Jedro

Organ prve stopnje kot dela kmetije, glede katere je po uradni dolžnosti vodil postopek za preveritev, ali še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo iz 2. člena ZDKG, pravilno ni upošteval nepremičnine s parc. št. 273, vpisane pri vložni številki ... k.o. ..., ker je pokojni B.B. njen solastnik v deležu do 9293/120420, nepremičnina pa ni v solasti zakonskega para, enega od staršev in otroka, ali posvojenca oziroma njegovega potomca, pač pa so preostali solastniki izven kroga navedenih oseb

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom C.C. se zavrneta.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana (prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da kmetijsko-gozdarska gospodarska enota (kmetija) na naslovu ..., ki jo sestavljajo po podatkih zemljiške knjige nepremičnine s tam navedenimi parcelnimi številkami, vpisane pri vložni številki ... k.o. ..., katerih zemljiškoknjižni lastnik je A.A., rojen 1921, in ki predstavljajo v skupni izmeri 10,20 ha kmetijskih in gozdnih površin, kar pomeni 4,46 ha primerljive kmetijske površine, ne izpolnjuje pogojev za status zaščitene kmetije ter se po pravnomočnosti odločbe po uradni dolžnosti zaščitena kmetija izbriše iz registra zaščitenih kmetij. Prvostopenjski organ navaja, da je na podlagi 4. in 25. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG) začel postopek za preveritev, ali kmetijsko-gozdarska gospodarska enota (v nadaljevanju: kmetija) A.A. izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, kot jih določa 2. člen navedenega zakona. ZDKG v 4. členu določa, da lahko upravna enota na predlog lastnika ali po uradni dolžnosti v upravnem postopku preveri, če kmetija še izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG in o tem izda ustrezno odločbo. Če kmetija pogojev ne izpolnjuje več, se izbriše iz registra zaščitenih kmetij. V nadaljevanju povzema določbe 1. in 2. odstavka 2. člena ZDKG. Navaja, da je vpogledal v centralno bazo zemljiškega katastra GURS in elektronsko zemljiško knjigo ter ugotovil, katere nepremičnine obsega kmetija A.A. Navaja, da kmetija obsega 30.770 m2 njiv, 11.841 m2 travnikov, 1.259 m2 ekstenzivnih sadovnjakov, 57.565 m2 gozdov in 546 m2 drugih površin, kar predstavlja skupaj 10,20 ha ali 4,46 ha primerljivih kmetijskih površin. Kmetija ne izpolnjuje pogojev iz 2. člena ZDKG, zato se ne določi za zaščiteno kmetijo. Na podlagi 3. odstavka 25. člena ZDKG se zaščitena kmetija izbriše iz registra zaščitenih kmetij.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (drugostopenjski organ) pa je zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. Strinja se z razlogi prvostopenjskega organa, da predmetna kmetija ne šteje za zaščiteno kmetijo, ker ni izpolnjen pogoj višine primerljivih kmetijskih površin. Navaja, da prvostopenjski organ pravilno ni upošteval parc. št. 273, vpisane pri vložni številki ... k.o. ..., pri kateri je A.A. solastnik v deležu do 9293/120420, pri ugotavljanju statusa njegove zaščitene kmetije, ker ne gre za solastništvo v smislu 1. odstavka 2. člena ZDKG.

Tožnik v tožbi navaja, da je dedič po pokojnem B.B., ki je lastnik nepremičnin, ki sestavljajo kmetijo. Po pokojnem B.B. pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani teče zapuščinski postopek pod opr. št. I D 63/2003, tožnik pa izkazuje pravni interes za to tožbo, saj je od odločitve v tem upravnem sporu odvisno, ali se bo premoženje pokojnega B.B. dedovalo po pravilih, ki jih določa ZDKG, ali po Zakonu o dedovanju. Da je tožnik udeležen v zapuščinskem postopku po pokojnem B.B., dokazuje z vmesnim sklepom o dedovanju z dne 21. 1. 2008. Tožnik izpodbija odločbo prvostopenjskega organa, ker meni, da ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pred odločitvijo v zadevi oziroma je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, posledično temu pa ni bil pravilno uporabljen materialni predpis, prav tako je po mnenju tožeče stranke pri izdaji izpodbijane odločbe bila storjena bistvena kršitev določb postopka. Tožnik dalje navaja, da sta upravna organa obeh stopenj prezrla, da A.A. ni lastnik zgolj nepremičnin, vpisanih pri vložni številki ... k.o. ..., temveč je tudi solastnik nepremičnine s parc. št. 273, vpisane pri vložni št. ... k.o. ..., in da tudi ta nepremičnina skupaj z nepremičninami vložne številke 13 sestavlja celoto, ki zahteva enotno obravnavanje v okviru zaščitene kmetije, saj se nepremičnina s parc. št. 273 v celoti skupno izkorišča z nepremičninami, vpisanimi v vložni številki 13. Vse nepremičnine skupaj tudi presegajo zahtevanih 5 ha primerljivih kmetijskih površin. Nepremičnina s parc. št. 273, ki je prvostopenjski organ ni upošteval, v naravi namreč predstavlja njivo v izmeri 120.420 m2, to je 12,042 ha primerljivih kmetijskih površin. Ob upoštevanju te nepremičnine, pri čemer je pokojni B.B. postal solastnik te nepremičnine do 9293/120420 na podlagi odločbe o denacionalizaciji z dne 24. 1. 1994, kmetija na naslovu ... izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, saj bi ob upoštevanju te nepremičnine obseg te kmetije presegal 5 ha primerljivih kmetijskih površin. Isti prvostopenjski organ je nepremičnino s parc. št. 273 ob izdaji odločbe z dne 26. 7. 2001 upošteval kot del kmetije, od dneva izdaje te odločbe do dneva izdaje izpodbijane odločbe pa se dejansko stanje ni v ničemer spremenilo. Tudi Okrajno sodišče v Ljubljani, kjer poteka zapuščinski postopek, je upoštevalo nepremičnino s parc. št. 273 k.o. ... kot del zaščitene kmetije. Tožnik pa je tudi mnenja, da je bila pri izdaji izpodbijane odločbe zagrešena bistvena kršitev pravil postopka, iz razloga, ker se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je namreč prvostopenjski organ navedel zgolj skupno površino nepremičnin glede na vrsto rabe, iz takšne obrazložitve pa se ne da preizkusiti, ali je prvostopenjski organ upošteval vse nepremičnine, ki naj bi po njegovem mnenju sestavljale kmetijo, ali je upošteval pravilne izmere teh nepremičnin in ali je za posamezne predmetne nepremičnine pri izračunu upošteval pravilno vrste rabe, posledično pa ni mogoče ugotoviti, ali je pravilno izračunal površino primerljivih kmetijskih zemljišč. Zaradi tega je nemogoče preizkusiti, ali je izpodbijana odločba materialno zakonita. Po mnenju tožnika bi moral prvostopenjski organ za vsako posamezno nepremičnino podati obrazložitev, koliko je njena dejanska izmera in pri vsaki posamezni nepremičnini obrazložiti, katero vrsto rabe je upošteval, nato pa podati še skupen izračun nepremičnin glede na vrsto rabe in nato še skupen izračun glede na primerljive površine kmetijskih zemljišč. Zaradi navedenih nepravilnosti tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo prvostopenjskega organ odpravi ter zadevo vrne temu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot strankam z interesom posredovalo v odgovor D.D., C.C. in E.E.. D.D. v odgovoru na tožbo navaja, da sta po njenem mnenju odločbi upravnih organov obeh stopenj zakoniti. Navaja, da nihče s kmetijo ne služi dohodka za preživljanje, temveč je dana v zakup. Interes tožnika je le pridobiti lastništvo in v nadaljevanju finančno korist od prodaje kmetije in da se odpravi dediče s sklicevanjem na določbe ZDKG. Vsebinsko podoben odgovor na tožbo je podala tudi E.E., s tem da je dodala, da je strojna oprema na kmetiji zastarela in tako neuporabna, gospodarski objekt pa je tožnik že predelal v delavnico. C.C. v odgovoru na tožbo pritrjuje izpodbijani odločbi kot pravilni in zakoniti. Navaja, da tudi kolikor se tožnik sklicuje na vmesni sklep zapuščinskega sodišča, da ta ni postal pravnomočen in je že bil razveljavljen. Stranka navaja, da ni tožnikov interes ohranjati in vzdrževati zaokrožene kmetijske komplekse, pač pa da gre v resnici za njegov interes, kako si izboriti boljše izhodišče za dedovanje ter dobiti več od drugih. Sam zemljišč niti ne obdeluje in zemljišča oddaja, tako da se le del obdeluje preko tretjih. Celo gospodarski objekt – hlev za živali in silos je že ukinil in so v objektu stroji, ki s kmetijstvom nimajo nobene zveze. Čeprav stranka ve, da navedeno ni bistveno za odločitev v tem upravnem sporu, želi, da se to ve. Navaja dalje, da solastniški delež 9293/120420 ne pomeni enolastništva površine. Gre za solastništvo in delež predstavlja le sorazmeren del v odnosu do celotne nepremičnine, ki tudi ni razdeljena. Pri tem solastništvu tudi ne gre za solastništvo v smislu 2. člena ZDKG. Če je bilo predhodno o statusu kmetije nepravilno odločeno, to ne more biti razlog, da bi se tak status kmetije ohranjal še naprej. Solastniškega deleža ni mogoče upoštevati, tudi če je prej morda prišlo do napake. Prav to pa se je saniralo s ponovnim ugotavljanjem statusa kmetije. Stranka z interesom prilaga tudi sklep višjega sodišča, iz katerega izhaja, da je bil sklep, na katerega se sklicuje tožnik, razveljavljen. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Tožnik na vloge strank z interesom ni odgovoril. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila izpodbijana odločba izdana ob pravilni razlagi in uporabi določbe 1. odstavka 2. člena ZDKG (Uradni list RS, št. 70/1995, 54/99 – odl. US) in ali se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, s čemer bi bila podana absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP).

Po 1. odstavku 2. člena ZDKG je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca, in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Glede na to organ prve stopnje kot dela kmetije, glede katere je po uradni dolžnosti vodil postopek za preveritev, ali še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo iz 2. člena ZDKG, pravilno ni upošteval nepremičnine s parc. št. 273, vpisane pri vložni številki ... k.o. ..., ker je pokojni B.B. njen solastnik v deležu do 9293/120420, nepremičnina pa ni v solasti zakonskega para, enega od staršev in otroka, ali posvojenca oziroma njegovega potomca, pač pa so preostali solastniki izven kroga navedenih oseb (kar niti ni sporno – tožnik taki ugotovitvi drugostopenjskega organa v tožbi ne ugovarja, poleg tega je okoliščina, da je predmetna nepremičnina v solasti B.B. ter še večjega števila fizičnih oseb in Republike Slovenije, razvidna iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. ...). Tudi kolikor tožnik zatrjuje v tožbi, da se nepremičnina s parc. št. 273 v celoti skupno izkorišča z nepremičninami, vpisanimi pri vložni številki ..., vse k.o. ..., s temi navedbami ne more biti uspešen, kajti v smislu 1. odstavka 2. člena ZDKG šteje za gospodarsko celoto, ki je lahko določena za zaščiteno kmetijo po ZDKG (če izpolnjuje predpisan obseg primerljivih kmetijskih površin) le tista kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti, solasti ali skupni lasti oseb, ki so navedene v citirani zakonski določbi. Tako tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (na primer sodba opr. št. I Up 787/2003 z dne 21. 10. 2004, sodba opr. št. X Ips 23/2004 z dne 4. 10. 2007).

Na drugačno presojo sodišča tudi ne more vplivati tožnik z navedbami, da je bilo z odločbo z dne 26. 7. 2001 ob enakem dejanskem stanju glede nepremičnin v lasti oziroma solasti pokojnega B.B. odločeno drugače ter da je isti prvostopenjski organ nepremičnino s parc. št. 273 ob izdaji odločbe z dne 26. 7. 2001 upošteval kot del kmetije, za katero je ugotovil, da izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. ZDKG v 8. odstavku 4. člena izrecno predvideva, da lahko upravna enota na predlog lastnika ali po uradni dolžnosti v upravnem postopku preveri, če kmetija še izpolnjuje pogoje iz 2. člena tega zakona ter o tem izda ustrezno odločbo. Zato je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo lahko izdal ter z njo odločil v skladu z zakonom.

Kolikor pa se tožnik sklicuje na vmesni sklep o dedovanju zapuščinskega sodišča z dne 21. 1. 2008, in navaja, da je zapuščinsko sodišče parc. št. 273 upoštevalo kot del zaščitene kmetije, sodišče odgovarja, da so za preveritev, ali kmetije izpolnjujejo pogoje za zaščitene kmetije (in torej za ugotovitev, katera zemljišča štejejo v zaščiteno kmetijo), po zakonu pristojne upravne enote (25. člen ZDKG) in ne zapuščinsko sodišče ter gre torej v zadevi za upravno in ne sodno pristojnost. Poleg tega pa je sklep z dne 21. 1. 2008 tudi že bil razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2159/2008 z dne 10. 9. 2008 (sodišču ga je posredovala C.C. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu - in glede njene vloge se je tožnik imel možnost izjaviti, saj mu je le-to sodišče poslalo v vednost 6. 7. 2010, vendar na vlogo ni odgovoril).

Po presoji sodišča pa je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da ni mogoče preizkusiti materialne zakonitosti izpodbijane odločbe, ker je v obrazložitvi prvostopni organ navedel le skupno površino glede na vrsto rabe zemljišč, kar ne omogoča preizkusa, ali je pravilno upošteval vse nepremičnine v lasti B.B., njihove pravilne izmere in pravilne vrste rabe ter ali je pravilno izračunal površino primerljivih kmetijskih zemljišč. V izreku (in obrazložitvi) izpodbijane odločbe je namreč organ navedel nepremičnine v lasti pokojnega B.B., ki jih obsega kmetija, z navedbo njihovih parcelnih številk, v obrazložitvi pa se je skliceval na vpogled v elektronsko zemljiško knjigo, zemljiškoknjižni izpiski za vložne številke … (pri kateri so kot solastniki poleg B.B. tudi vpisane osebe izven kroga oseb iz 1. odstavka 2. člena ZDKG), vse k.o. ..., pa so tudi v spisni dokumentaciji upravnih spisov, kar pomeni, da se da preveriti, ali je organ pravilno upošteval vse nepremičnine v lasti B.B. – navedeno pa hkrati izkazuje, da je glede lastništva in obsega zaščitene kmetije organ uporabil podatke, kot to zahteva ZDKG v 2. odstavku 4. člena. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa je organ navedel tudi skupno površino zemljišč, ki sestavljajo zaščiteno kmetijo, glede na posamezno vrsto rabe zemljišč in se pri tem skliceval na vpogled v centralno bazo zemljiškega katastra GURS, katere izpis za navedene nepremičnine je v spisni dokumentaciji upravnih spisov ter obsega pri posameznem zemljišču, opredeljenem s parcelno številko, njegovo vrsto rabe in površino; s tem pa je uporabljene podatke organ določno opredelil ter je omogočen preizkus pravilnosti upoštevanja površine in vrste rabe zemljišč; iz navedenega hkrati izhaja, da je organ pri odločanju uporabil podatke geodetskega organa, kot to predvideva ZDKG v 3. odstavku 4. člena. Že iz v odločbi navedenih podatkov o skupni površini zemljišč po posamezni vrsti rabe pa je mogoč tudi preizkus pravilnosti izračuna primerljivih kmetijskih površin, ob tem ko se odločba sklicuje na oziroma povzema določbo 2. odstavka 2. člena ZDKG, ki določa razmerja med kmetijskimi površinami za posamezno vrsto rabe in primerljivimi kmetijskimi površinami. Tako je mogoč preizkus tako okoliščine, da se je organ pri odločanju oprl na podatke, kot to terja zakon, to je podatke iz uradnih evidenc (2., 3. in 4. odstavek 4. člena ZDKG), kot preizkus pravilnosti upoštevanja zemljišč, ki po ugotovitvi organa sestavljajo zaščiteno kmetijo, ter tudi preizkus pravilnosti upoštevanja površine in vrste rabe zemljišč (podatki, ki so podatki iz uradnih evidenc, so razvidni iz listin v spisni dokumentaciji upravnih spisov), in končno tudi preizkus pravilnosti izračuna primerljivih kmetijskih površin. Glede na to tako ni podan razlog za odpravo izpodbijane odločbe po 3. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je po presoji sodišča tako izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US, 62/2010, ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.