Jedro

ZPP v določbah 227. člena govori o listini, kar pomeni individualno določeno listino (lahko tudi več individualno določenih listin), zato ne zadostuje splošno sklicevanje na listine določene vrste. Zaradi splošnosti postavljenih trditev tudi ni bilo mogoče uporabiti določbe petega odstavka 227. člena ZPP, če bi se izkazalo, pa se po obširnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ni, da tožnika neutemeljeno nočeta izročiti listin.

Za odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo je treba uporabiti določbe 258. člena ZGD in ne morda določbe 263. člena ZOR. Napačno sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe ZGD-1, ne pomenijo zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama nosi svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 65.988,35 EUR z zamudnimi obrestmi, v preostalem delu (za plačilo vsakemu tožniku 25% zneska 38.163.517,00 SIT z zamudnimi obrestmi in 25% zneska 15.026.127,78 SIT z zamudnimi obrestmi) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnika sta kot pravna naslednika izbrisane gospodarske družbe V. d.o.o. zahtevala povrnitev škode, ki jo je povzročil izbrisani gospodarski družbi toženec, ko je prodal njene nepremičnine za kupnino v višini 38.163.517,00 SIT in 83.481.079,50 SIT, a je na račun družbe prispelo le 5.201.153,00 SIT kupnine. Tožnika sta zahtevata povrnitev tistega dela povzročene škode, ki ustreza njunima deležema v izbrisani družbi (vsaka po 25%).

2. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek. Z njim je tožeča stranka po nasprotni tožbi zahtevala (a) razvezo dodatka k izvršljivi pogodbi o poravnavi in izstopu, ki sta jo sklenili pravdni stranki V. d.o.o. in U. d.d., (b) izstavitev notarsko overjenega zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo poslovnega prostora v korist nasprotnega tožnika in njihovo izročitev v posest ter (c) nerazdelno plačilo zneska 257.850,00 EUR z zamudnimi obrestmi. Tožnik po nasprotni tožbi je kot pravni naslednik izbrisane gospodarske družbe U. d.d. svoj zahtevek utemeljeval z zatrjevanjem, da se je izpolnil razvezni pogoj iz notarskega zapisa in je zato zahteval vrnitev tistega, kar sta on in izbrisana gospodarska družba na njegovi podlagi izpolnila. Podrejeno je zahteval vrnitev dosežene koristi tožencev po nasprotni tožbi.

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Ta je vložila revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, predlaga pa spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

4. Po določbi petega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne glede na drugi odstavek 41. člena tega zakona ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so še sporni, če je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, gre v tej zadevi prav za tak primer. Revizijsko sodišče je zato revizijo vsebinsko obravnavalo tudi glede ugodilnega dela tožbenega zahtevka, čeprav ne presega zahtevanih 200.000,00 EUR po določbi 490. člena ZPP.

Relevantno dejansko stanje

5. Tožnika in toženec so bili družbeniki gospodarske družbe V. d.o.o., ki je dne 24. 10. 2003 prenehala z izbrisom iz sodnega registra brez likvidacije na podlagi 25. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod).

6. Toženec je kot poslovodja gospodarske družbe v letu 1997 in 2000 prodal njen poslovni prostor na v L. za 38.163.517,00 SIT in 83.481.079,50 SIT, na račun družbe pa je prispelo le 5.201.153,00 SIT kupnine. Z zneskom 38.163.517,00 SIT je bil poplačan kredit gospodarske družbe do B. A. 7. Glede kupnine v višini 83.481.079,50 SIT je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bil znesek 29.000.000,00 SIT nakazan M. Z., ki ni bil upnik družbe V. d.o.o., pač pa je imel terjatev do toženca, da je bil znesek 2.489.622,00 SIT pobotan s terjatvijo družbe U. d.d. in ne z nasprotno terjatvijo V. d.o.o., in da znesek 46.790.304,50 SIT ni bil nikoli plačan V. d.o.o. (po pogodbi o nakazilu bi ga morala plačati družba U. d.d., ki je bila 26. 4. 2005 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije).

8. Družba U. d.d. je prepustila svoje že plačane obroke leasinga v višini 66.293,69 EUR v korist družbe V. d.o.o., na katero je bil prenesen leasing nepremičnine. Edina družbenika družbe V. d.o.o. sta tožnika.

9. Pravdni stranki sta 25. 7. 2001 v obliki notarskega zapisa sklenili (skupaj z družbo V. d.o.o.) izvršljivo pogodbo o poravnavi in izstopu, v kateri je določeno, da je toženec dolžan izplačati tožnikoma 200.000 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila 30. 11. 2001 oziroma jima do tega datuma dati v last in posest lokal na K. v L.; določeno je bilo, da se z dnem izpolnitve „šteje, da sta I. in V. T. izstopila iz družbe V. d.o.o. ter sta z zgoraj navedenim zneskom izplačana za izstop iz družbe.“

10. Pravdni stranki sta 18. 6. 2002 sklenili v obliki notarskega zapisa (skupaj z V. d.o.o. in U. d.d., ki je pristopil k pogodbi kot solidarni zavezanec) še dodatek k izvršljivi pogodbi o poravnavi in izstopu, v katerem je določeno, da pomeni „podpis pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine... dokončno izpolnitev obveznosti po pogodbi z dne 25. 7. 2001 samo pod pogojem, da se bosta T. V. in I. lahko vpisala v zemljiško knjigo kot lastnika lokala... in ko bodo T. D. osebno, družba V. d.o.o. ali U. d.d., ki so solidarno zavezani za plačilo izplačali T. V. in I. zakonsko določene obresti od zneska 200.000 DEM...“. Med drugim je bilo v dodatku še določeno: „V kolikor pogodba o leasingu ne bo izpolnjena oz. ne bo izpolnljiva, to je, da ne bo mogoče vpis nepremičnine na ime T. V. in I. v roku 3 let od podpisa leasing pogodbe, so T. D. osebno, V. d.o.o. in U. d.d. dolžni solidarno v celoti izpolniti pogodbo z dne 25. 7. 2001.“ Razlogi za zavrnitev revizije

11. Revident uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je napačno uporabilo določbe 227. člena ZPP, pa tudi absolutne bistvene kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Graja tudi pobotanje zahtevka po nasprotni tožbi s tožbenim zahtevkom, kar naj bi bilo procesno napačno.

12. Revident vidi kršitev materialnega prava predvsem v napačni uporabi pogodbenega prava in napačni uporabi določb Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) o odškodninski odgovornosti poslovodje.

a) glede procesnih kršitev

13. Revident uveljavlja, da sta sodišči nižjih stopenj napačno uporabili določbe ZPP o t.i. edicijski dolžnosti. Če se ena stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, zahteva sodišče po določbi prvega odstavka 227. člena ZPP od te stranke, naj listino predloži, in ji določi za to rok. Če stranka, od katere je sodišče zahtevalo, naj predloži listino, zanika, da bi bila listina pri njej, lahko sodišče po določbi četrtega odstavka istega člena izvede dokaze za ugotovitev tega dejstva. Če stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej, se šteje dejstvo, ki ga je nasprotna stranka želela s to listino dokazati, za dokazano (peti odstavek 227. člena ZPP).

14. Tožena stranka (revident) je v pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2005 v 4. točki za svoje trditve, da sta tožnika zasegla poslovno dokumentacijo družbe V. d.o.o., in da je V. T. jemal posojila pri navedeni družbi, ponudila kot dokaz: „računovodska dokumentacija družbe V., ki jo predloži tožeča stranka in vse posojilne pogodbe, ki jih je sklenila družba V. kot posojilojemalec“. V zvezi s trditvijo, da ni od kupnine za lokal ničesar zadržala zase, pač pa je celo upnica do družbe V. d.o.o., pa je v 5. točki predlagala kot dokaz: „listine (potrdila o dolgu), ki izkazujejo terjatve toženca do tožnikov z obračuni obresti“. Postavljene trditve so bile zelo splošne, listine, ki jih naj bi potrjevale, pa niso bile dovolj individualizirane. ZPP v določbah 227. člena govori o listini, kar pomeni individualno določeno listino (lahko tudi več individualno določenih listin), zato ne zadostuje splošno sklicevanje na listine določene vrste. Zaradi splošnosti postavljenih trditev tudi ni bilo mogoče uporabiti določbe petega odstavka 227. člena ZPP, če bi se izkazalo, pa se po obširnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ni, da tožnika neutemeljeno nočeta izročiti listin.

15. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi za pregledovanje listinske dokumentacije tožena stranka lahko (v posebnem postopku) uporabila določbo 447. člena ZGD. Na tej podlagi bi potem lahko postavila dovolj individualizirano zahtevo na podlagi določb 227. člena ZPP.

16. Sodišče prve stopnje ni pobotalo zahtevka iz nasprotne tožbe z zahtevkom iz tožbe, pač pa je prepustitev obrokov iz leasing pogodbe upoštevalo pri ugotavljanju višine škode, ki je nastala tožnikoma (upoštevalo je korist, ki sta jo dosegla preko družbe V. d.o.o., v kateri sta edina družbenika). Ni pa niti videti, v čem bi bil pravni položaj toženca izboljšan, če bi prvostopenjsko sodišče ravnalo tako, kot meni revident. b) glede zmotne uporabe materialnega prava

17. Revident navaja, da je bila družba V. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra dne 24. 10. 2003, zaradi česar naj bi prenehala družbeniška tožba, ki sta jo tožnika poleg tega še napačno uveljavljala. Tožiti bi morala v imenu družbe, namesto tega pa sta izpolnitev zahtevala zase. Vendar pa tožnika nista uveljavljala družbeniške tožbe, pač pa sta jo vložila kot pravna naslednika izbrisane družbe po določbi četrtega odstavka 27. člena ZFPPod in odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002. Njunemu pravnemu nasledstvu, ugotovljenemu na 8. strani prvostopenjske sodbe, ni bilo vsebinsko ugovarjano.

18. Družba V. d.o.o. je bila družba z omejeno odgovornostjo. Odškodninska odgovornost poslovodje take družbe v ZGD ni bila neposredno urejena. V 258. členu je bila sicer urejena odgovornost članov uprave delniške družbe, ki so solidarno odgovarjali družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihove dolžnosti, razen če so dokazali, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 258. člena). Vendar se nobena določba 6. poglavja ZGD, ki je urejala družbo z omejeno odgovornostjo, ni sklicevala na ureditev iz 258. člena ZGD (npr. v 456. členu). Šlo je za zakonsko praznino, za katero ni najti nobenih stvarnih razlogov. Zato jo je treba zapolniti tako, da se uporabi pravno pravilo, ki ureja primer, ki se v kar največji meri po svojih bistvenih lastnostih sklada s pravno neurejenim. Odgovornost članov uprave delniške družbe je vsekakor bližje odgovornosti poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo, kot pa je poslovni odškodninski odgovornosti. Poleg tega je urejena na istem pravnem področju (na področju korporacijskega prava in celo v istem zakonu), medtem ko je poslovna odškodninska odgovornost urejena na drugem pravnem področju (obligacijskem pravu). Po analogiji je zato treba za odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo uporabiti določbe 258. člena ZGD in ne morda določbe 263. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Napačno sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe ZGD-1, ne pomenijo zmotne uporabe materialnega prava.

19. Revident uveljavlja, da sta tožnika izstopila iz družbe V. d.o.o. z dnem 25. 7. 2001 in (tudi) na tem gradi zaključek, da za uveljavljanje njenih zahtevkov nista aktivno legitimirana. Že pritožbeno sodišče je pojasnilo (tretji odstavek na peti strani sodbe), da Dodatek k izvršljivi pogodbi ni bil realiziran in zato ni prišlo do izstopa tožnikov iz družbe. Revident sicer argumentira, da izstop družbenika iz gospodarske družbe ne more biti pogojen in ni odvisen od vpisa spremembe družbenika v sodnem registru, a to v tem primeru ne pomeni, da sta tožnika izstopila iz družbe, kljub temu, da toženec ni izpolnil zaveze iz pogodbe o poravnavi in izstopu ter njenemu dodatku.

20. Revident je z nasprotno tožbo zahteval razvezo Dodatka k izvršljivi pogodbi o poravnavi in izstopu, ker naj bi bil izpolnjen razvezni pogoj. Pritožbeno sodišče je zavzelo pravilno stališče, da pogodba preneha veljati že s tem, ko se razvezni pogoj izpolni (tretji odstavek 74. člena ZOR), ne da bi bila potrebna intervencija sodišča. Upravičena bi lahko bila le ugotovitvena tožba.

21. V izvršljivi pogodbi o poravnavi in izstopu sta bili alternativno določeni denarna (plačilo 200.000 DEM v tolarski protivrednosti) in nedenarna obveznost toženca (izročitev nepremičnine), v Dodatku k pogodbi pa je bila le precizirana nedenarna in določen rok za njeno izpolnitev; ob prekoračitvi roka je ta obveznost prenehala in je zato toženec ostal le še v zavezi za izpolnitev denarne obveznosti.

22. Ker tisto, kar je bilo izpolnjeno na podlagi izvršljive pogodbe o poravnavi in izstopu, po dejanskih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj ni mogoče vrniti v naravi, je bilo treba uporabiti pravilo o vrnitvi vrednosti dosežene koristi (prvi odstavek 210. člena ZOR). Tako sta sodišči nižjih stopenj tudi ravnali.

23. Po povedanem je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Izrek o stroških postopka

24. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. in prvega odstavka 154. člena ZPP.