Jedro

Glede na očitno razliko med izvršitvenimi oblikami v določbah devetega odstavka člena 27 ZPrCP, ki določa sankcije za protipredpisna ravnanja v primeru neupoštevanja pravil brez predhodne zaznave prekrška in po določbi desetega odstavka člena 101 ZPrCP ter desetem odstavku člena 56 ZVoz-1, ki so določbe, ki po storjenem prekršku storilcu nalagajo oz. prepovedujejo določena ravnanja, in ko gre v takih primerih brez dvoma za drugačno (težjo) kriminalno količino, torej ne vzdrži teza pritožbe o tem, da gre v obravnavanem primeru za stek in da bi se obdolženec kvečjemu lahko sankcioniral zaradi istih izvršitvenih oblik le po določbi devetega odstavka člena 27 ZPrCP, zaradi česar tudi ni podana kršitev zakona.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 350,00 (tristo petdeset 00/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, sicer se izterja prisilno.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče spoznalo obdolženca za odgovornega storitve treh prekrškov in sicer pod točko I./1) prekrška po desetem odstavku člena 56 ZVoz-1, pod točko I./1) prekrška po desetem odstavku člena 106 ZPrCP in pod točko I./3) prekrška po prvem odstavku člena 22 ZJRM-1. V točki II.) izreka izpodbijane sodbe je obdolžencu za vsak prekršek posebej določilo sankcijo, nato pa mu po členu 27 ZP-1 izreklo enotno sankcijo in sicer globo v višini 1.833,83 EUR in pa stransko sankcijo 23 kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije ″B″. V tako izrečeno globo mu je vštelo tudi čas pridržanja dne 22. 3. 2021 v trajanju manj kot 12 ur, zaradi česar je poslej obdolženec dolžan plačati globo v višini 1.813,83 EUR. Predlog predlagatelja za izrek stranske sankcije odvzema obdolženčevega motornega vozila je zavrnilo in obdolžencu že tekom postopka zaseženo vozilo vrnilo, kar pritožbeno tudi ni problematizirano. Obdolžencu je posledično zaradi take odločitve naložilo v plačilo stroške postopka in pa sodno takso.

2. Odločitev v izpodbijani sodbi problematizira obdolženčeva zagovornica v pravočasno vloženi pritožbi, v kateri uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitev materialnih določb zakona, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožuje pa se tudi zaradi odločitve o sankcijah in stroških postopka, čeprav ta dva pritožbena razloga ne obrazloži. Predlaga, da se pritožbi tako ugodi, da se postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v nov postopek.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. V skladu s členom 159 ZP-1 v nasprotju s pritožbenimi navedbami uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, na katere pritožbeno sodišče vselej pazi uradoma, to je, ali je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, prav tako pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da na obdolženčevo škodo ni bila prekršena nobena materialna določba zakona ali predpisa, ki določa prekršek (člen 156 ZP-1), kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. Zagovornica v okviru utemeljevanja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku trdi, da mu je bila kršena določba člena 23 Ustave RS (UR RS), ki zagotavlja pravico do naravnega oziroma zakonitega sodnika, ki mora biti izbran po vnaprej določenih in z zakonom ter Sodnim redom določenih pravilih, kar utemeljuje s tem, da je vodenje postopka po vložitvi obdolžilnega predloga bila določena sodnica A. A., postopek pa je nato vodila strokovna sodelavka Okrajnega sodišča v Celju, ki je zaslišala policista B. B. in policistko C. C., medtem ko je sodbo izdala druga sodnica D. D. in ne sodnica A. A. Meni, da je bilo vodenje dejanj strokovnega sodelavca na naroku za glavno obravnavo in usmerjanja teka glavne obravnave nepravilno iz razloga, ker sodnik ni bil navzoč, narok za glavno obravnavo pa je opravila samostojna strokovna sodelavka, o čemer pa obdolženec ni bil seznanjen, zato tudi ni mogel predlagati izločitve strokovne sodelavke. Take pritožbene navedbe so ne le neutemeljene, temveč mestoma tudi protispisne.

6. Pregled spisovnega gradiva v tej smeri sicer res pokaže, da je obravnavana prekrškovna zadeva po prejetju obdolžilnega predloga bila dodeljena okrajni sodnici A. A., kot tudi, da je zaslišanje obdolženca, policistke C. C. In policistka B. B. opravila višja pravosodna svetovalka, predmetna prekrškovna zadeva pa je bila nato na podlagi odredbe predsednice Okrajnega sodišča opr. št. Su 15/2022 dne 16. 2. 2022 dodeljena v obravnavanje okrajni sodnici D. D., ki pa je zaradi zagotovitve načela neposrednosti 25. 3. 2022 znova zaslišala obdolženca in šele nato sprejelo izpodbijano odločitev.

Najprej pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je protispisna navedba zagovornice, da je bilo vodenje naroka za glavno obravnavo v predmetnem postopku prepuščeno strokovni sodelavki. V prekrškovnem postopku drugače, kot je to urejeno v kazenskem postopku sodnik, ki prejme v obravnavanje prekrškovno zadevo lahko izvaja oziroma dopolnjuje dokazni postopek bodisi na ustni obravnavi (določba člena 125 ZP-1), če je to potrebno za razjasnitev stvari, če pa to ni potrebno, pa lahko dokaze izvaja tudi posamično, kot je bilo to tudi v obravnavanem primeru, ko se ni opravil narok za glavno obravnavo, temveč so se dokazi drug za drugim izvajali posamično brez ustne obravnave. Prav tako ne drži, da v obravnavani zadevi zaslišanja ne bi smela opraviti strokovna sodelavka po odredbi poslujoče sodnice, kajti v skladu z določbami členov 53.a in člena 54 Zakona o sodiščih (ZS)1 imajo sodišča tudi strokovne sodelavce, ki opravljajo svoje delo na uradniških delovnih mestih kot višji pravosodni svetovalci ali pravosodni svetniki in ti lahko v posameznih zadevah izven glavne obravnave (kot je bilo tudi v obravnavanem primeru) zaslišujejo stranke, priče in izvedence, opravljajo zahtevnejši priprave za glavno obravnavo in poročajo na sejah senatov, lahko pa tudi izdelujejo osnutke sodnih odločb pod vodstvom sodnika pa celo vodijo glavne obravnave ter opravljajo drugo delo po sodnikovi odredbi. Navedeno tudi pomeni, da ne drži trditev v pritožbi, da bi sodnica, ki je strokovni sodelavki odredila izvedbo posamičnih dokazov, morala o tem obveščati obdolženca in njegovo zagovornico, ki tega ob prvem zaslišanju nista zahtevala in da je iz tega razloga podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 1. točki prvega odstavka člena 155 ZP-1, prav tako pa sodišče o morebitni predodelitvi zadev ni dolžno obveščati strank, kot prav tako neutemeljeno trdi pritožnica. Kajti dodeljevanje in morebitne predodelitve zadev sodnikom na posameznem pravnem področju na podlagi pravil, ki so vnaprej določena z zakonom in sodnim redom je stvar sodne uprave, ki s takšnimi odredbami zagotavlja enakomerno obremenitev sodnikov na določenem področju in na ta način zagotavlja tudi za vse udeležence v postopkih, primerljive in razumne čase za razsojo v posameznih zadevah. Pritožba pa ni trdila, da sodnica, ki je v zadevi sprejela odločitev, ni zakonita sodnica, zato po povedanem se torej pritožbeni očitek o kršitvi 1. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, ki na ta način, ko ostaja pritožba ni bil kršen, izkaže za neutemeljen.

7. V okviru istega pritožbenega razloga pritožba izpostavlja, da je obdolžencu 22. 3. 2021 ob 7.54 minut v nasprotju z ustavno zagotovljenimi pravicami bil izdan plačilni nalog (PN), do česar se prvo sodišče sploh ni opredelilo, čeprav je šlo v tem primeru za policijsko opazovanje, ki je po prepričanju pritožbe preraslo okvire klasičnega opazovanja in je bilo na ta način poseženo v obdolženčevo zasebnost, zato bi ta PN moralo sodišče izločiti iz tega postopka, ker gre za prepovedan dokaz, ravnalo pa je nasprotno, ko se je v točki 8) izpodbijane sodbe o tem opredeljevalo. Tudi tak pritožbeni očitek je neutemeljen.

8. Tudi v postopku o prekršku, bodisi hitrem, bodisi rednem, mora odločitev prekrškovnega organa oziroma sodišča temeljiti na dokazih in dejstvih, ki so ugotovljena v postopku (določba člena 133 ZP-1), pritožba pa ima tudi prav, da sodišče oziroma prekrškovni organ svoje odločitve ne sme opreti na dokaz, ki je pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali pa na dokaz, na katerega se po določbah ZP-1 ne more opirati, čeprav ZP-1 tako, kot je to urejeno v določbah Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ne vsebuje posebnih določb za ekskluzijo dokazov.

9. Ni pa se mogoče strinjati, da je prvo sodišče s tem, ko je v točki 8) povzelo dejstva iz izdanega PN istega prekrškovnega organa istega dne od 7.54 uri, ko je obdolžencu za 24 ur bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje oz. mu je bila prepovedana nadaljnja vožnja, ker je takrat vozil pod vplivom alkohola, ravnalo napak in da gre v obravnavanem primeru za prepovedan dokaz iz razloga, ker naj bi bil obdolženec zasledovan. O tem namreč, da je bil obdolženec zaradi vožnje pod vplivom alkohola pridržan na PP Slovenske Konjice in tisto jutro izpuščen, je namreč obdolženec sam izpovedal v svojem zagovoru dne 21. 4. 2021, ko je še pojasnil, da mu je policist tudi obljubil, da mu bo zagotovljen prevoz, vendar pa, ker se to ni zgodilo, se je peš odpravil do avtomobila, nato pa je bil ob 9.15 uri ustavljen s strani policijske patrulje. Odgovornost za prekršek kritičnega dne po citiranem PN PP Slovenske Konjice zaradi prekrškov, storjenih ob 7.54 uri pa je stvar posebne presoje v za to predvidenem postopku v primeru vložitve pravnega sredstva (ZSV), zato se prvo sodišče v odgovornost za v tem PN očitanih prekrškov ni spuščalo, temveč je bilo za potrebe te prekrškovne zadeva v zvezi z očitkom pod točko I/1) izreka izpodbijane sodbe dolžno ugotavljati le, ali je obdolžencu 22. 3. 2021 ob 7.54 uri bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje oz. mu je bila prepovedana nadaljnja vožnja. To pa je zanesljivo ugotovilo, tega pa ni problematiziral niti obdolženec v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nezakonitost navedenega PN pa so v tem postopku iz prej navedenih razlogov neupoštevne, kajti tudi v primeru, če bi se kasneje ugotovilo, da obdolženec ni odgovoren za storitev prekrškov po citiranem PN, pa slednje ne spremeni dejstva, da je obdolžencu v tistem prekrškovnem postopku bila prepovedana nadaljnja vožnja (saj mu vozniško dovoljenje ni bilo mogoče odvzeti fizično, ker ga pri sebi ni imel).

10. V obsežnih pritožbenih navedbah v zvezi s kršitvijo zakona zagovornica povzema določa ZPrCP in ZP-1, ki razlikujejo med izrekom sankcije prepovedi vožnje motornega vozila in prepovedi nadaljnje vožnje v primeru policijskega postopka in kot nosilni očitek izpostavlja, da je v obravnavanem primeru šlo za stek prekrškov, ki je podan po prvem odstavku člena 27 ZPrCP, do katerega je v obravnavanem primeru prišlo z enim sami ravnanjem storilca (idealni stek), sklicujoč se na podlage iz strokovne literature povzetih tez o tem, kdaj gre za navidezni stek, kdaj pa za realni stek. Trdi, da v obravnavanem primeru, če bi bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, je bila obdolženemu prepovedana nadaljnja vožnja, torej očitek, da je ravnal protipredpisno v smislu njegovega aktivnega ravnanja (ni opustil vožnje z motornim vozilom, ko mu je bila ta začasno prepovedana) ter v opustitveni dolžnosti odzvati se zakonitim znakom, ki jih policisti dajejo udeležencem v cestnem prometu in zato bi po prepričanju pritožbe bil lahko sankcioniran le po določbi devetega odstavka člena 27 ZPrCP, ki določa, da se z globo 500,00 EUR kaznuje za prekršek tisti voznik, ki ne ravna po predpisanem znaku, ko ga pooblaščena uradna oseba ustavlja ali ne upošteva njene odredbe o prepovedi nadaljnje vožnje. S tem, ko pa je sodišče v obravnavanem primeru obdolženca sankcioniralo zaradi prekrška pod točko I/1) po desetem odstavku člena 56 ZVoz-1 in še po desetem odstavku člena 101 ZPrCP, pa je po prepričanju pritožbe kršilo zakon v obdolženčevo škodo.

11. Tudi na tem mestu pritožbeno sodišče izpostavlja, da pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izrek sankcije po prej citiranem PN istega dne ob 7.54 uri, in da sta bila v tem PN navedena prekrška (vožnja pod vplivom alkohola in vožnja brez prisotnega vozniškega dovoljenja) v navideznem steku, ne morejo biti predmet presoje v tem postopku, temveč se bi morebitna kršitev materialnega prava v tem delu lahko uveljavljala le v rednem pravnem sredstvu (ZSV). Za obravnavano zadevo pa je obstoj izdaje tega PN relevanten le v tistem delu, ko je obdolžencu bila prepovedana nadaljnja vožnja oziroma mu je za 24 ur bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje (čeprav ne fizično).

12. Iz izreka izpodbijane sodbe v točki I/1) izhaja očitek obdolžencu, da je vozil v času, ko mu je s potrdilom PP Slovenske Konjice z dne 22. 3. 2022 ob 7.54 uri bila prepovedana nadaljnja vožnja za 24 ur, obdolženec pa je vseeno bil zaznan kot voznik v cestnem prometu istega dne ob 9.15 uri, zato ravnal v nasprotju z določbo desetega odstavka člena 56 ZVoz-1, ki v takih primerih vozniku prepoveduje udeležbo v cestnem prometu z motornim vozilom. Iz izreka izpodbijane sodbe v točki I/2) pa izhaja očitek, da je bil obdolženec zaradi ugotovitve, da kljub prepovedi nadaljnje vožnje vozi v prometu z istim vozilom, s strani policijske patrulje PP Slovenske Konjice ustavljan z modro lučjo in kratkim zvočnim signalom, vendar pa ni ustavil, temveč je z vožnjo nadaljeval in vozilo parkiral šele v bližini objekta na naslovu Stari trg 9.a. Gre torej za dva očitka, ki sta temeljila na ugotovitvah policistov PP Slovenske Konjice o predhodni storitvi prekrškov, kot je bilo že predhodno obrazloženo, ko je obdolženec bil zaznan kot storilec dveh prekrškov in sicer po 2. točki petega odstavka člena 105 in petem odstavku člena 16 ZPrCP in mu je bila prepovedana nadaljnja vožnja, pa je kljub temu bil zaznan kot voznik v cestnem prometu kratek čas po tistem, ko je bil izpuščen iz pridržanja, in da zaradi intervencije policista in policistke, ki sta ga iz tega razloga ustavljala, na njun znak (modra luč in kratek zvočni signal) ni odreagiral, temveč je peljal naprej. Oba navedena prekrška torej tako, kot je pravilno in z gotovostjo ugotovilo že prvo sodišče temeljita na neposredni zaznavi storjenih prekrškov s strani policijske patrulje, torej o zaznavi, da je obdolženec kršil prepoved nadaljnje vožnje in da ni ravnal tako, da bi na znak policistov, ki sta ga začela ustavljati, odreagiral s takojšnjo zaustavitvijo na prvem primernem mestu. Iz teh razlogov se ni mogoče strinjati s pritožbo o kršitvi zakona in z vztrajanjem pri tem, da je s takim ravnanjem obdolženec kvečjemu zaradi obstoja idealnega steka lahko sankcioniral le po določbi devetega odstavka člena 27 ZPrCP.

Res je sicer, da tudi iz te določbe izhajajo izvršitvene oblike, ki so gramatikalno primerljive z določbami desetega odstavka člena 56 ZVoz-1 in desetim odstavkom člena 101 ZPrCP, vendar pa v nobenem primeru ni mogoče pritrditi pritožbi, da gre v obravnavanem primeru za stek. Določbe člena 27 ZPrCP spadajo v V. poglavje ZPrCP, ki določa ″Pravila cestnega prometa″ in v členu 27 so konkretno navedena dolžnostna ravnanja – upoštevanje udeležencev cestnega prometa glede prometnih pravil, ki izhajajo bodisi iz trenutne prometne signalizacije, bodisi, da ta pravila odrejajo policisti ali pa vojaški policisti oziroma občinski redarji, inšpektorji oziroma druge pooblaščene osebe. Torej gre za preventivna ravnanja navedenih oseb, ko še prekršek ni zaznan iz razloga, da se v določenem času na določenem območju lahko ureja prometna ureditev, ki bodisi dovoljuje, omejuje ali pa zavezuje udeležence cestnega prometa, da se po takih pravilih ravnajo, kar je tudi namen zakonodajalca. Take situacije pa ni mogoče enačiti z dolžnostjo udeležencev v cestnem prometu, ki je določena v X. poglavju ZPrCP z naslovom ″Naprave za urejanje cestnega prometa″ in ki v členu 101 posebej uzakonja zaveze udeležencev v cestnem prometu v zvezi s posebnimi svetlobnimi znaki vozil s prednostjo in vozil za spremstvo in ki v desetem odstavku tega zakonitega določila določa, da se z globo 500,00 EUR kaznuje za prekršek tisti voznik, ki je ravnal v nasprotju s 3. točko tretjega odstavka člena 101 in se takrat takemu vozniku tudi izreče 5 KT, saj gre v tem primeru za ravnanja storilcev po storjenem prekršku. Glede na očitno razliko med izvršitvenimi oblikami v določbah devetega odstavka člena 27 ZPrCP, ki določa sankcije za protipredpisna ravnanja v primeru neupoštevanja pravil brez predhodne zaznave prekrška in po določbi desetega odstavka člena 101 ZPrCP ter desetem odstavku člena 56 ZVoz-1, ki so določbe, ki po storjenem prekršku storilcu nalagajo oz. prepovedujejo določena ravnanja, in ko gre v takih primerih brez dvoma za drugačno (težjo) kriminalno količino, torej ne vzdrži teza pritožbe o tem, da gre v obravnavanem primeru za stek in da bi se obdolženec kvečjemu lahko sankcioniral zaradi istih izvršitvenih oblik le po določbi devetega odstavka člena 27 ZPrCP, zaradi česar tudi ni podana kršitev zakona.

13. Pritožbeni očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa pritožba utemeljuje s povzetki zapisnika o pomiritvenem postopku, ki sta ga podpisala oba policista o tem, kako je potekal policijski postopek v obravnavanem primeru in vztraja pri tem, da je v obravnavanem primeru šlo za delovanje policije, ki je bilo podobno prikritemu delovanju, saj je šlo za opazovanje, ki je bilo predhodno načrtovano in da ni šlo za običajno policijsko kontrolo prometa, temveč sta se policista takoj zapeljala za obdolžencem z modrimi rotacijskimi lučmi. Tudi take pritožbene navedbe so prav tako neutemeljene.

14. Iz izpodbijane sodbe izhajajo povzetki izpovedb zaslišane policistke C. C. in policista B. B., kar pritožbeno sicer ni problematizirano, problematiziran pa je le njun namen, zakaj je bil obdolženec v kritičnem času ustavljen, kar pritožba utemeljuje s tem, da sta ga policistka in policist zasledovala. Prvo sodišče je o tem, kako je potekal policijski postopek z obdolžencem, po prepričanju pritožbenega sodišča sprejelo pravilno in prepričljivo dokazno oceno, saj je presojalo le obstoj tistih pravnorelevantnih dejstev, ki so pomembna za razsojo v tej prekrškovni zadevi. Zanesljivo je ugotovilo, da je obdolženec vozil v času, ko ne bi smel, česar obdolženec tudi sam ni problematiziral v svojem zagovoru, policistka C. C. pa je prvo sodišče prepričala še s tem, da je obdolženčevo vozilo prepoznala že iz razloga, ker je obdolženec bil ustavljen že pred tem in je ″napihal″ in takrat mu je bila tudi prepovedana nadaljnja vožnja, zato je prav iz tega razloga obdolženec bil v nadaljevanju ustavljan in mu je bilo nato tudi odrejeno pridržanje. Taka izpovedba, ki v ničemer v tem delu ni odstopala od izpovedi priče B. B. in listinskih dokazov, ki so dokazovali o tem, da je obdolženec že pred tem bil v drugih postopkih procesuiran istega dne, je prvo sodišče utemeljeno prepričalo v nasprotno, kar je trdil obdolženec v zagovoru, in da ni šlo za nobeno načrtno zasledovanje, temveč za običajno kontrolo prometa, pri kateri je bil obdolženec ponovno zaznan in procesuiran. Do drugačnih zaključkov, kot jih je sprejelo prvo sodišče ne pripelje niti v pritožbi izpostavljen pomiritveni postopek na PU Celje, na katerega se pritožba sklicuje in s katerim se je seznanilo tudi prvo sodišče, niti s strani obdolženca podana kazenska ovadba na SDT RS zaradi domnevno nezakonitega poslovanja obeh policistov, ki pa je bila prav tako s sklepom SDT zavržena, kajti iz tega razloga se prvemu sodišču tudi ni bilo potrebno posebej opredeljevati do s strani pritožbe zatrjevanih diametralno nasprotnih trditev policistov v obdolžilnem predlogu ter v pomiritvenem postopku, ki jih je izpostavljal obdolženec in ki jih v pritožbenem postopku tudi ne konkretizira.

15. Zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede prekrška pod točko I/3) pritožba problematizira z navedbami, da prav iz zapisnika o pomiritvenem postopku in iz obdolžilnega predloga izhajajo nasprotja o tem, zakaj in kdaj so se zoper obdolženca zaradi domnevnega ukaza policista B. B., naj obdolženec izstopi iz avta, uporabila prisilna sredstva. Tudi teh nasprotij, na katere se pritožba sklicuje, ne obrazloži, v tem delu pa je sodišče v točki 10) izpodbijane sodbe na podlagi logične in razumske dokazne ocene, ki jo sprejema tudi pritožbeno sodišče ugotovilo, da je obdolžencu bilo glede na predhodno zaznane kršitve istega dne večkrat odrejeno, da mora izstopiti iz vozila, kar mu je policist pojasnil in ga tudi opozoril, da bodo v nasprotnem primeru zoper njega uporabljena prisilna sredstva. Ker pa obdolženec temu ni sledil, saj se je prijel za volan in se temu upiral, pa je tako, kot je pokazal že pomiritveni postopek in kot je očitno zaključil tudi okrožni državni tožilec, ko je zavrgel obdolženčevo ovadbo, policijski postopek zaradi zaznane kršitve obdolženca po prvem odstavku člena 22 ZP-1 potekal pravilno in zakonito, obdolžencu pa je na podlagi tega prvo sodišče utemeljeno očitalo storitev prekrška po prvem odstavku člena 22 ZJRM-1. 16. Glede na povedano je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh treh obdolžencu očitanih prekrškov, za vsak prekršek posebej je v nasprotju s pritožbenimi navedbami pravilno uporabilo materialnopravne določbe ZPrCP, ZVoz-1 in ZP-1 ter ZJRM-1, obdolžencu je na podlagi teh zakonskih določb določilo zakonite sankcije, nato pa mu je izreklo zakonito enotno sankcijo, ki jo je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru uradnega preizkusa (člen 159 ZP-1) in ugotovilo, da poseg vanjo po pritožbenem sodišču ni potreben, po sami višini pa s strani pritožbe določene in izrečena sankcija niso bile problematizirane.

17. Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbo obdolženčeve zagovornice, ki je neutemeljena zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, ki je pravilna in zakonita.

18. Zagovornica ni uspela s pritožbo, zato bo moral obdolženec v skladu s prvim odstavkom člena 147 ZP-1 plačati sodno takso za pritožbo, ta pa je odmerjena v skladu s tar. št. 811 in 8114 ter 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 350,00 EUR, k plačilu le-te pa bo pozvan s strani sodišča prve stopnje.

1 Uradni list RS št. 19/94 in naslednji.