Jedro

Pravica uporabe na nepremičninah bi na toženo stranko prešla le v primeru, če bi bila pravica uporabe na njih kot osnovno sredstvo vključena v otvoritveno bilanco in bi tako bil v postopku lastninskega preoblikovanja za ta del sredstev vplačan kapital. Ker pa sporne nepremičnine niso bile vključene v otvoritveno bilanco, se njihova vrednost ni mogla odraziti v vrednosti oziroma v obsegu družbenega kapitala pravne osebe, ki se je lastninsko preoblikovala. Samo premoženje, ki je bilo zajeto v otvoritveno bilanco, je predstavljalo družbeni kapital družbene pravne osebe, ki se je lastninsko preoblikovala. Navedeno pomeni, da tožeča stranka ob uveljavitvi ZLNDL ni imela pravice uporabe spornih nepremičnin in da zato na njih na podlagi navedenega zakona ni mogla pridobiti lastninske pravice.

Izpodbijana sodba pa nima nobenih razlogov o pritožbenih trditvah, da naj bi tožeča stranka postala lastnica spornega zemljišča zato, ker le-to, predstavlja funkcionalno zemljišče k objektom, ki naj bi bili njena last.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Predmet spora so zemljišča v k.o. ... in sicer parcele številka 298/5 (pašnik 3330 m2), 320/18 (travnik 441 m2), 290/1 (travnik 1319m2, garaža 567 m2, dvorišče 205 m2), 290/3 (neplodno 310 m2), 297/2 (travnik 2430 m2) in 291/6 (travnik 414 m2).

2. Tožeča stranka je s primarnim zahtevkom zahtevala ugotovitev, da je kot prejšnja imetnica pravice uporabe navedenih nepremičnin, ki so bile v družbeni lasti, pridobila lastninsko pravico (1) na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), in (2) s priposestvovanjem, s podrednim zahtevkom pa, da je postala lastnica na podlagi sklepa Skupščine Občine A. z dne 7. 12. 1977. Z obema zahtevkoma je uveljavljala še zavezo toženi stranki, da ji mora izdati za vknjižbo njene lastninske pravice sposobno listino.

3. Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo. Tožeča stranka je vložila revizijo zoper sodbo pritožbenega sodišča iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveni procesni očitki revizije so, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar še posebej velja za odločitev o podrednem zahtevku, in da pritožbeno sodišče ni obravnavalo vseh pritožbenih navedb in se ni opredelilo do sodne prakse in pravnih stališč uglednih pravnih strokovnjakov, na katere se je v pritožbi sklicevala, pač pa se je zadovoljilo s pojasnilom, da sporna zemljišča v procesu lastninskega preoblikovanja prejšnjega družbenega podjetja v sedanjo tožečo stranko niso bila vključena v otvoritveno bilanco in da zato tožeča stranka ni mogla na njih pridobiti lastninske pravice niti s privatizacijo niti s priposestvovanjem. Izostala je obrazložitev o pritožbenih trditvah o razlogu, zaradi katerega zemljišče niso bila vključena v otvoritveno bilanco, o neločljivi povezanosti zemljišč z na njih zgrajenimi objekti in o tem, da predstavljajo funkcionalno zemljišče k tem objektom, pri čemer je v družbenolastninskem režimu veljalo, da zemljišče pripada objektu in ne obratno. V materialnopravnem oziru izpodbijani sodbi očita, da ni upoštevalo, da je imela tožeča stranka pravico uporabe od tedaj, ko je prevzela vso aktivo in pasivo Cestno komunalne službe, vključno z vsemi sredstvi, nepremičninami in delavci; da je na zemljiščih zgradila objekte, da jih je nemoteno uživala; da jih v otvoritveno bilanco ni vključila izključno zaradi navodila upravnih služb o vključitvi le tistih nepremičnin, pri katerih je bila tudi v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe na njeno ime; da so objekti neločljivo povezani z zemljiščem; da ZLNDL v 3. členu lastninjenja ne pogojuje z vključenostjo v otvoritveno bilanco; da se sodna praksa, na katero se je sklicevalo prvostopno sodišče, ne nanaša na primerljive zadeve; da je zmotno stališče o nemožnosti priposestvovanja, ker naj bi to pomenilo obid predpisov o lastninjenju in da so sodišča v primerljivih zadevah neurejenega zemljiškoknjižnega stanja silila v pravde za ugotovitev lastninske pravice.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj jo zavrne.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP): - Komunalno podjetje A., d.d. (v nadaljevanju KOP) je pravni naslednik Cestno komunalne službe, ki je do leta 1977 delovala v okviru Občine A..

- S sklepom z dne 7. 12. 1977 je Skupščina Občine A. izdala soglasje, da se Cestno komunalna služba izloči iz sestave Občine A. in se pripoji h Komunalno obrtnemu podjetju A. - Sklep iz prejšnje alineje je pomenil le soglasje k statusni spremembi, prenos osnovnih sredstev pa z njim ni bil urejen.

- Pravni prednik KOP je sporno zemljišče dobil v uporabo, na njem je zgradil gradbene objekte in ga nemoteno uporabljal, zemljiškoknjižno pa stanje ni bilo urejeno.

- Sporne nepremičnine ne predstavljajo infrastrukturnih objektov, na katerih bi tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na podlagi Zakona o gospodarskih javnih službah, pač pa predstavljajo funkcionalno zemljišče gradbenih objektov.

- Ob lastninskem preoblikovanju je bila izločena vsa infrastruktura in ovrednoten je bil lastninski delež tožeče stranke, sporna zemljišča pa niso bila izločena, niso bila vodena kot osnovno sredstvo tožeče stranke in niso bila zajeta v otvoritveni bilanci kot osnovni kapital. - V otvoritveni bilanci KOP so bili zajeti le objekti (skladišče, delavnice, nadstrešnica) in zunanja ureditev, ne pa tudi zemljišče. **O uporabi materialnega prava** **a) O (ne) pridobitvi lastninske pravice na podlagi ZLNDL**

7. Tožeča stranka je delniška družba, ki je nastala z lastninjenjem svoje pravne prednice, ki je bila družbena pravna oseba, na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP). Pravna prednica tožeče stranke je bila imetnica pravice uporabe spornih nepremičnin. To pa ne pomeni, da je tožeča stranka že zato, ker je njeni pravni prednici pripadala pravica uporabe, pridobila lastninsko pravico po določbah ZLNDL. Utemeljenost zahtevka je treba presojati glede na določbe ZLNDL v povezavi z določbami ZLPP in Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (v nadaljevanju ZZLPPO). Ker bi bilo sporno zemljišče ob lastninjenju še vedno v družbeni lastnini, ZLPP pa ni pravna podlaga za nastanek lastninske pravice, bi se pravica uporabe pretvorila v lastninsko pravico po določbi prvega odstavka 3. člena ZLNDL1, ki določa, da nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov, v zvezi z določbo prvega odstavka 1. člena ZLNDL, da navedeni zakon ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih. Zato je odločilno, ali je imela tožeča stranka po lastninjenju in ob uveljavitvi ZLNDL, pravico uporabe spornih nepremičnin. In imela jo je samo, če je od njenega pravnega prednika prešla nanjo. Pravica uporabe bi na toženo stranko prešla le v primeru, če bi bila pravica uporabe na teh nepremičninah kot osnovno sredstvo vključena v otvoritveno bilanco in bi tako bil v postopku lastninskega preoblikovanja za ta del sredstev vplačan kapital. Družbena pravna oseba, ki se je lastninsko preoblikovala, je namreč izdala delnice ravno na podlagi vrednosti iz otvoritvene bilance (drugi odstavek 17. člena ZLPP). Ker pa sporne nepremičnine niso bile vključene v otvoritveno bilanco, se njihova vrednost ni mogla odraziti v vrednosti oziroma v obsegu družbenega kapitala pravne osebe, ki se je lastninsko preoblikovala. Samo premoženje, ki je bilo zajeto v otvoritveno bilanco, je predstavljalo družbeni kapital družbene pravne osebe, ki se je lastninsko preoblikovala. Navedeno pomeni, da tožeča stranka ob uveljavitvi ZLNDL ni imela pravice uporabe spornih nepremičnin in da zato na njih na podlagi navedenega zakona ni mogla pridobiti lastninske pravice.2

8. Revizijsko stališče, da tožeči stranki nevključitev pravice uporabe spornih nepremičnin v otvoritveno bilanco ne more biti v škodo, ker njen pravni prednik v zemljiški knjigi ni bil vpisan kot imetnik pravice uporabe spornih nepremičnin (oziroma naj bi bilo neurejeno zemljiškoknjižno stanje ovira za vključitev v otvoritveno bilanco), je materialnopravno zmotno. Po teoriji in ustaljeni sodni praksi namreč vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave.3 Pravica uporabe se je lahko veljavno prenašala izvenknjižno. Zainteresirana stranka pa je morala v primeru, ko je nanjo opirala svoje zahtev(k)e, dokazati, da ji (je) pripada(la). Tako so morala podjetja v procesu lastninskega preoblikovanja izkazati, da imajo pravico uporabe na tistih nepremičninah, ki so spadala med njihova sredstva (in jih zajeti z otvoritveno bilanco), čeprav lastninjenje kapitala še ni imelo za posledico lastninjenja nepremičnin (do tega je, kot že navedeno, prišlo na podlagi prvega odstavka 3. člena ZLNDL).4 Morebiten spor glede pravice uporabe med nevknjiženim podjetjem, ki se je lastninilo in je pravico uporabe vključilo v otvoritveno bilanco, in vknjiženim imetnikom pravice uporabe, je bilo treba rešiti pred zaključkom lastninskega preoblikovanja. Vključenost nepremičnin, ki so bile sredstva v družbenih pravnih osebah, ki so se lastninile, v otvoritveno bilance, je torej bila, v nasprotju s prepričanjem tožeče stranke, pogoj za lastninjenje po 3. členu ZLNDL.

**b) O (ne)pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem**

9. Glede na dosedanje dejanske ugotovitve so materialnopravno pravilni so tudi razlogi, s katerimi je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Tožeča stranka ga utemeljuje s posestjo od leta 1977 oziroma 1978 dalje. Do lastninjenja, do katerega je prišlo na podlagi 6. člena ZZLPPO, ki je bil sprejet v letu 1998 (lastninsko pravico na njih pridobila na originarnen način Slovenska razvojna družba) tožeča stranka spornih nepremičnin ni mogla priposestvovati, ker so bila v družbeni lastnini, na kateri je bilo priposestvovanje izključeno (29. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR), za čas po zaključku lastninjenja, pa predpostavk za priposestvovanje po Stvarnopravnem zakoniku (v nadaljevanju SPZ), razen dejstva (gole) posesti, ni niti zatrjevala.

10. Revizijsko sklicevanje na odločbe nižjih in Vrhovnega sodišča, s katerimi je tožeča stranka uspela z zahtevki za ugotovitev lastninske pravice s priposestvovanjem zemljišč v okviru Asfaltne baze C. je, tudi v tem ima izpodbijana sodba prav, neupoštevno: v njih so bili pasivno legitimirani zemljiškoknjižni lastniki parcel, ki so bile v zasebni lasti (niso jih pridobili z lastninjenjem).

**O procesnih kršitvah** **a) Glede odločitve po zgoraj obravnavanih podlagah**

11. Revizija sodišču druge stopnje očita, da je njegova sodba glede primarnega zahtevka praktično neobrazložena, glede podrednega zahtevka pa popolnoma neobrazložena, kar je razvidno že iz okoliščine, da celotna obrazložitev obsega le dva odstavka. Uveljavlja torej absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem mu Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da je po njegovi ustaljeni praksi standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje v primeru, ko je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna, višje sodišče pa tem razlogom pritrjuje, nižji od standarda, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje. Izčrpnejša mora biti, ko sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni, ko spremeni dejanske ugotovitve, pa mora njegova obrazložitev doseči standard, ki se zahteva za sodbo sodišča prve stopnje. Če v celoti potrdi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in spremeni le materialnopravno odločitev, mora izpostaviti tiste bistvene materialnopravne razloge, ki so ga vodili k drugačni odločitvi.5

12. V konkretnem primeru je sodišče druge stopnje sprejelo in v kratkem ponovilo tiste dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na odločitev o zahtevku za pridobitev lastninske pravice na podlagi ZLNDL in s priposestvovanjem. Zato je, v nasprotju z revizijskimi očitki, njegovo sodbo v tem delu mogoče preizkusiti. Pri tem sicer ni posebej pojasnilo, zakaj razlog, zaradi katerega sporna zemljišča v procesu lastninskega preoblikovanja niso bila vključena v otvoritveno bilanco, ni pomemben. Vendar tako pojasnilo izhaja iz obrazložitve, da je bila vključitev v otvoritveno bilanco pogoj za lastninjenje po ZLPP, za odstop od katerega izjeme niso bile predvidene.

**b) Glede (ne)pridobitve lastninske pravice na podlagi zatrjevane funkcionalne povezanosti z objekti in** **c) Glede (ne)pridobitve lastninske pravice na podlagi sklepa Skupščine Občine A. z dne 7.12.1977**

13. Nima pa izpodbijana sodba nobenih razlogov o pritožbenih trditvah, da naj bi tožeča stranka postala lastnica spornega zemljišča zato, ker le-to, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje,6 predstavlja funkcionalno zemljišče k objektom, ki naj bi bili njena last in o pritožbenih trditvah, ki se nanašajo na pridobitev lastninske pravice na podlagi sklepa Skupščine Občine A. z dne 7. 12. 1977. 14. Revizijski očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato utemeljen in je narekoval razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

15. O stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Glej odločbo II Ips 855/2008. 2 Vrhovno sodišče je že večkrat, na primer v zadevi II Ips 179/2010, pojasnilo, da okoliščina, da je imelo družbeno podjetje na nepremičninah pravico uporabe, še ne pomeni, da je bil tudi pravni naslednik preoblikovanega podjetja ob uveljavitvi ZLNDL imetnik pravice uporabe, ki se je na podlagi določb ZLNDL pretvorila v lastninsko pravico. 3 Tako na primer odločbe II Ips 249/2005, II Ips 634/2997, II Ips 60/2014 in številne druge. 4 Glej sodbe II Ips 559/2005, II Ips 855/2008, II Ips 179/2010, II Ips 29/2013. 5 Tako na primer odločbe II Ips 108/2013, II Ips 179/2012, II Ips 233/2013, II Ips 348/2011, II Ips 42/2013, II Ips 143/2014. 6 Tako 8. točka obrazložitve na 6. strani sodbe, zaradi česar je tožeča stranka v pritožbi uveljavljala, da je sodba sodišča prve stopnje materialnopravno napačna, ker je lastninsko pravico na zemljišču pridobila zaradi njegove funkcionalne vezanosti na objekte, ki jih je zgradila na njem. Tožena stranka presoja, da gre za funkcionalno zemljišče, v odgovoru na pritožbo ni oporekala.