Jedro

Odločitev predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani se nanaša na tožničino pravico do plače, ta pa je delovnopravne narave. Zoper takšno odločitev je na podlagi prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS‑1) stvarno pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu. Na podlagi b. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Med spore v zvezi s pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, upoštevaje sistematiko Zakona o delovnih razmerjih, spadajo tudi spori glede plače, sestavine plače in njeno višino.

Za odločanje o sporih, ki se nanašajo na zahtevke sodnikov iz naslova izplačila plač, je torej pristojno delovno sodišče.

Izrek

I. Ob reševanju tožbe se odločba Sodnega sveta Republike Slovenije, Su 351/2022‑4 z dne 15. 2. 2024, izreče za nično.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. Predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani je na podlagi odločbe Sodnega sveta, Su 294/2022-2 z dne 27. 10. 2022, z odločbo št. 256/2005 z dne 18. 11. 2022 ugotovila, da je tožnica 1. 1. 2021 izpolnila pogoje za hitrejše napredovanje v plačnih razredih in je bila uvrščena v 51. plačni razred (1. točka izreka); da je v skladu s četrtim odstavkom 16. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS) tožnica pridobila pravico do plače iz 51. plačnega razreda s 1. 12. 2021 (2. točka izreka); da poleg osnovne plače pripadajo tožnici še drugi dodatki, opredeljeni v tej točki izreka (3. točka izreka). V pravnem pouku odločbe je navedla, da se lahko tožnica zoper to odločbo pritoži v roku 8 dni od prejema odločbe pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, o pritožbi pa bo odločal Sodni svet. 2. Tožnica je v skladu s tem pravnim poukom zoper 2. točko odločbe vložila pritožbo, ker ji ni bila priznana pravica do plače iz 51. plačnega razreda za obdobje od 1. 1. 2021 do 30. 11. 2021. Sodni svet je z odločbo Su 351/2022-4 z dne 15. 2. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) tožničino pritožbo zavrnil. 3. Tožnica zoper izpodbijano odločbo Sodnega sveta vlaga tožbo.

**Povzetek bistvenih tožbenih navedb in navedb iz odgovora na tožbo**

4. Tožnica v tožbi uveljavlja kršitev materialnega prava. Navaja, da je predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani sledila četrtemu odstavku 16. člena ZSPJS1, čeprav je s to zakonsko ureditvijo kršena njena ustavna pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Javni uslužbenec ali funkcionar, ki napreduje v začetku leta, je namreč v neenakopravnem položaju v primerjavi s tistim javnim uslužbencem ali funkcionarjem, ki napreduje proti koncu leta. Finančno prikrajšanje pri izplačilu višje plače, ki izhaja iz napredovanja, je za tistega, ki napreduje v začetku leta, večje kot pri tistemu, ki napreduje proti koncu leta. Ker je tožnica izpolnila pogoje za napredovanje s 1. 1. je tako prikrajšana za "povišico" plače kar za enajst mesecev, in je v povsem diskriminatornem položaju glede na javnega uslužbenca oziroma funkcionarja, ki je izpolnil pogoje za napredovanje v novembru, saj slednjemu zakonska ureditev ne povzroči praktično nobenega finančnega prikrajšanja iz naslova napredovanja. Zakonska določba četrtega odstavka 16. člena ZSPJS je zato protiustavna.

5. Poudarja, da je Sodni svet ob odločanju o njeni pritožbi pri Ustavnem sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) vložil zahtevo za oceno ustavnosti četrtega odstavka 16. člena ZSPJS, ki jo je Ustavno sodišče s sklepom U‑I‑28/21 z dne 8. 6. 2023 zavrglo. Posledično je Sodni svet z izpodbijano odločbo pritožbo tožnice zavrnil. Pojasnjuje, da je na Ustavno sodišče vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 16. člena ZSPJS v zvezi z drugim odstavkom 14. člena Ustave, v kateri zatrjuje, da obstoječa zakonska ureditev po četrtem odstavku 16. člena ZSPJS krši pravico do enakosti sodnikov pred zakonom v smislu drugega odstavka 14. člena Ustave.

6. Predlaga, naj Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 47. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS‑1) prekine postopek v obravnavani zadevi do odločitve Ustavnega sodišča. Meni, da gre za predhodno vprašanje, od rešitve katerega je odvisna tudi odločitev v tem postopku. Opozarja na drugi odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Predlaga, naj Vrhovno sodišče v primeru, da bo Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost četrtega odstavka 16. člena ZSPJS, tožbi ugodi in s sodbo odpravi izpodbijano odločbo Sodnega sveta ter tožnici prizna pravico do izplačila razlike v plači (še) za obdobje od 1. 1. 2021 do 30. 11. 2021, oziroma naj zadevo vrne Sodnemu svetu v ponovni postopek, da v primeru drugačne odločitve Ustavnega sodišča odloči skladno s to odločitvijo. Zahteva povrnitev v tem postopku nastalih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na razloge, podane v izpodbijani odločbi. Poudarja, da je o tožničini pritožbi odločila upoštevaje veljavno zakonsko ureditev, in sicer določbo četrtega odstavka 16. člena ZSPJS, po tem, ko je izčrpala svoje možnosti dostopa do Ustavnega sodišča glede presoje ustavnosti navedene določbe v okviru svoje pristojnosti po deseti alineji 4. točke prvega odstavka 23. člena Zakona o sodnem svetu. Dodaja, da morebitni prekinitvi postopka zaradi izčrpanja drugih možnosti v postopkih pred Ustavnim sodiščem ne nasprotuje.

**K I. točki izreka:**

8. Po drugem odstavku 37. člena ZUS‑1 sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti pazi na ničnost.2 Sodišče je izpodbijano odločbo izreklo za nično iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da je odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, nična.3

9. Predmet izpodbijane odločbe (in posledično tudi tožbe) je odločitev toženke o pritožbi tožnice zoper odločitev predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. 256/2005 z dne 18. 11. 2021, da pridobi tožnica pravico do plače iz višjega plačnega razreda s 1. 12. 2021. Po presoji Vrhovnega sodišča je zmotno stališče toženke, da spada odločanje o pritožbi zoper citirano odločbo predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani v polje njene presoje oziroma na področje upravnega odločanja.4 Zakon o sodniški službi v 4.a členu določa, da se glede sodnikovih pravic in obveznosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja delovna razmerja. Podobno izhaja iz 18. člena Zakona o funkcionarjih v državnih organih, ki (med drugim) določa, da ima funkcionar druge pravice iz delovnega razmerja v skladu z zakonom, ki ureja ta vprašanja za delavce v državnih organih.

10. Odločitev predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani se nanaša na tožničino pravico do plače, ta pa je delovnopravne narave. Zoper takšno odločitev je na podlagi prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS‑1) stvarno pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu. Na podlagi b. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Med spore v zvezi s pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, upoštevaje sistematiko Zakona o delovnih razmerjih, spadajo tudi spori glede plače, sestavine plače in njeno višino. Za odločanje o sporih, ki se nanašajo na zahtevke sodnikov iz naslova izplačila plač, je pristojno delovno sodišče.5

11. Odločba predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 256/2005 z dne 18. 11. 2022 temelji na odločbi Sodnega sveta Su 294/2022 z dne 27. 10. 2022, s katero je bila tožnica uvrščena v 51. plačni razred in je skladno s četrtim odstavkom 16. člena ZSPJS pridobila pravico do plače iz 51. plačnega razreda s 1. 12. 2021. V tem primeru je zahteva sodnika, naj mu gre plača že od dneva napredovanja dalje, čista denarna terjatev, ki jo lahko po četrtem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1)6 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, ne da bi moral pred tem pozvati predsednika sodišča, ki je odločbo izdal, na odpravo kršitev po prvem odstavku 200. člena ZDR‑1. Po drugi strani to pomeni, da je strah, da bi tožnica zamudila rok in s tem izgubila pravno varstvo v zvezi z zahtevkom za izplačilo vtoževane denarne terjatve iz naslova premalo izplačane plače, odveč.

12. Z izpodbijano odločbo torej ni bilo odločeno o upravni zadevi oziroma o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (2. člen ZUP),7 temveč gre za odločitev o delovnopravnem zahtevku, ki spada v pristojnost delovnega sodišča.8 To pomeni, da je upravni organ absolutno stvarno nepristojen za odločanje v tej zadevi.9 Ker je pravilo, da je mogoče v upravnih postopkih odločati le v upravnih zadevah, kogentnega značaja (2. člen ZUP), z upravno odločbo strankam ni mogoče nalagati obveznosti, ki ne sodijo v sfero upravnega prava.10

13. Po 68. členu ZUS-1 sodišče v primeru, če ugotovi, da so podani razlogi, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega, ta akt s sklepom izreče za ničnega. Z ugotovitvijo ničnosti se odpravijo posledice tega upravnega akta. Ker je sodišče ob reševanju tožbe ugotovilo, da je izpodbijana odločba nična iz zgoraj pojasnjenega razloga, je ob upoštevanju te določbe po uradni dolžnosti odločilo, kot izhaja iz izreka sklepa.

**K II. točki izreka:**

14. Sodišče je izpodbijano odločbo izreklo za nično po uradni dolžnosti (drugi odstavek 37. člena ZUS-1), vendar na podlagi vložene tožničine tožbe, zato je o stroških postopka odločilo na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri se v primeru, ko sodišče tožbi ugodi, tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Prisojeni znesek plača toženec. Na tej podlagi se, ker je bila zadeva rešena na seji, tožnica pa v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, tožnici priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Tako določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka pred sodiščem.

15. Toženka mora torej tožnici povrniti skupaj 15,00 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve sklepa. Od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Četrti odstavek 16. člena ZSPJS določa: Javni uslužbenec oziroma funkcionar, ki napreduje v višji plačni razred, v naziv oziroma v višji naziv, pridobi pravico do plače v skladu z višjim plačnim razredom, pridobljenim nazivom ali višjim nazivom 1. decembra leta, v katerem je napredoval. 2 Tako npr. sodba Vrhovnega sodišča X Ips 317/2015 z dne 18. 10. 2017. 3 Tako tudi T. Steinman: Komentar k 64. členu ZUS-1, v: Erik Kerševan (ur.): Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2019, str. 357. 4 Primerjaj sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 189/2020 z dne 28. 5. 2020 ter sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 81/2016 z dne 30. 8. 2016. 5 Npr. sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 189/2020 z dne 28. 5. 2020. 6 Četrti odstavek 200. člena ZDR‑1 določa: Ne glede na rok iz drugega odstavka tega člena, lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. 7 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča X Ips 75/2016 z dne 12. 4. 2017 in sklep Upravnega sodišča I U 883/2019 z dne 27. 9. 2021. 8 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I Up 253/2010 z dne 16. 6. 2011. 9 Glej tudi Upravno procesno pravo, E. Kerševan in V. Androjna, GV Založba 2017, str. 465. 10 Primerjaj sklepe Upravnega sodišča I U 883/2019 z dne 27. 9. 2021, I U 2409/2018 z dne 5. 11. 2019 in I U 2410/2018 z dne 30. 1. 2020.