Jedro

Dedinja M. J. je polovico parcele od zapustnice prejela z darilno pogodbo s 16. 12. 1985, ki je bila zemljiškoknjižno izvedena. Sama zato nima pravnega interesa na vložitev tožbe, s katero bi v svojo škodo zatrjevala ničnost oziroma navideznost te pogodbe. Odločitev sodišča, ki je na vložitev takšne tožbe napotilo sodediče, ki zatrjujejo, da spada podarjeno premoženje v zapuščinsko maso, je glede na navedeno nedvomno pravilna in tudi zadostno obrazložena.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom oporočna dediča S. O. in L. T. ter zakonito dedinjo Z. G. napotilo na pravdo, da zoper oporočno dedinjo M. J. vložijo tožbo na ugotovitev neveljavnosti oziroma ničnosti darilne pogodbe, sklenjene 16. 12. 1985 med zapustnico in M. J., glede 1/2 parcele 000/8, vl. št. 000 k. o. X, Republika Hrvaška, in da navedeno premoženje sodi v zapuščino po pok. F. O. 2. Zoper sklep vlagata pritožbi dediča M. J. in S. O. Dedinja M. J. v svoji pritožbi opozarja, da v spisu ni prevoda darilne pogodbe s 6. 12. 1985, zato tega dokumenta sodišče ne bi smelo obravnavati. Glede na to, da se nepremičnina 408/8, k. o. X, nahaja na Hrvaškem, bi sodišče moralo uporabiti hrvaško pravo.

Dedič S. O. sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, in sicer določila 213. člena ZD. Dedinja M. J. je pred sodiščem sama zatrdila, da je predmetna darilna pogodba fiktivna, zato bi sodišče moralo napotiti na pravdo njo. Sklep ne vsebuje obrazložitve, da bi ga bilo mogoče preizkusiti, obstoječi razlogi pa so v direktnem nasprotju z izpostavljeno dokumentacijo v spisu. Sodišče bi moralo upoštevati tudi izločitveni zahtevek dediča S. O. in ga hkrati napotiti na pravdo, kar terja načelo ekonomičnosti postopka. Nobene ovire ni, da ne bi tožnik poleg tožbe v zvezi s fiktivno darilno pogodbo proti sodedinji vložil še tožbo glede izločitvenega zahtevka na istem premoženju.

3. Na pritožbo dedinje M. J. je odgovoril dedič S. O. in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Po določilu 212. člena ZD mora zapuščinsko sodišče prekiniti zapuščinsko obravnavo vedno, kadar je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava glede vprašanja, ali kakšno premoženje sodi v zapuščino. Ker je zapustničin sin S. O. v postopku zatrjeval, da zaradi ničnosti oziroma fiktivnosti pogodbe med zapustnico in dedinjo M. J. v zapuščino sodi tudi polovica parcele 000/8, vl. št. 000, k. o. X, je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek moralo prekiniti. Pri tem je za sprejem odločitve zadoščala ugotovitev o spornosti obsega zapuščine, zato ni odločilno, da darilna pogodba, katere veljavnost bo presojana v morebiti sproženem pravdnem postopku, ni bila predložena v overjenem prevodu. Sicer pa je ta pogodba pritožnici M. J. nedvomno poznana, saj jo izpostavlja kot pravni temelj za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini, zato neutemeljeno vztraja pri predložitvi overjenega prevoda, katerega namen je v tem, da je strankam omogočena seznanitev s procesnim gradivom v jeziku, v katerem se vodi postopek.

6. Prav tako je napačno stališče pritožnice, da bi sodišče moralo pri odločanju uporabiti pravo Republike Hrvaške, saj je glede na čas smrti zapustnice po 17. 8. 2015 v zapuščinskem postopku treba uporabiti Uredbo EU 650/2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju, ki v 21. členu kot splošno pravilo določa, da se za celotno dedovanje uporabi pravo države, v katerem je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, torej v tem primeru slovensko pravo. O pravu, ki ga bo treba uporabiti v sporu v zvezi z veljavnostjo pogodbe, bo odločalo pristojno pravdno sodišče, če bodo dediči, ki so na pravdo napoteni, vložili ustrezno tožbo.

7. Dedinja M. J. je polovico parcele 000/8, vl. št. 000, k. o. X, od zapustnice prejela z darilno pogodbo s 16. 12. 1985, ki je bila zemljiškoknjižno izvedena. Sama zato nima pravnega interesa na vložitev tožbe, s katero bi v svojo škodo zatrjevala ničnost oziroma navideznost te pogodbe. Odločitev sodišča, ki je na vložitev takšne tožbe napotilo sodediče, ki zatrjujejo, da spada podarjeno premoženje v zapuščinsko maso, je glede na navedeno nedvomno pravilna in tudi zadostno obrazložena. Pavšalni pritožbeni očitek kršitve 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD zato ni utemeljen.

8. Značilnost zahtevka iz 32. člena ZD je, da potomcu pripada delež na vsaki posamezni premoženjski pravici, ki jo je imel zapustnik ob smrti, in gre torej za izločitev alikvotnega dela iz zapustnikovega premoženja. Glede na navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je najprej potrebno rešiti vprašanje obsega zapustnikovega premoženja in bi bila sočasna napotitev na pravdo na izločitev dela premoženja iz zapuščine, ki bi ustrezal prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, preuranjena. Če pa pritožnik meni, da je na sporni nepremičnini originarno pridobil lastninsko pravico z gradnjo na tujem svetu, za vložitev tožbe ne potrebuje napotitvenega sklepa.

9. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 174. člena ZD, po katerem v zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.