Jedro

Tožena stranka pri svoji odločitvi ni izhajala iz jezikovne razlage določbe 48. člena ZBPP, po kateri je upravičenec do BPP dolžan povrniti stroške, izplačane iz naslova BPP, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer: če je upravičenec do BPP delno ali v celoti uspel v postopku in če je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodek. Tožena stranka je v postopku ugotovila le, da je tožnica v pravdnem postopku uspela (prvi pogoj), medtem ko drugega pogoja (pridobitev premoženja oziroma dohodka) ni ugotavljala in se do tega sploh ni opredelila.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep tožene stranke št. Bpp 128/2010 z dne 21. 5. 2010 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi določb 46. in 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP) sklenila, da je tožnica dolžna povrniti stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči (BPP), v znesku 270,56 EUR, na račun tožene stranke, v 30-ih dneh po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bila tožnici z odločbo tožene stranke opr. št. Bpp 128/2010 z dne 20. 4. 2010 dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi stopnji v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 1176/2008 in sicer od 11. 11. 2009 dalje. Šlo je za pravdni postopek po tožbi tožeče stranke A.A. (hčerke upravičenke do BPP) zoper upravičenko do BPP, sedaj tožnico, kot toženo stranko zaradi plačila preživnine. Za izvajanje brezplačne pravne pomoči je bil določen odvetnik B.B. S sklepom tožene stranke z dne 29. 4. 2010 so bili odvetniku za opravljeno pravno pomoč v navedenem pravdnem postopku priznani stroški v znesku 270,56 EUR, izplačani iz proračunskih sredstev tožene stranke. V nadaljevanju tožena stranka, izhajajoč iz listin spisa, predvsem zapisnika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 1. 2010 pod opr. št. P 1176/2008, ugotavlja, da je tožnica v postopku, za katerega ji je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena, uspela. Tožeča stranka je v predmetni pravdni zadevi zoper tožnico kot toženo stranko na naroku dne 27. 1. 2010 tožbo umaknila, tožena stranka – sedaj tožnica, pa se je z umikom strinjala. Sodišče je na istem naroku sklenilo, da se postopek ustavi, pri čemer je sklep o umiku še istega dne postal pravnomočen, saj sta se pravdni stranki pravici do pritožbe odpovedali. Iz predmetnega zapisnika z dne 27. 1. 2010 nadalje izhaja, da tožnica kot toženka v pravdnem postopku ni priglasila stroškov postopka, temveč je celo izrecno izjavila, da stroškov postopka ne priglaša. Tožnica bi morala v skladu s 163. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) opredeljeno zahtevati povrnitev stroškov postopka v pravdnem postopku, najpozneje do konca obravnave, vendar tega ni storila. S takšnim ravnanjem oziroma opustitvijo priglasitve stroškov se je tožnica odpovedala zahtevku na povrnitev stroškov postopka in s tem preprečila nastop subrogacije v korist države, v smislu 46. člena ZBPP. Ob ugotovljenih dejstvih, ko je tožeča stranka (nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka) umaknila tožbo, bi bila dolžna v skladu s 158. členom ZPP toženi stranki povrniti pravdne stroške, če bi jih slednja seveda priglasila. Odmerjeni stroški v korist tožene stranke oziroma tožnice pa bi potem do višine stroškov, izplačanih iz naslova BPP, prešli na RS z dnem pravnomočnosti sklepa o stroških (46. člen ZBPP). Ker tožnica stroškov ni priglasila, ji terjatev iz tega naslova ni nastala, zato tudi izpolnitev obveznosti ni mogla preiti na Republiko Slovenijo v skladu z določbo 46. člena ZBPP. Zaradi tega tožnica ni prosta svoje odgovornosti, določene v 48. členu ZBPP. Ker se je tožnica v pravdni zadevi zavezala, da bo sama nosila stroške postopka, se odpovedala zahtevku za povrnitev stroškov postopka in preprečila že omenjeno subrogacijo v korist države, je tožnica postala glavna zavezanka napram državi za izpolnitev obveznosti vračila stroškov, izplačanih za brezplačno pravno pomoč, do celotne višine izplačanih stroškov. Tožena stranka še poudarja, da je bila tožnica na takšno posledico oziroma na obveznost vračila stroškov predhodno tudi opozorjena z dopisom z dne 5. 2. 2010, na katerega je odgovorila, da bo vračilo sredstev postopoma zmogla. Hkrati pa je zahtevala, da ji tudi njena hči (tožnica v pravdnem postopku, za katerega je bila tožnici dodeljena BPP), ki je vložila šikanozno in nesmiselno tožbo zoper njo, vrne sredstva po brezplačni pravni pomoči, posebej še, ker prejema pokojnino po očetu in štipendijo. Ob tem tožena stranka poudarja, da bi obveznost povračila stroškov bila obveznost tožničine hčerke, ki bi stroške bila dolžna povrniti po 158. členu ZPP in 46. členu ZBPP, vse v primeru, če bi tožnica v pravdnem postopku stroške priglasila. Ker tožnica tega v pravnomočno končanem pravdnem postopku ni storila, jih od nje več ne more zahtevati (163. člen ZPP), niti jih od hčerke tožnice ne more zahtevati tožena stranka, ker za takšno terjatev zoper tožnico ni pravne podlage, niti v ZPP, niti v ZBPP. Tožnica je zato dolžna plačati stroške v navedeni višini, ki so bili izplačani odvetniku za opravljene storitve brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka tožnico še opozarja na možnost obročnega povračila sredstev.

Tožnica v tožbi navaja, da vlaga tožbo, ker se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka), ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči na Okrožno sodišče v Novem mestu, v zadevi tožbe njene hčere A.A. zoper tožnico zaradi plačila preživnine. Tožena stranka je z odločbo Bpp 322/2009 pod 1. točko izreka prošnjo tožnice zavrnila, pod 2. točko izreka pa odločila, da tožnica 6 mesecev ne more zaprositi za brezplačno pravno pomoč, ker je v prošnji navajala neresnične podatke. Upravno sodišče je navedeno odločbo s sodbo I U 2142/2009 z dne 6. 1. 2010 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, vendar je tožena stranka z odločbo Bpp 40/2010 prošnjo tožnice ponovno zavrnila. Upravno sodišče je tudi odločbo Bpp 40/2010 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Tožena stranka je nato z odločbo Bpp 128/2010 z dne 20. 4. 2010 brezplačno pravno pomoč tožnici odobrila. Stališča Upravnega sodišča pa sedaj tožena stranka skuša obiti na drug način in sicer z izdajo izpodbijanega sklepa, po katerem mora tožnica stroške, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči, vrniti. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da tožnica stroškov postopka ni priglasila, čeprav je bila na to pisno opozorjena z dopisom 5. 2. 2010. Pri tem pa tožena stranka spregleda, da je bil zadnji narok, na katerem je bilo stroške možno priglasiti, dne 27. 1. 2010, torej jo je organ za brezplačno pravno pomoč na to opozoril že, ko je bilo to prepozno. Poleg tega je v izpodbijanem sklepu nepravilno uporabljeno materialno pravo, prav tako so tudi bistveno kršene določbe postopka, saj je tožena stranka o obveznosti vračila izplačanih stroškov odločila kljub temu, da za to ni imela izrecne zakonske podlage, saj 46. člen ZBPP, na katerega se tožena stranka sklicuje, namreč tega ne določa. Prav tako tudi v drugih določbah ZBPP ni materialne podlage, na kateri bi lahko slonel izrek izpodbijanega sklepa. Stroškov tudi ni priglasil odvetnik, ki je tožnico zastopal, saj bi bil kvečjemu odvetnik dolžan povrniti stroške, ki jih je dobil izplačane od države, pod pogojem, da je ravnal malomarno. Tožnica tudi ni imela zakonske pravice priglasiti stroškov zastopanja, saj stroške lahko napiše in poštemplja le odvetnik, stranka pa bi plačilo pravdnih stroškov morala izkazati z računom, če bi jih hotela imeti povrnjene. Račun pa seveda še ni bil izdan, niti stroški plačani, saj je postopek še tekel. Če je kdo dolžan povrniti stroške, potem je to odvetnik, ki je plačilo za brezplačno pravno pomoč tudi prejel, ni pa ustvaril pogojev za subrogacijo. Sam izrek izpodbijanega sklepa je napačen, saj tožnica ne more vrniti nekaj, česar ni prejela. Odvetnik oziroma njegov substitut pa ni priglasil stroškov, saj je bil to pogoj tožnice za umik tožbe. Po stališču tožene stranke bi se torej tožnica morala pravdati do konca postopka, povzročati sodne zaostanke in nepotrebne stroške proračunov, saj sta obe stranki imeli brezplačno pravno pomoč, da ji stroškov ne bi bilo treba povrniti. Takšno stališče je sedaj prisotno v vseh službah za brezplačno pravno pomoč, zato se v primeru poravnave odvetniku ne plačajo stroški iz naslova BPP. Država si na vse pretege prizadeva za mediacijo in poravnavo, po drugi strani pa odvetniku, ki ga je organ za BPP z odločbo postavil, ne pripada plačilo, če se poravna, kljub določbi 7. člena ZBPP, da se brezplačna pravna pomoč odobri pred vsemi organi, ki so pristojni za izven- sodno poravnavanje sporov. Logično pa je, da v izvensodnih poravnavah ni priglasitve stroškov. Sklep tožene stranke je tako tudi v nasprotju z jezikovno in logično razlago ZBPP. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču predložila predmetni spis, brez posebnega odgovora na tožbo.

K 1. točki izreka : Tožba je utemeljena.

Po določbi 48. člena ZBPP mora upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom ZBPP.

Po proučitvi zadeve sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke preuranjena. Tožena stranka po mnenju sodišča pri svoji odločitvi namreč ni izhajala iz jezikovne razlage določbe 48. člena ZBPP, na kar utemeljeno opozarja tožnica v tožbi, po kateri, kot je navedeno že zgoraj, je upravičenec do BPP dolžan povrniti stroške, izplačane iz naslova BPP, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer: če je upravičenec do BPP delno ali v celoti uspel v postopku in če je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodek. Tožena stranka je v postopku ugotovila le, da je tožnica v pravdnem postopku uspela (prvi pogoj), medtem ko drugega pogoja (pridobitev premoženja oziroma dohodka) ni ugotavljala in se do tega sploh ni opredelila.

Glede na navedeno, je dejansko stanje v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, zato je sodišče že glede na navedeno, na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), moralo tožbi ugoditi, ne da bi se spuščalo v presojo drugih tožbenih ugovorov. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka nakazane pomanjkljivosti odpraviti in v zadevi ponovno odločiti v 30 dneh po prejemu sodbe (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka : Ker je sodišče tožbi ugodilo, je odločilo tudi, da mora tožena stranka tožnici v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek, upoštevajoč, da je tožnico v upravnem sporu zastopal odvetnik in da je bilo o zadevi odločeno na seji senata, brez izvedbe glavne obravnave, v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZUS-1.