je šlo za nujne ukrepe v javnem interesu, kar je upravni organ tudi navedel v obrazložitvi odločbe. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da je izrek prvostopne upravne odločbe nepopoln in nedoločen. Upravni organ je ravnal pravilno, ko je v izreku navedel, da je tožeča stranka dolžna odstraniti vse reklamne panoje na območju Mestne občine Celje. Na podlagi takega izreka pa je tožeča stranka tudi nedvomno vedela, kaj mora storiti, saj je prav gotovo imela podrobno evidenco o tem, kje vse ima postavljene oglasne panoje. Ostali tožbeni ugovori tožeče stranke, katerih prvostopno sodišče ni vsebinsko presojalo, niti niso izkazani. Izpodbijana odločba tožene stranke, ki se je sklicevala na razloge prvostopne odločbe, kar ji je omogočal 2. odstavek 245. člena ZUP 1986, je namreč vsebovala prav vse razloge za presojo dejstva, da tožnik nima veljavnega dovoljenja za postavitev panojev.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločba tožene stranke nezakonita. Niti v prvostopni odločbi niti v odločbi tožene stranke ni razlogov za odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Po določbi 2. odstavka 231. člena ZUP 1986 se samo izjemoma lahko izvrši odločba, ko pritožbeni rok še teče in odločba, zoper katero je vložena pritožba, če zakon tako določa, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati (4. točka 1. odstavka 141. člena), ali če bi zaradi odložitve izvršbe nastala za kakšno stranko nepopravljiva škoda. Tožena stranka ni odgovorila na ugovor tožeče stranke glede izvršitve odločbe in ni utemeljila obstoja pogojev iz določbe 2. odstavka 231. člena ZUP 1986. V prvostopni odločbi se upravni organ sklicuje na podzakonski predpis, Odlok o komunalnem nadzoru v Mestni občini Celje, čeprav ZUP 1986 določa, da lahko izjemo od pravila, da pritožba zadrži izvršitev odločbe, določa le zakon.

Pravilna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da je izrek prvostopne inšpekcijske odločbe nedoločen, ker ne določa, na koliko in na katere reklamne panoje se nanaša. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje mora biti izrek odločbe oblikovan tako, da je v primeru prisilne izvršbe mogoče nedvoumno ugotoviti, kaj je predmet izvršbe. Izrek prvostopne odločbe, v katerem je navedeno le, da je tožeča stranka dolžna odstraniti vse oglasne panoje na območju tožene stranke, pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča nejasen in premalo določen.

Ugotovljena nepravilnost pa se ne nanaša le na izrek prvostopne odločbe, ampak po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana odločba tožene stranke tudi nima ustrezne obrazložitve. To je v tožbi utemeljeno ugovarjala tožeča stranka. Izpodbijana odločba tožene stranke nima razlogov za presojo dejstva, da tožnik nima veljavnega dovoljenja za postavitev panojev, čeprav je tožnik temu ugovarjal v pritožbi. Ni jasno tudi, na podlagi katerih dokazov je tožena stranka ugotovila to dejstvo in obrazložitev tega vprašanja ni niti v prvostopni odločbi. Ni navedena konkretna določba materialnega prava, na kateri temelji upravna odločba, ampak se na splošno sklicuje na podzakonski predpis in enako velja tudi za prvostopno odločbo.

Glede na pravilno ugotovljene nepravilnosti odločbe tožene stranke, pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zato je vrhovno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.