Jedro

30. člen SZ-1 določa, da so etažni lastniki ob odsotnosti drugačnega dogovora v pogodbi o medsebojnih razmerjih odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja in drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu z njihovimi solastniškimi deleži. Za ključ delitve takšnih stroškov po številu oseb v stanovanju je treba skleniti veljaven dogovor.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se prvostopenjska sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi še za znesek 18,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.1.2004 dalje, v točki 3 pa tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči vse pravdne stroške v višini 233,38 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče pustilo v veljavi sklep o izvršbi, opr. št. I 2005/00036 z dne 21.12.2005 tako, da je tožena stranka B. S. dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 348,18 EUR ter zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila, kakor tudi izvršilne stroške v višini 105,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.2005 dalje. Za znesek glavnice v višini 18,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19.01.2004 dalje pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katero izpodbija v zavrnilnem delu in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in sodbo spremeni tako, da bodo odpravljene nepravilnosti, na katere opozarja v svojih pritožbenih navedbah. V pritožbi navaja, da je pri razdeljevanju stroškov med posamezne uporabnike dolžna spoštovati veljavno stanovanjsko zakonodajo. Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ-1) v 30. členu vzpostavlja zakonski ključ delitve stroškov, ki je edino veljaven, v kolikor ni med etažnimi lastniki veljavnega drugačnega dogovora v okviru pogodbe o medsebojnih razmerjih. Takšna zakonska ureditev izhaja tudi iz 115. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ker veljavnih pogodbenih dogovorov o razdeljevanju skupnih stroškov upravljanja in obratovanja večstanovanjske hiše ni bilo izkazanih v konkretnem postopku, je za razdelitev edina veljavna podlaga zakonska ureditev.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem delu oprlo na ugovor tožene stranke, ki zatrjuje, da stanovanje »ne lula in ne kaka« in da naj se zato strošek čiščenja kanalizacije plačuje po osebah, ki živijo v stanovanju. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo s tem, da so stroški čiščenja kanalizacije po naravi stvari odvisni od števila oseb v stanovanju in ne od površine posameznega dela, kakor je tožeča stranka sicer obračunala sporni znesek. Dodalo je še, da je količina odplak najbolj povezana s porabo hladne vode, ki jo tožeča stranka obračunava po ključu števila oseb v stanovanju. Sodišče pri tem ni upoštevalo zakonskih določb SZ-1, na katere se opira pritožnik, in je zato odločitev v zavrnilnem delu napačna. 30. člen SZ-1 namreč jasno določa, da so etažni lastniki ob odsotnosti drugačnega dogovora v pogodbi o medsebojnih razmerjih odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja in drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, v skladu z njihovimi solastniškimi deleži. Za ključ delitve takšnih stroškov po številu oseb v stanovanju je torej o tem treba skleniti veljaven dogovor. Tožeča stranka je tako ravnala v skladu z zakonom in sta tako njen tožbeni zahtevek kot tudi pritožba v celoti utemeljena.

Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo (5. točka 358. člena ZPP), je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo prve stopnje (1. odst. 351. čl. ZPP) tako, kot je razvidno iz izreka.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v sorazmerju z njenim uspehom tj. 94,90%, kar znaša 221,48 EUR. Ker pa je tožeča stranka s to sodba s tožbenim zahtevkom v celoti uspela, je tožena stranka dolžna povrniti tožeči vse pravdne stroške, ki jih je priglasila na prvi stopnji in sicer v višini 233,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje. Ker tožeča stranka v pritožbenem postopku ni priglasila nobenih stroškov, odločitev o odmeri stroškov zajema le stroške, ki so nastali in bili priglašeni na prvi stopnji (154. čl. v zvezi s 2.odst. 165. čl. ZPP).