Jedro

V višini obrestne mere R + 10% dogovorjeni r pomeni, da hoče imeti posojilodajalec ob koncu enega koledarskega leta realno 10% denarja več, kot ga je posodil, saj R predstavlja revalorizacijo glavnice, oz. revalorizacijske obresti, katerih višina se je brez posebnega dogovarjanja strank spreminjala vsak mesec glede na zvišanje cen na drobno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo v celoti obdržalo v veljavi sklep o izvršbi zaradi plačila 184.782,00 tolarjev s pp, hkrati pa je toženi stranki naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini 46.180,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi.

Zoper to sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega je tudi podrobneje obrazložila. Primarno je ugovarjala zgrešeno pasivno legitimacijo, v sodbi pa je izpodbijala predvsem enostransko razlago določila o dogovorjeni obrestni meri za vzeto posojilo, po njenem mnenju le-ta ves čas kreditiranja znaša R + r - 10%, pri čemer je r konstanta (10%), R pa spremenljivka. Ker naj bi v letu 1990 R odpadel, naj bi znašala obrestna mera od 1.1.1990 do 31.12.1990 le 10%, njen obračun obresti pa naj bil zato pravilen.

Predlagala je, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi, tožnici pa naloži v plačilo nastale pravdne stroške.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi zapisane trditve o zgrešeni pasivni legitimaciji in pravnem nasledstvu predstavljajo nova dejstva, za katera bi tožena stranka morala izkazati za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave (496.a člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Ker pa tega ni storila, jih sodišče druge stopnje pri odločanju ni moglo upoštevati.

Dokazna ocena poglavitnih dokazov - izpovedi prič T.F. in J.H. ter samoupravni sporazum o poslovno finančnem poslovanju (v nadaljevanju SaS) - v napadeni sodbi ni prepričljiva, uporaba materialnega prava pa je zmotna, a je kljub temu odločitev sodišča prve stopnje, kar izhaja iz v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, pravilna.

Sodišče prve stopnje je namreč prišlo do zaključka, da je bila tožeča stranka glede na 4. člen SaS upravičena sama spremeniti dogovorjeno obrestno mero v letu 1990 (na 45% enotno obrestno mero), in je tudi verjelo, da sta se stranki za spremembo obrestne mere dogovorili, svojo odločitev pa je utemeljilo še z razmerami v letu 1990, ukinitvijo R ter načeli vestnosti in poštenja pri sklepanju obligacijskih razmerij iz 12. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Tekst 4. člena SaS ne daje nobeni stranki pravice brez soglasja druge spremeniti dogovorjene obrestne mere, ustni dogovor o njeni spremembi pa ni prepričljivo dokazan. Obrestna mera, ki pa ni sporna, je tista, ki je veljala v letu 1989, in je zapisana v 4. členu SaS, t.j. R + r = 10%, kakor sta pojasnili stranki, pri čemer predstavlja R revalorizacijske obresti, r pa realne obresti. Glede na tekst 4. člena SaS ni bilo nobene ovire ne za spremembo R, ne za spremembo r, če bi se stranki o tem sporazumeli. Po II. odstavku 99. člena ZOR je treba pri tolmačenju pogodb iskati skupen namen pogodbenikov in sporna določila razumeti tako kot ustreza načelom obligacijskega prava. V višini 10% dogovorjeni r pomeni, da hoče imeti posojilodajalec ob koncu enega koledarskega leta realno 10% denarja več, kot ga je posodil, saj R predstavlja revalorizacijo glavnice, oz. revalorizacijske obresti, katerih višina se je brez posebnega dogovarjanja strank spreminjala vsak mesec glede na zvišanje cen na drobno.

Izhajajoč iz tega so točne trditve tožene stranke, da bi se tudi v letu 1990 obresti morale obračunavati po dogovorjeni obrestni meri R + 10 %, povsem zmotne pa navedbe obeh strank in sodišča prve stopnje, da je R v letu 1990 odpadel, oz. da je bil 0. V 4. členu SaS so namreč dogovorjene pogodbene obresti, predvideva jih 399. člen ZOR, njihova višina je povsem prepuščena volji strank in so nadomestilo, oz. cena za uporabo tujega denarja. Od njih je treba razlikovati zamudne obresti po 277. členu ZOR, katerih višino določa zakon, in so se večji del leta 1989 (natančneje do 6.10.1989) res obračunavale z R. Zamudne obresti so civilna sankcija za škodo, ki upniku nastane zaradi dolžnikove zamude in njihove višine ni mogoče določiti s sporazumom.

Navajanja obeh strank, da je R v letu 1990 odpadel, torej držijo glede zamudnih obresti, ne pa tudi glede pogodbenih obresti, kakršne so bile dogovorjene med strankama v predmetnem sporu. R (zvišanje drobnoprodajnih cen) je še nadalje obstajal in so se stranke zanj lahko dogovorile in uporabljale, enako kakor valutno klavzulo, ki pa je bila v letu 1990 nesmiselna zaradi fiksnega tečaja nemške marke.

Nobene ovire ne drugega razloga ni bilo, da stranki tudi v letu 1990 ne bi mogli uporabljati R. Koeficienti rasti cen so se še nadalje objavljali v Uradnem listu SFRJ, saj je bila to zakonska obveza zvezne organizacije za statistiko, določena v 84. členu Zakona o računovodstvu (Ur.l. SFRJ št. 10/89 - 61/90 in Ur. RS št. 42/90).

Višina rasti cen življenskih potrebščin na območju SRS pa je vsak mesec objavljal v Uradnih listih SRS tudi Zavod RS za statistiko.

Kljub fiksnemu tečaju DEM so namreč cene v letu 1990 še naprej rasle in tudi dinar je izgubljal svojo realno vrednost in nakupno moč.

Iz pravilne presoje izvedenih dokazov in pravilne uporabe materialnega prava torej izhaja, da bi morali stranki tudi v letu 1990 obresti obračunati po dogovorjeni obrestni meri R + 10%. Uradni izračun po računalniškem programu ZZO, ki ga uporabljajo vsa slovenska sodišča pri preverjanju obrestnih obračunov, valutnih vrednosti in valorizacij, je pokazal, da samo revalorizacija 490.995,60 tolarjev (osnova iz obračuna obresti tožene stranke), obračunanih na osnovi mesečnih stopenj rasti cen na drobno v letu 1990 (Zavoda RS za statistiko) znaša 522.662,65 tolarjev. Če bi k temu prišteli še 10% realne obresti, bi bil znesek seveda še mnogo višji.

Iz tega izhaja, da je tožbeni zahtevek po obračunu tožeče stranke (224.451,30 tolarjev) utemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožeči stranki, čeprav ni pravilno uporabilo materialnega prava in je napačno tolmačilo določilo sporazuma o pogodbenih obrestih, ni pa bilo nobene ovire, da v materialnopravnem pogledu ne bi o tem moglo dati svojih pojasnil sodišče druge stopnje in nanje opreti napadene odločitve.

Ker je sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere se v pritožbenem postopku pazi po uradni dolžnosti in je povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno odločilo, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 368. členu ZPP potrdilo napadeno sodbo, pri čemer je pravilno razlago materialnopravnih predpisov podalo samo.