Jedro

Za škodo, ki jo je storila vojaška oseba v JLA v zvezi z opravljanjem službe tretji osebi, je po 1. točki prvega odstavka 218. člena Zakona o službi v oboroženih silah (Ur.l.SFRJ, št. 7/85-4/89) odgovarjala federacija, z njenim prenehanjem pa je to obveznost prevzela Republika Slovenija.

Voznik tovornjaka je bil v času povzročitve prometne nesreče vojaška oseba. To tudi okoliščina, da je takrat izpolnjeval del svojih vojaških obveznosti, ki mu jih je naložil pristojni organ, saj je začasno zaseženo vozilo peljal na vojaško zborno mesto.

Tožnik ni državljan Republike Slovenije, vendar je imel v času plebiscita prijavljeno stalno prebivališče v Celju kjer je tudi dejansko živel. Zato so po že uveljavljeni sodni praksi izpolnjeni pogoji za izenačenje njegovih pravic s pravicami državljanov Republike Slovenije.

Izrek

Tožnikovi reviziji se delno ugodi in se mu ob delni spremembi sodb obeh sodišč od prisojene glavnice 7.370.000 SIT za nepremoženjsko škodo prisodijo še zamudne obresti za čas od 1.1.2002 do 14.5.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero.

V ostalem delu se tožnikova revizija in v celoti toženkina revizija zavrneta.

Obrazložitev

Tožnik se je kot sopotnik 16.5.1987 hudo telesno poškodoval v prometni nesreči, v kateri je v nočnem času v križišču ... v Celju prišlo do trčenja osebnega avtomobila in tovornjaka. V dosedanjih sojenjih je bil zavrnjen njegov odškodninski zahtevek proti dvema toženkama, v tretjem sojenju pa je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku in preostali toženki Republiki Sloveniji naložilo, da mora plačati tožniku 7,372.763,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7,370.000 SIT od dneva izdaje sodbe, od ostalih manjših zneskov za premoženjsko škodo pa od različnih datumov zapadlosti. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 3,330.000 SIT za nepremoženjsko škodo in presežni obrestni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi za čas pred izdajo sodbe je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin znižalo od 3,400.000 SIT na 2,000.000 SIT. Ob enakem upoštevanju tožnikovega prispevka zaradi neuporabe varnostnega pasu v višini 20% in valorizirane plačane akontacije je odločilo, da mora toženka plačati tožniku 6,252.211,64 SIT z zamudnimi obrestmi, ki od odškodnine za nepremoženjsko škodo 6.249.448 SIT tečejo od prvostopenjske sodbe dalje. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. V ostalem delu je toženkino pritožbo in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo ter v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je tudi o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank.

Obe pravdni stranki sta vložili tudi pravočasno revizijo proti drugostopenjski sodbi. Toženka uveljavlja zlasti zmotno uporabo materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev drugostopenjske sodbe in vrnitev v novo sojenje. Toženka vztraja pri ugovoru pomanjkanja svoje pasivne legitimacije, ker se ne strinja z razlogi obeh sodišč, da je bil voznik tovornjaka L. v času nesreče že vojaška oseba, tovornjak pa vojaško vozilo. Vojaška oseba se postane, ko se vstopi v vojaško enoto oziroma vojaško ustanovo, na poti na to mesto pa je oseba izenačena z vojaško osebo glede pravic in dolžnosti. Ta izenačitev velja le za primer morebitne škode, ki jo na poti pretrpi prav ta oseba. Če pa povzroči škodo drugim, je treba to škodo presojati po splošnih pravilih. Revizija se tudi ne strinja z razlogi, da naj bi bil tovornjak v času nesreče že vojaško vozilo. Res ga je moral voznik pripeljati na zborno vojaško mesto, vendar zaradi tega namena še ni prišlo do spremembe lastninskopravnega razmerja. Podobno je bilo tudi stališče nekdanje Jugoslovanske ljudske armade, ki res svojega mnenja ni obrazložila, vendar je tudi sodišče zadevo obravnavalo shematično v luči vojaških predpisov, ki nimajo namena vzpostavljati nekakšno paralelno odškodninsko ureditev. Sicer pa revizija omenja, da voznik osebnega avtomobila A. ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja in da je bil v lažji meri vinjen. Pravno relevantno dejstvo je tudi tožnikova nepripetost z varnostnim pasom. V zvezi s četrtim odstavkom 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur.l. SFRJ, št. 29/78, 39/89, 57/89) sodna praksa ne sprejema solidarnosti, če gre za po eni strani povzročeno škodo. V enakem položaju kot druga oseba je tudi tisti imetnik motornega vozila, ki ni kriv za nesrečo oziroma je ugotovljena izključna krivda šoferja drugega vozila. Revizija pojasnjuje, da sta škodo povzročili obe stranki. Voznik osebnega avtomobila je bil vinjen, vozil je prehitro, pa tudi voznik tovornega vozila je sicer vozil prehitro, vendar je vsaj delno prilagodil vožnjo temu dejstvu, ko je drugo vozilo opazil že 50 m pred križiščem. Toženka trdi, da voznik L. ni kršil cestnoprometnih predpisov in da niso ugotovljene nepravilnosti pri njegovi vožnji. Meni še, da je sporno, ali je tožnik sploh pridobil pravico do odškodnine, čeprav je imel na dan plebiscita stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ni pa imel slovenskega državljanstva. Zato ni izključeno, da ni prebival doma v Bosni ali v Avstriji. Prisojena odškodnina je po toženkinem mnenju resnično previsoka.

Tožnik v svoji reviziji izpodbija zavrnitev 4,420.522,00 SIT odškodnine in zavrnitev zamudnih obresti od prisojenega zneska za čas pred izdajo prvostopenjske sodbe. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga tako spremembo izpodbijanih sodb, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi še v revizijsko izpodbijanem delu. Procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l., št. 36/2004-UPB2) je podana zato, ker je dokazni zaključek o neuporabi varnostnega pasu v nasprotju z listinami v spisu. Gre za zapisnik takratne Postaje milice Celje o ogledu kraja prometne nesreče, ki res na zadnji strani pravi, da so bili v vozilu vgrajeni varnostni pasovi, vendar niso bili uporabljeni. Revizija pri tem opozarja, da bi morali sodišči upoštevati in ocenjevati tudi zapis na prejšnjih straneh zapisnika, da je bil kraj nezgode spremenjen v tem, da so pred prihodom delavcev milice že pričeli z reševanjem ponesrečencev. Reševali so jih mimoidoči občani in reševalci Zdravstvenega doma Celje. Glede na tak zapis revizija meni, da so ti reševalci spravili nezavestnega tožnika iz avtomobila in ga z reševalnim avtomobilom odpeljali v bolnico pred prihodom miličnikov, ki torej objektivno niso mogli ugotoviti, ali je bil pripet z varnostnim pasom. Zato je navedba na zadnji strani zapisnika netočna, nedokazana in neverodostojna. Sodišči bi morali ocenjevati tudi okoliščino, da je neprivezanega voznika A. vrglo iz avtomobila, tožnika kot sopotnika na sprednjem sedežu pa ne, kar izkazuje njegovo privezanost z varnostnim pasom. Ker miličniki torej niso mogli ugotavljati pripasanosti, bi morala toženka predlagati njihovo zaslišanje. V nadaljevanju se tožnik zavzema za prisojo vse zahtevane odškodnine, torej za telesne bolečine v znesku 3,400.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 8,250.000 SIT. Povzema diagnozo obsežnih tožnikovih poškodb in ugotovitve iz izvedenskih mnenj. Pri duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti poudarja tudi, da je bil tožnik ob nesreči star le 32 let, datum škodnega dogodka, da toženka doslej še ni ničesar plačala in je škoda zato večja, saj je od takrat minilo že 16 let. V reviziji tožnikovi pooblaščenci izpodbijajo odločitev o zamudnih obrestih z razlogi, ki so vsebinsko enaki razlogom v mnogih revizijah, ki so jih sestavili isti pooblaščenci. Sporne obresti naj bi znašale že okoli 6,900.000 SIT in tožnik napoveduje v primeru zavrnitve revizije tožbo zoper Republiko Slovenijo zaradi zavestno nezakonitega sojenja sodišč. Na koncu revizija omenja tudi načelno pravno mnenje o teku zamudnih obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in meni, da tožniku v najslabšem primeru gredo vsaj obresti od 1.1.2002 do vključno 14.5.2003 od prisojenega zneska v višini zakonskih zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero. Revizija se sicer ne strinja z vsemi razlogi načelnega pravnega mnenja in z njimi polemizira, meni pa, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ravnalo prav, da ga je sprejelo, vendar bi lahko to storilo vsaj že štiri leta pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika.

Vsaka od revizij je bila vročena nasprotni stranki, nobena ni vložila revizijskega odgovora. Reviziji sta bili vročeni tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Toženkina revizija ni utemeljena, tožnikova pa je delno utemeljena le glede dela zahtevanih zamudnih obresti.

Toženkine revizijske trditve, da "ni izključeno", da tožnik kot državljan Bosne in Hercegovine v času plebiscita ni prebival tudi doma v Bosni ali v Avstriji, gredo v nedovoljeni smeri izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja. Tega zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče uveljavljati. Obe sodišči sta ugotovili, da tožnik res ni državljan Republike Slovenije, da pa je imel v času plebiscita stalno prijavljeno prebivališče v Celju in na podlagi dokazne ocene zaslišanih prič še, da je tam tudi dejansko živel. Zato so po že uveljavljeni sodni praksi (sodba VS RS pod. opr. št. II Ips 257/98) izpolnjeni pogoji za izenačenje njegovih pravic s pravicami državljanov Republike Slovenije (13. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - UZITUL; Ur.l. RS, št. 1/91-I, 45/94), katerim Republika Slovenija na podlagi 1. člena UZITUL odgovarja za škodo, ki izvira iz škodnega ravnanja nekdanje JLA.

Toženka se neutemeljeno upira svoji pasivni legitimaciji s trditvami, da voznik tovornjaka v času nesreče še ni bil vojaška oseba, tovornjak pa tudi ne vojaško vozilo. Sodbi obeh sodišč imata o tem obširne in pravilne razloge. Zato revizijsko sodišče le na kratko pojasnjuje, da je bil M.L. kot vojaški obveznik tistega dne nekaj po polnoči vpoklican v službo v vojno enoto kot šofer tovornjaka. Zato je dobil tudi poziv, da pri takratnem Ingradu prevzame tovornjak, ki ga je moralo podjetje izročiti zaradi izpolnitve materialne obveznosti za oborožene sile. Po prevzemu tovornjaka je na vožnji od dvorišča Ingrada proti vojaškemu zbornemu mestu prišlo do obravnavane nesreče. Vojaški obveznik je bil po takratnem Zakonu o vojaških obveznostih (Ur.l.SFRJ, št. 64/85) izenačen z vojaško osebo glede pravic in dolžnosti vse od odhoda iz stanovanja po pozivu pristojnega organa do vrnitve v stanovanje v kraju stalnega bivališča. Ne gre torej samo za izenačitev njegovih pravic, ampak tudi njegovih dolžnosti. Brez razumne podlage je toženkino revizijsko stališče, da izenačitev z vojaško osebo velja le v primeru, če se na poti do vojaške enote poškoduje sam vojaški obveznik, sicer pa ne. Da je bil M. L. v času trčenja vojaška oseba potrjuje poleg razlogov, ki sta jih navedli obe sodišči, tudi nadaljnja okoliščina, da je takrat že izpolnjeval del svojih vojaških obveznosti, ki mu jih je naložil pristojni organ, saj je že prevzel začasno zaseženo vozilo in ga peljal na vojaško zborno mesto. Še manj razumljivo je stališče, da tovornjak takrat še ni bil vojaško vozilo. Bil je začasno zasežen za potrebe JLA in na poti na zborno mesto. S tem se lastninsko razmerje res ni spremenilo, kar pa ni pravno pomembno, ker je pomembna le okoliščina, da je prišlo do prehoda uporabe v smislu prvega odstavka 176. člena ZOR.

Toženka v reviziji prihaja sama s seboj v nasprotje, ko enkrat zatrjuje, da je tudi voznik tovornjaka vozil prehitro in da sta oba voznika povzročila škodo, drugič pa, da voznik tovornjaka ni kršil cestnoprometnih predpisov in da niso ugotovljene nepravilnosti pri njegovi vožnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala voznika obeh vozil glede na obstoječo prometno signalizacijo (nobeden ni imel prednosti) upočasniti vožnjo, da je bil voznik osebnega avtomobila tudi lažje vinjen, voznik tovornjaka pa bi moral zaradi svoje neizkušenosti pri vožnji s tovornjakom na cesti, na kateri se odvija javni promet (nazadnje je vozil tovornjak tri leta prej med služenjem vojaškega roka), voziti še bolj previdno. V križišču je prišlo do tako močnega trčenja, da je voznika osebnega avtomobila vrglo na cesto, kjer je obležal mrtev, njegovi sopotniki pa so ostali vkleščeni v osebnem avtomobilu, ki je obstal zaleten v drog semaforja. Dejanske ugotovitve o poteku prometne nesreče narekujejo pravno opredelitev, da sta jo povzročila oba voznika. Imetnika obeh premikajočih se motornih vozil odgovarjata drugim solidarno po četrtem odstavku 178. člena ZOR. Delež odgovornosti vsakega v razmerju do drugih ni pomemben. Prav zato je tožnik že v letih 1987 in 1988 dobil od zavarovalnice, pri kateri je bila zavarovana odgovornost imetnika osebnega vozila, plačano takrat znano premoženjsko škodo, odškodnino za strah, za duševne bolečine zaradi skaženosti in akontacijo na ostalo nepremoženjsko škodo. Razliko utemeljeno zahteva od imetnika tovornjaka. To je bila takratna JLA. Za škodo, ki jo je storila vojaška oseba v JLA v zvezi z opravljanjem službe tretji osebi, je po 1. točki prvega odstavka 218. člena Zakona o službi v oboroženih silah (Ur.l.SFRJ, št. 7/85-4/89) odgovarjala federacija, z njenim prenehanjem pa je to obveznost na podlagi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št. 1/91-I) in UZITUL prevzela Republika Slovenija, torej toženka.

Neutemeljena je toženkina trditev, da voznik osebnega vozila ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, saj tega ni ugotovilo nobeno od nižjih sodišč. Lažjo vinjenost voznika osebnega avtomobila sta sodišči sicer ugotovili, vendar sta ugotovili tudi, da tožnik zanjo ni vedel. Prvostopenjska sodba vsebuje obširne razloge za tako dokazno oceno, zaradi katere tožniku ni mogoče pripisati, da bi iz tega razloga soprispeval k nastanku svoje škode.

Presoja o tožnikovem 20% prispevku temelji na ugotovitvi, da tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom. Ta ugotovitev je dejanske narave. Tožnik jo sicer skuša izpodbiti z zatrjevano procesno kršitvijo, vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da ta trditev ni utemeljena. Prej povzeti razlogi tega dela tožnikove revizije jasno kažejo, da gre za izpodbijanje dokazne ocene o listini - zapisniku o ogledu kraja prometne nesreče. Jasen zapis na zadnji strani o neuporabi varnostnega pasu tožnik izpodbija z domnevnim neskladjem glede na zapis, da se je pred prihodom takratne milice že pričelo z reševanjem potnikov. Neskladje vidi v povezavi s svojo lastno nadaljnjo trditvijo, da tožnika takrat ni bilo več na kraju samem, kar pa nima podlage v listini, in v povezavi s sklepanjem, da bi v tem primeru tudi njega, tako kot voznika, vrglo iz avtomobila. Pri tem prezre podatek, da je bilo vozilo s sprednjim delom zaleteno v drog semaforja in dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da so sopotniki ostali vkleščeni v osebnem avtomobilu. Zatrjevane procesne kršitve ni, pač pa v tem delu tožnikova revizija nedovoljeno izpodbija dejansko ugotovitev o neuporabi varnostnega pasu.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je presoja o 20% tožnikovem prispevku materialnopravno skladna s prvim odstavkom 192. člena ZOR v zvezi z 205. členom ZOR o deljeni odgovornosti.

Tožnikove revizijske trditve o obsegu obeh oblik nepremoženjske škode znatno presegajo njegove trditve v postopku na prvi stopnji in tudi njegovo izpoved. Zaradi že navedene zakonske določbe je revizijsko sodišče lahko upoštevalo le tisti dejanski obseg, ki sta ga ugotovili obe sodišči v razlogih svojih sodb. Tožnikovo poudarjanje, da mu toženka kljub veliki oddaljenosti škodnega dogodka doslej ni nič plačala, zaradi česar je njegova škoda večja, nima take teže, kot jo želi uveljaviti revizija. Tožniku je v letih 1987 in 1988 zavarovalnica že plačala takrat znano premoženjsko škodo, vso odškodnino za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti ter akontacijo za ostalo škodo, ki je bila v tej zadevi upoštevana tako, kot je tožnik sam predlagal. Diagnoza tožnikovih telesnih poškodb se je glasila: vdrtje levega očesnega zrkla, gnojno vnetje desnega solznega mešička, prelom desne očnice, dvoslike desnega očesa, brazgotine obeh roženic po vrezninah, raztrganina jeter, raztrganina desne prepone, prelom desnih reber, izliv krvi v desno pljučno votlino, odprt prelom druge do četrte leve dlančnice, obojestranska pljučnica, oteklina področja pod glasilkami, delni izpah desne glasilke, šok zaradi izkrvavitve, popoškodbena Sudeckova bolezen levice, pretres in udarnina možganov, popoškodbeni sindrom, poškodbe malih možganov in psihoorganski popoškodbeni sindrom lažje stopnje. Obseg prestanih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti je prvostopenjsko sodišče obširno povzelo na 11. strani svoje sodbe. Zato revizijsko sodišče le na kratko povzema nevšečnosti večkratnega bolnišničnega zdravljenja, več operacij, tudi plastičnih, obsežne fizioterapije, številnih pregledov, zdravilišča, bolniški stalež pa je trajal vse do leta 1990, ko se je tožnik invalidsko upokojil. Za to obliko nepremoženjske škode je pritožbeno sodišče odmerilo odškodnino na 2,000.000 SIT.

Tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prvostopenjsko sodišče obširno navedlo kar na treh straneh svoje sodbe. Zato revizijsko sodišče poudarja le najpomembnejše. S stališča kirurga je pri tožniku poudarjena za 45% zmanjšana kapaciteta pljuč, ki mu onemogoča fizične dejavnosti, hitrejšo hojo, vzpenjanje po stopnicah, zasoplost; prizadeta je gibljivost levega zapestja in gibljivost štirih prstov levice, zmanjšana je groba moč levice, zmanjšana je sposobnost držanja težkih predmetov, oslabeli so fini prijemi, upočasnjeni in nepopolni so koordinacijski gibi. S stališča nevrologa je poudarjen postkomocionalni sindrom, motnje potence, apetita, spanca, spomina in čustvovanja, opazno je psevdonevrastensko vedenje, življenjska aktivnost je bistveno zreducirana, neadekvatnost in invalidnost se bosta sčasoma še povečali, onemogočena je ponovna poroka, motnje motorike in ravnotežja pa onemogočajo opravila, ki zahtevajo precizne gibe. S stališča okulista je poudarjena trajna okvara desnega očesa s stalnim solzenjem in dvoslikami. Tožnik sam pa je izpovedal, da ne zmore delati, da ga muči vrtoglavica in dušenje, da se slabo počuti in je osamljen, da se mu včasih še pogovarjati ne da, da je prej s prijatelji zelo rad rekreativno igral nogomet, da ga sedaj z gospodinjstvom oskrbuje svakinja, sam pa včasih le sedi in se pogovarja z otroki, na sprehode se upa samo v bratovem spremstvu, občasno jemlje zdravila proti glavobolom in za spanje, veliko pozablja, ne more gledati televizije, ne čuti se zmožnega biti mož. Ker je bil tožnik ob nesreči star šele 32 let, ga bodo te težave in z njimi povezane duševne bolečine spremljale še dolgo časa. Za to obliko nepremoženjske škode sta obe sodišči odmerili 7,000.000 SIT odškodnine.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odmera odškodnine za obe še sporni obliki nepremoženjske škode skladna z materialnopravnimi izhodišči iz 200. in 203. člena ZOR. Merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih podobnih odškodninskih zadevah je pritožbeno sodišče z delnim znižanjem odškodnine za telesne bolečine in s potrditvijo odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti pravilno uporabilo. Pravilno so upoštevane tudi okoliščine, ki jih poudarja revizija, torej tožnikova starost, prognoza, koliko časa bo moral še prenašati težave in dejstvo, da je doslej dobil plačan le del odškodnine. Revizijsko sodišče je naredilo tudi primerjavo s prisojo odškodnin v zadevah, ki so podobne tožnikovi in pri tem ugotovilo, da na pritožbeni stopnji prisojena odškodnina ne odstopa navzdol od siceršnje prisoje v podobnih zadevah. Zato se tožnik neutemeljeno zavzema za odmero celotne zahtevane odškodnine.

Delno neutemeljen je tudi zadnji del revizije, ki izpodbija začetek teka zamudnih obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in se zavzema za njegovo določitev že za čas od 20.3.2000 dalje. Na dobesedno enake razloge, kot jih v obravnavani reviziji uveljavlja tožnik, je revizijsko sodišče njegovim pooblaščencem odgovorilo že v mnogih drugih odločbah, zato obširnejši odgovor tudi v tej zadevi ni potreben. Revizijsko sodišče je tožnikovim pooblaščencem večkrat odgovorilo tudi, zakaj se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ob sprejemu načelnega pravnega mnenja odločilo za datum 1.1.2002, ki upošteva začetek veljavnosti Obligacijskega zakonika in novele Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Podrobnejši vsebinski razlogi za spremembo sodne prakse o začetku teka zamudnih obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo so razvidni iz Pravnih mnenj I/2002. Razlogi za tožnikovo nestrinjanje s tem datumom ne morejo pripeljati do odločitve, ki bi bila zanj ugodnejša od prisoje v drugih odškodninskih zadevah, saj bi taka odločitev pomenila neenakost drugih oškodovancev v primerjavi s tožnikom, prav temu pa se je vrhovno sodišče želelo izogniti, ko se je odločilo za sprejem načelnega pravnega mnenja. Ker morajo sodišča enake primere tudi materialnopravno obravnavati enako, se mora sprememba ustaljene sodne prakse nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Iz pojasnjenih razlogov je tožnikova revizija utemeljena le v tistem delu, v katerem se zavzema za tako določitev datuma o začetku teka zamudnih obresti od prisojene denarne odškodnine za obe obliki nepremoženjske škode, ki je skladna z načelnim pravnim mnenjem. Zato je revizijsko sodišče v tem delu tožnikovi reviziji na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP ugodilo in sodbi obeh sodišč spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te revizijske odločbe. V ostalem delu je tožnikovo revizijo, v celoti pa toženkino revizijo, na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Tožnikov revizijski uspeh je sorazmerno majhen in s tem delom niso nastali posebni pravdni stroški. Zato odločitev o zavrnitvi pretežnega dela njegove revizije zajema odločitev o zavrnitvi vseh njegovih revizijskih stroškov. Podobni razlogi veljajo tudi za toženkine priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).