Jedro

Upravičenost dodatka je vezana na naravo in način opravljanja dela na posameznem delovnem mestu pri posameznem delodajalcu, da pri predstavah, glede katerih tožnik vtožuje dodatek, pogoji niso bili nevarni, da je sama epidemija sicer pomenila riziko okužbe praktično povsod, da pa samo dejstvo razglašene epidemije ne zadošča za priznanje dodatka. Dodatka ni mogoče priznati, če v zvezi s konkretnim delom delodajalec ni štel, da gre za delo v nevarnih pogojih zaradi nadpovprečne izpostavljenosti tveganju za zdravje, in če konkretni pogoji ne ustrezajo standardu nevarnosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

II.Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje pravice do dodatka za nevarnost in posebne obremenitve ter izplačilo dodatka v določenih mesečnih zneskih za mesece maj in november 2020, januar ter marec do maj 2021, in zahtevek za povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženki plača 2.531,87 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je kot igralec, zaposlen pri toženki, zahteval dodatek za nevarnost in posebne obremenitve za čas epidemije Covid-19, saj sta izpolnjena pogoja za delo v rizičnih razmerah: delo se je opravljalo v času epidemije ter v nevarnih pogojih (možnost ogroženega zdravja ali življenja zaradi izpostavljenosti možni okužbi). Navaja, da dodatek zahteva izključno in konkretno za posamezne vaje in predstave v času epidemije, ko je bil zaradi neposrednega stika s soigralci brez zadostne razdalje in brez drugih ukrepov dlje časa izpostavljen nevarnim pogojem. Sklicuje se na popravke in dopolnitve ocene tveganj z dne 7. 5. 2020 službe varstva in zdravja, iz katere izhaja odgovornost toženke, da zagotovi vaje on-line ali zunaj ter spoštovanje razdalje 1,5 do 2 m, kolikor to ni mogoče, pa obvezno uporabo zaščitne maske oziroma tehničnih pregrad. Navaja, da toženka navedenega ni upoštevala, zaradi narave dela igralci mask niso mogli uporabljati; sklicuje se na izpovedi prič A. A., B. B. in C. C. Sklicuje se na izjave prič in svojo izpoved, da se vaje in predstave med epidemijo niso prilagodile razmeram; razlika med vajami in predstavami je bila, da pri prvih v dvorani ni bilo gledalcev. Opisuje vaje in predstave D. in poudarja, da je bil izpostavljen kapljičnim delcem, saj igralci v predstavi pojejo idr. brez zaščitnih mask na nezadostni varnostni razdalji ter si podajajo rekvizite, kar je razvidno iz delovnega posnetka. Navaja še, da je pred predstavo inspicient igralcem pritrdil mikrofone in se neposredno dotikal njihovih obrazov. Sodišču prve stopnje v zvezi s to predstavo očita, da se ni opredelilo do ključnih argumentov, to so: bližina, ki je bila potrebna za igranje z rekvizitom E., izpostavljenost kapljičnim delcem, pritrjevanje mikrofonov ter dotikanje rekvizitov. Meni, da nevarnih pogojev dela toženka ni preprečila z objavo navodil ali s tem, da so jim ponudili več vrst mask (ki se z izjemo prvih vaj niso uporabljale) in razkužila. Trdi, da je zunaj trditvene podlage strank ugotovitev o neažurirani oceni tveganja; sklicuje se na popravke z dne 7. 5. 2020. Sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo, kaj neupoštevanje ocene tveganja pomeni za nevarne pogoje dela. Graja zaključek, da je bila epidemija pred izvedbo vaj in predstav preklicana, saj je odlok o preklicu stopil v veljavo 31. 5. 2020. Opisuje način dela na odru v zvezi s predstavo F. in G.: glasen govor in petje, dotikanje s soigralci, njihovo dvigovanje v zrak, dotikanje rekvizitov, nemogoče vzdrževanje varnostne razdalje in nenošenje mask, pritrjevanje mikrofona na pozicijo ust in maskerkino 10-minutno nanašanje ličila na usta in obraz; do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Kot pavšalnega graja zaključek, da ob upoštevanju vseh okoliščin ni delal v rizičnih razmerah. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo za ugotovitev nevarnih pogojev dela zaslišati H. H. in angažirati sodnega izvedenca; vztraja, da na vajah in predstavah vzpostavljena bližina predstavlja povečanje možnosti okužb. Vztraja, da pri delu ni bilo mogoče nositi maske, s čimer je bil direktor toženke seznanjen, a ni pozival k nošenju niti ni zagotovil vaj na prostem ali tehničnih pregrad. Navaja, da je toženka dopuščala nezanesljivo t. i. humano testiranje. Pove, da so pri toženki v navedenem času razna dela opravljali različni podizvajalci, kar je povečalo možnost za okužbo, in se sklicuje na elektronsko sporočilo B. B. z dne 9. 2. 2021. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da toženka ni zagotavljala ukrepov iz ocene tveganja. Glede inšpekcijskih ogledov navaja, da je bil prvi 5. 1. 2021 opravljen v praznem gledališču, tisti z dne 14. 9. 2021 se ne nanaša na vtoževani čas, iz zapisnika z dne 12. 1. 2021 pa izhaja, da je bilo decembra 2021 pri toženki zabeleženih nekaj okužb. Navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za ogled delovnih posnetkov predstav in za zaslišanje prič I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., N. N., O. O. in P. P., ki bi lahko potrdili nevarne pogoje dela. Nasprotuje stališču, da je epidemija sama po sebi pomenila možnost okužbe kjerkoli in kadarkoli ter da je bil riziko okužbe praktično povsod, da pa tožnik ni delal v nevarnih pogojih. Kot bistveno poudarja, da je bil zaradi narave in organizacije dela izpostavljen potencialni okužbi, delodajalec pa ni zagotovil ukrepov, priporočenih s strani strokovnih institucij. Navaja, da so vtoževani dodatek dobili tudi v drugih sorodnih javnih zavodih za čas vaj in predstav, ki so jih igrali v nevarnih pogojih v času epidemije. Pojasnjuje, da ni kriv za umaknjeni del tožbenega zahtevka, saj mu je toženka pred vložitvijo tožbe izročila evidence, nato pa jim v postopku skoraj dve leti kasneje oporekala. Navaja, da je umaknil del tožbe zaradi napačnih podatkov toženke, del stroškov pa je nastal tudi po krivdi sodišča zaradi neupravičenega zavrženja tožbe, zato mu je sodišče prve stopnje neupravičeno naložilo povračilo sodnih stroškov. Opozarja še na delodajalčev ekonomsko močnejši položaj.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter povračilo stroškov za odgovor na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Neposredno ali po vsebini se je opredelilo do okoliščin, ki jih tožnik šteje za pomembne v zvezi z zatrjevanimi nevarnimi pogoji dela (bližina med igralci na odru, pritrjevanje mikrofonov, dotikanje rekvizitov na odru ipd.). Ni podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ne glede na vse navedeno ni štelo, da je tožnik delal v nevarnih pogojih, ki bi utemeljevali zahtevani dodatek, gre za pravno presojo sodišča prve stopnje, ki pa je tudi sicer pravilna.

7.Neutemeljeno se uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Ugotovitev v 11. točki obrazložitve, da je bila epidemija preklicana že pred izvedbo vaje in predstav D. v drugi polovici maja 2020, se nanaša na dejstvo, da je bil odlok o preklicu epidemije objavljen 15. 5. 2020, kar pa za odločitev v zadevi niti ni bistveno.

8.Neutemeljena je pritožbena navedba o kršitvi določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je tožnik predlagal. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da izvedba dokazov z zaslišanjem predlaganih prič ni potrebna, prav tako ne ogled posnetkov predstav in postavitev izvedencev za varnost in zdravje pri delu ter medicinske stroke. Pravno pomembna dejstva je ugotovilo na podlagi drugih izvedenih dokazov (izpovedi tožnika in zaslišanih prič ter zakonitega zastopnika toženke in listinskih dokazov), tožnik pa v pritožbi ne navaja, katera drugačna pravno pomembna dejstva bi sodišče lahko ugotovilo, če bi zaslišalo še preostale tožnikove sodelavce, katerih subjektivna laična ocena, da je šlo za nevarne pogoje dela (ki izhaja iz njihovih izjav prič), za odločitev ni relevantna. Tudi zaslišanje H. H., ki je izdelala popravke in dopolnitve obstoječe ocene tveganja, je pravilno zavrnilo kot nepotrebno, saj (njena) navodila in priporočila izhajajo iz predložene ocene tveganja z dne 7. 5. 2020. Za odgovor na vprašanje, ali so bili konkretni pogoji dela pri toženki "nevarni pogoji", zaslišanje strank in prič ali postavitev izvedencev ni bilo potrebno. Pojem "nevarni pogoji" iz 11. točke drugega odstavka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS) je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem posameznem primeru. Okoliščine, v katerih je tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje opravljal delo, niso bile takšne narave, da bi sodišče prve stopnje za njihovo presojo z vidika pojma "nevarni pogoji" potrebovalo strokovno pomoč sodnega izvedenca za varnost in zdravje pri delu ali ustrezne medicinske stroke; pogoji in ukrepi so bili namreč tipični za opravljanje dela v času epidemije.

9.Sodišče prve stopnje je na podlagi 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS in razlage Komisije za razlago kolektivne pogodbe z dne 8. 4. 2020 zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah za ure vaj in predstav (D., F. in G.) v času epidemije koronavirusne bolezni v mesecih maj in november 2020 ter januar, marec, april in maj 2021. Pravilno je upoštevalo, da toženka kot delodajalka tožnikovega delovnega mesta dramskega igralca - animatorja ni opredelila kot delovnega mesta s povečanim tveganjem za okužbo z virusom Covid-19 v času razglašene epidemije, in pravilno ugotovilo, da tožnik v obravnavanem postopku ni dokazal, da je delo v času navedenih vaj in predstav dejansko opravljal v nevarnih pogojih v smislu KPJS.

10.Javnemu uslužbencu pripada dodatek za delo v rizičnih razmerah v obdobju epidemije po 11. točki prvega odstavka 39. člena KPJS, če sta kumulativno izpolnjena pogoja, da je razglašena epidemija v skladu z Zakonom o nalezljivih boleznih (ZNB) in da javni uslužbenec opravlja delo v nevarnih pogojih. Do dodatka je upravičen le za ure, ko je opravljal delo v nevarnih pogojih, ti pa so: pogoji, ko je ali bi lahko bilo ogroženo zdravje ali življenje javnega uslužbenca zaradi izpostavljenosti možni okužbi z nalezljivo boleznijo, zaradi katere je bila razglašena epidemija. Delodajalec določi dela in naloge, ki se opravljajo v nevarnih pogojih dela, in čas, ko je javni uslužbenec opravljal delo in naloge v nevarnih pogojih dela (razlaga Komisije za razlago z dne 10. 4. 2020).

11.Med strankama v postopku ni bilo sporno, da toženka ni opredelila tožnikovih del in nalog v zvezi z navedenimi tremi predstavami kot takih, ki se opravljajo v nevarnih pogojih dela. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo pravni standard opravljanja dela v nevarnih pogojih. Pravilno je ob upoštevanju vseh okoliščin štelo, da delo tožnika na vajah in predstavah D., F. in G. v vtoževanem obdobju ni bilo delo v nevarnih pogojih v smislu 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS. Sodelovanje dramskega igralca - animatorja na odru med vajami in predstavami ni dosegalo standarda nevarnosti, ki bi upravičeval dodatek 65 % k plači za ure dejanskega dela v nevarnih pogojih.

12.Tožnik neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank ter listinskih dokazov, ki jo je zadosti argumentirano in prepričljivo obrazložilo, posamične dokaze je ovrednotilo same zase in v povezavi z drugimi dokazi. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Okoliščina, da na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

13.Sodišče prve stopnje je v zvezi s predstavo D. v maju 2020 kot bistveno ugotovilo, da so v njej sodelovali samo štirje igralci, ki jim je tonski tehnik pomagal nastaviti naglavne mikrofone, rekvizite so si menjali, uporabljali so črne maske iz blaga, sešite v šivalnici toženke, na razpolago so imeli razkuževalna sredstva, veliki oder se je skozi odprta velika vrata zračil vsake tri ure, toženka je z Navodili za varno delo in preprečevanje širjenja okužbe z virusom SARS-CoV2 (Covid-19) za prireditve v zaprtih prostorih (listina B 7) seznanila zaposlene. Tožnik sicer v pritožbi opozarja, da se maske niso nosile ves čas, a glede na trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje, da so maske sprva nekaj tednov nosili, nato pa so jih opustili, ter izpoved, da je masko nosil, če je bilo to obvezno, navedeno ne vpliva na pravilnost ugotovitve, da takih razmer pri delu ni mogoče šteti za nevarne pogoje, ki bi upravičevali dodatek. Na to ne vpliva niti ugotovitev, da vaja (22. 5. 2020) ni bila izvedena na prostem niti niso bile na odru zagotovljene tehnične ovire. Pri napolnitvi standarda nevarnih pogojev dela je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo bližino med igralci, potrebno za igranje z rekvizitom E., eventualno izpostavljenost kapljičnim delcem s strani soigralcev v t. i. mehurčku, krajši kontakt sodelavca pri pritrjevanju mikrofona ter kontakt vseh štirih igralcev z rekviziti na odru. Ker se je prvi val epidemije maja 2020 zaključeval (sredi maja je bil sprejet odlok o preklicu epidemije, v veljavo pa je stopil 31. 5. 2020), ni pomembno, da se maja popravljena ocena tveganja ni še dodatno ažurirala. Sodišče prve stopnje je pravilno oceno, da pri vaji in predstavah D. konec maja 2020 tožnik ni delal v rizičnih oziroma nevarnih pogojih, oprlo na stanje epidemije maja 2020, dejstvo, da so bili štirje igralci v predstavi ves čas isti, da so si razkuževali roke in vsaj del časa nosili maske ter da je bilo število gledalcev omejeno.

14.Glede predstave F. tožnik v pritožbi ponavlja, da so v predstavi ves čas na odru vsi štirje igralci v neposredni bližini, ob odru pa trije tehniki; opozarja na preprijemanje rekvizitov, pomanjkanje varnostne razdalje in nenošenje mask. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje kot bistveno pravilno ugotovilo, da so na odru vseskozi isti in samo štirje igralci (t. i. mehurček), da so na začetku obnovitvenih vaj igralci uporabljali maske, kasneje po lastni odločitvi ne več, da je bilo med vajami vklopljeno prezračevanje, obvezno in omogočeno je bilo razkuževanje rok igralcev, da so bile predstave pred gledalci šele v drugi polovici maja 2021, ko so bili ukrepi že nekoliko sproščeni, na voljo so bila testiranja in cepljenje, zahtevalo se je izpolnjevanje pogoja PCT. Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju tožnik v pritožbi ne nasprotuje, le na splošno se sklicuje na izpostavljenost kapljičnim delcem med glasnim govorjenjem, vzklikanjem, petjem in artikuliranjem ter da se je predstava v času epidemije snemala. Navedeno ne vpliva na pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da glede na ugotovljeno dejansko stanje razmere dela pri toženki pri predstavi F. ne dosegajo pravnega standarda opravljanja dela v nevarnih pogojih, zaradi česar tožnik ni upravičen do dodatka po KPJS iz tega naslova.

15.V zvezi z vajami in predstavami G. tožnik v pritožbi navaja, da v predstavi igra 8 igralcev, da na odru pleše, pri čemer se dotika ostalih soigralcev (pri dvigih tudi telo na telo) in vrvi, varnostne razdalje ni mogoče držati, mask niso uporabljali. Opozarja tudi na pritrditev mikrofona s strani tehnika ter ličenje s strani maskerke. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo vse navedene okoliščine, pri tem pa pravilno upoštevalo, da na vajah niso sodelovali vsi soigralci hkrati, da jih je bilo na odru povprečno le pet, da so se določen čas maske nosile, da so imeli na voljo razkužila in da so se testiranja redno izvajala; tožnik in sodelavec C. C. sta bila po lastni izpovedi tudi cepljena, med predstavami so bila okna v dvorani odprta. Navedenim ugotovitvam tožnik ne oporeka, ob tem pa le pavšalno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Svojo ugotovitev, da razmere pri delu v zvezi z vajami in predstavami G. niso bile nevarne v smislu zahtevanega pravnega standarda, je pravilno oprlo na ključne ugotovitve, da je šlo za majhno stalno ekipo (t. i. mehurček), da so se upoštevali ukrepi, kot so testiranje, cepljenje, manj gledalcev na predstavi ter da se je epidemija tedaj že umirjala, česar tožnik v pritožbi ne prereka. Vztrajanje, da zaradi narave dela igralcev ni bilo mogoče nositi mask ter da jim toženka ni zagotovila vaj na prostem ali tehničnih pregrad, ne more vplivati na pravilnost ocene nevarnosti razmer. Enako velja za njegovo opozarjanje na nezanesljivost t. i. humanega testiranja.

16.Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da so bile v kritičnem času razmere pri tožnikovem delu igralca nevarne zaradi opravljanja del različnih podizvajalcev pri toženki, kar naj bi dodatno povečalo možnost okužbe. Elektronsko sporočilo B. B. z dne 9. 2. 2021 (A 19), na katerega se sklicuje, ne dokazuje, da bi bil tožnik ali njegovi soigralci v kateri od navedenih treh predstav v času, na katerega se nanaša zahtevek, v kakršnem koli stiku s katerim od podizvajalcev, ki so izvajali usposabljanje tehnične ekipe na novi opremi pri toženki, ali s katerim izmed udeležencev tega usposabljanja. Zgolj dejstvo, da so se v zgradbi toženke pred 9. 2. 2021 nahajali tudi različni podizvajalci (pri čemer tožnik ne opredeli konkretnih datumov niti prostorov, kjer naj bi se ti gibali), ne more pomeniti, da je bilo njegovo delo nevarno, pri čemer je toženka pripravila navodila, kako naj ekipe posameznih predstav vstopajo v dvorane in kje imajo garderobe (prim. elektronsko sporočilo z dne 18. 1. 2021, B 18). Tožnikovo delo v času vaj in predstav ni postalo delo v nevarnih pogojih niti zaradi tega, ker določenih ukrepov iz ocene tveganja toženka ni upoštevala (vaje na prostem, tehnične pregrade na odru), čeprav je navedeno lahko povečalo možnost okužbe s Covid‑19. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi ugotovitve inšpekcijskih ogledov in štelo, da iz njih ne izhaja toliko povečana možnost okužbe v delovnem procesu, da bi se lahko pogoji tožnikovega dela pri toženki šteli za nevarne, tožnik pa z vztrajanjem o neprimernosti teh pregledov ni omajal pravilnosti odločitve.

17.V pritožbi tožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je v točki 16 obrazložitve štelo, da možnost okužbe ni predstavljala nevarnih pogojev dela, ker je bila možnost okužbe povsod. Sodišče prve stopnje je v navedeni točki obrazložitve zavzelo pravilna stališča, da je upravičenost dodatka vezana na naravo in način opravljanja dela na posameznem delovnem mestu pri posameznem delodajalcu, da pri predstavah, glede katerih tožnik vtožuje dodatek, pogoji niso bili nevarni, da je sama epidemija sicer pomenila riziko okužbe praktično povsod, da pa samo dejstvo razglašene epidemije ne zadošča za priznanje dodatka. Pravilno je stališče, da dodatka ni mogoče priznati, če v zvezi s konkretnim delom delodajalec ni štel, da gre za delo v nevarnih pogojih zaradi nadpovprečne izpostavljenosti tveganju za zdravje, in če konkretni pogoji ne ustrezajo standardu nevarnosti.

18.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na to, da so dodatek dobili zaposleni v drugih, sorodnih, javnih zavodih za čas vaj in predstav, ki so jih igrali v nevarnih pogojih v času epidemije. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da so navedeni (trije) javni zavodi sprejeli posebne sklepe o določitvi del in nalog v nevarnih pogojih dela ter da so med gledališči razlike in je upravičenost do dodatka vezana na naravo in način opravljanja dela, ki ga javni uslužbenec opravlja na posameznem delovnem mestu. Pravilno je zavrnilo tožnikovo zavzemanje, da bi se mu priznalo vtoževani dodatek, ker je bil izplačan javnim uslužbencem v dveh gledališčih (in operi) od 12 gledališč v državi, saj to za odločitev v zadevi ni bistveno.

19.Tožnik neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. V sporu je toženka v celoti uspela, zato ji je dolžan skladno z določbami 154. in 158. člena ZPP povrniti stroške postopka. Ker z zahtevkom ni niti deloma uspel, za odločanje o stroških ni uporabljiva določba 38. člena ZDSS-1. Na njegovo obveznost povrnitve stroškov ne vpliva zatrjevanje, da je zahtevek oblikoval na podlagi evidenc, ki jih je pripravila toženka, zaradi česar naj bi šlo za stroške, nastale po toženkini krivdi. Le zaradi tega, ker naj bi bile te evidence toženke delno napačne, ni mogoče šteti, da je toženka tožniku krivdno povzročila nastanek višjih stroškov v povezavi z umaknjenim zahtevkom. Tudi sicer je tožnik del zahtevka za marec 2020 umaknil zato, ker so bili v času od 16. 3. do 20. 3. 2020 res vsi zaposleni doma in ni imel delovnih obveznosti, del zahtevka, ki se nanaša na predstavo R., pa zato, ker predstave res niso bile odigrane, kar sta podatka, ki mu ne glede na pravilnost evidenc toženke pred vložitvijo tožbe nista mogla biti neznana. Na razbremenitev obveznosti povrniti stroške postopka toženki prav tako ne more vplivati dejstvo, da je sodišče prve stopnje najprej s sklepom tožbo zavrglo, pritožbeno sodišče pa ga je razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Spremembe odločitve o stroških ni mogoče omajati niti s sklicevanjem na to, da je delodajalec ekonomsko močnejša stranka v postopku, to je pri sprejetju ustreznih zakonov upošteval zakonodajalec. Tožnik v pritožbi ne izpodbija odmere stroškov toženke, zato je pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus te odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

20.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

21.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22.Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju o pritožbi in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).