Jedro

Tožnik je bil dolžan pridobiti soglasje direkcije na podlagi 78. člena ZCes-1. Da tožnik soglasja direkcije na podlagi 78. člena ZCes-1 do izdaje izpodbijane odločbe ni pridobil, pa ni sporno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da je tožnik dolžan, upoštevaje 73. in 74. člen Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), odstraniti štri objekte ob ..., km 0,100 LE (parc. št. 941/1 k. o. ...) in en objekt ob ..., km 0,450 DE (parc. št. 979/2, k. o. ...; 1. točka izreka), naložil rok 30 dni za izvedbo ukrepa (2. točka izreka), odločil, da stroški inšpekcijskega postopka niso nastali (3. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je v postopku ugotovil, da navedeni objekti za oglaševanje stojijo v varovalnem pasu (območju) državne ceste ... v naselju Ljubljana (kar podrobneje opredeli) brez ustreznega soglasja upravljavcev cest iz 68. člena Zakona o javni cestah (v nadaljevanju ZJC) oziroma ni bilo naknadno pridobljeno soglasje po 78. členu ZCes-1. Dodaja še, da je soglasje Direkcije RS za ceste št. 37167-2028/2006/5 z dne 26. 9. 2006, na katerega se sklicuje tožnik, izdano na podlagi 19. in 47. člena ZJC in da ne nadomešča soglasja iz 68. člena ZJC, kar izhaja tudi iz 2. točke njegovega izreka.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, odločil pa je tudi, da v tem postopku niso nastali posebni stroški. V svoji obrazložitvi med drugim opozarja še na 5. in 66. člen ZCes-1 ter dodaja, da so objekti postavljeni v varovalnem pasu državne ceste in območju križišča, kar je s Pravilnikom o projektiranju cest prepovedano. Navaja, da so nekateri objekti postavljeni v nasprotju s soglasjem z dne 26. 9. 2006, poleg tega pa se strinja se s prvostopenjskim organom, da to soglasje ne nadomešča soglasja iz 68. člena ZJC. Zavrača tudi, da so bili objekti postavljeni z ustreznim soglasjem lokalne skupnosti, saj pogodba med tožnikom in Mestno občino Ljubljana (v nadaljevanju MOL) z dne 23. 10. 2007 ureja obligacijska razmerja med pogodbenimi strankami in ne predstavlja ustreznega upravnega soglasja, ki bi moralo biti izdano v skladu s takrat veljavnim ZJC, poleg tega pa tudi ni več veljavna, saj je prenehala veljati z uveljavitvijo občinskega prostorskega načrta, MOL pa za objekte ob državni cesti ne more več izdajati dovoljenj.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, kršitve pravil postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejanske stanje. Trdi, da je pridobil vsa potrebna soglasja za postavitev obravnavanih objektov za oglaševanje na navedenih lokacijah, saj mu je bilo izdano soglasje Direkcije RS za ceste, ki se nanaša tudi na navedene objekte, kar izhaja iz 1. člena tega soglasja in obrazložitve pritožbene odločbe, v katerem je drugostopenjski organ zapisal, da je direkcija s tem dovolila poseg v varovalni pas ceste. Meni, da vsebina navedenega soglasja nedvomno ustreza zahtevam iz 78. člena ZCes-1. 5. Nadalje trdi, da je odločba, kolikor se opira na 78. člen ZCes-1 nepravilna in protiustavna. Objekti so bili postavljeni pred uveljavitvijo ZCes-1, ko je še veljal ZJC, 122. člen ZCes-1 pa določa, da se postopki za izdajo soglasja končajo po dosedanjih predpisih, in ne določa, da bi upravičenci morali pridobiti nova soglasja. Trdi, da je zadostil pogojem iz 68. člena ZJC, saj so mu bila s pogodbo, sklenjeno z MOL, dana vsa potrebna soglasja v skladu z veljavno zakonodajo. V njej so izrecno določeni pogoji, ki jih je treba upoštevati v sklopu podanega soglasja ali dovoljenja, ter da ga pogodba ne zavezuje k pridobitvi še kakšnega drugega dovoljenja oziroma soglasja. Na to kaže tudi vsebina 1. člena pogodbe, v katerem je določeno, da ureja pogoje in načine oglaševanja v skladu z veljavno zakonodajo, ter 12. člena pogodbe, na podlagi katerega je umaknil vse tožbe, ki jih je vložil zoper MOL. Meni, da to potrjuje tudi okoliščina, da mu je MOL izdajala odločbe za plačilo občinskih taks, to pa je skladno z 22. členom Odloka o oglaševanju mogoče le za objekte, ki imajo pridobljena ustrezna soglasja.

6. Opozarja še na določbo 10. člena pogodbe in določbe OPN MOL ID, ki naj bi celoti uredil področje postavljanja reklamnih panojev na območju MOL. V skladu s pogodbo so se reklamni panoji iz seznama, ki je bil priloga pogodbe, razdelili na dve skupini, in sicer na panoje, ki so skladni s 60. členom OPN MOL ID in za katere je bilo v skladu s pogodbo že pridobljeno ustrezno soglasje oziroma dovoljenje, ter panoje, med katere spadajo tudi obravnavani, ki niso skladni s 60. členom OPN MOL ID, ki pa zaradi pridobljenih soglasij dovoljenj v skladu s pogodbo izpolnjujejo kriterije iz 104. člena OPN MOL ID, saj so bili postavljeni na podlagi ustreznih dokumentov, v zvezi s čimer navaja še, da se skladno z Zakonom o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) do 15. 4. 2008 za enostavne objekte ni potrebovala niti lokacijska informacija. Navaja še, da je upravni organ samovoljno razširil nabor pogojev in omejitev za postavitev objektov za oglaševanje, toleriranje takšnega samovoljnega odločanja, ki nima podlage v relevantnih predpisih, naj bi povzročila pravno nevarnost njihovega položaja. Sodišču predlaga, naj odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

7. Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa posebej ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi šeste alineje 1. točke pravega odstavka 118. členu ZCes-1, po kateri pristojni inšpektor za ceste z opozorilom, če oceni, da je to zadosten ukrep, ali z odločbo odredi, da se v roku, ki ga določi, odpravijo nepravilnosti, ki jih ugotovi v zvezi z gradnjo gospodarske javne infrastrukture oziroma drugimi posegi v območju javne ceste brez soglasja ali če niso izpolnjeni pogoji izdanega soglasja.

10. Sodišče se strinja z ugotovitvami upravnega organa, da tožnik za postavitev obravnavanih oglasnih objektov nima predpisanih soglasij, zaradi česar je izpolnjen pogoj za njihovo odstranitev.

11. Lokacija objektov, to je, da so postavljeni v varovalnem pasu ob državni cesti, med strankama ni sporna.

12. ZCes-1, ki ga je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, treba uporabiti v tem primeru, v tretjem odstavku 78. člena določa pogoje, pod katerimi je dovoljenja postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju, v petem dostavku pa, da je za izdajo soglasja k takšni postavitvi pristojna direkcija za infrastrukturo (v nadaljevanju direkcija), ki je organ v sestavi ministrstva, pristojnega za infrastrukturo.

13. ZJC, ki je veljal v času, ko so bili obravnavani objekti postavljeni, pa je v drugem odstavku 68. člena določal, da se table, napisi in drugi objekti in naprave iz prvega odstavka istega člena ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le zunaj območja vzdolž vozišča ceste, določenega za postavitev prometne signalizacije v predpisu iz tretjega odstavka 6. člena tega zakona, ter da soglasje za njihovo postavitev izda pristojna občina, ki v njem določi pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih, ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav.

14. Sodišče se strinja z prvo in drugostopenjskim organom, da soglasje direkcije št. 37167-2028/2006/5 z dne 26. 9. 2006, na katerega se sklicuje tožnik, ne nadomešča soglasja iz 68. člena ZJC. Gre namreč za soglasje za poseg v varovalni pas državne ceste, izdano na podlagi 47. člena ZJC, ki je določal obseg varovalnega pasu in splošne pogoje za posege vanj, med tem ko mora soglasje iz 68. člena ZJC, ki se nanaša na posebne pogoje za postavitev objektov za oglaševanje ob državni cesti, vsebovati pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav (drugi odstavek 68. člena ZJC). Poleg tega pa iz 2. točke izreka te odločbe izrecno izhaja, da to soglasje ne nadomešča soglasja pristojne občine iz 68. člena ZJC. Iz enakih razlogov (ker gre torej (zgolj) za soglasje za poseg v varovalni pas državne ceste, ne pa tudi soglasje za postavitev objektov za oglaševanje v območju ceste), tožnik ne more uspeti z navedbo, da navedeno soglasje z dne 26. 9. 2006 ustreza vsebini iz 78. člena Zces-1, saj se tudi določbe tega člena nanašajo na posebne pogoje za postavljanje in uporabo objektov za obveščanje in oglaševanje v območju državne ceste.

15. Tožnik svoj ugovoru o legalni postavitvi objektov v času veljavnosti ZJC nadalje neutemeljeno opira na pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi z oglaševanjem na javnih mestih, ki sta jo 23. 10. 2007 sklenila MOL in A. d. o. o. (da gre za pravno prednico tožnika med strankama ni sporno). Iz te pogodbe med drugim izhaja, da ima A.d.o.o. na dan podpisa pogodbe na javnih mestih na območju MOL nameščenih 278 velikih samostoječih in stenskih tabel, kar je razvidno iz seznama, ki je sestavni del te pogodbe (pri čemer okoliščina, da se nanaša tudi na v tej zadevi obravnavane objekte, med strankama ni sporna), ter da je ta pogodba sklenjena za čas do uveljavitve občinskega prostorskega načrta in Odloka o občinskih taksah (1. in 10. člen).

16. Že iz vsebine navedene pogodbe je torej razvidno, da je sklenjena le za določen čas, in sicer do sprejetja občinskega prostorskega načrta. Ta akt je OPN MOL ID, ki je pričel veljati 15 dni po njegovi objavi v Uradnem listu RS št. 78/2010 z dne 8. 10. 2010. Odlok sicer v prvem odstavku 104. člena (v besedilu, kot je veljal ob njegovi uveljavitvi) podaljšuje veljavnost pogodb o oglaševanju med izvajalci oglaševanja in MOL, vendar le do izdaje novih dovoljenj za oglaševanje po določbah tega odloka in odloka o oglaševanju MOL. Ker pa je, kot že rečeno, novi zakon, tj. ZCes-1 spremenil pristojnost v zvezi z izdajanjem soglasij za postavljanje objektov za obveščanje in oglaševanje v območju državne ceste tako, da je ta v celoti prešla na državo (direkcijo), to pomeni, da občina novega dovoljenja na podlagi OPN MOL ID za objekte, postavljene ob državnih cestah, ne more več izdati. Zato se sodišče (ne da bi se spuščalo v presojo, ali je navedena pogodba sploh lahko nadomestila soglasje iz 68. člena ZJC) strinja s toženko, da je bil tožnik v danih okoliščinah dolžan pridobiti soglasje direkcije na podlagi 78. člena ZCes-1. Da tožnik soglasja direkcije na podlagi 78. člena ZCes-1 do izdaje izpodbijane odločbe ni pridobil, pa ni sporno.

17. Glede na povedano na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbene navedbe o kronološkem poteku dogodkov v zvezi s sklenitvijo pogodb z MOL, neutemeljen pa je tudi očitek o retroaktivni uporabi določb ZCes-1. Ker gre v tej zadevi za ukrep inšpekcije, pristojne za ceste, zaradi posega na območje ceste (41. točka 2. člena ZCes-1) brez posebnega soglasja, katerega namen je (kot že rečno) varstvo ceste in varnost prometa na njej, se tožnik neutemeljeno sklicuje na pogoje za postavitev enostavnih objektov po določbah ZGO-1. 18. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji, saj tožnik predlaganega zaslišanja svojega zakonitega zastopnika ne substancira (ne pojasni, o katerem pravno pomembnem dejstvu naj bi bil zaslišan), niti v tožbi ne predlaga novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS-1 lahko upoštevalo. Poleg tega pa odločitev sodišča v tem primeru temelji na presoji pravnih vprašanj, dejansko stanje, na katerega se je oprlo, pa med strankama ni bilo sporno.

19. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.